h 1 -- in -ja [ hə̀ hə̀ja in há hája ] m ( ə̏; ā )
deveta črka slovenske abecede: mali h ; od h do m ; štirje h-ji
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: onemitev haja
jezikosl. grlni h ki se tvori z rahlo priporo

h 2 predl. , gl. k 2





in medm. ( ȃ; ȁ )
1. posnema glas pri smejanju: ha, smešno ; ha, ha, ha, se je smejal
2. izraža posmeh: ha, ti da bi kaj naredil
3. izraža opozorilo, presenečenje: ha, tu je prepad ; ha, kje tičiš?

haaški -a -o [ háški ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Haag: haaška industrija
pravn. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907 ; haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami ; haaško sodišče glavni sodni organ Organizacije združenih narodov v Haagu, ki sodi o sporih med državami

hába -e ž ( á )
nar. koroško perut , krilo 1 : ptica je zafrfotala s habami

habanêra -e ž ( ȇ )
tangu podoben kubanski ljudski ples: zaplesati habanero
// skladba za ta ples:

habát -a m ( ȃ )
bot. neprijetno dišeča trajnica z belimi cveti v velikih, ploščatih socvetjih, Sambucus ebulus: živo mejo so preraščale koprive in habat

habilitácija -e ž ( á )
1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo ; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo
// pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija
2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov ; habilitacija prizadetih otrok

habilitacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na habilitacijo: habilitacijski postopek / že več let pripravlja svoje habilitacijsko delo ; habilitacijsko predavanje / habilitacijski pouk, zavod

habilitíranec -nca m ( ȋ )
ped. kdor je habilitiran: habilitiranec je zapustil vzgojni zavod

habilitírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. priznati komu pravico predavati na visoki šoli: habilitirali so ga za docenta filozofije
2. ped. usposobiti duševno ali telesno prizadete, zlasti mladino: habilitirati invalidnega otroka

habína -e ž ( ī )
nar. debela šiba: Mati, ki je bila pri brani, je imela v rokah dolgo habino (Prežihov)

hábit -a m ( ȃ )
redovniško vrhnje oblačilo: frančiškanski habit ; nuna v habitu
// slavnostno ali uradno stanovsko vrhnje oblačilo: magistrski habit

habitát -a m ( ȃ ) biol.
življenjski prostor rastlinske ali živalske vrste: ogroženi habitati ; ohranjanje habitatov / ptičji habitat / naravni habitat

hábiti -im nedov. ( á ȃ )
pohabljati , kvariti : pri mučenju so jim habili telesa / takšno delo habi človekove umske moči

habituálen -lna -o prid. ( ȃ )
med. stalen, ponavljajoč se: habitualna bolezen, poškodba
// pravn. ki opravlja kaj iz navade: habitualen zločinec

hábitus -a m ( ȃ )
knjiž. telesne in duševne lastnosti, značilnosti: s počitnic se je vrnil s popolnoma novim habitusom ; telesni in duševni habitus mladih ; pren. habitus naše gledališke kulture
agr. celotna zunanja oblika rastline, živali ; med. zunanjost in drža telesa

habníti in hábniti -em dov. ( ī á ā )
nar. zahodno suniti , dregniti : s komolcem je habnila moža pod rebra

hábsburški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dinastijo Habsburžanov: habsburška monarhija / habsburška politika

hacálo -a s ( á )
ekspr. kdor okorno, težko hodi: hacalo pijano, pravi medved!

hacáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. okorno, težko hoditi: otrok haca in raca / nervozno je hacal po sobi

haciénda -e ž ( ẹ̑ )
v latinskoameriškem okolju veliko posestvo: lastnik haciende / prenočili smo v gostoljubni haciendi

ha-čì medm. ( ȉ )
posnema glas pri kihanju: krepko kihne: ha-či

hád -a m ( ȃ )
v grški mitologiji kraj pod zemljo, kjer prebivajo mrtvi, podzemlje:

hádra -e ž ( ȃ )
nar. severovzhodno (velika) ruta, plet: ljudje so se zavijali v hadre in suknje

hádrica -e ž ( ȃ )
nar. ruta 1 , rutica 1 : zavezala si je hadrico na glavo

hádž -a m ( ȃ )
muslimansko letno romanje v Meko: opraviti hadž ; odpraviti se na hadž ; priprave na hadž

hádži -ja m ( ȃ )
v muslimanskem okolju kdor je romal v Meko: hadži z zelenim turbanom / neskl., kot pristavek k imenu tega človeka hadži Mustafa

háfnij -a m ( á )
kem. težko taljiva kovina bele barve, element Hf:

hagiográf -a m ( ȃ )
kdor piše hagiografije: sloviti hagiograf

hagiografíja -e ž ( ȋ )
življenjepis svetnika, svetnikov: brati hagiografije
// veda o življenju svetnikov: dobro je podkovan v hagiografiji

hagiográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hagiografe ali hagiografijo: hagiografski slog ; hagiografski spisi

hagiolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. svet 3 , svetosten , nabožen : hagiološko čustvovanje

hahá in hahà medm. ( ȃ; ȁ )
1. posnema glas pri smejanju: haha, kako je to zabavno / haha(ha), se je smejal na ves glas
2. izraža posmeh: haha, pa je prejel zasluženo plačilo

hahljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hahljati: zaslišalo se je zadovoljno hahljanje / reči s škodoželjnim hahljanjem

hahljáti -ám nedov. ( á ȃ )
zamolklo vreti, izvirati, teči: voda hahlja iz lukenj

hahljávec -vca m ( ȃ )
kdor se (rad) hahlja:

haiku -ja [ hajkú tudi hájku ] m ( ȗ; ȃ ) lit.
pesem iz treh verzov po pet, sedem in pet zlogov, ki zgoščeno prikazuje trenutek iz narave, povezan z dogajanji v človekovi notranjosti: pisanje haikujev ; zbirka haikujev ; natečaj za haiku ; v prid. rabi: haiku festival ; haiku poezija

haikuist -a [ hajkuíst ] m ( ȋ ) lit.
kdor piše haikuje: sodba japonskih učiteljev za zahodne haikuiste ni več edino veljavna ; pisatelj in haikuist

haikujevski -a -o [ hajkújeu̯ski ] prid. ( ȗ )
nanašajoč se na haiku: naslov je zapisan v treh haikujevskih vrsticah / haikujevski ritem

haikujski -a -o [ hajkújski ] prid. ( ȗ )
nanašajoč se na haiku: haikujski stripovski katalog / haikujski zapisi

hàj medm. ( ȁ )
1. izraža veselje, razigranost; hej : haj, to je ples
2. izraža opozorilo: haj, pridi ven

hájc medm. ( ȃ )
nar., klic volu na levo!; ajs 1 : hajc, hajc! je priganjal

hajd gl. hajdi

hajdamák -a m ( ā )
zgod., v 17. in 18. stoletju udeleženec ukrajinskega kmečkega upora proti poljskemu plemstvu: hajdamaki so se skrivali v stepi
// med državljansko vojno po oktobrski revoluciji pripadnik ukrajinske protirevolucionarne vojske: spopad med hajdamaki in boljševiki

hajdegerjánec -nca m ( ȃ )
filoz. pristaš hajdegerjanstva:

hajdegerjánstvo -a s ( ȃ )
filoz. Heideggerjeva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš hajdegerjanstva

hàjdi in hàjd -te medm. ( ȁ )
pog. hitro! , pojdi! : opravil si, zdaj pa – hajdi! hajdi, gremo!

hajdúčiti -im nedov. ( ú ȗ )
hajdukovati

hajdúk -a m ( ū ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih
1. nekdaj borec, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju: četa hajdukov ; pesmi o hajdukih
2. slabš. cestni ropar, razbojnik: orožniki ženejo hajduka

hajdúkinja -e ž ( ū ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih
nekdaj borka, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju: junaške hajdukinje

hajdukovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hajdukovati: pripovedovati o hajdukovanju

hajdukováti -újem nedov. ( á ȗ )
pri nekaterih južnoslovanskih narodih, nekdaj delovati, živeti kot hajduk: ženske so delale doma, moški pa hajdukovali

hajdúški -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na hajduke ali hajduštvo: hajduška četa / hajduško življenje

hajdúštvo -a s ( ȗ ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih
1. nekdaj boj proti turškemu okupatorju: vloga hajduštva v boju za svobodo
2. slabš. razbojništvo : kaznovati zaradi hajduštva

hají hajó medm. ( ȋ, ọ̑ )
izraža veselje, razigranost: haji hajo, pust je!

hájka -e ž ( ȃ )
med narodnoosvobodilnim bojem manjša vojaška ali policijska akcija proti partizanskim enotam: hajke so zajele ves predel ; umikati se hajki
// pog., ekspr. mrzlično, množično prizadevanje za kaj: hajka za maslom / v pisarni imamo izredno veliko dela, pravo hajko

hajkáč -a m ( á )
ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem kdor hajka: vas je bila polna hajkačev

hájkanje -a s ( ȃ )
glagolnik od hajkati: hajkanje je bilo brezuspešno

hájkati -am nedov. ( ȃ )
med narodnoosvobodilnim bojem z manjšo vojaško ali policijsko akcijo nastopati proti partizanskim enotam: policija nas je hajkala cele dneve ; Italijani že spet hajkajo po Krimu

hájlati -am nedov. ( ȃ )
pog., slabš., pri nacistih pozdravljati s heil: glasno je hajlal in dvigal desnico

hájlovec -vca m ( ȃ )
pog., slabš., pri nacistih kdor (rad) pozdravlja s heil: zagrizen nemškutar in hajlovec

hájmatbúnd -a m ( ȃ-ȗ )
med drugo svetovno vojno civilna germanizatorska organizacija na Štajerskem: vpis v hajmatbund

hájmvêrovec -vca m ( ȃ-ȇ )
pred drugo svetovno vojno član avstrijske nacionalistične organizacije Heimwehr: hajmverovci so ga pretepli do nezavesti

hájsasa medm. ( ȃ )
izraža veselje, razigranost; hejsasa : le veselo, hajsasa

hákenkrojc -a [ hakənkrojc ] m ( á )
pog., slabš. kljukasti križ kot simbol nacizma: z zidov so zbrisali vse hakenkrojce

hála -e ž ( á )
1. velik pokrit in zaprt prostor, navadno brez stropa, namenjen zlasti za industrijska dela ali večje prireditve: podrla se je streha nad tovarniško halo ; športna hala ; konstrukcija za veliko halo / kinematografsko podjetje je zgradilo novo halo s tisoč sedeži dvorano / v daljavi je videl pristaniške hale
2. avla : hotelska hala

halabúka -e ž ( ȗ )
ekspr. hrup , trušč : peklenska halabuka

halalí -- m ( ȋ )
lov. znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena: trobiti halali

hálaš -a m ( ȃ )
pri dravskih splavarjih odsek reke, ki je viden med dvema ovinkoma: Vožnja je postajala z vsakim halašem nevarnejša (A. Ingolič)

hálda -e ž ( ȃ )
rud. žarg. kup jalovine, zlasti iz rudnika; jalovišče : halde so spremenile pokrajino

hálf -a m ( ȃ )
šport. žarg. igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; krilec : desni, levi half

halít -a m ( ȋ )
min. rudnina natrijev klorid, kamena sol:

hálja -e ž ( á )
1. plašču podobno ohlapno, navadno zaščitno vrhnje oblačilo: nositi, zapeti haljo ; ogrniti si haljo ; oblečen v haljo / bolniška, delovna, šolska halja ; domača halja za nošenje doma, v stanovanju ; jutranja halja / meniška, samostanska halja kuta ; pren., ekspr. planine so zavite v meglene halje
2. nav. mn., v zvezi bela halja oseba v beli delovni halji, navadno zdravnik: avtoriteta bele halje ; strah pred belimi haljami

háljica -e ž ( á )
manjšalnica od halja: deklice v haljicah
bot. trajnica kamnitih tal z ozkimi listi in rožno rdečimi cveti, Tunica saxifraga

háljina -e ž ( ā )
zastar. halja : ženska v dolgi domači haljini

halkopirít -a m ( ȋ )
min. rudnina železov in bakrov sulfid, bakrov kršec: pridobivanje bakra iz halkopirita

halkosfêra -e ž ( ȇ )
geol., po nekaterih, zlasti starejših teorijah plast zemeljske oble, ki leži pod barisfero:

hall -a [ hôl ] m ( ȏ )
zlasti v angleškem in ameriškem okolju avla : hotelski hall
// večji predprostor v družinski hiši, namenjen tudi za sprejemanje gostov: čaj so ponudili v hallu

halloween -a [ hêlou̯in ] m ( ȇ )
noč med 31. oktobrom in 1. novembrom, ko se zlasti otroci, mladi oblečejo v kostume, navadno čarovniške, in v izdolbene, izrezljane buče vstavljajo sveče; noč čarovnic : praznovati halloween ; izrezljati bučo za halloween

hallstattski gl. halštatski

hálma -e ž ( ȃ )
družabna igra na šahovnici podobni plošči, pri kateri mora igralec spraviti svoje figure v nasprotnikov vogal: igrati halmo

haló 1 -ja tudi -- m ( ọ̑ )
pog., ekspr. hrup , nemir : to bo halo ; vzdigniti, zagnati halo / sprejeli so ga z velikim halojem s hrupnim izražanjem čustev

haló 2 -ja m ( ọ̑ )
meteor. svetel kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju: lunin, sončni halo ; v prid. rabi:, psih. halo efekt pojav, da se določena oseba ocenjuje po osebnem vtisu

haló 3 tudi hàlo medm. ( ọ̑; ȁ )
izraža opozorilo: halo, halo(oo), oglasi se vendar / halo, kdo je pri telefonu
// izraža ukaz, spodbudo: halo, otroci, domov
// izraža začudenje in navadno tudi nestrinjanje: Halo, to je poneverba, izmišljotina!

halódri -ja m ( ọ̑ )
slabš. neresen, lahkomiseln, neuglajen človek: zakaj poslušaš tega halodrija

haloefekt gl. halo 2

halofít -a m ( ȋ )
nav. mn., bot. rastline, ki uspevajo le na slanih tleh, Halofita: halofiti imajo veliko sesalno moč

halóga -e ž ( ọ́ )
nav. mn., star. haluga : valovi so naplavili na čeri šope halog

halogén 1 -a m ( ẹ̑ )
kem. element, ki brez kisika tvori s kovinami soli: najbolj razširjena halogena sta fluor in klor

halogén 2 -a -o prid. ( ẹ̑ )
kem., navadno v zvezi halogeni element element, ki brez kisika tvori s kovinami soli:

halogeníd -a m ( ȋ )
kem. spojina halogena s kovino ali z vodikom: srebrovi halogenidi ; vodikovi halogenidi brezbarvni plini, ki, raztopljeni v vodi, tvorijo kisline

halogeníranje -a s ( ȋ )
kem. nadomeščanje vodika v organskih spojinah s halogenom: razvoj metod halogeniranja

halogénka -e ž ( ẹ̑ ) teh. žarg.
halogenska žarnica : vgradne halogenke

halogénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na halogene: halogenski derivati
teh. halogenska žarnica žarnica, v kateri seva svetlobo ionizirana jodova para ; halogenska gasilna sredstva v ognju hlapljive negorljive organske tekočine za gašenje

haloíd -a m ( ȋ )
kem. halogenid

háloški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Haložane ali Haloze: haloški viničarji / haloško vino

halóza -e ž ( ọ́ )
nar. vzhodno gost plevel, goščava: previdno se je plazil skozi halozo

háložan -a m ( á )
vino iz Haloz: izpiti kozarec haložana

hálštatski -a -o prid. ( ȃ )
arheol. nanašajoč se na starejše obdobje železne dobe: halštatska kultura / halštatska doba

hálti -ja m ( ȃ )
priprava iz vrvic ali jermenov, ki se da psu na glavo, da ga je mogoče voditi: psa so s haltijem odvadili vleči in zaganjati se v vse smeri

halucinácija -e ž ( á )
psiht. zaznava, ki nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj: doživljati, imeti halucinacije ; v halucinacijah je videla bele miške ; slušna, vidna halucinacija / ni vedel, ali je halucinacija ali resnica

halucinacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na halucinacijo: halucinacijski privid / halucinacijsko doživetje

halucinánt -a m ( ā á )
psiht. kdor ima halucinacije:

halucinánten -tna -o prid. ( ȃ )
psiht. ki ima halucinacije: halucinanten človek

halucinatóren -rna -o prid. ( ọ̑ ) psiht.
ki temelji na halucinaciji: kronična halucinatorna psihoza ; halucinatorna doživetja

halucinatóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
psiht. ki temelji na halucinaciji: halucinatorična predstava ; halucinatorično doživetje / halucinatoričen človek halucinanten

halucinírati -am nedov. ( ȋ )
psiht. imeti, doživljati halucinacije: bolnik halucinira

halucinogén 1 -a m ( ẹ̑ ) psiht.
snov, ki povzroča halucinacije: uživati halucinogene ; LSD je najpogosteje uporabljani halucinogen

halucinogén 2 -a -o prid. ( ẹ̑ ) psiht.
ki povzroča halucinacije: snov je halucinogena / halucinogene droge ; halucinogene gobe

halúga -e ž ( ú )
nav. mn. morska alga rjave barve: velike površine morskega dna so pokrite s halugami
bot. jadranska haluga manjša rjava alga, ki raste v Jadranskem morju, Fucus virsoides

hálva -e ž ( ȃ )
orientalsko pecivo iz moke, medu, sladkorja, orehov in beljakov: turška halva

hàm medm. ( ȁ )
otr. izraža nagel prijem z usti: zine in – ham, češnje ni več / jej, ham ham / pes te bo ham ugriznil; pojedel

hamásovec -vca m ( ȃ )
pripadnik palestinskega odporniškega gibanja Hamas: policija se je spopadla s hamasovci ; napad hamasovcev

hámati -am nedov. ( ȃ )
otr. jesti , gristi : le pridno hamaj

hámburger 1 -ja m ( ȃ )
pog. hamburška slanina:

hámburger 2 -ja m ( ȃ )
sendvič, navadno okrogle oblike, z zrezkom iz sesekljanega mesa: jesti masten, sočen hamburger ; naročiti dva hamburgerja, dvojni hamburger ; hamburger, kokakola in ocvrt krompirček / kiosk, restavracija, stojnica s hamburgerji

hámburški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Hamburg: hamburško pristanišče
gastr. hamburška slanina prekajena slanina s plastmi mesa

hamít -a m ( ȋ )
antr. pripadnik severne in severovzhodne afriške narodnostne in jezikovne skupine: semiti in hamiti

hamítski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hamite: hamitski narodi
jezikosl. hamitski jeziki

hámletovski -a -o prid. ( ȃ )
tak kot pri Shakespearovem Hamletu: hamletovski dvom ; hamletovsko vprašanje

hámletski -a -o prid. ( ȃ )
hamletovski : hamletsko vprašanje

hammond -- [ hêmond ] v prid. rabi ( ȇ )
glasb., v zvezi hammond orgle orgle, ki proizvajajo tone z električnimi napravami:

hamsín -a m ( ȋ )
meteor. vroč veter, ki piha v Egiptu spomladi iz puščave:

hán -a m ( ȃ )
v orientalskem okolju gostišče s prenočišči in prostori za živali: posedali so pred hanom in pili kavo ; karavana je prenočila v hanu

handicap ipd. gl. hendikep ipd.

hándžar -ja m ( ȃ )
v orientalskem okolju enorezen bojni nož: okrašen ročaj handžarja ; janičar z zakrivljenim handžarjem za pasom

hángar -ja m ( á )
večji zaprt prostor, zlasti za shranjevanje letal: večina letal je bila ob začetku napada v hangarjih / hangar za motorne čolne

hángarski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na hangar: hangarske naprave / hangarsko skladišče

hanoveránec -nca m ( ȃ )
vet. konj hanovrske pasme: močni in vztrajni hanoveranci

hanôvrski -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na Hannover: hanovrske ulice
vet. hanovrska pasma pasma težjih angleških polkrvnih konj, zlasti za športno jahanje

hanzeát -a m ( ȃ )
zgod. član Hanse ali meščan Hansi pripadajočega mesta: hamburški hanzeati

hanzeátski -a -o prid. ( ȃ )
zgod. nanašajoč se na srednjeveško trgovsko in politično zvezo severnonemških mest Hanso: hanzeatska mesta / hanzeatski trgovci

hàp medm. ( ȁ )
izraža nagel prijem z gobcem: pes skoči za zajcem in hap! že ga drži za vrat

haploíden -dna -o prid. ( ȋ )
biol. ki ima enojno število kromosomov: haploidni organizem ; haploidna celica

haplologíja -e ž ( ȋ )
jezikosl. izgovor samo enega izmed dveh zaporednih enakih glasov ali zlogov:

happening in hêpening -a [ hêpening- ] m ( ȇ )
1. publ. javni dogodek, zlasti kulturni, športni, zabavni: na frizerskem happeningu so nakazali modne usmeritve ; glasbeni, poulični happening
2. um. avantgardna umetniška prireditev, pri kateri se želi z različnimi sredstvi gledalce osupniti in pritegniti k sodelovanju: prirediti happening ; scenarij za happening

happy end happy enda [ hêpi ênd- ] m ( ȇ, ȇ )
publ. razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu, srečni konec: naiven, poceni happy end / ekspr. zadeva se je končala s happy endom

háptičen -čna -o prid. ( á )
um. ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih: haptično učinkovanje slike ; haptično jedro plastike

hárač -a m ( ȃ )
v fevdalni Turčiji davek, naložen za delo sposobnim moškim, ki niso prestopili v muslimansko vero: plačevati, pobirati harač

harakíri -ja m ( ȋ )
pri Japoncih samomor s prerezanjem trebuha: samuraj je napravil harakiri ; nož za harakiri

harambáša -e tudi -a m ( ȃ ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih
1. nekdaj hajduški poglavar: slavni harambaša
2. slabš. vodja cestnih roparjev, razbojnikov: pogon za harambašo

harangírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž., slabš. hujskati , ščuvati : spretno so harangirali proti napredni družbeni ureditvi / s svojo politiko harangirajo manjše narode

hárcer -ja m ( á )
kanarček, za katerega je značilno zelo lepo petje: ocenjevati petje harcerjev

hardcore in hard core in hárdkór -a [ hártkór ] m ( ȃ-ọ̑ )
zvrst elektronske glasbe iz 90. let 20. stoletja, za katero so značilni močno okrepljeni, agresivni zvoki: igrati, poslušati hardcor ; ameriški, nemški, slovenski hardcor ; melodični hardcor ; punk in hardcor ; v prid. rabi: hardcore glasba ; hardcore skupina

hardkor gl. hardcore

hard rock in hardrock in hárdrók -a [ hárt rók in hárdrók ] m ( ȃ, ọ̑ )
zvrst rokovske glasbe, za katero so značilni okrepljeni, agresivnejši zvoki, zlasti električnih kitar: posluša vse, od klasike do najtežjega hard rocka ; zgodovina hard rocka ; v prid. rabi: hard rock skupina ; hard rock zasedba

hardrockovski in hárdrókovski -a -o [ hárdrókou̯ski ] prid. ( ȃ-ọ̑ )
nanašajoč se na hard rock: hardrockovski album ; hardrockovska skupina, zasedba

hardrok ipd. gl. hard rock ipd.

hàrdún medm. ( ȁ-ȗ )
pog. izraža podkrepitev trditve: hardun, kako ste pridni

hárdvêr -a m ( ȃ-ȇ )
rač. žarg. strojne naprave in elementi, ki sestavljajo računalnik; strojna oprema : prodajati hardver ; okvara hardvera ; hardver in softver

hárdvêrski -a -o prid. ( ȃ-ȇ )
nanašajoč se na hardver: hardverska naprava ; nakup hardverske in softverske opreme

hardware gl. hardver

harekríšnovec -vca m ( ȋ )
pripadnik verske skupnosti, ki časti hinduističnega boga Krišno: pustil je vse skupaj in odšel med harekrišnovce ; predstavnik harekrišnovcev

hárem -a m ( ā )
v muslimanskem okolju del hiše za žene: v harem ne smejo vstopiti tuji moški
// vse žene harema: ima velik harem ; na potovanje je šel z vsem haremom ; pren., šalj. šef je ponosen na svoj harem

háremski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na harem: haremske žene / haremsko življenje

hárfa -e ž ( ȃ )
glasbilo trikotne oblike s strunami, na katere se brenka s prsti obeh rok: harfa zveni ; igrati harfo / harfa v orkestru / individualen pouk harfe
agr. sirarska harfa priprava za drobljenje usirjenega mleka ; glasb. Eolova harfa nekdaj harfa, katere strune trese veter, da ustvarjajo posebne zvočne učinke

hárfen -fna -o ( ȃ )
pridevnik od harfa: harfne strune

harfeníst -a m ( ȋ )
harfist

harfíst -a m ( ȋ )
kdor igra harfo: nastop harfista

harfístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki igra harfo: orkester ima izvrstno harfistko

háriš in haríš -a m ( ȃ; í )
star. kot kos velika ptica selivka, ki se oglaša s hreščečim glasom; kosec 2 , hrestač : v visoki travi je našel dobro skrito gnezdo hariša

hárita -e ž ( ȃ )
v grški mitologiji vsaka od treh boginj lepote, ljubkosti in miline:

harizma ipd. gl. karizma ipd.

harlekín -a m ( ȋ )
šaljiva gledališka oseba v obleki iz raznobarvnih krp: smeh harlekina / najlepša pustna maska je bil harlekin
// slabš. človek brez dostojanstva: politični harlekin
gled. kratka nagubana zavesa, s katero se zvišuje ali znižuje odrska odprtina

harlekináda -e ž ( ȃ )
gled. šaljiva igra ali šaljiv prizor s harlekinom: uprizoriti harlekinado ; italijanska harlekinada

harlekínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na harlekine: harlekinska obleka / harlekinski značaj

harlekínstvo -a s ( ȋ )
harlekinsko vedenje, ravnanje: odbija me njegovo harlekinstvo

harmatán -a m ( ȃ )
meteor. suh veter, ki piha iz Sahare proti Atlantskemu oceanu: harmatan dviga oblake prahu

harmóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
ubran , skladen 1 : harmonične barve ; harmonična celota / harmonični odnosi ; harmonično sožitje narodov / harmoničen človek ; harmonična osebnost / harmoničen razvoj otroka / harmonična spremljava ; harmonične značilnosti skladbe
agr. harmonična prehrana prehrana, ki vsebuje vse potrebne snovi za zdrav razvoj organizma ; fiz. harmonično nihanje gibanje projekcije enakomerno krožeče točke na premer kroga, sinusno nihanje ; glasb. harmonična lestvica molova lestvica z zvišano sedmo stopnjo ; mat. harmonična vrsta vrsta recipročnih vrednosti naravnih števil

harmóničnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost harmoničnega: harmoničnost antične kulture ; objekt ne sme rušiti harmoničnosti okolja / skladatelj teži za harmoničnostjo

harmónij -a m ( ọ́ )
orglam podobno glasbilo s kovinskimi jezički namesto piščali: igrati (na) harmonij

harmoníja -e ž ( ȋ )
1. ubranost , skladnost : vse, kar je v sobi, tvori prijetno harmonijo ; barvna harmonija ; harmonija oblike in vsebine / rušiti harmonijo v družini ; živeti v harmoniji
2. glasb. glasbena prvina, ki temelji na sočasnih odnosih med toni: ritem, melodija in harmonija ; atonalna harmonija ki ni zasnovana na tonalnosti / harmonija glasov ; pren. harmonija spevov, zvokov
// istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord 1 : molova harmonija
// nauk o tem: pouk harmonije in kontrapunkta

harmoníjski -a -o prid. ( ȋ )
glasb. harmonski : harmonijska barvitost

harmónika -e ž ( ọ́ )
1. glasbilo s tipkami za obe roki in s kovinskimi jezički, ki proizvajajo tone ob raztegovanju in stiskanju meha: harmonika se oglasi ; igrati na harmoniko ; pog., ekspr. cel večer je vlekel harmoniko igral nanjo / ustna harmonika orglice
glasb. diatonična harmonika pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona ; klavirska harmonika s klaviaturo
// pog., ekspr. raztegljivemu mehu tega glasbila podoben predmet: ob trčenju se je avto spremenil v harmoniko ; harmonika pri radiatorju
2. glasb. harmonične značilnosti skladbe: barvita, osebna harmonika

harmónikar -ja m ( ọ́ )
kdor igra (na) harmoniko: harmonikar je zaigral polko ; izvrsten, odličen harmonikar ; nastop harmonikarjev ; prvenstvo, srečanje, tekmovanje harmonikarjev ; pevec in harmonikar

harmónikarica -e ž ( ọ́ )
ženska, ki igra (na) harmoniko: nastop harmonikaric ; prvenstvo, tekmovanje harmonikaric ; pevka in harmonikarica

harmónikarka -e ž ( ọ́ )
ženska, ki igra (na) harmoniko: državno prvenstvo, tekmovanje harmonikark ; harmonikarka in pevka

harmónikarski -a -o ( ọ́ )
pridevnik od harmonikar: harmonikarski zbor

harmónikast -a -o prid. ( ọ́ )
ekspr. podoben mehu harmonike: zmečkane, harmonikaste hlače

harmonikáš -a m ( á )
harmonikar : koncert harmonikašev

harmonírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. skladati se, ujemati se: njuni nazori harmonirajo ; barve lepo harmonirajo ; figura harmonira z ozadjem

harmoníst -a m ( ȋ )
1. kdor igra (na) harmonij: virtuozen harmonist
2. glasb. harmonizator : pesem je harmoniziral izkušen harmonist

harmonizácija -e ž ( á )
glagolnik od harmonizirati: ukvarjal se je s harmonizacijo ljudskih pesmi / kdo je avtor te harmonizacije / harmonizacija odnosov v podjetju

harmonizátor -ja m ( ȃ )
glasb. kdor harmonizira: zbiratelj in harmonizator ljudskih pesmi

harmonízem -zma m ( ī )
knjiž. težnja po harmoničnosti: bil je vnet zagovornik harmonizma

harmonizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. glasb. napisati melodiji akordično spremljavo: harmonizirati melodijo ; harmonizirati ljudske napeve
2. knjiž. spraviti v skladno celoto, soglasje: vsa razpoložljiva izrazna sredstva je harmoniziral v celovitost umetniške stvaritve

harmónski -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na harmonija 2: harmonska barvitost ; harmonska in ritmična pravila zborovske skladbe / harmonski interval istočasno zvenenje dveh tonov ; višji harmonski toni alikvotni toni
2. harmoničen : harmonski razvoj vseh duševnih in telesnih sil

hárpa -e ž ( ȃ )
knjiž. harfa : igrati na harpo

hárpija in harpíja -e ž ( á; ȋ )
1. nav. mn., v grški mitologiji bitje z žensko glavo in trupom jastreba: harpije so ugrabljale ljudi in jih izročale erinijam
2. knjiž., slabš. hudoben, grabežljiv človek, zlasti ženska: stari harpiji sta razgrabili njegovo zapuščino
zool. velika ptica ujeda, ki živi v gozdovih Srednje in Južne Amerike, Harpya harpya

harpúna -e ž ( ȗ )
1. suličasta priprava na vrvi za lov večjih morskih živali: zadeti kita s harpuno ; top za izstrelitev harpune
rib. eksplozivna harpuna ki ima v konici eksplozivni naboj
2. kovinska palica z vrvico in ostmi za podvodni ribolov: podvodna puška s harpuno

harpúnar -ja m ( ȗ )
kdor meče harpuno ali strelja z njo: kitu se je približal čoln z veslači, krmarjem in harpunarjem

harpunírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
zadeti, ustreliti s harpuno: harpunirati kita, ribo

harpúnski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na harpuno: harpunska vrv / harpunski top top, s katerim se izstreli harpuna

hárški -a -o prid. ( ȃ )
navadno v zvezi harški kanarček ali harški vrvivec kanarček, za katerega je značilno zelo lepo petje:

harúspeks -a m ( ȗ )
pri starih Rimljanih svečenik, ki iz drobovja žrtvovanih živali napoveduje usodo: ob žrtveniku je stal haruspeks ; haruspeksi in avgurji

hásek -ska m ( ȃ )
star. korist 2 : imeti hasek od sadnega drevja ; napraviti več škode kot haska / zaloga nam brez haska propada
ekspr. tu je vsaka beseda brez haska zastonj

hásen -sni ž ( ȃ )
zastar. korist 2 : od denarja nima nobene hasni

háski in husky -ja [ háski ] m ( ȃ )
močen vlečni pes z gosto dlako: svojega haskija je peljala na sprehod / sibirski haski

hásniti -em stil. -im nedov. ( á ȃ )
star. koristiti , pomagati : takšno govorjenje nam nič ne hasne ; zdravila so hasnila ; prostost jim je bolj škodovala kot hasnila / denar mu ni hasnil

hasnovít -a -o prid. ( ȋ )
star. koristen : hasnovita drevesa / hasnovito izkoriščanje strojev

hašé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
gastr. omaka iz drobno sesekljanega ali zmletega mesa, sekanica: haše iz govejega mesa

hášiš -a m ( ȃ )
mamilo iz smole indijske konoplje: kaditi hašiš ; omamljati se s hašišem ; uživanje heroina in hašiša

hášišar -ja m ( ȃ )
kdor uživa hašiš: dolgoletni hašišar

hatêrija -e ž ( é )
zool. novozelandski prakuščar s temenskim očesom, Sphenodon punctatus: haterija je živi fosil

hatišêrif -a m ( ȇ )
zgod., v fevdalni Turčiji slovesna listina, ki jo je sultan izdal v zvezi z najvažnejšimi zadevami:

hauptman -a [ háu̯ptman ] m ( á )
v avstrijskem in nemškem okolju stotnik , kapetan : na čelu kolone je jahal hauptman

hausbal -a [ háu̯zbál ] m ( ȃ-ȃ )
nižje pog. privatna družabna prireditev za ožji krog povabljencev, navadno s plesom, domača zabava: udeležiti se hausbala ; spoznala sta se na hausbalu

hausse -- [ ós ] ž ( ọ̑ )
ekon. dviganje cen, tečajev na borzi:

hàv medm. ( ȁ )
posnema pasji glas; hov : hav, se je oglasil pes iz utice ; hav, hav, hav!

havájski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Havaje: havajske pesmi / havajska kitara manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih / Havajsko otočje

havána -e ž ( ȃ )
cigara iz boljših vrst tobaka, zlasti kubanskega: kadil je samo havane ; v prid. rabi: škatla havana cigar

havánec -nca m ( ȃ )
vet. srednje velik kunec temno rjave barve:

havánka -e ž ( ȃ )
havana : prižgati si havanko

havánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Havano: havansko pristanišče / havanska cigara havana

havaríja -e ž ( ȋ )
poškodba prevoznega sredstva, zlasti ladje ali letala, ali tovora med vožnjo: ladja je pretrpela havarijo
pravn. velika ali generalna havarija hote povzročena škoda ali stroški, ki nastanejo zato, da se reši prevozno sredstvo, zlasti ladja ali letalo, ali tovor

havarírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
biti prizadet s havarijo: ladja je havarirala ; pren., ekspr. njegovi dramski poskusi so havarirali zaradi sentimentalnosti junakov

hávba -e ž ( ȃ )
1. pog. priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las; sušilna kapa : sedeti pod havbo / frizerska havba
2. pog. sprednji zgornji del avtomobilske karoserije, ki pokriva motor ali prtljažni prostor; pokrov : izstopil je in dvignil havbo
3. nar. avba : havba se ji lepo prilega

hávbica -e ž ( ȃ )
voj. artilerijsko orožje s krajšo cevjo za streljanje pod strmim kotom na cilje v zaklonu: streljati iz havbic ; baterija stopetmilimetrskih havbic

hávbičen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na havbico: havbična cev / havbična granata / havbična baterija

hávelok -a m ( ȃ )
nekdaj moški plašč brez rokavov in s kratko pelerino: nositi, obleči si havelok ; moški v haveloku

havhàv medm. ( ȁ )
posnema pasji glas; hovhov 2 : pes je divje lajal na mimoidoče: havhav, havhav

havstórij -a m ( ọ́ )
bot. rastlinski organ za sesanje snovi iz gostitelja, zlasti pri parazitih, sesalni organ:

hazárd -a m ( ȃ )
igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja, igra na srečo: igrati, prepovedati hazard ; drzen hazard ; pren., ekspr. napad je bil vojaški in politični hazard

hazárden -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hazard: hazardna igra / hazardna odločitev

hazardêr -ja m ( ȇ )
kdor igra hazard: bil je poklicni hazarder ; strasten hazarder ; pren., ekspr. politični hazarder

hazardêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na hazarderje: hazarderska strast / hazarderska politika

hazardêrstvo -a s ( ȇ )
igranje za denar, navadno s kartami ali kockami, katerega izid je odvisen od naključja: zabresti v dolgove zaradi hazarderstva ; patološko hazarderstvo

hazardíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od hazardirati: pri hazardiranju so se igralci sprli / hazardiranje na borzi, v politiki

hazardírati -am nedov. ( ȋ )
igrati hazard: hazardirati za visoke vsote ; hazardiral je po igralnicah raznih letovišč ; pren., ekspr. hazardirati v politiki

hazardíst -a m ( ȋ )
hazarder : strasten hazardist

hazéna -e ž ( ẹ̑ )
šport., nekdaj rokometu podobna igra za ženske: igrati hazeno

hazenášica -e ž ( á )
šport., nekdaj ženska, ki igra hazeno:

hčérica -e ž ( ẹ̑ )
star. hčerkica : veliko je govoril o svoji hčerici

hčérin -a -o ( ẹ̑ )
svojilni pridevnik od hči: hčerina obleka ; hčerino trmoglavljenje

hčerínji -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hčere: hčerinja ljubezen / zastar. hčerinji otrok hčerin
biol. hčerinja celica hčerinska celica

hčerínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hčere: hčerinska ljubezen, zvestoba / ustanoviti hčerinsko banko, zavarovalnico ; poslovanje hčerinskih družb ; razmere v hčerinskih podjetjih / hčerinska znamka
biol. hčerinska celica vsaka od dveh celic, ki nastane z delitvijo materinske celice

hčérka -e ž ( ẹ̑ )
zlasti v družinskem okolju ženska v odnosu do svojih staršev: to je moja hčerka ; rodila se jima je hčerka ; mati je zelo navezana na svojo hčerko

hčérkica -e ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od hčerka: hčerkico je peljal na sprehod / hčerkica moja!

hčí hčére ž , tož. ed. hčér, or. ed. hčérjo; rod. mn. hčerá tudi hčér, daj. mn. tudi hčeràm, mest. mn. tudi hčeràh, or. mn. tudi hčerámi; daj., or. dv. tudi hčeráma ( ȋ ẹ̑ )
1. ženska v odnosu do svojih staršev: hči se mu moži ; sprejela nas je domača hči ; ima dve majhni, odrasli hčeri ; najmlajša hči / ekspr. rodna hči me ne spozna
// knjiž., s prilastkom ženska glede na svoj izvor, družbeno pripadnost: poročil se je s kmečko hčerjo ; tujina je zastrupila tisoče naših hčera in sinov
dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je, da se hči poroči s sosedom ; ekspr. tudi ona je Evina hči navadna ženska z vsemi slabostmi ; ekspr. Evine hčere ženske ; pesn. hči gora, planin reka, ki izvira v gorskem svetu ; evfem. hčere noči vlačuge, prostitutke ; preg. kakršna mati, takšna hči
2. vsaka od finančnih, gospodarskih enot, ki nastane iz osnovne, prvotne, a ostane z njo povezana še naprej: stečaj hčere je matično podjetje dodatno obremenil / podjetje hči hčerinsko podjetje

in medm. ( ẹ̑; ȅ )
1. pri nagovoru izraža opozorilo: he, vi tam spredaj, počakajte!
2. posnema glas pri smejanju: kako smešno, he / he he he, to je veselje
3. izraža posmeh: pa smo te ujeli, he

heavy metal heavy metala [ hêvi mêtal in hêvi metál ] m ( ȇ, ȇ; ȇ, ȃ )
zvrst rokovske glasbe, za katero so značilni močno okrepljeni, agresivni zvoki, (težki) metal: igrati, poslušati heavy metal ; ljubitelj heavy metala ; v prid. rabi: heavy metal skupina heavymetalska skupina

heavymetalec -lca [ hêvimetáləc ] m ( ȇ-ȃ )
heavymetalski glasbenik, (težko)metalec: nastop heavymetalcev
// kdor se navdušuje za heavymetalsko glasbo: heavymetalci in pankerji

heavymetalski -a -o [ hêvimetálski ] prid. ( ȇ-ȃ )
nanašajoč se na heavymetalce ali heavy metal; (težko)metalski : heavymetalska glasba, skupina, zasedba / heavymetalski raj

hebáti -ám [ həbati ] nedov. ( á ȃ )
nar. zahodno suvati , drezati : ne hebaj me ; živina se heba

hebraístika -e ž ( í )
veda o hebrejskem jeziku in književnosti: študirati hebraistiko

hebraízem -zma m ( ī )
jezikosl. element hebrejščine v kakem drugem jeziku:

hebrêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na Hebrejce: hebrejski jezik / hebrejska pisava

hebrêjščina -e ž ( ȇ )
hebrejski jezik: proučevati hebrejščino

héc -a m ( ẹ̑ )
nižje pog. neresen, smešen ali zabaven dogodek; šala , potegavščina : pridi, boš videl velik hec ; naredimo kak hec ; nevaren hec / povej nam kakšen hec šaljivo zgodbo / ekspr., v povedni rabi: to bi bil hec, če bi se mu vsi poskrili ; ko smo pluli čez ekvator, je bilo sploh hec / za hec ga je udaril ne z resnim namenom
pog., ekspr. z njim smo imeli zmeraj velik hec smo se šalili ; nižje pog. on ni za hece je resen, ne mara potegavščin

hécati -am nedov. ( ẹ̑ )
nižje pog. za šalo prikazovati kaj neresničnega kot resnično: nikar me ne hecaj / dekle ga samo heca nima z njim resnih namenov

hécen -cna -o prid. ( ẹ́ ẹ̑ ) nižje pog.
1. šaljiv : hecen fant
2. smešen : bil je zelo hecen / o tem imajo precej hecno mnenje

hedóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. hedonski : hedonična čustva

hedónik -a m ( ọ́ )
pristaš hedonizma: grški hedoniki / bil je dobrodušen, veseljaški hedonik

hedoníst -a m ( ȋ )
pristaš hedonizma: nazori hedonistov / vse življenje je bil hedonist

hedonístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na hedoniste ali hedonizem: hedonistična filozofija / hedonistična umetnost
psih. hedonistična psihologija nazor, da izvira človekovo delovanje iz težnje po ugodju ali izogibanju neugodja

hedonízem -zma m ( ī )
filoz. nazor, da je cilj človekovega življenja uživanje: filozofska osnova hedonizma ; pristaš hedonizma / vera v življenjsko odgovornost se je umaknila vulgarnemu hedonizmu

hedónski -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. nanašajoč se na hedonizem: hedonska čustva ; predal se je pravemu hedonskemu uživanju / hedonsko ugodje

hédžra -e ž ( ẹ̑ )
Mohamedov beg iz Meke v Medino leta 622 kot začetek muslimanskega štetja let: leta 979 po hedžri

hegeljánec -nca m ( ȃ )
filoz. pristaš hegeljanstva:

hegeljánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hegeljance ali hegeljanstvo: hegeljanski nazori / delu se pozna vpliv hegeljanske filozofije

hegeljánstvo -a s ( ȃ )
filoz. Heglova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš hegeljanstva

hegemón -a m ( ọ̑ )
knjiž. kdor ima vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki: upirati se volji hegemonov ; imperialistični hegemon / publ. delavski razred je postal hegemon naprednih gibanj vodja, vodilna sila
// pri starih Grkih vojskovodja , poveljnik

hegemoníja -e ž ( ȋ )
vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki, nadvlada: boriti se zoper hegemonijo in neenakopravnost ; gospodarska, politična hegemonija ; hegemonija močnejših nad šibkejšimi ; težnja po hegemoniji / doba atenske hegemonije in razcveta ; pren., ekspr. hegemonija razuma nad srcem

hegemoníst -a m ( ȋ )
pristaš hegemonizma: hegemonisti so posegali tudi po nacionalnem zatiranju

hegemonístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na hegemoniste ali hegemonizem: hegemonistične težnje / hegemonističen režim ; hegemonistična politika

hegemonízem -zma m ( ī )
težnja po hegemoniji: velikodržavni hegemonizem

héglovec -vca m ( ẹ́ )
filoz. pristaš heglovstva:

héglovski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na heglovce ali heglovstvo: izražati se v heglovskem jeziku / heglovski idealizem

héglovstvo -a s ( ẹ́ )
filoz. Heglova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš heglovstva ; bil je pod močnim vplivom heglovstva

hehé in hehè medm. ( ẹ̑; ȅ )
1. posnema glas pri smejanju: spet bomo prosti, hehe
2. izraža posmeh: še kesal se boš, hehe

hehèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
smeh, navadno porogljiv, škodoželjen: tisti hehet mu je začel presedati

hehetánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hehetati se: iz zadnjih klopi je bilo slišati hehetanje

hehetáti se -ám se in -éčem se nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
smejati se, navadno porogljivo, škodoželjno: otroci so se mu hehetali ; sam pri sebi se je hehetal

hehetàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki se (rad) heheta: hehetav človek

hehetávec -vca m ( ȃ )
kdor se (rad) heheta:

hehljáti se -ám se nedov. ( á ȃ )
hahljati se: v dvorani so se hehljali

heinejevski -a -o [ hájnejeu̯ski ] prid. ( ȃ )
tak kot pri Heineju: heinejevska ironija

hêj in hèj medm. ( ȇ; ȅ )
1. pri nagovoru izraža opozorilo: hej, vidva, stopita sem! hej, prijatelj, kam pa kam?
2. izraža veselje, razigranost: hej, to bo veselje
3. nar., klic volu naprej! : hej, lisec

hêja medm. ( ȇ )
1. izraža opozorilo, spodbudo: heja, za menoj!
2. izraža veselje, razigranost: heja, to bo veselo / heja hoj

hêjo medm. ( ȇ )
izraža opozorilo: hejo, pazi se / hejo hoj, se oglaša iz gozda

hêjsa medm. ( ȇ )
izraža veselje, razigranost: hejsa, proč z žalostjo

hêjsasa medm. ( ȇ )
izraža veselje, razigranost: zime je konec, hejsasa

hêjslovánski -a -o prid. ( ȇ-ȃ )
nanašajoč se na hejslovanstvo: hejslovanska budnica ; bobneča hejslovanska gesla / hejslovansko navdušenje

hêjslovánstvo -a s ( ȇ-ȃ )
slabš., nekdaj pretirano navdušenje za slovanstvo, ki se kaže zlasti v besedah, govorjenju: pisatelj ironizira gostilniško hejslovanstvo ; rodoljubarstvo in hejslovanstvo

hèk medm. ( ȅ )
posnema glas pri odkašljevanju:

hêkanje in hékanje -a s ( ȇ; ẹ̑ )
glagolnik od hekati: hekanje ni rezervirano samo za internet ; omrežno hekanje

hêkati -am in hékati -am nedov. ( ȇ; ẹ̑ ) pog.
vdirati v tuje računalniške sisteme in povzročati škodo, zlasti s spreminjanjem, prisvajanjem podatkov: hekati banke

hekatómba -e ž ( ọ̑ )
1. pri starih Grkih skupina žrtvovanih, darovanih živali, navadno sto goved: v zahvalo je daroval bogovom hekatombo
2. nav. mn., knjiž., ekspr., z rodilnikom veliko število, navadno nasilno, nenaravno umrlih ljudi: vojna je zahtevala hekatombe žrtev

hêker in héker -ja m ( é; ẹ́ )
1. kdor vdira v tuje računalniške sisteme: hekerji brez težav vdrejo v osebni računalnik ; vdor hekerjev ; boj proti hekerjem / računalniški heker
2. kdor z navdušenjem spreminja programsko opremo: nadobudni mladi hekerji ; računalničarji in hekerji

hêkerski in hékerski -a -o prid. ( é; ẹ́ )
nanašajoč se na hekerje ali hekanje: hekerski napad, vdor ; hekersko orodje

hêkerstvo in hékerstvo -a s ( é; ẹ́ )
pojavljanje hekerjev in njihova dejavnost: hekerstvo in kršitve avtorskih pravic

heksa... ali héksa... in heksa... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
nanašajoč se na število šest: heksaeder, heksagonalen

heksaéder -dra m ( ẹ́ )
geom. kocka 1 :

heksaédrski -a -o ( ẹ́ )
pridevnik od heksaeder: heksaedrska oblika

heksagonálen -lna -o prid. ( ȃ )
geom. ki ima šest kotov, stranic ali stranskih ploskev: heksagonalna bipiramida, prizma
min. kristali v heksagonalnem sistemu v sistemu z eno navpično in s tremi vodoravnimi enako dolgimi osmi, ki se sekajo med seboj pod kotom 120°

héksakord in heksakórd -a m ( ẹ̑; ọ̑ )
glasb., v srednjeveški glasbi diatonična lestvica šestih tonov:

heksámeter -tra m ( á )
lit. šesterostopni daktilski verz s trohejem v zadnji stopici, šestomer: ep v heksametrih

heksán -a m ( ȃ )
kem. nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje šest atomov ogljika: izomeri, molekule heksana ; poskus s heksanom

heksóda -e ž ( ọ̑ )
elektr. elektronka s šestimi elektrodami:

hékt -a m ( ẹ̑ )
pog. hektoliter : sod drži pet hektov ; hekt vina

hektár -a in -ja m ( ȃ )
ploščinska mera, 100 a: ima deset hektarov [ha] zemlje / setev so opravili na štirih hektarih

hektárski -a -o prid. ( ȃ )
ekon., navadno v zvezi hektarski donos, pridelek količina pridelkov, pridelanih na enem hektaru zemljišča v enem letu: doseči višji hektarski donos pšenice

héktičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
med. nanašajoč se na hiranje zaradi dolgotrajnega gnojnega vnetja, zlasti zaradi tuberkuloze, sušičen: hektičen bolnik / hektična rdečica na licih ; pren., ekspr. hektična poezija

hekto... ali hékto... in hekto... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
nanašajoč se na število sto: hektoliter, hektovat

hektográf -a m ( ȃ )
nekdaj stroj za razmnoževanje odtisov s plošče, na kateri je besedilo ali risba narejena s posebnim črnilom: brošura je bila tiskana na hektografu

hektografírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
nekdaj razmnoževati na hektograf: hektografirati skladbo

hektográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hektograf: hektografska tehnika / hektografsko črnilo

hektokotíl -a m ( ȋ )
zool. paritvena lovka samcev pri nekaterih glavonožcih:

héktolíter -tra m ( ẹ̑-í )
prostorninska mera, 100 l: sod drži osem hektolitrov [hl] ; hektoliter vina

héktolítrski -a -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na hektoliter: hektolitrska posoda
agr. hektolitrska teža žita teža stotih litrov žita

héktométer -tra m ( ẹ̑-ẹ̄ )
dolžinska mera, 100 m:

héktovát -a m ( ẹ̑-ȃ )
enota za moč, 100 W:

helanca tudi helánka -e [ prva oblika helánka in helánca ] ž ( ȃ )
tekst. nakodrana, prožna preja iz umetnih vlaken: postopek kodranja helance
// tkanina ali pletenina iz te preje: smučarske hlače iz helance

helebárda -e ž ( ȃ )
nekdaj orožje v obliki sulice s široko sekiro in kavljem pod ostjo: straže na obzidju so bile oborožene z dolgimi helebardami ; nočni čuvaj s helebardo

helebárden -dna -o ( ȃ )
pridevnik od helebarda: helebardna ostrina

helebardír -ja m ( í )
nekdaj vojak, oborožen s helebardo: helebardirji so stražili dvižni most

helebardíst -a m ( ȋ )
helebardir : helebardista sta pripeljala jetnika

helebárdnik -a m ( ȃ )
helebardir : poveljeval je skupini helebardnikov

heleníst -a m ( ȋ )
strokovnjak za starogrški jezik in kulturo: bil je latinist in helenist

helenístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na helenizem: helenistična umetnost ; helenistično gledališče / helenistično obdobje starogrške zgodovine / helenistični elementi v klasicizmu

helenístovski -a -o ( ȋ )
pridevnik od helenist: učene helenistovske debate

helenizácija -e ž ( á )
glagolnik od helenizirati: helenizacija Rima / helenizacija koloniziranih otokov

helenízem -zma m ( ī )
1. obdobje v antiki po Aleksandru Velikem, za katero je značilno zlivanje grške in orientalske kulture: kulturno življenje v dobi helenizma
// miselnost, kultura starih Grkov: vpliv helenizma na renesanso
2. jezikosl. element grščine v kakem drugem jeziku; grecizem : helenizmi v latinščini

helenizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj helensko, grško: helenizirali so dobro polovico Male Azije / priseljence so popolnoma helenizirali

helénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Helene, stare Grke: helenska filozofija, kultura / helenske mestne državice

helénstvo -a s ( ẹ̑ )
miselnost, kultura starih Grkov: združitev praktičnega rimstva z duhovno bogatim helenstvom

héler -ja m ( ẹ̑ )
nekdaj avstrijski novec za pol krajcarja; vinar 1 :

helidróm in heliodróm -a m ( ọ̑ )
označena ploščad za vzletanje in pristajanje helikopterjev; heliport : helikopter je pristal na običajnem helidromu ; posestvo s helidromom

hélij -a m ( ẹ́ )
kem. lahek žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element He: s helijem polnjeni baloni

hélijev -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na helij: jedra helijevih atomov
elektr. helijeva žarnica žarnica, v kateri seva svetlobo ionizirani helij

hélikon -a m ( ẹ̑ )
glasb. veliko trobilo z nizko ležečim tonskim obsegom: trobiti na helikon ; godbeniki z bleščečimi helikoni čez ramena

helikópter -ja m ( ọ́ )
motorno zračno vozilo brez kril, z velikim propelerjem na vrhu: ponesrečenca so rešili z ledenika s helikopterjem ; vojaški helikopter ; pilot helikopterja

helikópterski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na helikopter: helikopterski propeler / uvedli so helikoptersko službo, ki bo nadzorovala promet / helikopterski desant

heliocéntričen tudi heliocêntričen -čna -o prid. ( ẹ́; é )
astron. ki ima Sonce za središče vesolja: heliocentrični sistem

heliocentrízem -zma m ( ī )
astron. nazor, po katerem je Sonce središče vesolja: Kopernikov heliocentrizem

heliodrom gl. helidrom

heliofílen -lna -o prid. ( ȋ )
bot. ki uspeva na soncu: heliofilne rastline

heliográf -a m ( ȃ )
1. meteor. priprava, ki zapisuje čas sončnega sevanja na določeni točki na zemlji: pomoč heliografa pri ugotavljanju vremenskih razmer
2. geod. zrcalna priprava za dajanje in zapisovanje svetlobnih znamenj na večje razdalje:

heliográm -a m ( ȃ )
meteor. trak, na katerega heliograf zapisuje čas sončnega sevanja: sneti, zamenjati heliogram

héliogravúra -e ž ( ẹ̑-ȗ )
tisk. tehnika globokega tiska s kovinske plošče: tiskati na osnovi heliogravure

helioport gl. heliport

helioskóp tudi helioskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
astron. optična priprava za opazovanje Sonca: opazovati s helioskopom

heliostát -a m ( ȃ )
astron. zrcalna priprava, ki usmerja sliko Sonca stalno v isto smer:

héliotéhnika -e ž ( ẹ̑-ẹ́ )
tehnika, ki izkorišča sončno energijo:

hélioterapíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
med. zdravljenje s sončno svetlobo in toploto: helioterapija kostne tuberkuloze

heliotróp -a m ( ọ̑ )
1. bot. okrasna grmičasta rastlina z modrimi, belimi ali vijoličastimi cveti; posončnica : gredica heliotropov ; po vaniliji dišeči cveti heliotropa
2. min. poldrag kamen zelene barve z rdečimi pikami: pečatni prstan s heliotropom
3. geod. zrcalna priprava za dajanje svetlobnih znamenj na večje razdalje: pri merjenju kotov na velike razdalje so si pomagali s heliotropom

heliotropízem -zma m ( ī )
bot. pojav, da se rastlinski organi obračajo pod vplivom sončne svetlobe:

helipórt in heliopórt -a m ( ọ̑ )
označena ploščad za vzletanje in pristajanje helikopterjev: heliport na strehi bolnišničnega kompleksa ; gradnja heliporta

helmintíaza tudi helmintiáza -e ž ( ȋ; ȃ )
med., vet. bolezen, ki jo povzročajo gliste, trakulje ali metljaji: helmintiaza prebavil ; helmintiaza pri ovci

helót -a m ( ọ̑ )
1. pri starih Grkih državni suženj za poljska dela in vojaško službo: špartanski heloti
2. knjiž., ekspr. nesvoboden, podložen človek: ni želel, da bi bilo njegovo ljudstvo čreda helotov

helótski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na helote: helotska sužnost ; helotsko življenje / helotska podrejenost

hélsinški -a -o prid. ( ẹ̑ )
zgod., v zvezah: helsinška konferenca konferenca o evropski varnosti in sodelovanju leta 1975 v Helsinkih ; helsinška listina sklepni dokument helsinške konference o soglasju med večino evropskih držav, Združenimi državami Amerike in Kanado o varnosti in sodelovanju v Evropi

hem gl. hm

hematít -a m ( ȋ ) min.
1. jekleno siva ali rdeča rudnina železov oksid: bogata nahajališča hematita ; pridobivati železo iz hematita
2. neprozoren poldrag kamen sivo črne barve: prstan s hematitom

hematologíja -e ž ( ȋ )
veda o krvi in krvnih boleznih: klinična, laboratorijska onkologija ; strokovnjak s področja hematologije ; biokemija, onkologija in hematologija / oddelek za hematologijo

hematolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
med. nanašajoč se na hematologijo: hematološki laboratorij / hematološka preiskava

hematóm -a m ( ọ̑ )
med. izliv krvi v mehko tkivo: podkožni hematom ; hematom v jetrih

hematuríja -e ž ( ȋ )
med. izločanje krvi s sečem; krvosečnost : znak te bolezni je hematurija

hémbraj -te medm. ( ẹ̑ )
nar. izraža podkrepitev trditve: hembraj, kako se jim mudi

hémbran -a -o prid. ( ẹ̑ )
nar. presnet , šmentan : hembrana ženska, kako si jezična

hemeroíden -dna -o prid. ( ȋ )
pog. hemoroiden : hemeroiden bolnik

hemeroídi -ov m mn. ( ȋ )
pog. hemoroidi : zdravljenje hemeroidov

hemi... predpona v sestavljenkah
nanašajoč se na pol, polovico: hemisfera

hemisfêra -e ž ( ȇ )
1. geogr. polovica zemeljske oble; polobla , poluta : severna, vzhodna hemisfera
2. anat. polovica velikih ali malih možganov: desna, leva hemisfera

hemisfêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na hemisfera 1: hemisferska cirkulacija zraka

hemo... prvi del zloženk
nanašajoč se na kri: hemofilija, hemoglobin

hemofilíja -e ž ( ȋ )
med. bolezensko stanje moških, pri katerem se krvavitev težko ustavi, krvavičnost: podedoval je hemofilijo

hemofílik -a m ( í )
kdor ima hemofilijo: pri hemofilikih že majhne rane privedejo do neustavljivih krvavitev ; društvo hemofilikov ; zdravljenje hemofilikov

hemoglobín -a m ( ȋ )
biol. snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo, krvno barvilo: ugotoviti količino hemoglobina v krvi ; pomanjkanje hemoglobina

hemográm -a m ( ȃ )
med. zapis rezultata krvne preiskave:

hemolítičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na hemolizo: hemolitični simptomi / hemolitična anemija

hemolíza -e ž ( ȋ )
med. razpadanje rdečih krvničk in sprostitev hemoglobina iz njih: dolga operacija srca je bila tvegana zaradi hemolize

hemolizín -a m ( ȋ )
med. snov, ki povzroča hemolizo: bakterijski hemolizin

hemorágičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na hemoragijo: hemoragični tifus ; hemoragična mrzlica / hemoragična diateza

hemoragíja -e ž ( ȋ )
med. izliv, iztekanje krvi iz žil, krvavitev:

hemoroíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hemoroide: hemoroiden bolnik / hemoroidna krvavitev / slabš. star, hemoroiden uradnik

hemoroídi -ov m mn. ( ȋ )
med. bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini, zlata žila: operirati hemoroide

hémpa -e ž ( ẹ̑ )
nar. vzhodno, slabš. neumna, nespametna ženska: ne poslušaj je, saj vidiš, da je hempa

héna -e ž ( ẹ̑ )
bot. okrasni tropski grm z belimi ali rožnatimi cveti, Lawsonia inermis: prijeten vonj po heni
// kozm. rdečkasto rjavo barvilo iz listov te rastline: s heno pobarvani lasje

héncaj -te medm. ( ẹ̑ )
star. izraža podkrepitev trditve: hencaj, kako si osorna! hencajte, to ga je skrbelo!

héncan -a -o prid. ( ẹ̑ )
star. presnet , šmentan : hencana neroda

hêndikep tudi handicap -a [ hêndikep ] m ( ȇ )
1. invalidnost : proučevanje hendikepa ; pogovor, predavanje o hendikepu ; ljudje s hendikepom / telesni hendikep
2. šport., pri nekaterih tekmovanjih izenačenje možnosti za zmago, tako da dobi na začetku tekmovanja močnejši tekmovalec težje pogoje: pristati na hendikep ; tekmovati po pravilih hendikepa / igralec golfa, športnik z nizkim, visokim hendikepom
// publ. kar spravi koga v neenak, slabši položaj: izključitev igralca je bila za naše moštvo precejšen hendikep ; podjetju je kljub vsem hendikepom uspelo osvojiti svetovni trg ; dodaten, hud, velik hendikep ; v prid. rabi: hendikep tekma ; hendikep vožnja

hendikepírati -am tudi handicapirati -am [ hendikepírati ] dov. in nedov. ( ȋ )
publ. spraviti koga v neenak, slabši položaj: zakon hendikepira določene skupine, stranke / bolezen, nesreča ga je povsem hendikepirala / vsakega nasprotnika že vnaprej hendikepira s kakšno negativno oznako

henry -ja [ hénri ] m ( ẹ̑ )
fiz. enota za merjenje električne induktivnosti: induktivnost tuljave je pet henryjev

hènt medm. ( ȅ )
star. izraža podkrepitev trditve; šment , šent : hent, kako ga je zdelalo! sam.: ni hent, da ne bi raslo!

héntaj -te medm. ( ẹ̑ )
star. izraža podkrepitev trditve: hentaj, ne bo slabo ; hentajte no!

héntan -a -o prid. ( ẹ̑ )
star. presnet , šmentan : hentani paglavec, ta jih ima za ušesi ; hentane muhe, kako so sitne / kot vzklik hentana reč, zdaj pa imamo

hèp medm. ( ȅ )
posnema glas race:

hépati -am nedov. ( ẹ̑ )
oglašati se z glasom hep: race po dvorišču hepajo vsak večer (M. Kranjec)

hepatítis -a m ( ȋ )
med. vnetje jeter: imeti hepatitis ; epidemični hepatitis

hepening gl. happening

heptán -a m ( ȃ )
kem. nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje sedem atomov ogljika: izomeri heptana

heraklít -a m ( ȋ )
gradbeni material iz stisnjene lesne volne in magnezitnega cementa: izdelovati heraklit ; prostor bodo toplotno in zvočno izolirali s heraklitom / s heraklitom obložene stene s ploščami iz heraklita

heraklíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na heraklit: heraklitne plošče / heraklitna stena

heráldičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na heraldiko, grbosloven: heraldične knjige / zmaj, heraldična žival Ljubljane

heráldik -a m ( á )
strokovnjak za heraldiko:

heráldika -e ž ( á )
veda o grbih, grboslovje: strokovnjak za heraldiko

herbárij -a m ( á )
s podatki opremljena zbirka stisnjenih in posušenih rastlin za študijske namene: vložiti cvetlico v herbarij ; šolska botanična zbirka ima bogat herbarij

herbárijski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na herbarij: herbarijska rastlina / herbarijsko gradivo za študij

herbarizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
bot. nabirati rastline za herbarij in jih vanj vlagati: pri botaniki se učenci učijo tudi herbarizirati

herbicíd -a m ( ȋ )
agr. kemično sredstvo za uničevanje škodljivih rastlin, zlasti plevela: škropiti s herbicidi

herbicíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na herbicide: herbicidno sredstvo / herbicidno delovanje

herc gl. hertz

hercegôvski -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na Hercegovce ali Hercegovino: hercegovsko narečje / hercegovski tobak

herderjánstvo -a s ( ȃ )
idejne in umetniške značilnosti Herderjevega ustvarjanja: humanistične vrednote herderjanstva

hereditáren -rna -o prid. ( ȃ )
biol. deden : hereditarna bolezen, obremenjenost / hereditarna osnova

hereditárnost -i ž ( ȃ )
biol. dednost : hereditarnost krvnih skupin / zakon hereditarnosti

hêres -a m ( ȇ )
močno, dišeče špansko vino: kozarec heresa

herétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
rel. krivoverski : heretični nauki ; heretične knjige / heretična ločina / naslikal je za tisti čas skoraj heretično sliko

herétičnost -i ž ( ẹ́ )
rel. krivovernost : heretičnost nauka

herétik -a m ( ẹ́ )
rel. krivoverec : Cerkev ga je obsodila kot heretika / nekdanji ideolog je postal heretik

herezíja -e ž ( ȋ )
rel. krivoverstvo, kriva vera: javno se odpovedati hereziji ; verske zablode in herezije / preganjali so ga zaradi herezije / idejna herezija

hêrkul -a m ( ȇ )
ekspr. zelo močen, velik človek, silak: vsi se bojijo tega herkula ; ta človek je pravi herkul
zool. velik hrošč, ki živi v tropskih predelih Srednje in Južne Amerike, Dynastes hercules

hêrkulski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na herkule: herkulski človek ; herkulska postava / herkulska moč / herkulsko dejanje

hêrma -e ž ( ȇ )
um. glava ali doprsni kip, ki prehaja spodaj v podstavek: herme grških bogov in znamenitih mož

hermafrodít -a m ( ȋ )
biol. bitje, ki ima moške in ženske spolne organe hkrati; dvospolnik : nekatere ribe so hermafroditi

hermafroditízem -zma m ( ī )
biol. obstoj moških in ženskih spolnih organov hkrati pri istem bitju; dvospolnost : hermafroditizem pri človeku

hermafrodítski -a -o prid. ( ȋ )
biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati; dvospolen : hermafroditska žival / slabš. narednik je vpil s hermafroditskim glasom zelo tankim, visokim

hermelíka -e ž ( í )
1. bot. zdravilna rastlina s širokimi, mesnatimi listi in rumeno zelenimi cveti, Sedum maximum: nabirati liste hermelike
2. liker iz te rastline: piti hermeliko

hermelín -a m ( ȋ )
podlasici podobna žival, ki ima pozimi belo dlako in črno liso na koncu repa: nastavljati hermelinom pasti
// krzno te živali: kraljevski plašč iz hermelina

hermelínast -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz hermelinovega krzna: hermelinast plašč ; hermelinasto ogrinjalo

hermelínji -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hermeline: čopič iz hermelinje dlake / hermelinje krzno

hermelínov -a -o ( ȋ )
pridevnik od hermelin: hermelinovo krzno

hermenévtičen -čna -o ( ẹ́ )
pridevnik od hermenevtika: hermenevtična razlagalna metoda

hermenévtika -e ž ( ẹ́ )
rel. nauk o metodah razlaganja cerkvenih tekstov: predavati hermenevtiko ; biblična hermenevtika ; hermenevtika in eksegeza

hermétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine, neprodušen: hermetična posoda / hermetična ročna ura ; pren. zaprl se je v hermetičen molk
lit. hermetična poezija poezija, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

hermétičnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost hermetičnega, neprodušnost: nova tesnila zagotavljajo popolno hermetičnost / hermetičnost moderne lirike

hermétik -a m ( ẹ́ )
publ. umetnik, zlasti pesnik, ki si ne prizadeva biti razumljiv širšemu krogu ljudi:

hermetízem -zma m ( ī )
publ. lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi: poetski hermetizem ; hermetizem umetniškega izraza

hêrnija -e ž ( é )
med. izstop organa ali dela organa skozi nenaravno odprtino; kila 1 : zaradi prevelikega napora je nastopila hernija / operacija hernije

heródež -a m ( ọ̑ )
knjiž., ekspr. okruten, surov človek: tudi otrokom niso prizanašali, ti herodeži dvajsetega stoletja

heróičen -čna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. herojski : heroičen boj ; heroično dejanje / heroični homerski svet

heróičnost -i ž ( ọ́ )
knjiž. lastnost, značilnost heroičnega: heroičnost in tragika osrednje osebe v romanu / narejena heroičnost

heroín -a m ( ȋ )
močno mamilo iz morfija: uživati heroin ; tihotapci heroina

heroína -e ž ( ȋ )
1. knjiž. glavna, osrednja ženska v literarnem delu; junakinja : tragična heroina drame
2. gled., nekdaj igralka, ki igra samo vloge močnih ženskih značajev: heroina osrednjega gledališča

heroínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na heroin: heroinski odvisnik / heroinska pot tihotapska pot, po kateri se preprodaja heroin

heroízem -zma m ( ī )
izreden pogum, junaštvo: revolucionarni heroizem ; heroizem proletarskih brigad / delovni heroizem / slabš. zlagan, operetni heroizem

heroizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. delati kaj herojsko, junaško: film heroizira preteklost

herój -a m ( ọ̑ )
1. kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje, junak: neznani ljudje so v bojih postajali heroji ; heroji Sutjeske / ekspr. heroji vesoljskih poletov / ne delaj se heroja ; iron. poglej heroje, kako so jo popihali / red narodnega heroja nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom
2. v grški mitologiji bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti, polbog: heroj Prometej

herójinja -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki je storila izredno pogumno, junaško dejanje, junakinja: uporniška herojinja ; herojinja svojega časa / narodna herojinja

herójski -a -o prid. ( ọ̑ )
izredno pogumen, junaški: herojski borci za svobodo / dati zasluženo priznanje herojskim materam / herojski boj ; herojska zmaga, žrtev ; herojsko dejanje / herojska doba
gled. herojski traged igralec, ki igra junaške tragične vloge ; lit. herojski ep ep, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; junaški ep

herójstvo -a s ( ọ̑ )
1. izreden pogum, junaštvo: herojstvo kmečkih upornikov
2. herojsko dejanje: pripovedovati o velikih herojstvih

hêros -a m ( ȇ )
v grški mitologiji bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti; heroj : nadnaravna moč herosov

herostrát in heróstrat -a m ( ȃ; ọ̑ )
knjiž., ekspr. kdor stori slabo, nedopustno dejanje, da bi postal slaven: vse bi storil, ta herostrat, samo da bi pisali o njem

herostrátski -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na herostrate: herostratsko dejanje, početje / herostratska slava
2. knjiž., slabš. ki prezira, uničuje kulturne ali umetniške vrednote: herostratski odnos janzenistične duhovščine do umetnosti

herostrátstvo -a s ( ȃ )
knjiž. herostratsko dejanje: zagrešiti herostratstvo

hêrpes -a m ( ȇ )
med. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici: herpes na ustnicah

hêrpesen -sna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na herpes: herpesni virus ; herpesna okužba / herpesni izpuščaj, mehurček / herpesni konjunktivitis

herpétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na herpes: herpetična okužba ; herpetično vnetje / herpetični izpuščaj, mehurček / herpetični encefalitis

hertz in hêrc -a [ hêrc ] m ( ȇ )
fiz. enota za merjenje frekvence: nihanje s frekvenco dvajset tisoč hertzov [Hz]

hês -a tudi -- m ( ȇ )
glasb. za polton znižani ton h; ton b

hetêra -e ž ( ȇ )
pri starih Grkih lahkoživa, izobražena ženska, zlasti kot prostitutka za višje, izobraženske sloje: lepa in duhovita hetera / imeti hetero

heteríja -e ž ( ȋ )
v Grčiji, v začetku 19. stoletja tajna politična organizacija za osvoboditev izpod turške nadoblasti: ustanavljali so heterije

heterízem -zma m ( ī )
lahkoživo življenje, prostitucija v stari Grčiji:

hétero -- prid. ( ẹ̑ ) pog.
s spolnim nagnjenjem do oseb drugega spola; heteroseksualen : hetero moški, par ; hetero skupnost ; biti hetero

hetero... prvi del zloženk
nanašajoč se na drugačen, različen: heterofonija, heteromorfen

heterodóksen -sna -o prid. ( ọ̑ )
rel. drugačen od pravega cerkvenega nauka: heterodoksni nauki ; pren. heterodoksna podoba sveta

heterodoksíja -e ž ( ȋ )
rel. nauk, različen od pravega cerkvenega nauka:

heterofoníja -e ž ( ȋ )
glasb. večglasje, v katerem določeno melodijo posamezni glasovi delno spreminjajo:

heterogén -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ni enakih, istovrstnih sestavin; raznovrsten , neenoten : heterogena snov / heterogena družba, kultura / roman je vsebinsko zelo heterogen

heterogénost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost heterogenega: heterogenost snovi / heterogenost prebivalstva

heterogénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. heterogen : zbližali so se različni, zelo heterogenski elementi

heterogoníja -e ž ( ȋ )
zool. zaporedno menjavanje enospolnega zaroda z obojespolnim, raznorodnost: heterogonija vodnih bolh

heteromórfen -fna -o prid. ( ọ̑ )
biol., min. ki nastopa v dveh ali več oblikah: heteromorfni kromosomi ; heteromorfna rudnina

heteromórfnost -i ž ( ọ̑ )
biol., min. lastnost, značilnost heteromorfnega: heteromorfnost ogljika

heteronómen -mna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. odvisen , nesamostojen , podrejen : heteronomen subjekt ; heteronomna volja / heteronomna etika

heteronomíja -e ž ( ȋ )
knjiž. odvisnost , nesamostojnost , podrejenost : avtonomija in heteronomija v medčloveških odnosih ; gospodarska, politična heteronomija
filoz. heteronomija volje ravnanje ali hotenje, ki ne izhaja iz zavestnega prepričanja, ampak iz tujih pobud

heteropoláren -rna -o prid. ( ȃ )
1. elektr. ki ima več izmenično se ponavljajočih magnetnih polov: heteropolarni generator
2. kem. ki ima dva različna pola: heteropolarne molekule ; heteropolarna vez ionska vez

heteroseksuálec -lca m ( ȃ )
kdor čuti spolno nagnjenje do oseb nasprotnega spola: zveze med heteroseksualci ; homoseksualci in heteroseksualci

heteroseksuálen -lna -o prid. ( ȃ )
s spolnim nagnjenjem do oseb drugega spola: heteroseksualen odnos

heterosilábičen -čna -o prid. ( á )
jezikosl. ki pripada drugemu zlogu, raznozložen: heterosilabični glas

heterotrófen -fna -o prid. ( ọ̑ )
biol. ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih: heterotrofni organizmi ; človek je heterotrofno bitje / heterotrofni način prehranjevanja

heteróza -e ž ( ọ̑ )
biol. pojav, da ima križanec boljše lastnosti kot njegovi starši: heteroza čebel ; heteroza koruze

heterózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na heterozo: heterozna koruza / heterozen razvoj

heterozigóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
biol. nastal z združitvijo spolnih celic z različnima genoma: heterozigotni individuum ; heterozigotna jajčna celica

hetêrski -a -o ( ȇ )
pridevnik od hetera: hetersko življenje

hetítski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Hetite: hetitski hieroglifi ; hetitski jezik ; hetitska kultura

hetítščina -e ž ( ȋ )
hetitski jezik: dela babilonske književnosti so prevajali v hetitščino

hétman -a m ( ẹ̑ )
na Poljskem in v Ukrajini, nekdaj vrhovni vojaški poveljnik: politična moč hetmanov ; hetman poljske vojske / hetman kozakov ataman

hétmanski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na hetmane: hetmanska oblast ; hetmansko dostojanstvo

hétmanstvo -a s ( ẹ̑ )
naslov, dejavnost hetmanov: imel je vse časti in ugodnosti, ki so izvirale iz hetmanstva

hévreka medm. ( ẹ̑ )
knjiž. izraža navdušenje pri dognanju, odkritju: hevreka, odkril sem pot!

hevrístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na hevristiko: hevristični princip / hipoteza ima hevrističen pomen
ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj

hevrístika -e ž ( í )
filoz. nauk o metodah raziskovanja in pridobivanja novih spoznanj:

1 medm. ( ȋ )
klic konju naprej! : hi, konjiček! / hi hot!

2 in medm. ( ȉ; ȋ )
posnema glas pri smejanju: hi, se kratko zasmeje ; hi hi hi!

hiát -a m ( ȃ )
jezikosl. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim, zev: odpravljanje hiata pri izgovoru tujk

híba -e ž ( í )
pog. napaka , motnja : govorna, prirojena, telesna hiba / tehniki so hitro odpravili hibe v mehanizmu / roman ni brez večjih hib pomanjkljivosti

híbav -a -o prid. ( í )
pomanjkljiv , nepopoln : hibava prehrana / hibav otrok ki ima napako, motnjo

híbavost -i ž ( í )
pomanjkljivost , nepopolnost : hibavost telesa

híben -bna -o prid. ( ȋ )
pomanjkljiv , nepopoln : hibno popravilo stroja

hibernácija -e ž ( á )
med. umetna ohladitev organizma ali posameznih organov: opraviti operacijo s hibernacijo

hibískov -a -o ( ȋ )
pridevnik od hibiskus: hibiskovi rožnati cveti ; hibiskov grm

hibískus -a tudi -íska m ( ȋ )
bot. okrasni grm ali nizko drevo z velikimi rdečimi, belimi ali vijoličastimi cveti, Hibiscus syriacus: cvetovi, listi, semena hibiskusa ; izvleček hibiskusa

híbnost -i ž ( ȋ )
pomanjkljivost , nepopolnost : hibnost popravila

hibríd -a m ( ȋ )
biol. potomec staršev z različno dedno osnovo; križanec : hibrid iz visokega in nizkega graha ; odpornost hibridov / čebelji hibridi ; pren. posrečen literarni hibrid med novelo in romanom

hibríden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hibride ali hibridnost: hibridna koruza, rastlina / hibridna spremenljivost rastlin ; pren. arhitektonski liki hibridnega stila
agr. hibridna vina vina iz grozdja trt samorodnic

hibridizácija -e ž ( á )
biol. križanje, zlasti rastlin: s hibridizacijo so vzgojili odpornejše rastline

hibrídka -e ž ( ȋ )
biol. potomka staršev z različno dedno osnovo; križanka 2 : raznobarvne in velecvetne hibridke

hibrídnost -i ž ( ȋ )
biol. lastnost, značilnost hibridnega: hibridnost koruze
// sposobnost združevanja različnih lastnosti dveh organizmov: izkoriščati hibridnost za vzgajanje rodovitnejših rastlin

hidálgo -a m ( ȃ )
v fevdalni Španiji nižji plemič: ponosen španski hidalgo

hídra -e ž ( ȋ )
v grški mitologiji vodna kača z devetimi glavami: boji herojev s hidrami / ekspr., z oslabljenim pomenom hidra fašizma, komunizma
zool. majhen sladkovodni polip, ki živi v sožitju z algami, Chlorohydra viridissima

hidrácija -e ž ( á )
vnašanje tekočine, navadno vode, v organizem, za preprečitev dehidracije: poskrbite za ustrezno hidracijo pred tekom in po njem ; hidracija kože, telesa ; dodatki za hidracijo

hidránt -a m ( ā )
naprava na vodovodnem omrežju za odvzemanje večjih količin vode: gasilci so priključili cevi na hidrant ; cestni, požarni, vrtni hidrant

hidránten -tna -o ( ȃ )
pridevnik od hidrant: hidrantni nastavek ; hidrantna omarica

hidrát -a m ( ȃ ) kem.
1. spojina, ki ima na molekule vezano vodo: značilnosti hidratov / hidrat celuloze ; hidrat železovega sulfata
2. v zvezi ogljikov hidrat organska spojina ogljika z vodikom in kisikom, ki sta v takem razmerju kot v vodi: v hrani so ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine ; sladkor in škrob sta pomembna ogljikova hidrata

hidratácija -e ž ( á )
kem. vezanje spojin z vodo v hidrate: hidratacija cementa / hidratacija ionov

hidratírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem. vezati spojine z vodo v hidrate: hidratirati oksid v kislino

hidratizácija -e ž ( á )
kem. hidratacija : proces hidratizacije

hidratizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem. hidratirati : nežgana glinica na zraku hidratizira

hidrávličen -čna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na hidravlika 1: hidravlične meritve, raziskave
2. strojn. ki deluje na osnovi širjenja pritiska v tekočinah: hidravlični prenos sile / hidravlična stiskalnica ; hidravlične zavore ; hidravlično dvigalo / hidravlični pritisk / hidravlično olje
3. grad. ki se v vodi strdi: hidravlično vezivo
strojn. hidravlični transport transport sipkega materiala po ceveh z vodnim tokom

hidrávlik -a m ( á )
strokovnjak za hidravliko: inženir hidravlik

hidrávlika -e ž ( á )
1. fiz. nauk o mehanskih lastnostih tekočin in njihovi uporabi v tehniki: ukvarjati se z vprašanji hidravlike ; strokovnjak za hidravliko
2. strojn. mehanizem, ki deluje na osnovi širjenja pritiska v tekočinah: stopnice, opremljene s hidravliko ; napaka na hidravliki

hidrazín -a m ( ȋ )
kem. brezbarvna, kadeča se tekočina, ki se uporablja zlasti kot sestavina raketnega goriva in kot reducent:

hidríd -a m ( ȋ )
kem. spojina vodika z drugim elementom: kalcijev hidrid

hidríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od hidrirati: hidriranje apna / hidriranje premoga

hidrírati -am nedov. in dov. ( ȋ ) kem.
1. spajati okside ali nenasičene organske spojine z vodo: hidrirati žgano apno
2. hidrogenirati : hidrirati ribje olje

hidro... ali hídro... prvi del zloženk ( ȋ )
nanašajoč se na vodo: hidrogenski, hidroliza ; hidromehanika, hidrometeorološki ; hidrobus

hídroaviácija -e ž ( ȋ-á )
del letalstva, ki ima v svojem sestavu samo hidroavione: vojna hidroaviacija

hídroavión -a m ( ȋ-ọ̑ )
letalo, ki vzleta in pristaja na vodi, vodno letalo: eskadrilja hidroavionov

hídrobáza -e ž ( ȋ-ā )
oporišče za hidroavione: vojaška hidrobaza

hídrobiologíja -e ž ( ȋ-ȋ )
veda o organizmih, ki živijo v vodi, in o življenjskih razmerah v vodi:

hídrobiolóški -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
nanašajoč se na hidrobiologijo: hidrobiološke raziskave ; hidrobiološke razmere v naših rekah / hidrobiološki zavod

hídrobus -a m ( ȋ )
večji motorni čoln za prevoz potnikov na krajše razdalje: zvezo čez kanal vzdržujejo s hidrobusom

hidrocefálnost tudi hidrokefálnost -i ž ( ȃ )
med. čezmerno nabiranje tekočine v lobanjski votlini, vodenoglavost: otrok je umrl zaradi hidrocefalnosti

hídrocentrála -e ž ( ȋ-ȃ )
elektrarna, ki izkorišča za pogon turbin mehansko energijo vode: jez hidrocentral ; sistem hidrocentral z akumulacijskimi jezeri

hídrodinámičen -čna -o prid. ( ȋ-á )
nanašajoč se na hidrodinamiko: hidrodinamični preizkus / hidrodinamični tlak
// ki povzroča čim manjši vodni upor: hidrodinamični trup ladje ; hidrodinamična oblika

hídrodinámika -e ž ( ȋ-á )
fiz. nauk o gibanju tekočin in teles v njih: zakonitosti hidrodinamike / ladijska hidrodinamika

hídroelektrárna -e ž ( ȋ-ȃ )
elektrarna, ki izkorišča za pogon turbin mehansko energijo vode: hidroelektrarna obratuje
elektr. pretočna hidroelektrarna brez večjega akumulacijskega bazena

hídroeléktričen -čna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na pridobivanje električne energije v hidroelektrarnah: izkušnje pri gradnji hidroelektričnih naprav

hídroenergétika -e ž ( ȋ-ẹ́ )
dejavnost, ki oskrbuje prebivalstvo, gospodarstvo z električno energijo, proizvedeno v hidroelektrarnah: obstajajo ugodni pogoji za razvoj hidroenergetike
// nauk o tem: ukvarja se s teoretičnimi problemi hidroenergetike

hídroenergétski -a -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na hidroenergetiko: hidroenergetski objekti ; hidroenergetski sistem skupina hidroelektrarn na kaki reki ali na kakem območju, ki tvorijo zaključeno celoto / hidroenergetska osnova gospodarstva

hídroenergíja -e ž ( ȋ-ȋ )
1. vodna energija: izkoriščati hidroenergijo za elektrifikacijo ; dežela ima bogate vire hidroenergije
2. električna energija, ki se proizvaja v hidroelektrarnah: izkoristiti možnosti za pridobivanje hidroenergije in termoenergije

hidrofílen -lna -o prid. ( ȋ )
kem. ki se veže z vodo, omočljiv: hidrofilni koloid ; hidrofilna gaza
bot. hidrofilna rastlina rastlina, ki uspeva na mokrih tleh

hidrofít -a m ( ȋ )
bot. rastlina, ki uspeva v vodi; vodna rastlina 2 :

hidrofóben -bna -o prid. ( ọ̑ )
kem. ki se ne veže z vodo, neomočljiv: olja so hidrofobna

hidrofobíja -e ž ( ȋ )
med. bolezenski strah pred vodo: zdravnik je ugotovil prve znake hidrofobije

hidrofón -a m ( ọ̑ )
teh. priprava za odkrivanje, ugotavljanje zvočnih valov v vodi: odkrivanje podmornic s hidrofonom

hidrofór -a in -ja m ( ọ̑ )
teh. avtomatična črpalna naprava za oskrbovanje višje ležečih prostorov z vodo: ker nima vodovoda, si bo nabavil hidrofor

hidrogén -a m ( ẹ̑ )
kem. vodik

hidrogeníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od hidrogenirati: hidrogeniranje plinov, premoga

hidrogenírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem. uvajati vodik v spojino: hidrogenirati olje, premog

hidrogénkarbonát -a m ( ẹ̑-ȃ )
kem. kisla sol ogljikove kisline: kalcijev, natrijev hidrogenkarbonat ; karbonat in hidrogenkarbonat

hidrogénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
voj. nanašajoč se na jedrsko strelivo največje sile: hidrogenska bomba, eksplozija ; hidrogensko orožje / hidrogenska vojna vojna z uporabo jedrskega orožja

hidrogénsulfát -a m ( ẹ̑-ȃ )
kem. kisla sol žveplove kisline:

hidrogénsulfít -a m ( ẹ̑-ȋ )
kem. kisla sol žveplaste kisline:

hídrogeologíja -e ž ( ȋ-ȋ )
veda o podzemeljskem vodovju:

hídrogeolóški -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
nanašajoč se na hidrogeologijo: hidrogeološke raziskave / hidrogeološka karta karta, ki prikazuje stanje podzemeljskega vodovja

hídroglíser -ja m ( ȋ-ī )
motorni čoln, ki se pri večji hitrosti dvigne iz vode in na krilcih ali z zadnjim delom drsi po gladini: zvezo med otokoma vzdržuje velik hidrogliser z dvesto sedeži ; hidrogliser z zračnim vijakom

hidrográf -a m ( ȃ )
strokovnjak za hidrografijo:

hidrografíja -e ž ( ȋ )
veda o vodovju: hidrografija in oceanografija ; inštitut za hidrografijo / hidrografija krasa

hidrográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hidrografijo: hidrografski inštitut / hidrografske razmere v pokrajini ; hidrografska karta karta, ki prikazuje razširjenost vodovja na zemeljskem površju
geogr. hidrografska amplituda razpon med najvišjim in najnižjim vodnim stanjem na rekah

hídroizolácija -e ž ( ȋ-á )
1. obdajanje, premazovanje s snovjo, materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, vode: hidroizolacija kleti
2. izdelek iz snovi, materiala, ki pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, vode: proizvodnja hidroizolacij ; zaključni sloj hidroizolacije ; zamenjava hidroizolacije

hídroizolacíjski in hídroizolácijski -a -o prid. ( ȋ-ȋ; ȋ-á )
nanašajoč se na hidroizolacijo: hidroizolacijski material, premaz / hidroizolacijski ukrepi

hídroizolírati -am dov. in nedov. ( ȋ-ȋ )
obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, vode: hidroizolirati tla

hidrokefalnost gl. hidrocefalnost

hidrokinón -a m ( ọ̑ )
fot. organska snov, ki se rabi za pripravo (fotografskega) razvijalca: metol in hidrokinon

hidroksíd -a m ( ȋ )
kem. spojina kovine s hidroksilno skupino: barijev, natrijev hidroksid / amonijev hidroksid vodna raztopina amonijaka

hidroksíl -a m ( ȋ )
kem. enovalentna atomska skupina iz enega atoma vodika in enega atoma kisika:

hidroksílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hidroksil: hidroksilna skupina
fiz. hidroksilni anioni

hidrolítičen -čna -o ( í )
pridevnik od hidroliza: hidrolitični postopek

hidrolíza -e ž ( ȋ )
kem. razstavljanje spojine z vodo tako, da se deli vode vežejo s sestavnimi deli spojine: hidroliza maščob, soli

hidrolizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem. razstavljati spojino s hidrolizo: hidrolizirati maščobe / mila rada hidrolizirajo ; kromov sulfat se hidrolizira v bazični kromov sulfat in žveplovo kislino

hidrológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za hidrologijo: jezero so raziskovali izkušeni hidrologi

hidrologíja -e ž ( ȋ )
veda o vodovju: uporaba dosežkov hidrologije v kmetijstvu ; sekcija za hidrologijo krasa

hidrolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na hidrologijo: hidrološki inštitut ; hidrološka preiskava zemljišča / hidrološke razmere

hídromasáža -e ž ( ȋ-ȃ )
masaža z vodo, vodnimi curki: izvajati hidromasažo / bazen s hidromasažo

hídromeháničen -čna -o prid. ( ȋ-á )
nanašajoč se na hidromehaniko: hidromehanična teorija trenja / izvoz hidromehanične opreme

hídromehánika -e ž ( ȋ-á )
fiz. nauk o silah in gibanju tekočin:

hídromehánski -a -o prid. ( ȋ-ȃ )
nanašajoč se na hidromehaniko: hidromehanski zakoni / hidromehanske naprave naprave za opremo elektrarn

hídromeliorácija -e ž ( ȋ-á )
izboljševanje zemljišč z osuševanjem ali namakanjem: izdelati načrt za hidromelioracijo

hídromelioracíjski -a -o prid. ( ȋ-ȋ )
nanašajoč se na hidromelioracijo: hidromelioracijska dela / hidromelioracijski sistem

hídrometamorfóza -e ž ( ȋ-ọ̑ )
petr. hidrotermalna metamorfoza:

hídrometeorolóški -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
nanašajoč se na hidrologijo in meteorologijo: hidrometeorološke razmere določenega kraja / hidrometeorološka služba

hidrometríja -e ž ( ȋ )
veda o merjenju višine vode, njene hitrosti in pretoka:

hidroplán -a m ( ȃ )
letalo, ki vzleta in pristaja na vodi, vodno letalo: izvidniški hidroplan

hidroplánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hidroplan: hidroplansko oporišče / hidroplanska enota

hidropónika -e ž ( ọ́ )
vrtn. gojitev rastlin v vodi, ki vsebuje vse za rast potrebne rudninske snovi:

hidropónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na hidroponiko: hidroponski lončki / hidroponski način pridelovanja vrtnin

hidrosfêra -e ž ( ȇ )
geogr. vodovje na zemeljskem površju: atmosfera in hidrosfera

hídrosistém -a m ( ȋ-ẹ̑ )
grad. urejena, med seboj povezana skupina vod z napravami: graditi hidrosistem ; hidrosistem Donava–Tisa–Donava

hídrostátičen -čna -o prid. ( ȋ-á )
nanašajoč se na hidrostatiko: hidrostatični pritisk / hidrostatična priprava / ribji mehur je hidrostatičen organ
fiz. hidrostatični paradoks dejstvo, da tlak na steno posode ni odvisen od oblike posode, marveč od gostote tekočine in globine

hídrostátika -e ž ( ȋ-á )
fiz. nauk o mirujočih tekočinah in mirujočih telesih v njih: zakonitosti hidrostatike

hídrotéhničen -čna -o prid. ( ȋ-ẹ́ )
nanašajoč se na hidrotehniko: kanal je hidrotehnični objekt / hidrotehnična dela v pristanišču / hidrotehnični inženir

hídrotéhnik -a m ( ȋ-ẹ́ )
strokovnjak za hidrotehniko: inženir hidrotehnik

hídrotéhnika -e ž ( ȋ-ẹ́ )
veda o uporabi vode in vodne energije v tehnične namene: strokovnjak za hidrotehniko
// uporaba vode ali vodne energije v tehnične namene: prometna, sanitarna hidrotehnika

hídroterapíja -e ž ( ȋ-ȋ )
med. zdravljenje z vodo: izvajati hidroterapijo ; bazen, prostor za hidroterapijo ; hidroterapija, klistiranje in masaža / bazen, kopališče, zdravilišče s hidroterapijo

hídrotermálen -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
petr. nanašajoč se na naravno vročo vodo: hidrotermalne raztopine / hidrotermalni mineral rudnina, ki se izloči iz naravne vroče vodne raztopine ; hidrotermalna metamorfoza spremembe kamnin pod vplivom vročih vodnih raztopin

hierárh -a m ( ȃ )
1. visok dostojanstvenik, zlasti cerkveni: hierarhi Katoliške cerkve
2. v fašistični Italiji vodilna osebnost, funkcionar: hierarh stranke / fašistični hierarhi

hierárhičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na hierarhijo: hierarhičen odnos, red / hierarhična lestvica razvrstitev (posameznikov) po položaju, funkcijah, pomembnosti
rel. hierarhični apostolat pod vodstvom cerkvene hierarhije opravljana dejavnost za zveličanje soljudi

hierárhičnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost hierarhičnega: hierarhičnost fevdalne družbe

hierarhíja -e ž ( ȋ )
razvrstitev po položaju, funkcijah, pomembnosti: hierarhija v politiki, vojski / hierarhija jezikov ; hierarhija vrednot / razporediti po hierarhiji
// visoki dostojanstveniki, zlasti cerkveni: verniki in hierarhija ; v navzočnosti uradniške hierarhije

hierarhizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. razvrščati (posameznike) po položaju, funkcijah, pomembnosti: hierarhizirati organizacijo

hierátičen -čna -o prid. ( á ) knjiž.
1. vzvišen , dostojanstven : hieratičen način govorjenja / med njimi vlada hieratičen mir
2. obreden , svečeniški : hieratičen sijaj / hieratična drža, kretnja / hieratična umetnost
arheol. hieratična pisava poenostavljena hieroglifska pisava, ki se je uporabljala zlasti v verskih tekstih

hierátski -a -o prid. ( ȃ )
arheol., v zvezi hieratska pisava poenostavljena hieroglifska pisava v starem Egiptu:

hieroglíf -a m ( ȋ )
1. pisni znak staroegipčanske slikovne pisave: razbrati vklesane hieroglife
// mn. staroegipčanska slikovna pisava: hieroglifi in klinopis / hetitski hieroglifi
2. nav. mn., ekspr. nerazločno napisana črka: piši lepše, saj ne bo mogel nihče prebrati teh hieroglifov

hieroglífen -fna -o ( ȋ )
pridevnik od hieroglif: hieroglifna pisava

hieroglífski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hieroglife: hieroglifski napis na obelisku / hieroglifska pisava najslovesnejša staroegipčanska slikovna pisava, navadno vklesana v kamen / podpisal se je s hieroglifskim podpisom

hífa -e ž ( ī )
bot. enocelična ali večcelična nitasta tvorba, ki sestavlja micelij, glivna nitka:

hi-fi -- [ háj-fí ] v prid. rabi ( ȃ-ȋ )
elektr. žarg. nanašajoč se na visoko kakovost elektroakustičnih aparatov: hi-fi gramofon, zvočnik ; hi-fi naprave

higiéna -e ž ( ẹ̑ )
1. nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje, in o ukrepih za ohranitev zdravja: predavati o higieni ; načela higiene / učbenik higiene
2. stanje, ki ustreza načelom tega nauka: izboljšati higieno ; skrbeti za higieno ; pomanjkljiva higiena / osebna, šolska, športna higiena
med. duševna ali mentalna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij

higiéničarka -e ž ( ẹ́ )
ženska, ki skrbi za higieno: higieničarka v motelu

higiéničen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na higiena 2: higienične razmere / stanovanje je higienično

higiéničnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost higieničnega: higieničnost prostorov

higiénik -a m ( ẹ́ )
zdravnik specialist za higieno: specializiral se je za higienika
// kdor skrbi za higieno: tovarniški higienik

higiénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na higiena 1: higienski predpisi, ukrepi ; higienska zaščita delavcev / higienska oprema / voda iz tega vodnjaka ni higienska higienična

higro... prvi del zloženk
nanašajoč se na vlago: higrofit, higrograf, higroskop

higrofílen -lna -o prid. ( ȋ )
bot. ki uspeva na vlažnih tleh: higrofilna rastlina

higrofít -a m ( ȋ )
bot. rastlina, ki uspeva na vlažnih tleh: kalužnica je higrofit

higrofóben -bna -o prid. ( ọ̑ )
bot. ki ne uspeva na vlažnih tleh: higrofobna rastlina

higrográf -a m ( ȃ )
meteor. priprava, ki stalno zapisuje relativno vlago v zraku:

higrométer -tra m ( ẹ̄ )
meteor. priprava za merjenje relativne vlage v zraku, vlagomer:

higrometríja -e ž ( ȋ )
meteor. nauk o merjenju vlage v zraku:

higroskóp tudi higroskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
teh. priprava za merjenje vlažnosti: meriti vlažnost zraka s higroskopom ; higroskop za določanje vlage v lesu, papirju in gradbenem materialu

higroskópen -pna -o prid. ( ọ̑ )
fiz. ki vpija vlago iz zraka: higroskopna snov

higroskópičen -čna -o prid. ( ọ́ )
fiz. ki vpija vlago iz zraka: kalcijev klorid je higroskopičen

higroskópičnost -i ž ( ọ́ )
fiz. lastnost, značilnost higroskopičnega: higroskopičnost kuhinjske soli

higroskópnost -i ž ( ọ̑ )
fiz. lastnost, značilnost higroskopnega: izkoriščanje higroskopnosti pri sušenju zraka

higroskópski -a -o prid. ( ọ̑ )
fiz. ki vpija vlago iz zraka: higroskopska snov / higroskopska vlaga vlaga, ki jo vpije snov iz zraka

hihetánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hihetati se: iz sosednje sobe je bilo slišati hihetanje

hihetáti se -ám se tudi -éčem se nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
hihitati se: dekleti nista nič odgovorili, samo hihetali sta se

hihì in hihí medm. ( ȉ; ȋ )
posnema glas pri smejanju: to je prijetno, hihi!

hihíkanje -a s ( ī )
glagolnik od hihikati: slišalo se je pridušeno hihikanje

hihíkati -am tudi hihíkati se -am se nedov. ( ī )
star. hihitati se: navihano je hihikal ; pritajeno so hihikali po kotih

hihít -a m ( ȋ )
(pritajen) visok smeh: slišati je bilo pridušen hihit

hihitánje tudi hihítanje -a s ( ȃ; ī )
glagolnik od hihitati se: znova se je začelo hihitanje ; med pogovorom je bilo slišati veselo hihitanje

hihitáti se -ám se tudi -íčem se tudi hihítati se -am se nedov. ( á ȃ, í; ī )
(pritajeno) z visokim glasom se smejati: dekleta so se polglasno hihitala ; hihitati se od zadovoljstva ; star. otroci na zapečku so hihitali

hihitàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki se (rad) hihita: hihitava ženska

hihitávec -vca m ( ȃ )
kdor se (rad) hihita: učitelj je strogo pogledal hihitavce

hihòt 1 -ôta m ( ȍ ó )
(pritajen) smeh: iz kota sobe je prihajal hihot

híhót 2 medm. ( ȋ-ọ̑ )
klic konju naprej v desno!: pognal je: hihot!

hihotáti se -ám se tudi -óčem se nedov. ( á ȃ, ọ́ )
knjiž. hihitati se: tem porogljivim besedam se je samo hihotal

hijacínt -a m ( ȋ )
1. knjiž. hijacinta : hijacinti dišijo
2. min. poldrag kamen oranžne barve: prstan s hijacintom

hijacínta -e ž ( ȋ )
okrasna rastlina z zelo dišečimi raznobarvnimi cveti v grozdastem socvetju: grede tulipanov in hijacint ; duh po hijacintah

hijacíntov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hijacinto: hijacintove čebulice / nežna hijacintova barva

hijéna -e ž ( ẹ̑ )
1. afriška ali azijska zver, ki se hrani z mrhovino: sestradane hijene so planile po mrtvi živali ; iz puščave se je razločno slišalo zavijanje hijen ; vojaki so kot hijene stikali po zapuščenih domovih
pal. jamska hijena izumrla hijena iz mlajše ledene dobe, ki je živela v votlinah
2. slabš. grabežljiv, izkoriščevalski, brezobziren človek: kaznovati bi bilo treba vse tiste prekupčevalske hijene

hijénji -a -e ( ẹ̑ )
pridevnik od hijena: hijenja dlaka, koža

hijénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
slabš. tak kot pri hijeni: iz beznice so prihajali hijenski glasovi / hijenski smeh

híjo medm. ( ȋ )
klic vprežni živini naprej! : hijo, potegni / hijo hot / sede na voz in – hijo! proti domu

híkori -ja m ( ȋ )
severnoameriško drevo, ki daje trd, prožen les: les, orehi hikorija / pog. smuči iz hikorija hikorijevega lesa

híkorice -ric ž mn. ( ȋ )
šport. žarg. smuči iz hikorijevega lesa: zlomil je hikorice

híkorijev -a -o ( ȋ )
pridevnik od hikori: hikorijev les

hiliástičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na hiliazem: hiliastična vizija / hiliastična načela

hiliázem -zma m ( ā )
rel., v nekaterih ločinah verovanje, da bo Kristus pred koncem sveta ustanovil tisočletno kraljestvo na zemlji:

hilomorfízem -zma m ( ī )
filoz. nazor, da so stvari iz snovi kot pasivnega počela in iz oblike kot aktivnega počela:

hilozoízem -zma m ( ī )
filoz. nauk grških filozofov, da je življenje lastnost materije:

hílus -a m ( ȋ )
anat. del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci: pljučni hilus ; hilus ledvic, vranice

hílusen -sna -o ( ȋ )
pridevnik od hilus: hilusne bezgavke

himalaízem -zma m ( ī )
alp. vzpenjanje na najvišje vrhove Himalaje:

himalájec -jca m ( ȃ )
kdor se udeleži odprave na Himalajo: predavanje znanega himalajca ; uspeh naših himalajcev

himalájski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Himalajo: himalajski vrhovi / himalajska odprava
bot. himalajska cedra vedno zeleno, macesnu podobno drevo s trpežnim lesom, po izvoru iz Azije, Cedrus deodara

hímen -a m ( ī )
knjiž. kožna guba ob vhodu v nožnico, deviška kožica: pretrgati himen

himénij -a m ( ẹ́ )
bot. tanka plast s trosi na plodiščih nekaterih gliv; trosovnica , plodovnica

himêra -e ž ( ȇ )
v grški mitologiji bitje z levjo glavo, kozjim trupom in zmajevim repom: motiv himere v antični literaturi / himere na gotski cerkvi ; pren., ekspr. včasih je razločno zaznaval rast oblastniške himere v sebi in v tovariših

himêričen -čna -o ( é )
pridevnik od himera: himerična zver

hímna -e ž ( ȋ )
1. pesem kot simbol države, organizacije, gibanja: godba je zaigrala himno ; državna, klubska, narodna, proletarska himna
2. lit. pesem v počastitev, hvalo česa, hvalnica: napisati himno ; himna ljubezni, pomladi, svobodi / zmagoslavna himna dela
3. rel. molitev v čast, zahvalo Bogu, hvalnica: moliti, peti himne
// pri starih Grkih pesem v čast bogov ali herojev:

hímničen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na himno: himnično pesništvo / himnični slog / himničen zanos

hímničnost -i ž ( í )
lastnost, značilnost himničnega: himničnost poeme / biblijska himničnost

hímnika -e ž ( í )
lit. himnično pesništvo, himne: latinska himnika
// himnično izražanje: vzvišena himnika njegovih pesmi

himnologíja -e ž ( ȋ )
veda o himnah:

hímnus -a tudi -mna m ( ȋ )
knjiž. hvalnica , himna : čudovit himnus naravi / velikonočni himnus

hinávček -čka m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od hinavec: priliznjen hinavček

hinávčenje -a s ( ā )
glagolnik od hinavčiti: zoprno mu je opravljanje in hinavčenje

hinavčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
hinavčiti : ta pa res ne zna hinavčevati

hinávčiti -im nedov. ( ā ȃ )
hinavsko se vesti ali govoriti: prilizoval se je in hinavčil, samo da bi dosegel svoj namen ; ne hinavči, saj te poznam ; hinavčiti pred ljudmi
// preh. prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično; hliniti : hinavčiti pobožnost, začudenje

hinávec -vca m ( ȃ )
hinavski človek: sami hinavci in koristolovci so ; nesramen hinavec

hináviti -im nedov. ( á ȃ )
star. hinavčiti : hinavil je, da bi dosegel svoj namen

hinávka -e ž ( ȃ )
hinavska ženska: hinavka je, ne verjamem ji

hinávski -a -o prid. ( ȃ )
ki se kaže drugačnega, navadno boljšega, kot je: hinavski človek / hinavski smeh

hinávstvo -a s ( ȃ )
hinavščina : očital mu je hinavstvo / njegova brezobzirnost in hinavstvo

hinávščina -e ž ( ȃ )
hinavsko vedenje ali govorjenje: očitali so mu hinavščino ; storiti kaj brez hinavščine ; dvoličnost in hinavščina / hinavščina tega človeka mi je zoprna

hinávščiti -im nedov. ( ā ȃ )
zastar. hinavčiti : hinavščiti pred ljudmi

hínderhônder -dra [ hindərhondər ] m ( ȋ-ó )
zastar. nerazumljiva, zlasti nemška govorica: slišati je bilo samo hinderhonder

híndi -ja m ( ȋ )
eden od uradnih jezikov Indije: pogovarjati se v hindiju ; v prid. rabi: uporabljati hindi jezik

hindú tudi híndu -ja m ( ȗ; ȋ )
pripadnik hinduizma: hinduji, budisti in muslimani

hinduízem -zma m ( ī )
najbolj razširjena indijska vera:

híndujec -jca m ( ȋ )
pripadnik hinduizma: pravoverni hindujec

híndujski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hinduje ali hinduizem: hindujski spisi / hindujski tempelj

híp 1 -a m ( ȋ )
zelo kratek čas: tisti hip je bil odločilen ; trajalo je samo hip ; v tistem hipu je nekdo potrkal ; umolkniti za hip ; ekspr. kratek hip ; hip pozneje je odšel / potrpi samo še nekaj hipov / kot vljudnostna fraza hip počakajte, prosim
// knjiž., navadno s prilastkom čas, ki se zdi, da je zelo kratek: usoden hip ; v težkih hipih
knjiž. na hipe se je zaslišal šum v majhnih časovnih presledkih ; prvi hip ga ni spoznal v prvem hipu, trenutku ; oni bodo ta hip tu v zelo kratkem času, takoj ; vsak hip se lahko vrne kmalu, hitro; kadarkoli ; vsak hip te lahko doleti nesreča kadarkoli, vedno ; zadnji hip je prišel na vlak še ravno pravočasno

hìp 2 medm. ( ȉ )
v zvezi s hura izraža (angleški) mornarski pozdrav: »Hip, hip!« »Hura!«

hipárion -a m ( ā )
pal. izumrli konj iz konca terciarja:

hípček -čka m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od hipec: niti hipček ni pomišljal / kot vljudnostna fraza oprostite za hipček, takoj se vrnem

hípec -pca m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od hip: hipec je poslušal glasbo ; samo za hipec se je ustavil / kot vljudnostna fraza hipec počakajte, prosim

hípen -pna -o prid. ( ȋ )
ki traja zelo kratek čas: hipen pogled ; hipna nepazljivost, slabost ; njegova vnema je bila hipna / hipno povečanje pritiska / hipna smrt

hiper... ali híper... predpona v sestavljenkah ( ȋ )
za izražanje visoke stopnje, povečanja, pretiranosti tega, kar je pomen osnovne besede: hipermoderen ; hiperdimenzionirati, hiperfunkcija, hiperkritičen

híperaktíven -vna -o prid. ( ȋ-ȋ )
1. med. ki kaže neobičajno zvečano aktivnost, zlasti telesno: hiperaktiven otrok / hiperaktivna motnja ; hiperaktivno vedenje
2. zelo, pretirano aktiven: generacija hiperaktivnih modnih ustvarjalcev

híperaktívnost -i ž ( ȋ-ȋ )
1. med. neobičajno zvečana aktivnost, zlasti telesna: nekatere snovi lahko povzročajo hiperaktivnost ; otrok s pomanjkljivo pozornostjo in hiperaktivnostjo ; nespečnost, razdražljivost in hiperaktivnost
2. visoka, pretirana aktivnost: spodbujati hiperaktivnost pri delu ; skupina je uspela s trdim delom in koncertno hiperaktivnostjo

hipêrbola -e ž ( é )
1. geom. krivulja, katere točke imajo stalno razliko oddaljenosti od dveh danih točk: gorišče, os hiperbole / enakoosna hiperbola
2. lit. besedna figura, ki izraža pretiravanje: silnost pesnikovega čustva je ponazorjena s hiperbolo

hiperbóličen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na hiperbolo: hiperbolični presek ; hiperbolična oblika / hiperbolična geometrija geometrija, v kateri se da skozi točko zunaj premice potegniti premici neskončno vzporednic / hiperbolično izražanje

hiperbólika -e ž ( ọ́ )
lit. hiperbole v celoti: posebno zanimiva je pesnikova hiperbolika
// hiperbolično izražanje: današnjemu času bolj ustreza litota kakor patetična hiperbolika

hiperboloíd -a m ( ȋ )
geom. središčno somerna ploskev, pri kateri imajo preseki obliko hiperbole, elipse in parabole: enodelni, dvodelni hiperboloid ; rotacijski hiperboloid ki nastane, če se hiperbola zavrti okoli ene od osi

hipêrbolski -a -o ( é )
pridevnik od hiperbola 1: hiperbolska os ; hiperbolsko gorišče

hípercivilizácija -e ž ( ȋ-á )
knjiž., nav. slabš. pretirano razvita civilizacija: hipercivilizacija zahodnega sveta

híperdimenzionírati -am dov. in nedov. ( ȋ-ȋ )
publ. določiti ali dati čemu čezmerne razsežnosti: hiperdimenzionirati stavbo

hiperemíja -e ž ( ȋ )
med. povečana količina krvi v kakem delu telesa: hiperemija pri vnetju

hiperestezíja -e ž ( ȋ )
med. pretirana občutljivost, preobčutljivost: hiperestezija kože

híperfúnkcija -e ž ( ȋ-ú )
med. povečano delovanje kakega telesnega organa: hiperfunkcija hipofize

híperinflácija -e ž ( ȋ-á )
ekon. čezmerno, veliko upadanje kupne moči denarja: zajeziti hiperinflacijo

híperkataléktičen -čna -o prid. ( ȋ-ẹ́ )
lit., v zvezi hiperkatalektični verz verz, ki ima na koncu en (nepoudarjen) zlog več:

híperkrítičen -čna -o prid. ( ȋ-í )
pretirano kritičen: hiperkritičen človek / hiperkritično stališče

híperkultúra -e ž ( ȋ-ȗ )
knjiž., nav. slabš. pretirano razvita kultura: zablode evropske hiperkulture

hipermangán -a m ( ȃ )
temno vijoličasta kristalna snov, ki se, raztopljena v vodi, uporablja za razkuževanje: raztopina, zrnca hipermangana
// pog. vodna raztopina te snovi: razkužiti s hipermanganom

hípermárket -a m ( ȋ-ȃ ) trg.
samopostrežna blagovnica s 1000 do 3000 m 2 prodajne površine: odpreti, zgraditi hipermarket ; kupovati v hipermarketu

hipermnezíja -e ž ( ȋ )
med. čezmerno dobro delovanje spomina:

hípermodêren -rna -o prid. ( ȋ-é ȋ-ē )
ekspr. zelo moderen: stanovali smo v čudovitem, hipermodernem hotelu / slabš. odkar igrajo samo hipermoderno glasbo, ne zahaja več tja

hiperním -a m ( ȋ )
jezikosl. beseda, katere širši pomen izraža nadrejeni pojem v razmerju do besed z ožjim pomenom; nadpomenka : hipernim od besede smreka je beseda drevo

hiperón -a m ( ọ̑ )
fiz. osnovni delec, ki ima maso večjo od protona:

hiperplástičen -čna -o ( á )
pridevnik od hiperplazija: hiperplastično tkivo

hiperplazíja -e ž ( ȋ )
med. čezmerno povečanje organa ali tkiva zaradi nastajanja novih celic: hiperplazija mladega tkiva v rani

híperpopulácija -e ž ( ȋ-á )
prenaseljenost , preobljudenost : hiperpopulacija vzhodne Azije ; izseljevanje zaradi hiperpopulacije

híperpovezáva -e ž ( ȋ-ȃ )
element računalniškega dokumenta, ki omogoča premik v drug dokument ali na drugo mesto v istem dokumentu: klikniti hiperpovezavo ; vstavljanje hiperpovezave

híperprodúkcija -e ž ( ȋ-ú )
ekon. proizvodnja, ki presega kupno moč trga: hiperprodukcija je postajala vse bolj občutna ; hiperprodukcija avtomobilov, kmetijskih pridelkov ; pren. hiperprodukcija inteligence

híperproduktíven -vna -o prid. ( ȋ-ȋ )
zelo, čezmerno produktiven: hiperproduktiven režiser ; hiperproduktivna avtorica

hípersenzibilizácija -e ž ( ȋ-á )
fot. povečanje občutljivosti emulzije:

hípertékst -a m ( ȋ-ẹ̑ )
rač. besedilo, v katerem so nadpovezave na druga besedila, nadbesedilo: v hipertekstu se uporabnik premika skozi vozlišča spleta ; uporaba hiperteksta ; poglavja o hipertekstu in pripravi besedila za tisk

hípertéksten -tna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na hipertekst: uporaba hipertekstnih povezav

hipertenzíja -e ž ( ȋ )
med. visok krvni tlak; hipertonija : arterijska hipertenzija

hipertenzíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na arterijsko hipertenzijo: hipertenzivni bolnik ; hipertenzivna arterioskleroza, kriza, motnja, srčna bolezen ; hipertenzivno zdravilo

hipertóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na hipertonijo: hipertonični pulz / hipertonično mišičje
biol. hipertonična raztopina raztopina, ki ima večji osmotski pritisk kot raztopina na drugi strani celične membrane

hipertoníja -e ž ( ȋ )
med. bolezensko povečanje krvnega pritiska: zdravljenje hipertonije
// bolezensko povečanje napona mišičja:

hipertónik -a m ( ọ́ )
med. kdor ima hipertonijo: nezdravljen, zdravljen hipertonik ; kap, smrtnost pri hipertonikih

hipertrófičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na hipertrofijo: hipertrofičen organ ; hipertrofično srce / hipertrofična volja pretirano velika

hipertrofíja -e ž ( ȋ )
1. med. povečanje organa ali tkiva zaradi povečanja celic: mišična hipertrofija ; hipertrofija jeter, srca
2. knjiž. pretirano povečanje česa: hipertrofija nevažnih podatkov ; hipertrofija političnih strank / hipertrofija administrativne miselnosti

hipertrofírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. med. povečevati se zaradi povečevanja celic: prostata, srce hipertrofira ; preh. telovadba hipertrofira mišice
2. knjiž. pretirano povečevati kaj: hipertrofirati detajle ; hipertrofirati vlogo posameznih strank

hípervitaminóza -e ž ( ȋ-ọ̑ )
med. bolezen zaradi preobilice vitaminov: izzvati, povzročiti hipervitaminozo ; znamenja hipervitaminoze

híphôp in híp hôp -a m ( ȋ-ȏ )
moderna plesna glasba, spremljana z ritmiziranim petjem, recitiranjem: poslušati hiphop ; izvajalec hiphopa ; koncert hiphopa / plesati hiphop ; v prid. rabi: hiphop koncert hiphopovski koncert ; hiphop glasba hiphopovska glasba ; hiphop kultura hiphopovska kultura

híphôpar -ja m ( ȋ-ȏ )
1. pevec, plesalec hiphopa: priljubljeni hiphopar ; uspešen nastop hiphoparjev
2. kdor se navdušuje za hiphop: navdušeni hiphoparji

híphôper -ja m ( ȋ-ȏ )
pevec, plesalec hiphopa: ameriški hiphoper ; mladi hiphoperji ; repar in hiphoper

híphôpovski -a -o prid. ( ȋ-ȏ )
nanašajoč se na hiphop: hiphopovski glasbenik, zvezdnik ; hiphopovski koncert ; hiphopovski ritem / hiphopovska kultura ; hiphopovska glasba ; razcvet rapovske in hiphopovske scene

hípi -ja m ( ȋ )
zlasti konec 60. let 20. stoletja pripadnik gibanja mladih, nasprotnikov militarizma, sprva vietnamske vojne, ki zanikuje ustaljene družbene norme: družba hipijev ; sproščeno seksualno življenje hipijev

hípijevski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hipije: hipijevski slog ; hipijevska generacija, kultura / hipijevska komuna ; hipijevsko gibanje

hípijevstvo -a s ( ȋ ) v drugi polovici 20. stoletja, zlasti v zahodnih državah
pojav mlajše generacije, katere način življenja se kaže v izrazitem zanikovanju družbenih norm: oče je trmoglavo nasprotoval hipijevstvu ; čas hipijevstva

hípnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost hipnega: hipnost sreče

hípnoterapévt -a m ( ȋ-ẹ̑ )
strokovnjak za hipnoterapijo: izkušen hipnoterapevt ; obisk pri hipnoterapevtu

hípnoterapíja -e ž ( ȋ-ȋ )
med. zdravljenje s hipnozo: s hipnoterapijo je želela nadzorovati svoje prehranjevalne navade ; ukvarjati se s hipnoterapijo

hipnótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na hipnotike ali hipnozo: hipnotično spanje / hipnotične oči / hipnotično delovanje morfija

hipnótik tudi hipnótikum -a m ( ọ́ )
farm. sredstvo za uspavanje, uspavalo: jemanje, uporaba hipnotikov ; sedativi in hipnotiki

hipnotízem -zma m ( ī )
1. nauk o hipnozi: govoriti o hipnotizmu
2. hipnoza

hipnotizêr -ja m ( ȇ )
kdor hipnotizira: dober, spreten hipnotizer

hipnotizêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na hipnotizerje: hipnotizerska sposobnost / hipnotizerski pogled / zabaval jih je s svojimi hipnotizerskimi čarovnijami

hipnotizíranec -nca m ( ȋ )
kdor je hipnotiziran:

hipnotizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od hipnotizirati: postopek, tehnika hipnotiziranja ; sposobnost, spretnost hipnotiziranja / ekspr. odrsko, politično hipnotiziranje

hipnotizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
spraviti koga v hipnozo: hipnotizirati bolnika ; pren., ekspr. govornik je s svojim govorom hipnotiziral množico

hipnóza -e ž ( ọ̑ )
spanju podobno stanje, v katerem se umetno uspavani vdaja vplivom uspavajočega: buditi iz hipnoze ; spraviti v hipnozo ; narediti kaj v hipnozi ; hoditi kakor v hipnozi
// hipnotiziranje : hipnoza se je posrečila / ekspr. podleči hipnozi igralke

hipo... 1 prvi del zloženk
nanašajoč se na konja: hipodrom, hipogrif

hipo... 2 ali hípo... predpona v sestavljenkah ( ȋ )
1. za izražanje
a) zmanjšanja, nepopolnosti tega, kar je pomen osnovne besede: hipofunkcija, hipotoničen
b) spodnje, nižje lege česa: hipocenter, hipodermičen
2. za izražanje nižje oksidacijske stopnje kislin ali soli: hipoklorit

hipocénter tudi hipocênter -tra m ( ẹ̄; ē )
geol. točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi, žarišče potresa: globina hipocentra

hipocikloída -e ž ( ȋ )
geom. krivulja, ki jo opiše točka na obodu kroga, kotalečega se po notranji strani drugega kroga:

hipodróm -a m ( ọ̑ )
prostor za konjske dirke, konjsko dirkališče: otvoritev novega, modernega hipodroma

hipodrómski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od hipodrom: hipodromska steza

hipofíza -e ž ( ȋ )
anat. žleza z notranjim izločanjem pod velikimi možgani, možganski privesek: pomen hipofize za normalno rast organizma

hípofúnkcija -e ž ( ȋ-ú )
med. zmanjšano delovanje kakega telesnega organa: hipofunkcija žleze obščitnice

hipogríf -a m ( ȋ )
mitol. bitje s konjskim trupom, ptičjo glavo in perutmi: motiv hipogrifa v latinskem pesništvu

hipohónder -dra m ( ọ́ )
kdor si misli, domišlja, da je bolan, namišljeni bolnik: nervozen, zlovoljen hipohonder

hipohóndričen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na hipohondrijo: hipohondričen človek / hipohondrične misli

hipohondríja -e ž ( ȋ )
duševno stanje, v katerem si človek misli, domišlja, da je bolan: predajati se hipohondriji ; zapasti v hipohondrijo

hipohóndrski -a -o prid. ( ọ́ )
hipohondričen : hipohondrsko razpoloženje

hipokámp -a m ( ȃ )
v grški mitologiji bitje s konjskim trupom in ribjim repom: na sarkofagu je vklesan hipokamp

hipokávst -a m ( ȃ )
pri starih Rimljanih naprava za ogrevanje prostorov s toplim zrakom: sistem hipokavsta

hipoklorít -a m ( ȋ )
kem. sol nižje oksidacijske stopnje: kalcijev, natrijev hipoklorit

hipokorístikon tudi hipokorístik -a m , mn. hipokorístika s tudi hipokorístiki m ( ȋ )
jezikosl. ljubkovalno ime, ljubkovalna beseda: Tonček je hipokoristikon od Anton

hipokrátičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na starogrškega zdravnika Hipokrata: hipokratični nauk o štirih telesnih sokovih / hipokratična medicina

Hipókratov -a -o prid. ( ọ̑ )
v zvezi Hipokratova prisega in hipokratova prisega besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniškega poklica in dela:
med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča

hipokrátski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na starogrškega zdravnika Hipokrata: hipokratski nauk o štirih telesnih sokovih

hipokrít -a m ( ȋ )
knjiž. hinavec , licemerec : vem, da nisi hipokrit

hipokrítski -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. hinavski , licemerski : hipokritsko vedenje

hipokrizíja -e ž ( ȋ )
knjiž. hinavščina , licemerstvo : v tem dejanju je precej hipokrizije ; hipokrizija malomeščanske družbe

hipologíja -e ž ( ȋ )
veda o konjih:

hípoma prisl. ( ȋ )
v trenutku, v hipu: hipoma se domisliti, umolkniti ; avtomobil se je hipoma ustavil

hiponím -a m ( ȋ )
jezikosl. beseda z ožjim pomenom, ki izraža podrejeni pojem v razmerju do besede s širšim pomenom; podpomenka : hrast je hiponim od besede drevo

hipoplástičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na hipoplazijo: hipoplastičen organ / hipoplastična mladina

hipoplazíja -e ž ( ȋ )
med. nepopolna razvitost organa ali tkiva, zlasti spolnih organov:

hipostátičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na hipostazo: hipostatično vnetje pljuč
rel. hipostatično zedinjenje zedinjenje Kristusove človeške narave z božjo v eno samo

hipostáza -e ž ( ȃ )
1. med. zastajanje krvi v nižje ležečih delih telesa ali organov: hipostaza v pljučih zaradi oslabelega srca
2. filoz. osnova , podstat : hipostaza družbe ; hipostaza pojma

hipostazírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
filoz. spremeniti kaj v osnovo, podstat: hipostazirati pojme

hipotáksa -e ž ( ȃ )
jezikosl. zveza glavnega in enega ali več odvisnih stavkov; podredje

hipotáktičen -čna -o ( á )
pridevnik od hipotaksa; podreden : hipotaktični veznik

hipotálamus -a m ( ȃ )
anat. skupek živčnih celic na spodnji strani velikih možganov: center za uravnavanje telesne toplote je v hipotalamusu

hipotéčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na hipoteko: hipotečni dolg / hipotečni dolžnik / hipotečna banka

hipotéka -e ž ( ẹ̑ )
pravn. zastavitev nepremičnin, vpisana v zemljiški knjigi ali drugem registru: zbrisati hipoteko ; obremeniti posestvo s hipoteko ; zavarovati terjatev s hipoteko / ladijska hipoteka
// posojilo, zavarovano z zastavitvijo nepremičnin: najeti, odplačati hipoteko ; pren., knjiž. zaostalost je najhujša hipoteka naše preteklosti

hipotekáren -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hipoteko: hipotekarni kredit / hipotekarni upnik upnik, v čigar korist je terjatev zastavljena, vknjižena / hipotekarna banka

hipotenúza -e ž ( ȗ )
geom. stranica pravokotnega trikotnika, ki leži pravemu kotu nasproti: kvadrat nad hipotenuzo

hipotenzíja -e ž ( ȋ )
med. hipotonija

hípoterapíja -e ž ( ȋ-ȋ )
med. zdravljenje, pri katerem se uporablja konj, ježa na konju: terapevtka izvaja hipoterapijo ; učinki hipoterapije ; ta konj je primeren za hipoterapijo

hipotétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
ki temelji na hipotezi, domneven: hipotetičen sklep ; hipotetična trditev / hipotetičen poskus razlage
filoz. hipotetična sodba sodba, v kateri je pravilnost ene premise odvisna od pravilnosti druge; pogojna sodba ; jezikosl. hipotetični stavek stavek, ki izraža pogoj; pogojni stavek

hipotétičnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost hipotetičnega: hipotetičnost razlage

hipotéza -e ž ( ẹ̑ )
nedokazana, zgolj verjetna trditev, domneva: ovreči, postaviti, potrditi hipotezo ; dvomljiva, tvegana hipoteza / Kant-Laplaceova hipoteza o nastanku sončnega sistema ; delovna hipoteza ki se rabi kot smernica za raziskovanje

hipotóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na hipotonijo: hipotoničen pulz
biol. hipotonična raztopina raztopina, ki ima manjši osmotski pritisk kot raztopina na drugi strani celične membrane

hipotoníja -e ž ( ȋ )
med. bolezensko zmanjšanje krvnega pritiska: zaradi hipotonije ima bolečine v glavi
// bolezensko zmanjšanje napona mišičja:

hípovitaminóza -e ž ( ȋ-ọ̑ )
med. bolezen zaradi pomanjkanja vitaminov: slaba prehrana povzroča hipovitaminoze in avitaminoze / hipovitaminoza C zaradi pomanjkanja vitamina C

hippy gl. hipi

hipsométer -tra m ( ẹ̄ )
teh. priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine; višinomer : hipsometer je pokazal tisoč petsto metrov
gozd. priprava za merjenje višine dreves

hipsometríja -e ž ( ȋ )
nauk o merjenju višinskih razlik ali nadmorske višine:

hirálnica -e ž ( ȃ )
pog., nav. slabš. dom onemoglih, dom počitka: očeta so dali v hiralnico

hirálniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hiralnico: hiralniško osebje / hiralniško vzdušje

híranje -a s ( ȋ )
glagolnik od hirati: očetovo dolgotrajno hiranje ga je močno prizadelo / hiranje drevesa

hírati -am nedov. ( ȋ )
postajati oslabel, onemogel zaradi počasnega pojemanja življenjskih moči: dve leti je hiral, letos pa je umrl ; hirati od žalosti ; hirati zaradi jetike ; vidno hira / drevje hira ; pren., ekspr. mesto hira in životari

hírav -a -o tudi hiràv -áva -o prid. ( í; ȁ á )
ki hira: hirav otrok ; starec je bolan in hirav / hirave rastline

híravec tudi hirávec -vca m ( í; ȃ )
nav. ekspr. hirav človek: bolniki in hiravci ; epidemija je pobrala mnogo hiravcev

híravost tudi hirávost -i ž ( í; á )
lastnost hiravega človeka: pomanjkanje beljakovin in vitaminov povzroča hiravost ; hiravost zaradi jetike

hirománt -a m ( ā á )
kdor se ukvarja s hiromantijo: astrologi in hiromanti

hiromantíja -e ž ( ȋ )
napovedovanje človekove usode iz črt na dlani: ukvarjati se s hiromantijo

hiromántika -e ž ( á )
hiromantija

hís 1 -a tudi -- m ( ȋ )
glasb. za polton zvišani ton h:

hís 2 -a m ( ȋ )
nar. belokranjsko (lesena) shramba ali zidanica: prinesel je orodje iz hisa

hispaníst -a m ( ȋ )
strokovnjak za španski jezik in kulturo: ugleden hispanist

hispanístika -e ž ( í )
veda o španskem jeziku in književnosti: študij hispanistike ; slovenistika in hispanistika / oddelek za hispanistiko

histamín -a m ( ȋ )
biol., kem. amin, ki nastane v organizmu zlasti pri večjih poškodbah tkiva: zniževati raven histamina pri senenem nahodu ; izločanje histamina ; zavirati sproščanje histamina

histamínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na histamin: histaminski receptor ; histaminska intoleranca, reakcija

histeréza -e ž ( ẹ̑ )
fiz. pojav, da je kaka količina odvisna od trenutne vrednosti in od prejšnjih vrednosti druge količine: magnetna histereza

histerézen -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na histerezo: histerezne izgube
elektr. histerezna zanka

histêričen -čna -o prid. ( é )
nanašajoč se na histerijo: histeričen krik, smeh ; dobiti histeričen napad ; histerična reakcija / postajati histeričen ; histerična ženska / ekspr. histerična gonja proti naprednim gibanjem

histêričnost -i ž ( é )
lastnost, značilnost histeričnega: histeričnost žensk / histeričnost njenega smeha

histeríja -e ž ( ȋ )
1. psiht. duševna bolezen, ki se kaže v čustveni, nagonski neuravnovešenosti in telesnih motnjah brez organske okvare: imeti histerijo ; napad, znaki histerije
2. nav. ekspr. neuravnovešeno, nerazsodno vedenje, ravnanje: to je sama histerija ; ženska histerija / politična histerija
ekspr. ne uganjaj histerije ne razburjaj se po nepotrebnem ali pretirano ; publ. ta spopad stopnjuje vojno histerijo politično napetost, nevarnost vojne

histêrik -a m ( é )
1. psiht. kdor ima histerijo: hipohondri in histeriki ; zdravljenje histerikov
2. nav. ekspr. neuravnovešen, nerazsoden človek: ne bodi tak histerik

histográm -a m ( ȃ )
grafično prikazana primerjava velikosti ali strukture stanja, pojava s strnjenimi stolpci: izdelati histogram ; popravljanje, spreminjanje histograma ; prikaz podatkov v obliki histograma ; graf in histogram

histológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za histologijo:

histologíja -e ž ( ȋ )
veda o tkivih: inštitut za histologijo ; anatomija in histologija / učbenik histologije ; izpit, kolokvij iz histologije

histolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
1. biol. nanašajoč se na tkivo: histološka zgradba
2. nanašajoč se na histologe ali histologijo: histološki inštitut / histološka preiskava

histón -a m ( ọ̑ )
biol., kem. v vodi topna bazična beljakovina v celičnem jedru: histoni in protamini

historiát -a m ( ȃ )
potek, opis kakega dogajanja: razložil mu je kratek historiat dogodkov ; historiat problema ; historiat o tem pomembnem vprašanju

historicízem -zma m ( ī )
knjiž. pretirano poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev: režiser je zašel v skrajni historicizem / literarnozgodovinski historicizem proučevanje literature samo s stališča zgodovinskega razvoja

históričen -čna -o prid. ( ọ́ )
zgodovinski :
a) historičen proces, razvoj / historično ozadje politične krize / to je avtentičen historičen dogodek ; historična osebnost / historična razprava ; historično gradivo / historični spomeniki ; historično mestno jedro
filoz. historični materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu ; jezikosl. historični pravopis pravopis, ki se pri pisanju besed ozira predvsem na njihovo pisavo v preteklosti ; historični sedanjik sedanji čas, ki izraža preteklo dejanje; pripovedni sedanjik ; historična gramatika ; pravn. historično pravo pravica vsakega naroda do ozemlja ali do lastne države, temelječa na stanju v preteklosti
b) njegov obisk je bil za ta kraj historičen dogodek ; historičen pomen velikih znanstvenih odkritij ; historična odločitev političnega vodstva

históričnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost zgodovinskega, zgodovinskost: historičnost junakov ljudske epike

histórija -e ž ( ọ́ )
1. zgodovina : zanimati se za historijo
2. knjiž. zgodba : praviti, pripovedovati historije ; zanimiva historija ; historija o roparjih / nerad se je spominjal tiste historije s sosedom dogodka, zadeve
lit. zgodovinska drama ; Shakespearove komedije, historije in tragedije

histórik -a m ( ọ́ )
knjiž. zgodovinar : bil je bibliograf in historik / literarni historik

historiográf -a m ( ȃ )
zgodovinopisec : dela historiografov iz sedemnajstega stoletja / dvorni historiograf / proučevanja historiografov in sociologov zgodovinarjev

historiografíja -e ž ( ȋ )
zgodovinopisje : dosežki novejše slovenske historiografije / literarna, umetnostna historiografija

historiográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na historiografe ali historiografijo, zgodovinopisen: historiografske metode / historiografsko delo

historízem -zma m ( ī )
knjiž. poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev: historizem pri pouku ; umetnost je zajel val historizma / historizem v literarni zgodovini proučevanje literature s stališča zgodovinskega razvoja

historizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. poudarjati zgodovinska dognanja, dejstva: nevarno je, da bi pri rekonstrukciji preveč historizirali

híša -e ž ( í )
1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti ; graditi, obnavljati, zidati hišo ; gaz je vodila od hiše do hiše ; ustavil se je pred domačo hišo ; kamnita, lesena hiša ; kmečka, meščanska hiša ; nadstropna, pritlična hiša ; nova, velika hiša ; hiša z balkonom ; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem ; enodružinska ali enostanovanjska hiša ; montažna hiša ; pasivna hiša pri kateri se zaradi izkoriščanja naravnih virov energije ter posebnega načina gradnje za ogrevanje in hlajenje porabi zelo malo dodatne energije ; počitniška hiša ; vogalna, vrstna hiša / pogreb bo izpred hiše žalosti v osmrtnicah v kateri je umrli živel / garažna ali parkirna hiša večja stavba za parkiranje motornih vozil ; mestna hiša sedež mestne uprave ; knjiž. hiša božja cerkev ; vznes. hiša pravice sodišče / ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
arhit. alpska hiša ; panonska hiša
2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam ; sosedova hiša je zelo gostoljubna ; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi / pri hiši je pet otrok ; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma / z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih ; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
// s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina : to je že od nekdaj bogata, premožna hiša ; izhaja iz meščanske, plemiške hiše ; cesarska, kraljevska hiša ; bibl. iz hiše Davidove
3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat ; časopisna, založniška hiša ; filmska hiša / avkcijska hiša podjetje, ustanova, ki se ukvarja z organizacijo dražb / gledališka hiša gledališče / Modna hiša v Ljubljani
// poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo ; obnovili so dramsko hišo
4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo ; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše ; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
5. zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica : polževa hiša
ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo ; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered ; na starost je hodil od hiše do hiše beračil ; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu ; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja ; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem ; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam ; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu ; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose ; varna hiša ustanova na skrivnem mestu, v katero se kdo zateče pred zlorabo ali nasiljem v družini ; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem ; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

híšar -ja m ( ȋ )
bajtar , kočar : njegov oče je bil hišar

híšast -a -o prid. ( í )
podoben hiši: hišast predmet
arheol. hišasta žara

híšen -šna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hišo: hišni prag, vogel / hišni gospodar, lastnik / hišna dela ; manjša hišna popravila / hišna centralna kurjava / povabili so vse hišne prijatelje / hišni pes pes, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, zabavo ; hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši ; hišni svet izmed stanovalcev izvoljen samoupravni organ ; hišni telefon ; hišni zdravnik ; hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les ; hišna pomočnica gospodinjska pomočnica ; hišna številka ; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica ; hišna vrata glavna, vhodna vrata hiše, zgradbe
iron. v stanovanju je našel hišnega prijatelja ženinega ljubimca ; ekspr. v razpredelnico je napisal same hišne številke izmišljene, neprave
zool. hišni pajek pajek, ki prede lijakaste mreže po kotih, Tagenaria domestica ; hišna miš

hiševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hiševati: dobro, slabo hiševanje

hiševáti -újem nedov. ( á ȗ )
star. biti gospodar, gospodariti: hiševal je na dveh gruntih

híšica -e ž ( í )
1. manjšalnica od hiša 1: postaviti si hišico ; lesena, zidana hišica ; ekspr. zgradil si je čedno enonadstropno hišico / čuvajska hišica čuvajnica ; pasja hišica ; počitniška ali vikend hišica ; ptičja hišica zabojček, prirejen za gnezdenje ptic; krmilnica za ptice ; vremenska hišica manjši pokrit prostor, v katerem so meteorološke priprave; hišici podobna priprava s figuricama moškega in ženske za napovedovanje vremena ; vrtna hišica senčnica, uta
navt. hišica pokrit prostor na krovu ladje ; kompasna, skladiščna hišica ; ptt kabelska hišica zaprt prostor, v katerem se na podzemni ali podvodni kabel priključi nadzemni vod
2. nar. manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje: stari oče se je preselil iz hiše v hišico
3. zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito: polževa hišica ; hišica foraminifer

híška -e ž ( í )
1. manjšalnica od hiša 1: postavil si je hiško / majhna lesena hiška
2. nar. manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje: starši so spali v hiški

híšna -e ž ( ȋ )
nekdaj najeta ženska, navadno v mestu, za pospravljanje sob in osebno strežbo: hišna pri grofici
// star. gospodinjska pomočnica, sobarica:

híšnica -e ž ( ȋ )
ženska, ki opravlja manjša oskrbniška dela v večstanovanjski hiši: razpis za delovno mesto hišnice
// hišnikova žena: hišnik in hišnica

híšnik -a m ( ȋ )
kdor opravlja manjša oskrbniška dela v večstanovanjski hiši: sprejeti v službo hišnika ; hišnik v bloku

hišnína -e ž ( ī )
davek od hiše: izterjati, plačati hišnino

híšniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hišnike: hišniške dolžnosti ; hišniška dela / hišniško stanovanje

híšništvo -a s ( ȋ )
opravljanje hišniških del:

híštrna -e ž ( ȋ )
nekdaj stanovanjski prostor za služabnike, posle v velikih kmečkih hišah, župniščih:

hišúra -e ž ( ȗ )
slabš. grda, slaba hiša: prišli so v nekakšno hišuro
// hiša sploh:

hít -a m ( ȋ ) pog.
v določenem času najbolj uspela, popularna stvar; uspešnica : velik filmski, modni hit ; plišaste igrače, ki so videti kakor žive, so bile pravi prodajni hit
// v določenem času najbolj uspelo delo, zlasti glasbeno: pevec je zapel nekaj najbolj znanih hitov ; glasovati za hit / glasbeni hit ; v prid. rabi: hit lestvica seznam najboljših popevk, narejen na osnovi prodanih plošč

hítanje -a s ( ī )
glagolnik od hitati: hitanje polen / Povsod življenje, neprestano hitanje za katerimkoli smotrom (I. Cankar) prizadevanje

hítati -am nedov. ( ī ȋ )
nar. belokranjsko metati : gospodinja je hitala polena v peč

hitênje -a s ( é )
glagolnik od hiteti: kljub hitenju je zamudil vlak / zaradi hitenja je bilo delo površno opravljeno

híter -tra -o prid. , hitrêjši ( í ȋ )
1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: jahati na hitrem konju ; njega pošlji, on je zelo hiter ; hitra ladja ; zelo hiter ; hiter kot blisk, kot veter / učenec je hiter v računanju zna hitro računati
// ki ima veliko hitrost: hiter tek ; hitra hoja / hiter ples ; hitra in dinamična igra / hoditi s hitrimi koraki / hiter razvoj ; hitra rast ; hitro širjenje nalezljive bolezni ; ladja za hitro plovbo / hiter način, tempo dela / publ. sprejeti zakon po hitrem postopku / hitra jetika jetika, za katero bolnik umre v kratkem času
2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo: hitra peka ; hitro bakrenje, strojenje ; hitro prekajevanje mesa / hitri stroj
3. ki nastopi v razmeroma kratkem času: hiter uspeh ; hitra pomoč je največ vredna ; hitro in energično posredovanje policije / hitra sprememba temperature / hitra smrt
pog. je hitre jeze se hitro razjezi, razburi ; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi ; šport. žarg. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju ; šport. žarg. tekmovalna proga je izredno hitra dopušča, omogoča zelo velike hitrosti
avt. hitra cesta cesta, rezervirana za promet motornih vozil ; elektr. hitri elektron elektron, ki doseže znaten del svetlobne hitrosti ; film. hitri hod kamere hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 32 do 48 slik na sekundo prim. kakor hitro 2 , nahitro

hitéti -ím nedov. , hítel ( ẹ́ í )
1. hitro se premikati: ljudje hitijo mimo ; hiteti za kom ; hiteti z avtomobilom ; hiteli so, kar so jih noge nesle / knjiž. oblaki hitijo po nebu / hiteti k sosedu ; hiteti na vlak, v mesto ; hiteti po bližnjici ; hiteti domov ; z namenilnikom hiteti kosit, naznanit novico / hiteti po opravkih ; pren. misli mu hitijo k dekletu
// nav. ekspr. hitro se časovno odmikati: čas hiti ; dnevi hitijo
2. hitro delati, opravljati kaj: delavci zelo hitijo ; frizerka že ves dan hiti, da bi ustregla vsem strankam ; hiteti z delom ; z nedoločnikom hiteti kositi, pospravljati, pripovedovati
ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo ; ekspr. Saj res, saj res, je hitela hitro govorila, odgovarjala ; preg. hiti počasi delaj hitro, vendar s premislekom

hitévati -am nedov. ( ẹ́ )
star. hiteti : ljudje so hitevali po ulici

hitín -a m ( ȋ )
zool. roževini podobna snov, iz katere je zunanje ogrodje, oklep členonožcev: ogrodje, oklep iz hitina

hitínast -a -o prid. ( ȋ )
zool. ki je iz hitina: hitinast oklep ; hitinasta pokožnica

hitinjáča -e ž ( á )
zool. iz hitina sestoječe zunanje ogrodje, oklep členonožcev: biti pokrit, zavarovan s hitinjačo ; trdna hitinjača ; hitinjača rakov, žuželk

hitínski -a -o prid. ( ȋ )
zool. hitinast : hitinski oklep

hitlerízem -zma m ( ī )
nav. slabš. nacizem : vpliv hitlerizma ; boj proti hitlerizmu

hitlerjánec -nca m ( ȃ )
pristaš hitlerjanstva: nasilje hitlerjancev

hitlerjánka -e ž ( ȃ )
pristašinja hitlerjanstva: bila je zagrizena hitlerjanka

hitlerjánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hitlerjance ali hitlerjanstvo: hitlerjansko gibanje / hitlerjanska demagogija

hitlerjánstvo -a s ( ȃ )
nav. slabš. nacizem : boj proti hitlerjanstvu / obsodili so ga zaradi hitlerjanstva

hítlerjevec -vca m ( í )
pristaš hitlerizma: spopad med hitlerjevci in komunisti

hítlerjevski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na hitlerjevce ali Hitlerja: hitlerjevsko fašistično gibanje / hitlerjevska mladinska organizacija / hitlerjevska Nemčija

hitón -a m ( ọ̑ )
1. pri starih Grkih ohlapno oblačilo brez rokavov, navadno iz enega kosa blaga: hiton iz dragocene tkanine
2. zool. morski mehkužec, pokrit na hrbtu z osmimi prekrivajočimi se ploščicami, Chiton:

hítrc -a m ( ȋ )
ekspr. hiter človek: pri delu je bil izreden hitrc / dolgonogi hitrc

hítrica -e ž ( ȋ )
1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela: zaradi hitrice je nastalo precej napak
delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno ; hitrica ni prida
// v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: brez hitrice se je odpravil ; na hitrico narediti, pripraviti kaj ; v hitrici je napisal odgovor ; delati z največjo hitrico
2. zastar. hitrost 2 , brzina : povečati, zmanjšati hitrico

hitrína -e ž ( í )
knjiž. hitrica , naglica : odločal se je z izredno hitrino

hitro... prvi del zloženk
nanašajoč se na hiter: hitrobežen, hitrorezen, hitrostrelka

hitrobéžen -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. kratkotrajen , minljiv : hitrobežna slava

hitrogrélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
teh., navadno v zvezi hitrogrelna plošča plošča (električnega štedilnika), ki se hitreje segreje kot navadna: kuhalnik s hitrogrelno ploščo

hitronóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ekspr. ki hitro hodi: hitronogo dekle

hitropís -a m ( ȋ )
1. biblio. poenostavljena pisava z med seboj povezanimi črkami; kurziva : kaligrafski način pisanja se je mešal s hitropisom 17. stoletja
2. biblio. pisava v starem in srednjem veku, v kateri se uporabljajo namesto posameznih besed določeni znaki; tahigrafija : velik pomen hitropisa za kulturni razvoj starih narodov
3. stenografija

hitropísec -sca m ( ȋ )
1. v starem in srednjem veku pisar, ki uporablja tahigrafijo: samostanski hitropisec
2. stenograf : hitropisec zapisuje pogovor

hitropŕstnik -a m ( ȓ )
kdor zna z izredno spretnostjo kak predmet skriti in ga spet pokazati; rokohitrc

hitrorézen -zna -o prid. ( ẹ̄ ẹ̑ )
teh., v zvezi hitrorezno jeklo jeklo za obdelovalno orodje, s katerim se da hitro rezati:

hitróst 1 -i ž ( ọ̑ )
1. v časovni enoti opravljena pot: hitrost enakomerno narašča ; povečati, zmanjšati hitrost ; zaradi prevelike hitrosti je zaneslo vozilo s ceste ; maksimalna, povprečna hitrost ; hitrost vetra, zvoka ; hitrost širjenja elektromagnetnih valov ; hitrost sto kilometrov na uro ; merjenje hitrosti / nadzvočna, svetlobna hitrost ; pristajalna hitrost letala
astron. ubežna hitrost ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa ; teh. ekonomična ali ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši ; vrtilna hitrost
2. avt. žarg. možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi menjalnika pri motornem vozilu; prestava : avtomobil ima štiri hitrosti
// položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi; prestava : menjati hitrost ; voziti v tretji hitrosti, s tretjo hitrostjo

hitróst 2 tudi hítrost -i ž ( ọ̑; í )
lastnost, značilnost hitrega: hitrost dela ; hitrost industrijskega razvoja / za to delo je potrebna hitrost in natančnost / zaradi hitrosti je nastalo precej napak hitrice

hitrósten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na hitrost: hitrostna meja / hitrostni rekord ; hitrostna krivulja
šport. hitrostni športi športi, pri katerih se uspeh meri po doseženem času ; hitrostna vožnja ; hitrostno drsanje

hitrostrélka -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. orožje s kratko cevjo, ki se sámo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; brzostrelka

hitrovézen -zna -o prid. ( ẹ̄ )
grad., v zvezi hitrovezni cement cement, ki se strdi približno v eni uri: hitrovezni cement

hív -a m ( ȋ )
virus, ki se prenaša z nekaterimi telesnimi tekočinami in povzroča aids: boj proti hivu [HIV] ; okužiti se s hivom

hjá in hjà medm. ( ȃ; ȁ )
izraža obotavljanje, pomislek, dvom: hja, mogoče pa bo šlo ; hja, da res nisi zdrav?
// izraža (zadržano) pritrjevanje: »Ali imaš dobro stanovanje?« »Hja, še kar.«

hk [ hə̀k ] medm. ( ə̏ )
posnema glas pri kolcanju: kdo le toliko name misli, hk / natakarica, še, hk, en liter

hkráten -tna -o prid. ( ā )
ki poteka, se pojavi ob istem času: slovesnost ob hkratnem izidu petih izvirnih del ; hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev / hkraten uvoz in izvoz

hkráti prisl. ( ā )
izraža istočasnost: prihajajo hkrati od več strani ; govorijo vsi hkrati / vojska in lakota, vse hkrati je prišlo nad nas ; hkrati s sejmom bo modna prireditev skupaj, obenem ; preskakuje po tri stopnice hkrati naenkrat
// izraža vzporedno različnost: rad te pohvali, hkrati ti pa ne zamolči napak ; mora biti uradnica in gospodinja hkrati

hkrátnost -i ž ( ā )
lastnost, značilnost hkratnega: hkratnost napadov ; hkratnost proizvodnje in potrošnje električne energije

hláčar -ja m ( ȃ )
ekspr. kdor nosi (prevelike) hlače, navadno otrok: mati je z dvema majhnima hlačarjema odhajala na delo

hláčast -a -o prid. ( á )
po obliki podoben hlačam: hlačasta parcela

hlačáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. nerodno, okorno hoditi, navadno v prevelikih hlačah: deček hlača za materjo / medved je hlačal prek jase
// slabš. hoditi : začel si je domišljati, da je umetnik in je hlačal po mestu s široko pentljo okoli vratu

hláče hláč ž mn. ( á ȃ )
oblačilo, ki obdaja spodnji del telesa in vsako nogo posebej: nositi, obleči, sleči, strgati hlače ; irhaste, platnene hlače ; hlače do kolen / delovne, jahalne, smučarske hlače ; moške, otroške, ženske hlače ; dolge hlače katerih hlačnice segajo približno do gležnjev ; kratke hlače katerih hlačnice segajo najdlje do kolen ; hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene / spodnje hlače del moškega spodnjega perila v obliki hlač
pog., ekspr. hlače se mu tresejo boji se, strah ga je ; pog. guliti, trgati hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo ; šalj. izprašiti, pomeriti komu hlače natepsti ga ; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje ; šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače ; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum ; nizko ta bi se v podobni situaciji že zdavnaj v hlače (podelal) bi se zbal, izgubil pogum in zato popustil, odnehal ; pog., ekspr. skočiti v hlače zelo hitro jih obleči ; ekspr. koliko pa te je v hlačah spoprimi se z menoj, če si upaš
lov. zelo dolge in goste dlake ali perje po nogah nekaterih sesalcev ali ptičev ; teh. črki Y podoben kos cevovoda

hláček -čka m ( ȃ )
ljubk. majhen otrok, ki nosi hlače: naš mali hlaček

hláčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hlače: hlačni šiv, žep / hlačni kostim kostim, ki ima namesto krila dolge hlače ; hlačno krilo krilo, krojeno kot hlače

hlačevína -e ž ( í )
groba in trpežna bombažna tkanina: tkalnica hlačevine

hláčice -čic ž mn. ( á ȃ )
nav. ekspr. hlačke : deček je dobil prve hlačice / svilene damske hlačice
pog., ekspr. zdaj se hvališ, takrat so se ti pa hlačice tresle bal si se, strah te je bilo
lov. zelo dolge in goste dlake ali perje po nogah nekaterih sesalcev ali ptičev

hláčke hláčk ž mn. ( á ȃ )
1. manjšalnica od hlače: srajčke in hlačke je za otroke kar sama sešila / kopalne, telovadne hlačke
2. del ženskega spodnjega perila v obliki hlač, s kratkimi hlačnicami ali brez njih: kombineža in hlačke

hláčman -a m ( ȃ )
ekspr. kdor nosi (prevelike) hlače, navadno otrok: kar si takle majcen hlačman vtepe v glavo, hoče tudi doseči

hláčmanka -e ž ( ȃ )
šalj. ženska, ki nosi (prevelike) hlače: celo hlačmanke so znova pokazale noge ; poglej jo hlačmanko

hláčnica -e ž ( ȃ )
del hlač, ki obdaja posamezno nogo: zavihati hlačnice ; desna, leva hlačnica

hláčnik -a m ( ȃ )
nar. zahodno hlačnica : z dlanjo si je otepel prašne hlačnike

hlačón -a m ( ọ̑ )
slabš. kdor nosi (prevelike) hlače: hlačon neotesani

hlád -a tudi m ( ȃ )
1. zmerno nizka temperatura: čutiti hlad ; jutranji, večerni hlad ; prijeten hlad ; razgret konj je podrhtaval od hlada / hlad cerkve / postaviti jed na hlad na hladno ; iti v hladu, star. za hlada v tistem delu poletnega dne, ko je prijetno hladno ; ležati v hladu na prijetno hladnem prostoru, mestu, navadno na prostem / hlad piha, veje hladen veter, zrak
2. nav. ekspr. zadržanost , neprijaznost : v očetovem glasu je bilo čutiti hlad ; hlad njegovega odgovora ga je močno prizadel / v dvorani je zavladal mrtvaški hlad / publ. neonski hlad modernega sveta

hláden stil. hladán hládna -o tudi prid. , hladnêjši ( á ȃ á )
1. ki ima zmerno nizko temperaturo: hladen zrak ; voda v reki je precej hladna / hladen dan ; hladno podnebje, poletje, vreme / hladne roke
// ki vzbuja, povzroča občutek hlada: sprehajati se po hladnem gozdu ; hladen veter ; hladna senca ; prijetno hladna soba / ekspr. hladen blesk zvezd ; pesn.: hladni grob ; širno hladno prostranstvo
// ki ima temperaturo okolice: vsak dan se umiva v hladni vodi ; mleko pije kar hladno ; obdelovati hladno železo / štedilnik je še hladen nezakurjen / hladni bife miza s hladnimi jedmi in pijačami na družabni prireditvi, v restavraciji; jedi in pijače, ki se ponudijo nekuhane ali ohlajene ; postreči s hladnimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene ; hladna večerja večerja iz hladnih jedi
2. ki vsebuje, izraža nenaklonjenost, odklanjanje: hladen odnos do sodelavcev ; hladen pogled, pozdrav, sprejem ; bil je hladen do gostov ; konferenca je potekala v hladnem vzdušju / po tem dogodku je postal do nje hladen
3. ki se ne da vplivati čustvom: hladen znanstvenik / hladen premislek ; hladna presoja / vse je reševal s svojim hladnim razumom
// ki ne izraža čustev: hladna glasba, lepota ; ima hladne oči / hladna barva neugodno delujoča / hladna ženska ; hladno občinstvo ; čustveno hladen
gledalci so ostali hladni se niso navdušili; se niso vznemirili, razburili ; tuje trpljenje ga je pustilo hladnega ga ni ganilo, prizadelo ; hladne barve modra, zelena, siva barva ; ohraniti hladno kri obvladati se, ne razburiti se ; pog. hladna trajna hladna ondulacija ; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev
fiz. hladna svetloba svetloba, ki jo oddaja hladen vir svetlobe ; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika ; med. (spolno) hladna ženska ženska, ki pri spolnih odnosih ne čuti vzburjenja ; meteor. hladni val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen zrak ; hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak ; polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov in z medsebojnim vojaškim ravnotežjem, zlasti v odnosu med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo v času od druge svetovne vojne do padca komunizma v začetku 90. let 20. stoletja ; rad. hladna vaja vaja v studiu brez priključenih aparatur ; teh. hladno kovanje, valjanje kovanje, valjanje brez poprejšnjega segrevanja ; hladno lepilo lepilo, ki lepi brez segrevanja ; voj. hladno orožje orožje, ki rani z rezilom ali s konico

hladétina -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. žolca : pripraviti hladetino ; trese se kakor hladetina
2. gastr. zaradi dodane želatine ali škroba strjena sadna ali škrobnata sladka jed: jabolčna, pomarančna hladetina

hladétinast -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. podoben žolci: hladetinasta gmota

hladílec -lca [ tudi hladiu̯ca ] m ( ȋ )
gost. posoda za hlajenje buteljčnih vin pri serviranju; čebrič : na mizi je stal hladilec s steklenico šampanjca / namizni hladilec
teh. del hladilne naprave, ki odvaja toploto

hladílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki je za hlajenje:
a) hladilna naprava ; hladilna voda pri avtomobilskem motorju ; hladilno sredstvo / hladilni pult, vagon ; hladilna omara hladilnik, velik kot omara / v pivovarni so izpopolnili hladilni sistem / hladilni učinek ; podjetje za toplotne in hladilne izolacije ; hladilna tehnika
b) hladilna pijača ; hladilno mazilo / vznes. hladilni mir je objel vse prisotne
strojn. hladilni stolp stolp, v katerem pada segreta voda kot dež in se tako ohlaja ; hladilna kača kačasto zavita cev, po kateri se pretaka hladilna tekočina ; hladilna rebra rebra, ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo njegovo hlajenje

hladílnica -e ž ( ȋ )
prostor ali stavba za shranjevanje živil pri nizki temperaturi: hladilnica za meso, sadje / kruh znosijo iz peči najprej v hladilnico prostor, kjer se ohladi na normalno temperaturo

hladílnik -a m ( ȋ )
1. naprava za shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri nizki temperaturi: dati meso v hladilnik ; stotridesetlitrski hladilnik ; hladilnik za mleko ; industrijski hladilnik večja hladilna naprava
elektr. absorpcijski hladilnik ki deluje na principu absorpcije plinov ; kompresorski hladilnik ki deluje na principu zniževanja temperature pri ekspanziji hladilne tekočine
// vozilo s tako pripravo: nasproti mu je pripeljal hladilnik ; tovornjak hladilnik ; vagon hladilnik
2. priprava za hlajenje, ohlajevanje: avtomobilski hladilnik ; laboratorijski hladilnik ; kačasto zvita cev v hladilniku za žganjekuho

hladílo -a s ( í )
1. sredstvo za hlajenje: delovanje hladila
2. knjiž. tolažba , uteha : v pesmih je iskal hladila za bolečine srčnih ran

hladíšče -a s ( í )
teh. notranjost hladilne priprave: hladilec odvaja toploto iz hladišča

hladíti -ím nedov. ( ī í )
1. oddajati, dajati hlad: led hladi / ventilator dobro hladi
// preh. povzročati občutek hlada: veter hladi vročo glavo ; hladiti si obraz s pahljačo / mazilo hladi pekočo rano / brezoseb. po nogah me hladi
2. preh. delati kaj hladno, mrzlo: hladiti plin v komori ; hladiti vino
3. ekspr. pomirjati , zmanjševati : razum hladi besnečo strast ; hladiti si jezo z delom

hládnež -a m ( ȃ )
ekspr. hladen človek: zmerom je bil hladnež

hladníca -e ž ( í )
star. senčnica 1 , uta : sedeti v hladnici

hládnikovka -e ž ( ȃ )
bot. rastlina z belimi cveti v kobulih, ki raste v Trnovskem gozdu, Hladnikia pastinacifolia:

hladnôča -e ž ( ó )
knjiž. hlad , hladnost : zaradi hladnoče se je večkrat prebudil ; v kleti je bila prijetna hladnoča / hladnoča slabo prekrvljenega uda

hladnodúšen -šna -o prid. ( ū ȗ )
knjiž. hladnokrven , hladen : hladnodušen človek / hladnodušno vedenje

hladnokŕven -vna -o prid. , hladnokŕvnejši ( ŕ r̄ )
1. sposoben ostati miren, preudaren v razburljivih, zlasti nevarnih okoliščinah: hladnokrven voznik / ekspr. to je bil hladnokrven umor storjen premišljeno, neprizadeto
2. zool. pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice: hladnokrvni vretenčarji ; hladnokrvna žival
vet. hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo

hladnokŕvnež -a m ( ȓ )
ekspr. hladnokrven človek: še sreča, da je hladnokrvnež

hladnokŕvnost -i ž ( ŕ )
lastnost, značilnost hladnokrvnega človeka: izgubiti, pokazati hladnokrvnost ; veliko je odvisno od vojakove hladnokrvnosti ; odgovarjal je z narejeno hladnokrvnostjo

hládnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost hladnega: hladnost vode / hladnost jesenskih noči / začetno hladnost je razbil s posrečeno šalo / dela se je lotil z vso hladnostjo in razsodnostjo ; hladnost znanstvenika / odbijajoča hladnost modre barve / hladnost občinstva
med. (spolna) hladnost ženske

hladnôta -e ž ( ó )
hlad , hladnost : tem zdravilom hladnota ne škoduje / hladnota njunih medsebojnih odnosov

hlajênje -a s ( é )
glagolnik od hladiti: hlajenje mleka ; hlajenje stanovanjskih prostorov s klimatskimi napravami ; hlajenje z ledom / vodno, zračno hlajenje motorja

hlamída -e ž ( ȋ )
pri starih Grkih kratko moško ogrinjalo: oddelek konjenikov v hlamidah

hlamudráče -ráč ž mn. ( á ȃ )
šalj. široke, mahedrave hlače: smejali so se njegovemu prevelikemu suknjiču in čudnim hlamudračam / klovn v pisani bluzi in hlačah hlamudračah

hlamudráti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. mahedrati , opletati : preširoka obleka je hlamudrala na njem ; hlače so pri hoji hlamudrale
// nerodno, majaje se hoditi, navadno v preveliki obleki: okrevajoči bolnik je hlamudral po sobi

hlamudràv -áva -o prid. ( ȁ á )
ekspr. ki mahedra, opleta: hlamudrave hlače

hláp -a m , mn. stil. hlapôvi ( ȃ )
nav. mn. v plinasto stanje spremenjena tekočina pri temperaturi, ki je nižja od vrelišča: prostor je bil napolnjen z bencinskimi hlapi ; vinski, vodni hlapi ; hlapi nitrolaka / star.: hlapi so se dvigali iz tal prosojna, rahla meglica ; hlap gnijočih cunj duh, zadah

hlapáč -a m ( á )
vet. konj, ki iz razvade požira zrak:

hlápanje in hlapánje -a s ( ā; ȃ )
glagolnik od hlapati:

hlápati -am in hlapáti -ám nedov. ( ā ȃ; á ȃ )
1. hitro, sunkovito približevati se čemu z odprtim gobcem; hlastati : pes je jezno hlapal za muhami
// ekspr. mlaskajoče, požrešno jesti ali piti: prašiči hlapajo
2. zastar. mahedrati , opletati : hlače mu hlapajo okrog suhih nog
3. vet. iz razvade požirati zrak: konj se je naslonil na jasli in začel hlapati

hlapàv -áva -o in hlápav -a -o prid. ( ȁ á; á )
mahedrav , opletajoč : pes s hlapavimi uhlji

hlapčè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
ekspr. mlad, droben hlapec: hlapče je gonil konje

hlapčè 2 -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš. hlapec, navadno mlad, droben: hlapče se ni dosti menilo za gospodarjeve besede

hlápček -čka m ( ȃ )
1. manjšalnica od hlapec: s hlapčkom so grdo ravnali ; služiti za hlapčka
2. star. deček 1 , fantič : povprašal je prvega hlapčka, ki ga je srečal

hlapčevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hlapčevati: naveličal se je hlapčevanja in šel delat v tovarno / večina prebivalstva je obsojena na siromaštvo in hlapčevanje / sramotno hlapčevanje tujcem

hlapčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. biti, služiti za hlapca: hlapčeval je pri mnogih kmetih
// ekspr. biti podrejen, odvisen: kmetje so stoletja hlapčevali graščakom
2. slabš. pretirano vdano služiti nadrejenim: hlapčeval je, ne da bi ga bilo količkaj sram

hlápčevski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hlapce: hlapčevska soba / nav. slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča ; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini / držati jih je hotel v hlapčevski podrejenosti / hlapčevski človek, značaj ; hlapčevska miselnost

hlápčevstvo -a s ( ȃ )
1. dejavnost hlapcev: pustil je hlapčevstvo in se šel učit za ključavničarja
// ekspr. podrejenost , odvisnost : ljudstvo se je otreslo tisočletnega hlapčevstva
2. slabš. pretirana vdanost nadrejenim: odvaditi se hlapčevstva ; preračunljivo hlapčevstvo

hlápčič -a m ( ȃ )
1. manjšalnica od hlapec: pri hiši so imeli prebrisanega hlapčiča / slabš. bili so le bedni hlapčiči izkoriščevalcev
2. star. deček 1 , fantič : kako ti je ime, hlapčič

hlápčiček tudi hlapčíček -čka m ( ȃ; ȋ )
ekspr. manjšalnica od hlapčič: sosed ima zelo pridnega hlapčička / ob potoku se igrajo hlapčički

hlapčón -a m ( ọ̑ )
slabš. hlapec : moja hči ne bo vzela hlapčona, se je jezil

hlápec -pca m ( ȃ )
1. stalno najet moški na kmetiji za pomoč pri kmečkih delih: imeli so hlapca in deklo ; šel je (služit) za hlapca ; obnašal se je kot hlapec surovo, prostaško ; z menoj že ne boš ravnal kot s hlapcem brezobzirno, ponižujoče / konjski hlapec ki skrbi za konje ; mali hlapec ki opravlja lažja, preprostejša dela ; veliki hlapec ki vodi druge hlapce na kmetiji / zastar. grof je sklical svoje hlapce oborožene služabnike, najemniške vojake
// ekspr. podrejen, odvisen človek: hoteli so, da bi postali njihovi hlapci ; pren. ne bodi hlapec tujih idej
2. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: Pokazali ste mi, kaj je moj posel – iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) ; hlapec okupatorja, režima
3. kar se rabi kot opora, podstava, pomoč pri kakem delu: gospodinja je naslonila burkle na hlapca in porinila lonec v peč / stal je na hlapcu in jemal snope iz kozolca na (zdevalnem) stolu / s hlapcem si je sezul škornje z zajcem

hlápen -pna -o prid. ( ā )
ki (rad) hlapi: hlapna snov, tekočina ; ta sestavina je zelo hlapna

hlapênje -a s ( é )
glagolnik od hlapeti: hlapenje vode

hlapéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
spreminjati se iz tekočega stanja v plinasto pri temperaturi, ki je nižja od vrelišča: voda hlapi ; eter zelo hitro hlapi ; pren., publ. občutiti razpoloženje, ki hlapi iz umetnine
// ekspr. izginjati, manjšati se: njena ljubezen je vse bolj hlapela

hlapílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hlapenje: hlapilna toplota

hlapljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) hlapi: hlapljiva snov, tekočina ; lahko, težko hlapljiv

hlapljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost hlapljivega: velika hlapljivost etra

hlápniti -em dov. ( á ȃ )
star. hlastniti : pes je hlapnil po muhi / splaval je do brega in hlapnil po veji

hlápnost -i ž ( ā )
lastnost, značilnost hlapnega: hlapnost petroleja

hlapón -a m ( ọ̑ )
star. parna lokomotiva: pod klancem so vlaku priključili še en hlapon
// vlak s tako lokomotivo: izza ovinka se je prikazal hlapon

hlapôvje -a s ( ȏ )
hlapi : bencinsko hlapovje

hlást ž ( ȃ )
hlastnost : dela brez naglice, brez hlasti

hlastáč -a m ( á )
1. požrešnež : bil je nenasiten hlastač
2. ekspr. bahav, domišljav človek: vedeli so, da je neresen hlastač

hlastánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hlastati: dražili so zvezano zver in se smejali njenemu hlastanju / iz svinjaka se je slišalo glasno hlastanje svinj / hlastanje po bogastvu, za uspehom / hlastanje po prijateljstvu, življenju

hlastáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. hitro, sunkovito približevati se čemu z odprtim gobcem: pes hlasta po muhah ; njegov gobec je hlastal za vsem, kar je dosegel / hlastati po zraku, za zrakom
// ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: jej počasi in lepo, nikar tako ne hlastaj ; preh. svinja hlasta hrano iz korita
2. ekspr. pohlepno, pretirano si prizadevati za dosego česa: hlastati po senzacijah ; hlastati za denarjem ; hlasta le za učinkovitostjo / mladi hlastajo po ljubezni
// pretirano hitro in zato netemeljito, površno delati ali ravnati: delaj s pametjo, nikar tako ne hlastaj

hlastàv -áva -o prid. ( ȁ á ) ekspr.
1. ki dela ali ravna pretirano hitro in zato netemeljito, površno: hlastav človek ; že po naravi je bil vihrav in hlastav / hlastavo branje, govorjenje
2. ki si pohlepno, pretirano prizadeva za dosego česa: škoda le, da je tako hlastav in ne pozna prave mere / hlastava civilizacija

hlastávost -i ž ( á )
ekspr. lastnost, značilnost hlastavega: mladostna hlastavost / hlastavost današnjega časa / hlastavost po novih naložbah v gospodarstvu

hlásten -tna -o prid. ( á ā )
opravljan, narejen zelo hitro, odločno zaradi čustvene prizadetosti: hlasten gib ; zaslišali so nagle, hlastne korake / hlastno tekanje ljudi po peronu / hlastna naglica / novico ji je povedal z nekakim hlastnim veseljem
// opravljan pretirano hitro in zato netemeljito, površno: hlastno branje / hlastna pisava

hlastéžen tudi hlástežen -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄; ȃ )
star. pohlepen : javnost je bila hlastežna po senzacijah

hlastéžnost tudi hlástežnost -i ž ( ẹ́; ȃ )
star. pohlepnost : hlastežnost po dobičku

hlastína -e ž ( í )
nar. zahodno kar ostane, če se grozdu odtrgajo jagode; pecljevina : obrala je grozd in vrgla hlastino na tla ; vino iz jagod brez hlastin

hlástniti -em dov. ( á ȃ )
hitro, sunkovito približati se čemu z odprtim gobcem: pes hlastne po roki ; riba je hlastnila po muhi, za muho
// ekspr. hitro, sunkovito približati se čemu z roko: mož je hlastnil po pismu ; pren. hlastnil je po dragocenem podatku
ekspr. pusti, je hlastnil oče hitro, sunkovito rekel

hlástnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost hlastnega: hlastnost gibov / delal je z vročično hlastnostjo ; s pravo otroško hlastnostjo se je lotil jedi / hlastnost pri branju

hléb tudi hlèb hléba m ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
1. knjiž. večjemu krogelnemu odseku podobno oblikovan kruh; hlebec : načeti hleb ; vsajati hlebe v peč ; na dan je dobil pol hleba / hleb kruha
// kar je temu podobno: oblikoval je glino v hlebe ; hleb sira
2. zastar. kruh sploh: velikokrat so stradali hleba

hlébast -a -o prid. ( ẹ̄ )
nav. ekspr. podoben hlebcu: hlebasta oteklina / hlebasti griči

hlébčar -ja m ( ẹ̑ )
nar. ploščato, rdeče zimsko jabolko; pogačar : največ je prodal bobovcev in hlebčarjev

hlébčast -a -o prid. ( ẹ̑ )
nav. ekspr. podoben hlebcu: otroci so pekli hlebčaste potičke / hlebčasto hribovje

hlébček -čka m ( ẹ̑ )
1. manjšalnica od hlebec: ker ni dobila žemelj, je kupila hlebčke / hlebček kruha / droži v hlebčkih
2. nar. posamičen prozoren oblak v velikih višinah; cirus

hlébčič -a m ( ẹ̑ )
manjšalnica od hlebec: fantiči so pri peku čakali vsak na svoj hlebčič

hlébec -bca m ( ẹ̑ )
1. večjemu krogelnemu odseku podobno oblikovan kruh: peči hlebce ; prerezati hlebec čez pol / hlebec kruha
// kar je temu podobno: hlebec sira ; ekspr. opazovala je njegove mišične hlebce
2. nar. posamičen prozoren oblak v velikih višinah; cirus : nebo je bilo prekrito s hlebci

hlepênje -a s ( é )
glagolnik od hlepeti: bolestno hlepenje po denarju / hlepenje po lepoti

hlepéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
čutiti, imeti strastno željo, pohlep po čem: hlepeti po bogastvu, po slavi ; hlepeti po mamilih ; hlepeti za priznanjem / hlepi po krvi, po maščevanju / pesn. Kam hlepijo ti misli brez pokoja (O. Župančič)

hlépkati se -am se nedov. ( ẹ̑ )
nar., s smiselnim osebkom v dajalniku kolcati se: Včeraj se mi je vse popoldne hlepkalo (A. Kraigher)

hlépniti se -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar., s smiselnim osebkom v dajalniku kolcniti se: Vsake tri korake se mi je hlepnilo (A. Kraigher)

hlév -a m ( ẹ̄ )
stavba, prostor za bivanje domačih živali, zlasti večjih: spraviti živino v hlev / goveji, konjski, svinjski hlev ; zadružni hlev / ekspr.: ves hlev je zamukal vsa živina v hlevu ; hlev prinaša velik dobiček (goveja) živina / hlapec je spal v slami na hlevu
ekspr. njegovo stanovanje je pravi hlev umazano, zanemarjeno ; knjiž., ekspr. Avgijev hlev neurejen, umazan prostor ; pri nas je kot v hlevu neurejeno, umazano
agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten

hlévar in hlevár -ja m ( ẹ̑; á )
hlapec, delavec, ki opravlja hlevska dela: hlevar je že navsezgodaj zapregel konje ; kmetijski kombinat sprejme v službo hlevarja ; vojno je preživel kot štabni hlevar

hlévarica in hlevaríca -e ž ( ẹ̑; í )
1. dekla, delavka, ki opravlja hlevska dela: služi za hlevarico
2. nar. krava, ki živi stalno v hlevu: Vojnac je redil .. dolgorogo hlevarico, ki je videla beli dan samo takrat, ko so jo gnali k biku (C. Kosmač)

hlevarína -e ž ( ī )
plačilo za uporabo hleva: plačati hlevarino

hleváriti -im nedov. ( á ȃ )
knjiž. opravljati hlevska dela: vse življenje je hlevaril

hlévček -čka m ( ẹ̄ )
manjšalnica od hlev: kunčji hlevček ; hlevček za gosi

hlévec -vca m ( ẹ̄ )
hlevček : če bi imel ovčko, bi ji napravil hlevec

hléven -vna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na hlev: hlevna vrata / hlevna svetilka hlevska

hlévski -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na hlev: pot vodi tik ob hlevskem zidu ; hlevska vrata / hlevska metla, svetilka ; opravljati hlevska dela / gnojiti s hlevskim gnojem / povečanje hlevskih zmogljivosti / zmagala sta konj Blisk in njegova hlevska vrstnica Vila / hlevska reja reja, pri kateri živina živi stalno v hlevu

hlíd -a m ( ȋ )
star. rahel, komaj zaznaven veter: blagodejen hlid je preveval pokrajino

hlidéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
star. rahlo pihati, pihljati: lahen veter je hlidel iz gozda

hlíkati -am nedov. ( ī )
nar. hlipati : Neka jetnica je začela živčno hlikati (F. Godina)

hlímba -e ž ( ȋ )
knjiž. hlinjenje , hinavščina : razgalil je njegovo hlimbo / navadil se je hlimbe

hlínež -a m ( ȋ )
ekspr. kdor (se) hlini: bil je prebrisan hlinež

hlíniti -im nedov. ( í ȋ )
prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično: hliniti bolezen, slabost ; hliniti prijaznost, zanimanje ; hliniti svetost ; hlinil je, kakor da nič ne ve / ekspr. hliniti poštenjaka delati se, kazati se

hlínjenje -a s ( ī )
glagolnik od hliniti: ni poznal ne laži ne hlinjenja

hlínjenost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost hlinjenega: hlinjenost njenega moralnega ogorčenja

hlíp -a m ( ȋ )
zastar. zrak : v gorah je čist hlip

hlípanje -a s ( ī )
glagolnik od hlipati: dušeče, zadrževano hlipanje

hlípati -am tudi -ljem nedov. ( ī )
sunkovito, pridušeno jokati: ležala je na postelji in presunljivo hlipala ; zdaj samo še hlipa in stoka / ekspr. dekletce je na ves glas hlipalo za polomljeno igračko jokalo
// sunkovito, daveč se dihati: pritekel je z zadnjimi močmi, se sesedel na klop in hlipal ; kar hlipal je od joka, od smeha
ekspr. Strah me je, je hlipala deklica hlipaje govorila ; napol v omedlevici je hlipal za zrakom lovil zrak, sapo

hlípav -a -o prid. ( í )
ki hlipa: hlipav otrok / hlipavo stokanje

hlípavica -e ž ( í )
sunkovito tresenje, zlasti od joka: nehala je jokati in hlipavica se je počasi umirila

hlípniti -em dov. ( í ȋ )
sunkovito, daveč se dihniti: hlipnila je, kakor da bi hotela spet zajokati
ekspr. Pridem, je hlipnila deklica hlipaje rekla

hliptáti -ám in hlíptati -am nedov. ( á ȃ; ȋ )
sunkovito, daveč se dihati; hlipati : postal je in hliptal / hliptal je za zrakom

hlíšč -a m ( ȋ )
nar. ploha, naliv z vetrom: hlišč je kmalu minil

hlód -a m ( ọ̑ )
1. odžagano, debelejše deblo brez vej: nakladati hlode ; peljati hlode na žago ; spuščati hlode po drči ; stesati tram iz hloda ; smreke so razžagali na štirimetrske hlode ; hrastov, javorov hlod ; pijanec se je zvrnil po tleh ko hlod
2. slabš. neroden, okoren človek: ta hlod neotesani me je skoraj podrl

hlódar in hlodár -ja m ( ọ̑; á )
gozd. delavec, ki dela, napravlja hlode in drug okrogel les:

hlódarka -e ž ( ọ̑ )
les. vsaka od desk, ki so zložene v obliki hloda, iz katerega so nažagane:

hlódast -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je iz hlodov: hlodasta stena

hlódček -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od hlodec: iz hlodčkov narejen svinjak

hlódec -dca m ( ọ̑ )
manjšalnica od hlod: po tleh so ležali razmetani hlodci

hlódič -a m ( ọ̑ )
manjšalnica od hlod: kolovoz utrjujejo s polaganjem hlodičev

hlodíšče -a s ( í )
les. skladišče hlodov: veliki kupi hlodovine na hlodišču

hlódje -a s ( ọ̑ )
hlodovje : zloženo hlodje

hlodovína -e ž ( í )
les v obliki hlodov: neobeljena hlodovina ; pomanjkanje hlodovine

hlodôvje -a s ( ȏ )
več hlodov, hlodi: kup hlodovja

hlòp medm. ( ȍ )
posnema glas udarca, zamaha: hlop, zaloputne vrata

hlopéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
nar. hropsti , sopsti : fant je hlopel in odrival napadalca

hlôpniti -em dov. ( ó ȏ )
1. hlastniti , čavsniti : pes je hlopnil po grižljaju ; kokoš je hlopnila po živalci
2. ekspr. udariti , lopniti : hlopnil ga je po plečih

hm [ hə̀m in hm̀ ] medm. ( ə̏; m̏ )
izraža obotavljanje, pomislek, dvom: hm, da, morda pa res ; hm, dobro, samo na pljučih ni vse v redu ; hm, da je premlad?
// izraža (zadržano) pritrjevanje: hm, mu je potrdil

hmélj tudi hmèlj hmélja m ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
kulturna rastlina z ovijajočim se steblom ali njeni, za proizvodnjo piva uporabljani plodovi: obirati, pridelovati, sušiti hmelj ; sušilnica za hmelj / savinjski hmelj
vrtn. japonski hmelj okrasna rastlina z ovijajočim se steblom in razdeljenimi svetlo zelenimi listi, Humulus japonicus

hmeljár -ja m ( á )
kdor prideluje hmelj: savinjski hmeljarji

hmeljárjenje -a s ( á )
pridelovanje hmelja: sodobno hmeljarjenje

hmeljárna -e ž ( ȃ )
stavba, v kateri se hmelj odkupuje in pripravlja za prodajo: gradijo novo hmeljarno

hmeljárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na hmeljarje ali hmeljarstvo: hmeljarsko področje / hmeljarska prireditev

hmeljárstvo -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem hmelja: uveljavitev kooperacije v hmeljarstvu

hméljen -jna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na hmelj: hmeljni poganjki / obiranje hmeljnih storžkov plodov ; napeljati hmeljne trte na žice / hmeljna žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam / hmeljni škodljivci
agr. hmeljna moka grenek rumen prah na krovnih listih hmeljevih plodov; lupulin ; hmeljno olje najvažnejša sestavina lupulina

hméljev -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na hmelj: hmeljevi listi, poganjki / hmeljeve trte / hmeljev nasad

hmeljevína -e ž ( í )
zeleni deli hmeljevih trt brez plodov: osmukati hmeljevino s hmeljevk ; zeleno hmeljevino zrežejo in pokrmijo

hméljevka -e ž ( ẹ̄ )
drog, po katerem se ovijajo hmeljeve trte: ostriti, postavljati hmeljevke ; zložiti hmeljevke v piramido ; bila je suha in dolga kot hmeljevka

hmeljíšče -a s ( í )
zemljišče, njiva, na kateri raste hmelj: povečali so skupno površino hmeljišč / škropljenje hmeljišč

hmeljník -a m ( í )
njiva, na kateri raste hmelj: hodila sta med hmeljniki in sadovnjaki ; obdelovanje hmeljnika

hméljski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na hmelj: hmeljski nasad / hmeljska sušilnica ; hmeljska žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam / povečati hmeljsko proizvodnjo

hmkati -am [ hə̀mkati ] nedov. ( ə̏ )
ekspr. s hm izražati obotavljanje, pomislek, dvom: mož je hmkal, nabiral čelo in skomigal z rameni

hmkniti -em [ hə̀mkniti ] dov. ( ə̀ ə̏ )
ekspr. s hm izraziti obotavljanje, pomislek, dvom: ni vedel, kaj bi odgovoril, samo hmknil je

hmtadra [ hə̀mtadra in hm̀tadra ] medm. ( ə̏; m̏ )
posnema takt, ritem pri plesu:

hnótav -a -o prid. ( ọ́ )
nar. obotavljiv , neodločen 2 : Johan je bil počasen, hnotav (F. Bevk)

1 medm. ( ọ̑ )
pri klicanju na daljavo izraža opozorilo: ho, ho(oo), kje si

2 medm. ( ȍ )
1. posnema glas pri smejanju: ho ho ho, se je krohotal
2. izraža posmeh: ho, kakšna reva si ; ho ho, dobro te je zavrnil
3. izraža nejevoljo, odpor: ho, ti prodana duša

hóbi tudi hobby -ja [ hóbi ] m ( ọ̑ )
najljubše delo v prostem času; konjiček : zbiranje znamk je njegov hobi ; vsak bi moral imeti kak hobi

hóbit -a m ( ọ̑ )
majhno, človeku podobno, zelo iznajdljivo bitje iz Tolkienovih literarnih del: film o hobitih ; vilinci, orki in hobiti

hóbok -a m ( ọ̑ )
posoda za tekočine ali sipek material s pokrovom in enim ali dvema ročajema: v avtu se mu je polil cel hobok barve za fasade

hobôten -tna -o prid. ( ó )
zastar. bujen , bohoten : hobotna praprot

hobótnica -e ž ( ọ̑ )
1. nav. mn., zool. na morskem dnu živeče živali z osmimi lovkami, Octopodidae: loviti hobotnice / moškatna, navadna hobotnica ; pren., ekspr. germanska hobotnica je stezala svoje lovke proti vzhodu
2. ekspr., navadno s prilastkom osebe iz gospodarstva, financ, javne uprave, povezane z namenom, nepošteno si pridobiti premoženjsko korist: korupcijska hobotnica ; lastniška hobotnica predsednika uprave ; orožarska hobotnica / mafijska hobotnica

hockey gl. hokej

hòd 1 hôda m ( ȍ ó )
ena ali več jedi, navadno kuhanih, ki tvorijo samostojni del v okviru enega obroka: kosilo je vsebovalo štiri hode ; za število hodov in vrste jedi so se dogovorili s šefom kuhinje

hòd 2 tudi hód hóda tudi hòd hôda m , rod. ed. z izrazom količine hodá ( ȍ ọ́; ọ̑; ȍ ó )
1. premikanje s korakanjem; hoja 1 : je drobnega, možatega, robatega hoda ; ima trd hod ; ziblje se v hodu / z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti: mesto je dve uri hoda od tukaj ; do vrha gore je še pol ure hoda
2. zastar. hodnik 1 : žito nam prinašajo po tajnih hodih
film. hod kamere hitrost delovanja kamere, izražena s številom ekspozicij na sekundo ; strojn. mrtvi hod mrtvi gib ; hod bata gib bata ; vet. hod počasnejše premikanje, zlasti pri konju, govedu

hôdec in hódec -dca m ( ó; ọ̑ )
1. navadno s prilastkom kdor je sposoben hitro, vztrajno hoditi: boljši hodci lahko prehodijo to pot v dveh urah ; nisem verjel, da si tak hodec
2. knjiž. kdor hodi: otrok, ki je prej samo kobacal, postane v tej starosti hodec
šport. športnik, ki se ukvarja s hojo

hôden 1 -dna -o prid. ( ó )
1. namenjen za hojo: nekaj hodnih in voznih poti
// po katerem se da hoditi: pot ostane hodna tudi v deževju
2. ki rad hodi: hoden konj

hôden 2 in hóden -dna -o prid. ( ó; ọ̄ )
nanašajoč se na hodnik, platno: hodno platno / hodna rjuha, srajca / hodna preja

hodévati -am nedov. ( ẹ́ )
star. (večkrat) hoditi: ob jutrih je hodeval na lov

hodílka -e ž ( ȋ )
nav. mn., zool., rabi se samostojno ali kot prilastek okončina za hojo, zlasti pri rakih: deseteronožci imajo pet parov nog hodilk

hodíšče -a s ( í )
1. kraj, prostor, kjer se hodi: hodišče okrog postelj ; nekoliko dvignjeno hodišče pred hišo
2. star. hodnik 1 : sprehajati se po hodišču ; palača s širokim hodiščem

hodíti hódim nedov. , hójen ( ī ọ́ )
1. premikati se s korakanjem: hodi že brez bergel ; ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe ; dve dobri uri sem hodil od doma do mesta ; hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna ; hoditi skozi gozd ; hoditi ob berglah, ob palici, z berglami, s palico, pog. po berglah ; hoditi po blatu, po cesti ; si že kdaj hodil po tej poti ; hoditi po napeti vrvi ; hoditi s hitrimi, s kratkimi, z drobnimi, s težkimi koraki ; gosi hodijo druga za drugo ; drobno, lepo, nerodno, počasi, ritensko hoditi ; jezno, ponosno hoditi ; gugaje se hoditi ; komaj je hodil, tako je bil slab ; hoditi navkreber ; hoditi sem ter tja po sobi ; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem ; hodi ko polž zelo počasi / akrobat hodi po rokah / ekspr. ves dan so mimo hodili koraki / naša mala že hodi zna hoditi / cele dneve brez cilja hodi okrog / hoditi po dveh, po štirih (nogah) ; hoditi po prstih / brezoseb. po tem delu parka se hodi, zato je brez trave in rož / z notranjim predmetom to pot sem že velikokrat hodil ; pren. kod so takrat hodile tvoje misli
// opravljati določeno pot, potovati: koliko časa si hodil do nas ; človek, ki hodi po svetu, se marsičesa nauči ; danes si pa dolgo hodil iz šole ; srečno hodi / hoditi iz kraja v kraj / tod doslej še nisem hodil tu doslej še nisem bil ; pren. pismo je hodilo tri dni
2. večkrat opraviti kako pot: pogosto hodi čez mejo ; ob nedeljah hodi na izlete ; na Krko hodi ribe lovit ; skozi vrata hodijo ven in noter ; vsako jutro hodi v cerkev ; vsako pomlad je hodil po svetu za delom ; hoditi z avtobusom, z vlakom, peš v službo ; vsak večer mu prinaša hrano, da mu ni treba hoditi domov ; nar. hoditi k nogam hoditi peš
// z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo
a) zlasti z glagolskim samostalnikom: hoditi na sezonsko delo, na plese, na božjo pot, na predavanja, na sestanke, na sprehode, na tlako ; redno hodi na zdravniške preglede ; hoditi v službo, v šolo ; hoditi po plesih, po veselicah / hoditi k ljubici ; hoditi na zajce ; hoditi v cerkev, v gledališče / nar. hoditi za krompirjem nakupovat krompir ; hoditi po gobe, po mleko
b) z namenilnikom: hodi gledat vse filme / hoditi pod lipo se hladit ; hoditi kosit, ribe lovit, pomagat obirati hmelj ; hoditi pozno spat
3. pog., navadno z orodnikom biti v ljubezenskem odnosu: že tri leta hodi z njo ; hodita skupaj / dolgo sta hodila, ne da bi se poročila / že hodi s fanti
4. pog., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ona hodi za drugim ; že dolgo hodi za njo / že hodi za dekleti
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: pri nas ni navade, da bi pozimi ženske hodile brez pokrivala ; poleti hodi brez srajce ; hodi v hlačah, v razcapanih oblekah ; hodi lepo oblečen / hoditi v črnem v črni, žalni obleki ; hoditi v svili
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da je osebek v stanju, razpoloženju, kot ga nakazuje določilo: hoditi bos, razoglav ; hodi zamišljen, žalosten
6. ekspr., v zvezi s pot in prilastkom ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: hoditi po čudnih, po krivih, po napačnih potih ; hoditi po izhojeni, po samostojni, po srednji poti / knjiž., z notranjim predmetom: hoditi nova pota ; mož zna hoditi svojo lastno pot ; hodi svoja pota ni dovzeten za vplive
7. iti :
a) v zanikanem velelniku: ne hodi blizu psa ; v mraku naj otroci ne hodijo sami iz hiše ; ne hodi nocoj od doma, z doma, proč / mladost, ne hodi iz srca
b) ekspr., z modalnim izrazom: ne kaže mi hoditi tja ; kaj bi hodil tjakaj ; kam bosta hodila, saj dežuje kot iz škafa / še na pamet mu ni hodilo kaj takega prišlo
c) nar., kot velelnik: s poti mi hodi ; hodimo spat pojdimo ; hodi sem pridi
// nar., v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: hodi, hodi, neumnež
pog. vsak mesec mi hodi premalo denarja zmanjkuje mi ga, imam ga premalo ; na starost je hodil od hiše do hiše, ekspr. od praga do praga beračil ; star. hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh ; pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost ; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega ; pog. k njemu hodimo na posodo pri njem si izposojamo ; star. v caker hoditi imeti opravka s kom, s čim ; hoditi v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obiske h komu ; šalj. hoditi mu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene ; ekspr. to mi že dolgo hodi po glavi o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to ; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj ; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi ; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja ; vznes. bratje smo, kar nas po svetu hodi biva, živi ; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim ; hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden ; ekspr. hodi s kokošmi spat zelo zgodaj ; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe ; star. hoditi za kom posnemati ga, zlasti v literaturi ; ekspr. kod pa tako dolgo hodi kje je, kje se mudi, zadržuje ; pog. vse mi hodi narobe, navzkriž povzroča težave ; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh ; naši in sosedovi otroci radi hodijo skupaj se družijo ; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema ; hodi kakor v sanjah je zamišljen, duševno odsoten; je domišljav, ošaben ; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba

hodníček -čka m ( ī )
manjšalnica od hodnik, prostor: stal je na ozkem hodničku ; hodniček pred stanovanjem

hodníčen tudi hódničen -čna -o prid. ( ī; ọ̑ )
nanašajoč se na hodnik, platno: hodnično platno / hodnična brisača ; hodnične hlače / hodnično predivo

hodníčevka tudi hódničevka -e ž ( í; ọ̑ )
etn. srajca iz hodnega platna: nosi oguljeno hodničevko

hodník 1 -a m ( í )
1. ozek, dolg prostor v stavbi, od koder vodijo vrata v bivalne in druge prostore: s hodnika se je slišalo govorjenje ; iti, stopiti na, v hodnik ; pogovarjati se na, v hodniku ; obokan, temen hodnik ; vrata na hodnik / po stopnicah se je šlo na lesen pokrit hodnik, ki je tekel okrog gornje hiše ; pren., ekspr. temni hodniki človeške duše
// naraven ali umetno narejen ozek, dolg podzemeljski prostor: zavezali so mu oči in ga po skrivnih hodnikih odvedli v grad / jamski hodnik
2. navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze; koridor : ta rečna dolina je dober prometni hodnik / zračni hodnik med dvema krajema
3. zastar. pločnik : urejati hodnike ob glavni ulici
agr. krmilni hodnik prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli ; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov

hodník 2 in hódnik -a m ( í; ọ̑ )
etn. grobo, ročno tkano platno: srajca iz hodnika
// preja iz kratkih lanenih ali konopljenih izčesanih vlaken:

hodníkov in hódnikov -a -o ( í; ọ̑ )
pridevnik od hodnik, platno: hodnikova srajca

hodnína -e ž ( ī )
star. hodno platno: rjuhe iz hodnine

hodníški -a -o ( ȋ )
pridevnik od hodnik, prostor: hodniška ograja ; hodniška vrata

hodúlja -e ž ( ú )
1. nav. mn. palica s stopničko za stopalo kot podaljšek nog pri hoji: uporabljati hodulje ; hoditi na hoduljah ; noge ima dolge kot hodulje
knjiž., ekspr. skozi življenje hodi na hoduljah živi vzvišen nad resničnostjo, vsakdanjostjo
2. oporna priprava na štirih nogah za pomoč gibalno oviranim pri hoji: izdati naročilnico za izposojo hodulje ; bergle, hodulje in vozički
// nav. mn. oporna priprava za pomoč gibalno oviranim pri hoji: hoditi s hoduljami

hodúljast -a -o prid. ( ú )
ekspr. podoben hodulji: ptič na hoduljastih nogah

hodúljica -e ž ( ú )
priprava na kolescih, ki omogoča otroku, ki še ne hodi, gibanje po stanovanju: stabilnost hoduljice

hódža -e tudi -a m ( ọ̑ )
v muslimanskem okolju nižji duhovnik: tujca so peljali k hodži / kot zapostavljeni pristavek k imenu tega duhovnika Nasredin hodža

hohnjánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hohnjati: spoznali so ga po značilnem hohnjanju

hohnjáti -ám nedov. ( á ȃ )
govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino; nosljati : težko ga je bilo razumeti, ker je hohnjal

hohnjàv -áva -o prid. ( ȁ á )
nosljav : hohnjav otrok / hohnjav glas ; hohnjavo govorjenje

hohnjávec -vca m ( ȃ )
kdor noslja:

hohò medm. ( ȍ )
1. posnema glas pri smejanju: hoho, ta je pa dobra
2. izraža posmeh: ali smo te, hoho

hohój medm. ( ọ̑ )
pri klicanju na daljavo izraža opozorilo: hohoj, kje si

hohòt -ôta m ( ȍ ó )
glasen, nizek smeh: razlegal se je divji hohot ; med splošnim hohotom je odšel z odra

hohotánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hohotati se: veselemu hohotanju ni bilo konca

hohotáti se -ám se in -óčem se nedov. ( á ȃ, ọ́ )
glasno, z nizkim glasom se smejati: vsa četa se je hohotala ; tako se je hohotal, da ni mogel spregovoriti

hóhštápler -ja m ( ọ̑-ā )
pog. domišljav človek, gizdalin: bil je hohštapler velikega formata

hóhštáplerski -a -o prid. ( ọ̑-ā )
nanašajoč se na hohštaplerje: hohštaplerski človek / hohštaplersko vedenje

hój in hòj medm. ( ọ̑; ȍ )
1. pri klicanju na daljavo izraža opozorilo: hoj, ho(oo)j, kje je kdo
2. izraža spodbudo, navdušenje: hoj, fantje, kvišku
3. izraža veselje, razigranost: hoj, to je šlo navzdol

hója 1 -e ž ( ọ́ )
1. premikanje s korakanjem: hoja ga je utrudila ; pospešil je hojo ; v hoji mu ni bilo para ; med hojo sta se pogovarjala ; s hojo se je hotel ugreti ; dolga, utrudljiva hoja ; počasna, zibajoča se hoja ; hoja navkreber ; zasopel od hoje / dvonožna, štirinožna hoja po dveh, po štirih nogah / nordijska hoja rekreacijska hoja s posebnimi palicami, pri kateri je aktiven tudi zgornji del telesa, navadno po razgibanem terenu ; hoja na smučeh ; hoja po vrvi / z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti do koče je pol ure hitre hoje / spoznal ga je po hoji / pokončna hoja pokončna drža pri hoji / peš hoja pešhoja
preden je kaj dosegel, je imel veliko hoje je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh
šport. (tekmovalna) hoja panoga atletike, pri kateri se tekmuje v hitri hoji na razdalje do sto kilometrov
2. večkratno, navadno redno odhajanje, prihajanje kam s kakim namenom: moral je opustiti hojo k ljubici ; hoja na delo

hója 2 -e ž ( ọ̄ )
iglasto drevo s ploščatimi iglicami in gladkim belkasto sivim lubjem; jelka : podirati, sekati hoje ; mlada, velika hoja / pog. kamor pogledaš, sama hoja jelov gozd

hója 3 medm. ( ọ̑ )
izraža veselje, razigranost: hoja, to gre navzdol / hoja hoj, vabi harmonika na ples ; hoja hoj hej

hójca -e ž ( ọ̑ )
1. priprava na kolescih, ki omogoča otroku, ki še ne hodi, gibanje po stanovanju: prodaja hojc ; nesreče, padci s hojco / otroška hojca
2. oporna priprava na štirih nogah za pomoč gibalno oviranim pri hoji; hodulja : brezplačna izposoja hojc ; hojca in bergle

hójen -a -o prid. ( ọ́ )
nar. koroško shajan , vzhajan : kruh ni bil dovolj hojen

hójenje -a s ( ọ́ )
glagolnik od hoditi: hojenje po mestu ga je utrudilo

hójev -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na hoja 2 : hojev med / hojev gozd, les jelov

hojévati -am nedov. ( ẹ́ )
star. (večkrat) hoditi: po tej poti je hojeval v šolo

hójevec -vca m ( ọ́ )
čeb. hojev med: hojevec ima najvišjo ceno

hojevína in hójevina -e ž ( í; ọ́ )
jelov les: miza iz hojevine / sliko je krasil venec iz bršljana in hojevine jelovih vej

hójevje -a s ( ọ́ )
jelov gozd: v hojevju je bilo še sredi dneva temačno / enakomerno valovanje hojevja jelovega drevja
// jelove veje: ležišče si je pripravil iz smrečja in hojevja

hójica 1 -e ž ( ọ̄ )
manjšalnica od hoja 2 : poseka je bila zarasla s hojicami

hójica 2 -e ž ( ọ̄ )
1. priprava na kolescih, ki omogoča otroku, ki še ne hodi, gibanje po stanovanju: otrok v hojici ; stajica, voziček in hojica / otroška hojica
2. oporna priprava na štirih nogah za pomoč gibalno oviranim pri hoji; hodulja : hoditi s hojico ; bergle in hojica

hójka -e ž ( ọ̄ )
nar. jelka : skril se je za debelo hojko

hójkati -am nedov. ( ọ̑ )
oglašati se z glasom hoj: deček je veselo hojkal

hójkov -a -o prid. ( ọ̄ )
nar. jelov : miza iz hojkovega lesa

hojkovína in hójkovina -e ž ( í; ọ̄ )
nar. jelov les: suha hojkovina

hójkovka -e ž ( ọ̄ )
nar. štajersko užitna goba temno rjave barve z belkastim mesom, ki prerezana pomodri; kostanjevka : nabirati hojkovke

hòjla medm. ( ȍ )
1. izraža opozorilo: hojla, tukaj je pot
2. izraža veselje: hojla, je že notri

hòjladrí medm. ( ȍ-ȋ )
izraža veselje, razigranost: zdaj pa veselo, hojladri / hojladri hojladro ; hojladrija hojladro

hókej -a m ( ọ̑ )
športna igra, pri kateri igralci s palicami spravljajo gumijasto ploščico ali majhno žogo v gol: igrati hokej ; prvenstvo v hokeju / hokej na ledu ; hokej na travi ; v prid. rabi: hokej tekma

hokejíst -a m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja s hokejem: hokejisti so trenirali na umetnem ledu

hokejístka -e ž ( ȋ )
športnica, ki se ukvarja s hokejem: hokejistke so končale redni del tekmovanja ; najboljša slovenska hokejistka ; zmaga hokejistk ; sprejem za hokejistke

hókejski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na hokej: hokejski klub ; hokejsko moštvo / hokejska tekma / hokejska palica

hókuspókus -a m ( ọ̑-ọ̑ ) ekspr.
1. čarovne besede, čarovna znamenja: s hokuspokusom je naredil dež
2. neresno ravnanje, dejanje: to je navaden hokuspokus / otroci zganjajo vse mogoče hokuspokuse

hókus pókus in hókuspókus medm. ( ọ̑, ọ̑ )
pri čaranju izraža željo, ukaz, da se zaželeno zgodi: rekel bom hokus pokus in ga ne bo

hòla medm. ( ȍ )
1. izraža opozorilo: hola, kdo gre z menoj ; hola, odprite / hola hoj
2. izraža veselo začudenje: hola, koliko denarja

hòladrí medm. ( ȍ-ȋ )
izraža veselje, razigranost: zdaj pa, holadri, veselo / holadri holadro ; holadrija holadra ; sam.:, pog. med svati je pravi holadri / pog. on je bolj na holadri veseljaški, lahkoživ

holahop ipd. gl. hulahup 2 ipd.

hòlaj -te medm. ( ȍ )
star. hola : holaj, otroci, poglejte sem

holándec -dca m ( ȃ )
1. papir. stroj za mletje celuloze, krp, starega papirja: papirnica je kupila dva najmodernejša holandca
2. strojn. vezni kos z navojem, pri katerem ni treba sukati cevi:

holándski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Holandce ali Holandsko: holandski jezik nizozemski / holandska pristanišča / holandski tulipani
fiz. holandski daljnogled daljnogled, ki ima za okular razpršilno lečo ; friz. holandska brada navzgor počesana brada ; strojn. holandska matica holandec

holándščina -e ž ( ȃ )
holandski jezik: knjiga je bila napisana v holandščini

hólcar -ja m ( ọ́ )
nižje pog. drvar, gozdni delavec: slišati je bilo sekire holcarjev

hólding -a m ( ọ̑ )
družba, ki sama ne proizvaja, ampak si z nakupom delnic omogoča vpliv v določenih delniških družbah: kapital holdinga / državni holding ; v prid. rabi: holding družba

hóldinški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na holding: holdinška družba ; holdinško podjetje

holesterín -a m ( ȋ )
med. holesterol : povišana količina, raven holesterina v krvi ; odlaganje, presnova holesterina

holesteról -a m ( ọ̑ )
med. bela organska snov, ki v povečani koncentraciji povzroča arteriosklerozo in nastanek žolčnih kamnov: količina holesterola v arterijah / dobri holesterol ki sodeluje pri obrambi telesa pred nekaterimi infekcijami in je protimikrobno učinkovit ; slabi holesterol ki se prenaša iz jeter v arterije, tkiva in se tam nalaga

holín -a m ( ȋ )
biol. organska snov, pomembna za delovanje živčevja in za presnovo maščob: holin in vitamini

holístičen -čna -o prid. ( í )
ki obravnava človeka celovito, tako da pri zdravljenju bolezni upošteva medsebojno učinkovanje telesnih, duševnih in družbenih dejavnikov: holistični pristop ; holistična metoda / holistični center

hollywoodski -a -o [ hólivutski ] prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Hollywood: hollywoodski igralec ; hollywoodska filmska zvezda

hólm -a m ( ọ̄ )
star. grič , hrib : kmalu so dospeli do holma ; nizek, z gozdom porasel holm ; vasica leži na prijaznem holmu
geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini; osamelec

hólmec -mca m ( ọ̄ )
manjšalnica od holm: za vasjo se je dvigal holmec ; holmci so začeli zeleneti ; kopast holmec

holmìč -íča in hólmič -a m ( ȉ í; ọ̄ )
star. griček , hribček : graščina je stala na zelenem holmiču

holmíčast -a -o prid. ( í )
star. gričevnat : holmičasta pokrajina

hólmij -a m ( ọ́ )
kem. redka težka kovina srebrno bele barve, element Ho:

holmôvje -a s ( ȏ )
star. gričevje : sonce je zašlo za holmovjem

holocén -a m ( ẹ̑ )
geol. mlajša, sedanja doba kvartarja: raziskovati ognjeniško aktivnost v holocenu

holocénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na holocen: holocenski prod ; holocenska naplavina / holocenska doba

holografíja -e ž ( ȋ )
fot. izdelovanje tridimenzionalnih posnetkov s pomočjo laserja: razvoj holografije
// tridimenzionalen posnetek, izdelan s pomočjo laserja: uporaba holografij v medicini

holográm -a m ( ȃ )
tridimenzionalna slika, izdelana z laserjem: izdelava hologramov ; srebrn hologram bankovca

holográmski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hologram: hologramska podoba / hologramska folija

holokávst -a m ( ȃ )
1. sistematično množično uničevanje Judov med drugo svetovno vojno, ki ga je izvajala nacistična Nemčija: preživeti holokavst ; grozote, žrtve holokavsta ; film o holokavstu / muzej holokavsta ; spomenik holokavstu
// množično uničenje ljudi, navadno s sežigom: obsojati vsakršen holokavst in genocid / jedrski holokavst
2. pri starih Grkih in Rimljanih žgalna daritev, pri kateri se daritvena žival popolnoma sežge: opraviti holokavst

homatíja -e ž ( ȋ )
nav. mn., ekspr. nered , zmeda , spor : položaj je privedel do resnih homatij ; politične, verske, vojne homatije ; v deželi je bilo dovolj homatij / homatije v družini / ljubezenske homatije zapletljaji

homedráti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. počasi, nerodno hoditi: pastir je homedral za ovcami

homeopát -a m ( ȃ )
kdor zdravi s homeopatijo: homeopati in alopati

homeopátičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na homeopatijo: homeopatično zdravilo / homeopatična magija

homeopatíja -e ž ( ȋ )
med. zdravljenje z zdravili, katerih učinek je podoben simptomom bolezni: bil je navdušen pristaš homeopatije

homeopátinja -e ž ( ȃ )
ženska, ki zdravi s homeopatijo: zdravnica homeopatinja ; obisk pri homeopatinji

homeopátski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na homeopatijo: homeopatsko zdravljenje / homeopatska doza zdravila izredno majhna, neznatna doza

homeostáza -e ž ( ȃ )
1. biol. stanje organizma, v katerem fiziološki procesi tečejo optimalno: vzdrževanje homeostaze / psihofizična homeostaza
2. stanje skladnosti: vzpostaviti družbeno homeostazo

homêričen -čna -o prid. ( é )
homerski : homerična preprostost

homêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na Homerja: radoživost homerskega človeka / homerski jezik, spev / homerska preprostost
// knjiž., ekspr. zelo velik, ogromen: opravil je homersko delo / zaslišal se je homerski smeh hrupen, sproščen

hómič -a m ( ọ̑ )
slabš. gej , homoseksualec : označili so ga za homiča

homilét -a m ( ẹ̑ )
strokovnjak za homiletiko:

homilétičen -čna -o ( ẹ́ )
pridevnik od homiletika: homiletične vaje

homilétika -e ž ( ẹ́ )
rel. nauk o cerkvenem govorništvu: profesor homiletike

homílija tudi homilíja -e ž ( í; ȋ )
rel. govor z razlago svetopisemskega besedila: nedeljska homilija

hominíd -a m ( ȋ )
nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki; človečnjak : zgodnji hominidi ; fosili, ostanki hominidov ; najdbe, najdišča hominidov ; neznane, nove vrste hominidov

homo... prvi del zloženk
nanašajoč se na enak, podoben: homofonija, homologen

homoerótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na homoerotiko: homoerotična ljubezen, želja ; homoerotična nagnjenja / homoerotična literatura

homoerótika -e ž ( ọ́ )
ljubezen, spolna nagnjenost do oseb istega spola: homoerotika v umetnosti

homofobíja -e ž ( ȋ )
sovraštvo, odpor do homoseksualnosti, homoseksualcev: boj proti homofobiji ; nestrpnost in homofobija

homofón -a -o prid. ( ọ̑ )
glasb. homofonski : homofona glasba

homofoníja -e ž ( ȋ )
glasb. večglasje z eno poudarjeno melodijo, ki so ji drugi glasovi harmonična spremljava: skladba v homofoniji

homofónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na homofonijo: homofonska skladba / homofonski zvok

homogén -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit , enoten : homogena snov, zmes / homogena struktura kamnine / homogeno prebivalstvo
// ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: homogen vojaški blok / narod kot homogena celota / homogena tekmovalna ekipa
elektr. homogeno (električno, magnetno) polje polje, katerega jakost in smer sta v vseh točkah enaka ; mat. homogena algebrajska enačba enačba, v kateri so vsi členi iste stopnje

homogenizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati homogeno: homogenizirati snov
agr. homogenizirati mleko povzročati, delati, da je maščoba enakomerno porazdeljena po vsej tekočini ; metal. homogenizirati jeklo s toplotno obdelavo dosegati enakomerno sestavo in kristalno strukturo

homogénost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost homogenega: homogenost kovine ; homogenost gozdnega sestoja / homogenost ansambla, ekipe / nacionalna homogenost

homologácija -e ž ( á )
1. uradno preverjanje, ali določen proizvod, navadno vozilo ali del vozila, ustreza predpisanim pogojem: homologacija vozila ; postopek homologacije
// uradno preverjanje, ali kaj ustreza predpisanim pogojem sploh: homologacija novega kombiniranega dirkališča
2. uradno pisno potrdilo o tem, da kaj ustreza predpisanim pogojem: dobiti, izdati homologacijo

homologácijski in homologacíjski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na homologacijo: homologacijski pregled / homologacijska knjižica ; homologacijsko dovoljenje

homológen -gna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na homologijo; istoroden , istoizvoren : homologen pojav
biol. homologni organi organi istega nastanka in iste zgradbe, a z različnimi funkcijami ; geom. homologni stranici stranici, ki imata glede na okolje enako lego ; kem. homologna spojina vsaka od spojin homologne vrste ; homologna vrsta vrsta podobnih spojin, ki se med seboj razlikujejo samo po tem, da ima vsaka naslednja po eno določeno atomsko skupino več v verigasti molekuli

homologíja -e ž ( ȋ )
knjiž. enakost med pojavi glede na nastanek in zgradbo, istorodnost: ugotoviti homologijo

homoním -a m ( ȋ )
jezikosl. beseda, ki ima enako zvočno in pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen: sinonim in homonim

homonímen -mna -o ( ȋ )
pridevnik od homonim: homonimna raba besed

hómo sápiens hómo sápiensa m ( ọ̑, ȃ )
antr. človek od zadnje poledenitve dalje: izvor, razvoj, zgodovina homo sapiensa ; obstanek, preživetje homo sapiensa ; predniki sodobnega homo sapiensa ; značilnosti homo sapiensa / človeška vrsta homo sapiens

homoseksuálec -lca m ( ȃ )
kdor čuti spolno nagnjenje do oseb istega spola: diskriminacija, pravice homoseksualcev ; odnos do homoseksualcev ; poroke med homoseksualci ; izjave, mnenja, stereotipi o homoseksualcih ; homoseksualci in biseksualci / deklarirani, odkriti homoseksualec ; latentni, prikriti homoseksualec

homoseksuálen -lna -o prid. ( ȃ )
s spolnim nagnjenjem do oseb istega spola: homoseksualen moški / homoseksualen odnos

homoseksuálnost -i ž ( ȃ )
spolna nagnjenost do oseb istega spola: javno je spregovoril o svoji homoseksualnosti

homòt -ôta m ( ȍ ó )
zastar. goščava , ščavje : gost vodni homot

homotáti -ám nedov. ( á ȃ )
star. motati , mešati : homotati konjem grivo / otroci so se homotali med odraslimi / kaj se mu homota po glavi

homotétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
geom. podoben v perspektivni legi: homotetični lik ; homotetična figura

homotípen -pna -o prid. ( ȋ )
biol., v zvezi homotipni organ vsak od dveh zrcalno enakih organov desno in levo v telesu:

homozigóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
biol. nastal z združitvijo spolnih celic z enakima genoma: homozigotni individuum ; homozigotna jajčna celica

homúlica -e ž ( ú )
bot. rastlina z mesnatimi listi in drobnimi zvezdastimi cveti, Sedum: debelolistna homulica
// nav. mn. rastline z debelimi, mesnatimi listi, Crassulaceae:

homúnkulus -a tudi -la m ( ȗ )
1. po verovanju alkimistov umetno narejeno majhno bitje človeških oblik z nadnaravno močjo: poskušali so ustvariti homunkulusa v retorti
2. slabš. majhen, suh človek: homunkulus je pogledal izza pulta

hónati -am nedov. ( ọ̑ )
strojn. gladko brusiti notranjost valjev pri motorjih z notranjim zgorevanjem:

hónda -e ž ( ọ̑ )
avtomobil, motorno kolo japonske tovarne Honda: voziti se s hondo

honorácior -óra in -órja m ( á ọ̑ )
nav. mn., zastar. naslov vplivnega in navadno premožnega človeka kakega kraja: na zabavo so bili povabljeni vsi honoraciori

honorár -ja m ( ā )
1. enkratno plačilo za umetniško ali znanstveno delo in za storitve ljudi svobodnih poklicev: dobiti, plačati honorar ; pogajati se za honorar ; visok honorar ; honorar za članek / avtorski honorar ; odvetniški, zdravniški honorar
2. plačilo za delo, navadno umsko, ki ni vezano na redno delovno razmerje: honorar za predavanja na večerni šoli

honorárec -rca m ( ȃ )
pog. honorarni sodelavec ali uslužbenec: honorarci predavajo na večerni šoli ; honorarec v računovodstvu

honoráren -rna -o prid. ( ȃ )
ki ni vezan na redno delovno razmerje: honorarni sodelavec, uslužbenec / iskati honorarno zaposlitev / honorarna ura

honoríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od honorirati: dobro honoriranje prevodov

honorírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
dati honorar: honorirati članek ; to delo dobro honorirajo

hónved -a m ( ọ̑ )
zgod. ogrski deli vojske v Avstro-Ogrski, ki niso spadali pod skupno vojno ministrstvo: honved je štel precej pehotnih, huzarskih in artilerijskih polkov
// pripadnik teh delov vojske: honvedi z naperjenimi puškami

hónvedski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od honved: honvedski polk

hòp medm. ( ȍ )
1. izraža spodbudo pri skoku: hop, reče in pes skoči čez palico
// izraža skok: hop na konja ; hop hop
2. izraža nagel prijem, ujetje: hop, prijatelj, te že imam

hópak -a m ( ọ̑ )
ukrajinski ljudski ples v dvočetrtinskem taktu: zaplesali so hopak

hòpla medm. ( ȍ )
1. izraža spodbudo pri skoku: skoči, no, hopla
2. izraža nagel prijem, ujetje pri padcu: hopla, padel boš

hoplít -a m ( ȋ )
pri starih Grkih težko oborožen vojak pešec: napad hoplitov

hôpniti -em dov. ( ó ȏ )
pog., ekspr. na hitro prijeti, zgrabiti: hopnil ga je za vrat
// aretirati , zapreti : včeraj ga je policija hopnila

hòps medm. ( ȍ )
izraža skok; hop : vlak je pripeljal, pes pa hops v vagon

hòpsa medm. ( ȍ )
1. izraža spodbudo pri skoku: skoči, hopsa
// izraža skok: hopsa, hopsa, je poskakoval
2. izraža razigranost pri plesu: hopsa, zaigrajte / hopsa, hopsa, tralala

hòpsasa medm. ( ȍ )
izraža razigranost pri plesu: hopsasa, je vriskal / tralala, hopsasa ; sam.:, pog. to je bil hopsasa / pog. zmeraj je malo na hopsasa razigran, veseljaški

hôpsati -am tudi hópsati -am nedov. ( ȏ; ọ̑ )
pog., ekspr. poskakovati : otroci so hopsali okrog dedka / pri plesu je hopsal

hóra -e ž ( ọ̑ )
kolu podoben romunski ljudski ples:

hóra legális hóre legális ž ( ọ̑, ȃ )
šol., nekdaj določen čas, po katerem dijaki ne smejo biti na javnih mestih: za njihovo šolo je hora legalis ob desetih zvečer / postrožitev hore legalis

hórda 1 -e ž ( ọ̑ )
slabš., navadno s prilastkom velika skupina nasilnih ljudi, navadno vojakov: deželo so preplavile horde osvajalcev ; barbarske, roparske horde ; naval vojaških hord
zgod. horda najstarejša, predrodovna skupnost ljudi ; zlata horda državna zveza mongolskih plemen od 13. do 15. stoletja

hórda 2 -e ž ( ọ̑ )
zool. hrbtna struna:

horénden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. grozanski , strašanski : horendna vsota denarja ; horendno število brezposelnih / zapleten je bil v horendno afero

horizónt -a m ( ọ̑ )
1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja; obzorje : ko so se povzpeli na vrh hriba, se jim je horizont še povečal / neizmeren morski horizont ; pren., publ. znanosti se odpirajo novi horizonti
// najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce se nagiba k horizontu ; na horizontu so se pokazala jadra ; izginiti za horizontom ; pren. nova literarna smer je takrat že bila na horizontu
2. knjiž. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: s študijskim potovanjem si je zelo razširil horizont ; ljudje ozkega horizonta
3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: v novem horizontu so že uredili skladišča za orodje, strelivo in mehanizacijo za odvoz ; spodnji, zgornji horizont / izvozni horizont
4. gled. zid ali zavesa v ozadju odra, ki omejuje odrski prostor in navadno predstavlja nebo: krožni, panoramski horizont / odrski horizont
geod. nivelirni horizont ravnina, ki jo tvori optična os daljnogleda pri nivelizacijskem instrumentu ; geom. horizont presek navpične projekcijske ravnine z vodoravno ravnino skozi projekcijsko središče (v perspektivi)

horizontála -e ž ( ȃ )
1. geom. črta, vzporedna z gladino mirujoče vode: horizontala in vertikala ; pren. umirjene horizontale kozolcev v razgibani gorski pokrajini
2. geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z isto nadmorsko višino; izohipsa : kartografska skica z vrisanimi horizontalami

horizontálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. vzporeden z gladino mirujoče vode; vodoraven : horizontalni položaj, presek ; horizontalna lega, smer / horizontalna hitrost letala hitrost v vodoravnem letu
2. nanašajoč se na enote iste stopnje, vrednosti: horizontalno in vertikalno povezovanje organizacij

horizontálnost -i ž ( ȃ )
značilnost horizontalnega, vodoravnost: horizontalnost ravnine

horizónten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na horizont: horizontna ravnina ; horizontne daljave / horizontna proga v rudniku
gled. horizontni žaromet žaromet za osvetljevanje horizonta

hormón -a m ( ọ̑ )
biol. snov, ki nastaja v žlezah z notranjim izločanjem in uravnava procese v organizmu: rastni, spolni hormoni ; hormon nadledvične žleze / rastlinski hormoni / sintetični hormoni

hormonálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hormone: hormonalni sistem ; hormonalne motnje ; hormonalno ravnovesje / hormonalna žleza
med. hormonalno zdravljenje

hormónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na hormone: hormonska žleza / hormonski preparati ; hormonska injekcija ; hormonska in vitaminska krema
med. hormonsko zdravljenje

horníst -a m ( ȋ )
glasb. kdor igra rog: razpisati mesto hornista

horoskóp tudi horoskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
napoved človekove usode po položaju zvezd: sestaviti horoskop / v časopisu je prebrala svoj horoskop

horror vacui -- -- [ hóror vákui ] m ( ọ̑, ȃ )
knjiž. strah pred praznino: ko je ostal sam v veliki dvorani, ga je prevzel horror vacui

hórs -a m ( ọ̑ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
močno mamilo iz morfija; heroin : snifati hors / ekspr. biti na horsu uživati, jemati heroin

horténzija -e ž ( ẹ́ )
grmičasta okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti v velikih kobulih: na vrtu so rastle bele in rdeče hortenzije

hortikultúra -e ž ( ȗ )
dejavnost, ki se iz kulturnih nagibov ukvarja z vrtnarstvom: določiti mejo med hortikulturo in agrikulturo ; ustvarjanje materialne osnove v hortikulturi / razstava modernega vrtnarstva, rož in hortikulture

hortikultúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na hortikulturo: hortikulturna dejavnost / hortikulturno društvo / hortikulturni inženir

hortologíja -e ž ( ȋ )
nauk o vrtnarstvu:

hórùk medm. ( ọ̑-ȕ )
1. pri skupnem dvigu, premiku česa težkega izraža spodbudo: vzdignimo, horuk ; ho(oo)ruk / v socializmu: mladinska brigada pozdravi: horuk, horuk, bumf ; sam.: trikratni horuk za komandanta delovne brigade
2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na horuk brez predhodnega načrta, razmisleka, priprave: delati, odločati, reševati kaj na horuk ; akcija, gradnja, prenova na horuk

hosana gl. hozana

hospíc -a m ( ȋ )
1. zdravstvena in socialna ustanova, ki pomaga umirajočim in njihovim družinam: sprejeti bolnika v hospic ; prostovoljci, sodelavci hospica
// celostna skrb za umirajočega in njegovo družino: hospic je več kot zgolj nega in osnovna higiena bolnika
2. nekdaj hiša, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji: prenočiti v hospicu
3. zastar. zavetišče , dom : živeti v hospicu

hospitácija -e ž ( á ) šol.
1. prisostvovanje pouku za pridobivanje pedagoških izkušenj: učiteljiščniki so imeli hospitacijo ; pripravniki so morali pred izpitom opraviti hospitacije / medsebojne hospitacije predavateljev
2. prisostvovanje pouku, dovoljeno dijaku, ki ni redno vpisan:

hospitacíjski in hospitácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na hospitacijo: hospitacijski program / hospitacijska skupina

hospitál -a m ( ȃ )
1. zavetišče , dom : v mestu so postavili hospital
2. bolniški oddelek, zlasti v zavetišču, domu: hospital v domu za onemogle
3. nekdaj hiša, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji: prenočevati v hospitalu

hospitálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. bolnišničen , bolničen : hospitalno zdravljenje / hospitalni zavod bolnišnica

hospitalizácija -e ž ( á )
knjiž. sprejem koga v bolnišnico: skrbeti za hospitalizacijo bolnikov / skrajšati dobo hospitalizacije bivanja v bolnišnici

hospitalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. sprejeti koga v bolnišnico: hospitalizirati duševno bolnega

hospitánt -a m ( ā á )
šol. kdor hospitira: za učno uro se je najavilo več hospitantov

hospitántka -e ž ( ā )
šol. ženska, ki hospitira: hospitantka pri vajah

hospitántski -a -o ( ā )
pridevnik od hospitant: hospitantska skupina

hospitírati -am nedov. ( ȋ )
1. šol. prisostvovati pouku kot hospitant: pri uri slovenščine je hospitiralo več študentov slovenistike / le hospitiral je in zato ni bil vprašan
2. knjiž. biti navzoč kot opazovalec: na simpoziju je samo hospitiral

hóst -- m ( ọ̑ )
nar., v prislovni rabi, navadno v zvezi z en izraža močno zanikanje ali zelo majhno mero: Tako misliš ti, a jaz ti povem, da boš en host dobil! (Prežihov)

hósta -e ž ( ọ̑ )
1. z drevjem strnjeno porasel svet; gozd : kupil je poslopje, njive, travnike in hosto ; šel je v hosto delat / hrastova hosta ; hosta mladih gabrov
pog. bil je v hosti pri partizanih
// drevje, ki raste strnjeno skupaj: hosta zarašča pašnik / sekati hosto
2. goščava , gošča : v hosti si je strgal obleko
3. nar. suhljad , dračje : pobirati hosto ; podkuriti s hosto ; naročje hoste

hóstar -ja m ( ọ̑ )
1. gozdni delavec; gozdar : hostarji redčijo gozd
2. pog. partizan : domačini so dajali hostarjem hrano ; bil je na strani hostarjev

hôstel -tla m ( ó ) pog.
poceni turistična nastanitvena ustanova, zlasti za mlade, mladinski hotel: novi hostel je od plaže oddaljen dvesto metrov ; prenočevati, spati v hostlu ; bivanje, namestitev v hostlu ; dragi hoteli in poceni hostli / mladinski hostel

hósten -tna -o prid. ( ọ̑ )
gozden : hostno drevje / hostne živali

hostésa -e ž ( ẹ̑ )
turistična, gostinska uslužbenka, ki sprejema, spremlja goste in daje informacije: prijazna hostesa

hostésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je za turistično, gostinsko sprejemanje, spremljanje gostov in dajanje informacij: hostesna služba ; že kot študentka je opravljala hostesna dela na kulturnih prireditvah

hostésnik -a m ( ẹ̑ )
turistični, gostinski uslužbenec, ki sprejema, spremlja goste in daje informacije: hostesniki so poskrbeli, da rezerviranih sedežev nihče ni zasedel

hóstica -e ž ( ọ̑ )
gozdič : prijazna bukova hostica

hóstija -e ž ( ọ̑ )
rel. okrogla ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa za obhajanje: posvetiti, zaužiti hostijo ; posvečena hostija

hóstnat -a -o prid. ( ọ̑ )
gozdnat : hostnati hribi

hóstnik -a m ( ọ̑ )
1. etn. divji mož: hostnik je imel v oblasti grom in strelo ; hostniki in jage babe
2. partizan : na planini so se zbirali hostniki

hót medm. ( ọ̑ )
klic konju na desno!: potegne za vajeti: hot

hòt dòg hòt dôga m ( ȍ, ȍ ȍ, ȏ )
vroča hrenovka v štručki, navadno z gorčico: jesti, kupiti hot dog ; v prid. rabi:, obrt. hot dog štručka štručka za pripravo hot doga

hoté prisl. ( ẹ̄ )
knjiž. namenoma , nalašč : hote povzročena škoda

hotél -a m ( ẹ̑ )
večji gostinski obrat, v katerem se dobi prenočišče in hrana: hotel je za ta teden zaseden ; luksuzen, moderno urejen hotel ; planinski hotel ; hotel ob morju ; restavracija hotela ; najeti sobo v hotelu / garni hotel ; grand hotel ; hotel A kategorije zelo udobno urejen, z apartmaji, restavracijo, kavarno / mladinski hotel poceni turistična nastanitvena ustanova, zlasti za mlade
// poslopje tega obrata: zidati hotel

hotélček -čka m ( ẹ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od hotel: stanovala sva v prijaznem hotelčku ob morju

hotelír -ja m ( í )
lastnik hotela: hotelir je osebno sprejel odlične goste

hotelírka -e ž ( í )
lastnica hotela ali hotelirjeva žena: podjetna hotelirka

hotelírski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na hotelirje: hotelirski posli / hotelirska podjetnost

hotelírstvo -a s ( ī )
dejavnost, ki se ukvarja s hotelskimi storitvami: razvoj hotelirstva v turističnih krajih

hotélski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na hotel: hotelska restavracija, soba / hotelski receptor, uslužbenec / cene hotelskih storitev ; publ. vse hotelske zmogljivosti so že zasedene

hôten -tna -o prid. ( ó ō )
1. odvisen od hotenja, volje: hotni gibi ; hotno dejanje
2. knjiž. pohoten : hoten človek / hoten nasmeh, pogled

hotênje -a s ( é )
glagolnik od hoteti: hotenja, da bi postal slaven, so bledela ; napraviti kaj iz lastnih hotenj ; umetniško, ustvarjalno hotenje ; hotenje po napredku ; močna hotenja za ohranitev miru / pokažite vsaj najmanjše hotenje, da bi mi pomagali

hotênjski -a -o ( ē )
knjiž. pridevnik od hotenje: hotenjsko ravnanje

hotênost -i ž ( é )
knjiž. lastnost, značilnost hotenega: hotenost in narejenost prizora / pisateljeva oblikovalna hotenost
pravn. hotenost kaznivega dejanja naklepnost

hotéti hóčem nedov. , hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [ tudi čəm ] čèš [ tudi čəš ] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem ( ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem )
1. izraža voljo, željo osebka
a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši ; z njim noče imeti nobenega opravka ; oče mu noče izročiti posestva ; ni me hotel spoznati ; on hoče storiti to ; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna ; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati ; spet bi hotel biti srečen želel / elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti ; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino ; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati) ; ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel ; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš ; udaril sem te, ne da bi hotel ; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela ; pesn. srce, kam hočeš
b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar ; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše ; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem ; pomagala jim je, dokler so hoteli ; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
// ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti ; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
// ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode ; ali bi se hotel malo lepše obnašati
2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa ; otrok hoče kruha ; hoče novo obleko ; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »Hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika ; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva ; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš ; pren. vojna hoče žrtev
// ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče ; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist
3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti ; te noči noče in noče biti konec ; jed se noče ohladiti ; otroci se niso in niso hoteli prebuditi ; ko bi sonce že hotelo zaiti ; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti ; otrok noče rasti
4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja ; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati ; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal ; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha ; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali ; ali č(e)mo iti ; kako ti čem pomagati ; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
// ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem ; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal ; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam
6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati , koristiti : kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval ; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej ; kaj ti če to
7. v zvezi z reči uvaja
a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res ; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro ; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo ; res je, kaj pa hočem, ko je res ; kaj se hoče, star sem že ; to je žalostno, a kaj se hoče
9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno ; naj stori, kakor hoče kakorkoli ; naj se zgodi, kar se hoče ; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli / piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače ; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je ; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj ; pog., ekspr. »Vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti ; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo ; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; tega ne dopusti, ne dovoli ; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi ; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali ; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična ; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče ; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko ; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem ; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje ; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj ; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba ; največji slepec je tisti, ki noče videti ; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen ; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti) ; če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano ; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku ; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti ; hočeš nočeš moraš ; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti

hotljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. pohoten : hotljiv človek ; hotljiva ženska / hotljiv pogled

hotljívec -vca m ( ȋ )
knjiž. pohoten moški: nesramen hotljivec

hotljívka -e ž ( ȋ )
knjiž. pohotna ženska:

hotljívost -i ž ( í )
knjiž. pohotnost , pohota : gledal jo je s hotljivostjo

hôtnež -a m ( ȏ )
knjiž. pohoten moški: bil je uživač in hotnež

hotníca -e ž ( í )
knjiž. vlačuga , prostitutka : hoditi k hotnicam ; popivati s hotnicami
// pohotna ženska:

hotník -a m ( í )
knjiž. pohoten moški:

hotníštvo -a s ( ȋ )
knjiž. razuzdano življenje, razvrat: ugonabljati se v hotništvu
// vlačugarstvo , prostitucija

hôtnost -i ž ( ó )
knjiž. pohotnost , pohota : njegova hotnost jo je žalila

hôtoma prisl. ( ȏ )
knjiž. namenoma , nalašč : hotoma povzročena škoda

house -a [ háu̯s ] m ( ȃ )
zvrst elektronske plesne glasbe z lahkotnejšim ritmom, ki je nastala v 80. letih 20. stoletja pod vplivom soula, funka in disko glasbe: didžej vrti house ; v prid. rabi: house didžej

hòv medm. ( ȍ )
posnema pasji glas: hov, se je oglasil pes ; hov, hov, hov

hôverkraft -a m ( ȏ )
teh. motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini: na močvirnih tleh so se hoverkrafti zelo obnesli

hovhòv 1 -ôva m ( ȍ ō )
otr. pes : mamica, hovhov me bo (ugriznil)

hovhòv 2 medm. ( ȍ )
posnema pasji glas: pes je divje lajal na mimoidoče: hovhov, hovhov

hôvt medm. ( ȏ )
nar., klic vprežni živini na desno!: rjavca švrkne: hovt

hozána tudi hosana [ hozána ] medm. ( ȃ )
rel. izraža poveličevanje, slavljenje; slava! : hozana, sin Davidov ; hozana na višavah ; sam.: peti hozano ; bučna hozana

hráber -bra -o prid. , hrábrejši tudi hrabrêjši ( á )
ki je storil izredno pogumno, junaško dejanje: hraber človek, vojak ; v boju je bil zelo hraber ; hraber kot lev / hrabro dejanje
// pogumen : hraber človek se tega ne bo bal

hrabrílen -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se hrabri: hrabrilen glas ; rekel mu je nekaj hrabrilnih besed / odgovori so bili hrabrilni ; sedanji položaj je hrabrilen

hrabríti -ím nedov. , hrabrèn ( ī í )
vplivati na koga, da bi bil pogumen: hrabriti vojake ; hrabriti samega sebe ; hrabrili so se s pesmijo / pri učenju ga je hrabrila misel na uspeh spodbujala

hrábrost -i ž ( á )
lastnost hrabrega človeka: občudovali so ga zaradi njegove hrabrosti / bil je odlikovan s kolajno za hrabrost

hrábrosten -tna -o prid. ( á )
dobljen za hrabrost: hrabrostna kolajna

hrám tudi hràm hráma m ( ȃ; ȁ á )
1. nar. manjša stavba v vinogradu za hranjenje vina; zidanica : hodil je vesel od hrama do hrama / vinski hram
// nar. dolenjsko manjša lesena zgradba za hranjenje vina: zidanice in hrami
2. nar. zahodno shramba , kašča : imel je polne hrame ; iz hrama je dišalo po ajdi / žitni hram
3. nar. vzhodno kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: voziti se mimo razsvetljenih hramov ; lesen, zidan hram / na sestanek so prišli od vsakega hrama
// stanovanjsko poslopje, hiša: hram je popravil, hleva pa ne ; prestopiti prag hrama
4. knjiž. posvečen prostor, svetišče: svečenice v rimskih hramih / vznes. sezidali so nov hram gledališki umetnosti ; star.: božji hram cerkev ; hram učenosti šola ; pren. odprl mu je vrata v hram grške umetnosti
5. star. soba : popotniku sta prepustila edini hram / cesarica je odšla v svoje hrame

hrámati -am in -ljem nedov. ( ȃ )
star. šepati : starček je hramal proti mestu

hrámba -e ž ( ȃ )
1. spravljanje, shranjevanje česa za določen čas: hramba vrednostnih papirjev ; pristojbina, prostor za hrambo / dati, sprejeti kaj v hrambo / ti pomembni rokopisi so v hrambi akademije v varstvu
pravn. sodna hramba denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti
2. zastar. shramba : hramba za pšenico

hrámben -bna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na hrambo: hrambna pristojbina ; hrambno potrdilo

hrámček -čka m ( ȃ )
nav. ekspr. manjšalnica od hram: vinograd z belimi hramčki / hramček za žito
čeb. leseno ohišje s streho za dva plemenilnika

hramljáti -ám nedov. ( á ȃ )
šepati : dedek je hramljal proti koči

hrámpati -am in hrampáti -ám nedov. ( ȃ; á ȃ )
nar. hrustati : Konji so glasno hrampali seno (J. Jalen)

hrampljáti -ám nedov. ( á ȃ )
nar. hrustati : Le konji so še hrampljali in prhali, ker se jim je vsipal prah od suhe klaje v nozdrvi (F. Finžgar)

hrána -e ž ( á )
1. kar sprejema organizem zaradi snovi, potrebnih za rast in obstoj, ali te snovi: dajati hrano otroku ; iskati, prebavljati, uživati hrano ; nasuti pticam hrane ; prijemati hrano z nožicami ; dolgo vzdrži brez hrane ; živali se hranijo z rastlinsko, živalsko hrano ; kašasta, tekoča hrana ; kuhana, surova hrana / lišaj je poglavitna hrana severnih jelenov ; žganci so njegova najljubša hrana jed ; madeži od hrane jedi, jestvin
// kar je pripravljeno kot jed za redno dnevno uživanje: kuhati, pripravljati hrano ; hoditi po hrano v menzo ; gostilna je znana po dobri hrani ; dietna, izdatna, kalorična hrana ; lahka hrana lahko prebavljiva ; težka hrana težko prebavljiva ; domača, gostilniška, kmečka hrana ; hrana za bolnike / hitra hrana ali hitro pripravljena hrana hrana v posebnih restavracijah, ki za pripravo ne zahteva veliko časa in ki se lahko vzame s seboj / dajati, nuditi stanovanje in hrano redne dnevne obroke hrane ; imeti hrano pri starših ; abonirati se na hrano ; biti zadovoljen s hrano / ima neredno hrano prehrano / suha, topla hrana
// kar se potrebuje zlasti za prehranjevanje ljudi: preskrbeti hrano za zimo ; nekatere države pridelajo dovolj hrane doma ; promocija lokalne hrane ; zaloge hrane / pripraviti hrano za na pot
2. ekspr. kar naj spodbuja, razvija: manjvrednostni občutek je lahko hrana za razne prestopke
pog. dela ob svoji hrani delodajalec mu ne daje hrane ; biti na hrani v gostilni uživati redne dnevne obroke hrane v gostilni ; imeti koga na hrani dajati mu redne dnevne obroke hrane ; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb ; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati
biol. rastlinska hrana rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi ; biol., kem. beljakovinska hrana ; med. dietetična hrana ; rib. talna hrana ki jo ribe dobijo na dnu ali v vodi ; zračna hrana ki jo ribe dobijo iz zraka

hranarína -e ž ( ī )
1. denarni prispevek za hrano, zlasti za športnike: ukiniti hranarino ; mesečna, tedenska hranarina ; nagrade, štipendije in hranarina / športnikom pomagajo s hranarino
2. zastar. nadomestilo za izgubljeni zaslužek med boleznijo: izplačati, prejeti hranarino

hranílček -čka [ tudi hraniu̯čka ] m ( ȋ )
pog. hranilnik , hranilniček : njegov hranilček je že poln

hranílec 1 -lca [ hraniu̯ca tudi hranilca ] m ( ȋ )
kdor ima kaj v hrambi: hranilec odgovarja za shranjeno blago

hranílec 2 -lca [ hraniu̯ca tudi hranilca ] m ( ȋ )
kdor koga ali kaj hrani, preživlja: oče je edini hranilec družine / hranilec dirkalnih konj krmilec

hranílen 1 -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na delovanje hranilnice: hranilni promet ; hranilno poslovanje / hranilna vloga prihranki, vloženi v denarni zavod zaradi obrestovanja / hranilna knjižica knjižica, v katero se vpisujejo varčevalčeve vloge, dvigi in obresti

hranílen 2 -lna -o prid. ( ȋ )
ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj organizma: hranilna raztopina, tekočina ; prehrana mora biti hranilna / hranilne snovi / hranilna vrednost mleka
bot. hranilno tkivo z rezervnimi snovmi napolnjeni del semena enokaličnic ; kozm. hranilna krema

hranílka -e [ hranilka in hraniu̯ka ] ž ( ȋ )
ženska, ki koga ali kaj hrani, preživlja: mnoge matere so hranilke družin / rastline so pogosto hranilke živali

hranílnica -e ž ( ȋ )
ustanova, ki omogoča varčevanje ter shranjevanje denarja in vrednostnih papirjev: vložiti denar v hranilnico ; dobiti posojilo v hranilnici / mestna, poštna hranilnica

hranílniček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od hranilnik: izpraznil je hranilniček

hranílničen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hranilnico: hranilnični pravilnik / hranilnični prostori / zastar. hranilnična knjižica hranilna knjižica

hranílnik -a m ( ȋ )
1. manjša zaprta posoda z režo, skozi katero se spušča denar, namenjen za hranjenje: dajati denar v hranilnik ; njegov hranilnik je poln drobiža
2. rezervoar : petrolejski hranilnik

hranílništvo -a s ( ȋ )
gospodarska dejavnost, ki omogoča varčevanje ter shranjevanje denarja in vrednostnih papirjev: hranilništvo je močno razvito

hranílnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost hranilnega 2 : hranilnost hrane

hranílo -a s ( í )
snov, ki je potrebna za rast in obstoj organizma: beljakovine, maščobe, sladkor so hranila
// hrana , živilo : tovarna hranil

hraníšče -a s ( í )
zastar. shramba , skladišče : hranišče orožja ; hranišče za živila

hranítelj 1 -a m ( ȋ )
kdor ima kaj v hrambi: hranitelj odgovarja za zaupane predmete ; hranitelj oporoke

hranítelj 2 -a m ( ȋ )
star. kdor koga ali kaj hrani, preživlja: otroci potrebujejo hranitelja ; hranitelj družine

hraníteljica 1 -e ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki ima kaj v hrambi: hraniteljica njene zapuščine / banka je hraniteljica vrednostnih papirjev

hraníteljica 2 -e ž ( ȋ )
star. ženska, ki koga ali kaj hrani, preživlja: hraniteljica družine / vznes. zemlja je naša hraniteljica

hranítev 1 -tve ž ( ȋ )
glagolnik od hraniti, spravljati: hranitev sadja, vina / hranitev vnetljivih snovi

hranítev 2 -tve ž ( ȋ )
glagolnik od hraniti, dajati hrano: pomanjkljiva hranitev / hranitev pri prsih dojenje

hraníti 1 in hrániti -im nedov. ( ī á ā )
1. imeti kaj spravljeno za kasnejšo uporabo: hraniti moko, vino ; hraniti sadje čez zimo ; to hrani le za posebne prilike ; hraniti v kleti, v zaprti posodi ; jedila se hranijo v hladilniku ; smodnik se hrani na suhem / skrbno je hranila posodo iz porcelana / hraniti denar v blagajni
// knjiž. prizadevati si, da se kaj ohrani: zvesto je hranil spomin na mater ; v srcu je hranila vsako njegovo besedo
knjiž. hraniti skrivnost ne izdati je
// knjiž. imeti v sebi: rudniki železove rude hranijo velike rezerve ; zemlja hrani velika bogastva / mesto hrani mnogo kulturnih znamenitosti
2. imeti kaj v hrambi: banka hrani vrednostne papirje ; hraniti deponirano blago ; hraniti oporoko na sodišču ; gradivo o tem se hrani v muzeju ; rokopis se hrani v knjižnici
3. zastar. varčevati : delal je od zore do mraka in hranil za hišo / hraniti pri hrani in stanovanju

hraníti 2 in hrániti -im, in hrániti -im nedov. ( ī á ā; á ā )
1. dajati komu hrano: mati hrani otroke ; hraniti lačne ; čebele hranijo ličinke ; hraniti dojenčka iz steklenice ; ranjenec je okreval in se že sam hrani / umetno hraniti bolnika dajati mu hranilno raztopino naravnost v kri / hraniti živino krmiti ; pren. z branjem hraniti domišljijo
2. knjiž. preživljati , vzdrževati : vsi so že preskrbljeni, le najmlajšega še hrani oče ; hranijo se s poštenim delom / vznes. hranila ga je domača zemlja
3. knjiž. dajati čemu potrebno energijo: hraniti stroje z nafto / radio so hranile baterije napajale

hranítven -a -o prid. ( ȋ )
pravn., v zvezi hranitvena pogodba , nekdaj pogodba o prevzemu tuje premičnine v hrambo:

hranív -a -o prid. ( ī í )
star. hranljiv : hranive snovi / banane so hranivo sadje redilno

hranívo -a s ( í )
snov, ki veča hranljivost: sočivje ima v sebi mnogo hraniva / kruh je zanje najvažnejše hranivo hranilo

hránjenec -nca m ( á )
kdor dobiva hrano: hranjenec se je zahvalil za pomoč

hránjenje 1 -a s ( á )
glagolnik od hraniti, spravljati: hranjenje sadja, vina ; hranjenje pri nizkih temperaturah / hranjenje denarja / hranjenje redkih rokopisov

hránjenje 2 -a s ( á )
glagolnik od hraniti, dajati hrano: hranjenje dojenčka / hranjenje rib v akvariju

hránjenka -e ž ( á )
ženska, ki dobiva hrano:

hránjenost -i ž ( á )
od prehrane odvisno stanje organizma; prehranjenost : ugotoviti slabo hranjenost

hranljív -a -o prid. ( ī í )
ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj organizma: hranljiva jed ; rastlinska hrana je manj hranljiva kot mesna

hranljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost hranljivega: hranljivost mesa / hranljivost rek je pomembna za sladkovodne živali

hrápa -e ž ( á )
star. izboklina , brazgotina : bila je bele polti brez vsake hrape

hrápanje -a s ( á )
hropenje : iz sobe je bilo slišati hrapanje bolnika

hrápast -a -o prid. ( á )
hrapav : hrapast les

hrápav -a -o prid. ( á )
1. ki ni gladek: hrapav les, papir ; hrapava lupina, skorja ; hrapava površina / hrapava koža ; od dela ima hrapave roke
2. hripav , hreščeč : spregovoril je s hrapavim glasom / ekspr. pismo je napisano v hrapavem slogu v ne popolnoma oblikovanem

hrapavína -e ž ( í )
hrapava površina: ometu podobna hrapavina

hrapáviti -im nedov. ( á ȃ )
delati kaj hrapavo: hrapaviti cestišče

hrápavost -i ž ( á )
lastnost, značilnost hrapavega: hrapavost površine ; hrapavost rok / ekspr. v delu je še precej hrapavosti in nerodnosti

hrást -a m ( á )
veliko listnato drevo z navadno hrapavim deblom in trdim lesom: posekati hrast ; mogočni hrasti ; je velik, močen kot hrast / pog. pohištvo iz hrasta hrastovega lesa
bot. črni hrast z zimzelenimi listi; črnika ; poletni hrast s kratkopecljatimi listi in pecljatimi plodovi; dob ; hrast plutovec z usnjatimi zimzelenimi listi, ki daje pluto, Quercus suber

hrásta -e ž ( á )
pog. krasta : hrasta se mu je naredila ; odluščiti hrasto

hrástar -ja m ( ȃ )
nar. kot kos velika ptica selivka, ki se oglaša s hreščečim glasom; kosec 2 , hrestač : iz trave se oglaša hrastar

hrástav -a -o prid. ( á )
pog. krastav : otrok je ves hrastav ; hrastava koža

hrástavost -i ž ( á )
pog. krastavost : hrastavost otrok

hrástek -tka m ( ā )
hrastič

hrastìč -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od hrast: za hišo rastejo hrastiči

hrastíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od hrastič: za hišo rastejo hrastički

hrastíčje -a s ( ȋ )
mlad hrastov gozd: mlado, redko hrastičje / pod hrastičjem je rasla sočna trava pod mladim hrastovim drevjem

hrastína -e ž ( í ) star.
1. hrastov gozd: smrečje in hrastina
2. hrastov les: deske iz hrastine

hrástje -a s ( ā )
hrastov gozd: tam je hrastje najbolj gosto ; visoko hrastje / samotno je živel v koči med hrastjem hrastovim drevjem

hrástov -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na hrast: hrastov les ; hrastov želod ; hrastova šiška ; hrastovo listje, lubje / hrastov gozd / hrastov furnir, parket ; hrastova doga ; hrastova miza
zool. veliki hrastov kozliček velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove, Cerambyx cerdo

hrastovína in hrástovina -e ž ( í; á )
1. hrastov les: tesana, žagana hrastovina ; pohištvo iz hrastovine
2. hrastov gozd: zašel je v hrastovini

hrástovje -a s ( á )
hrastov gozd: iz hrastovja so izletavale ptice ; gosto, visoko hrastovje / živali objedajo hrastovje hrastovo drevje

hraščína -e ž ( í )
zastar. hrastov gozd: hraščina in bukovje

hŕbet -bta in hrbèt -btà m ( ŕ; ə̏ ȁ )
1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli ; hrbet se mu krivi pod bremenom ; žival grbi hrbet ; upogniti, vzravnati hrbet ; vzpeti se konju na hrbet ; zadeti si nahrbtnik na hrbet ; držati roke na hrbtu ; pot mu lije po hrbtu ; s hrbtom zaslanjati kaj ; konjski, mačji hrbet ; raven, sključen, širok, upognjen hrbet ; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta ; meso s hrbta / v hrbet me zebe ; žival je po hrbtu rjava ; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico / pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico
// hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu ; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran ; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo
2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke ; hrbet čeka, menice ; podatki so na hrbtu slike / knjiž. stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom / hrbet noža rezilu nasprotna stran
// zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet
3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu ; knjiga z usnjenim hrbtom ; napis na hrbtu knjige je že zbrisan
4. ekspr. izbokli del vala; greben : veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte
pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga ; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju ; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega ; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal ; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj ; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let ; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan ; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih ; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje ; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl ; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti ; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju ; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu
anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil ; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni ; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina ; podmorski hrbet ; jezikosl. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom

hrbtánec -nca m ( á )
zastar. hrbet : nakladal je tovor konju na hrbtanec

hrbtáš -a m ( á )
šport. žarg. športnik, ki se ukvarja s hrbtnim plavanjem: nastop naših najboljših hrbtašev

hŕbten -tna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na hrbet: hrbtna stran telesa / hrbtna lega ; hrbtne mišice ; hrbtna vretenca / hrbtna stran roke / hrbtna stran fotografije, listine, medalje
anat. hrbtni mozeg osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača ; film. hrbtna projekcija projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna ; šport. hrbtno plavanje plavanje, pri katerem leži plavalec na hrbtu ; zool. hrbtna plavut neparna plavut na hrbtu ribe, delfina ; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev

hrbteníca -e ž ( í )
1. del telesnega ogrodja iz vretenc, ki poteka na hrbtni strani trupa: upogniti, vzravnati hrbtenico ; pri padcu si je zlomil hrbtenico ; kriva hrbtenica
2. publ., s prilastkom glavni, bistveni del česa: črna metalurgija je hrbtenica industrializacije ; vzpenjača je postala hrbtenica turističnega centra / sodelavci so dali reviji trdno ideološko hrbtenico
publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga ; ekspr. ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami ; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji ; ekspr. življenje mu je dalo nekaj hrbtenice je povzročilo, da je postal bolj samozavesten ; ekspr. bil je človek brez hrbtenice zaradi koristi je spreminjal svoje prepričanje
anat. ledvena, prsna, vratna hrbtenica ; navt. (ladijska) hrbtenica ladijska vez, ki je vzporedna z gredljem

hrbteníčar -ja m ( ȋ ) pog.
kdor ima težave s hrbtenico: nekateri športi so za hrbteničarje primerni in koristni, drugi jim lahko škodujejo ; vadba za hrbteničarje

hrbteníčen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hrbtenico: hrbtenično vretence
anat. hrbtenični kanal kanal, ki poteka skozi vretenca hrbtenice

hrbtenjáča -e ž ( á )
anat. osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu: poškodbe hrbtenjače / podaljšana hrbtenjača možgani na prehodu v hrbtenjačo

hrbtenjáčen -čna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na hrbtenjačo: hrbtenjačni živci / hrbtenjačna tekočina

hŕbtenski -a -o [ hərptənski ] prid. ( ȓ )
s hrbtom obrnjen v smeri gibanja; zadenjski : hrbtenski umik

hrbtíca -e ž ( í )
knjiž. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj : čoln je ležal s hrbtico navzgor / ladijska hrbtica ; hrbtica čolna

hrbtíčast -a -o prid. ( í )
podoben hrbtu (živali): hrbtičasti vrhovi gora

hrbtíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od hrbet: šibki otroški hrbtički so se krivili pod težkimi koši

hrbtína -e ž ( í )
meso s hrbta živali: spekla je hrbtino

hrbtíšče -a s ( í )
1. nav. ekspr. hrbet : upogniti hrbtišče ; nositi koš na hrbtišču ; gladiti konja po hrbtišču / hrbtišče roke ; hrbtišče sekire / hrbtišče stola naslonjalo, naslonilo / gorsko hrbtišče
2. nar. hrbtenica prašiča z nekaj mesa: za koline so skuhali hrbtišče

hrbtník -a m ( í )
knjiž. naslonjalo , naslonilo : nasloniti se na hrbtnik / hrbtnik stola, zofe

hŕbtoma prisl. ( ȓ )
knjiž. s hrbtom v smeri gibanja; zadenjsko , zadenjski : hrbtoma se umikati

hrbtoplôvka -e ž ( ȏ )
zool. kljunata žuželka, ki plava na hrbtu, Notonecta glauca:

hrbtovína -e ž ( í )
meso s hrbta živali: spekla je najlepše dele hrbtovine

hrčánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hrčati: iz hiše se je slišalo hrčanje spečih / hrčanje konj / hrčanje stružnice

hrčáti -ím nedov. ( á í ) zastar.
1. smrčati : v spanju je glasno hrčal
2. hrzati , prhati : konji hrčijo

hŕček -čka m ( ȓ )
zool. poljski glodavec s pisanim, po trebuhu črnim kožuhom, Cricetus cricetus: hrčki si pod zemljo pripravljajo zalogo
bot. pomladanski ali strupeni hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta

hrčíca -e ž ( í )
zool. majhen močvirski sesalec z dolgim rilčkom in čopastim repom; mala rovka

hrécati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
ekspr. hripavo kašljati: starka je hrecala

hrematístika -e ž ( í )
ekon. nauk o gospodarstvu, katerega edini namen je kopičiti bogastvo:

hrèn hréna in hrêna m ( ȅ ẹ́, é )
začimbna rastlina z velikimi listi ali njena korenika ostrega, pekočega okusa: izkopati hren ; naribati, nastrgati hren ; šunka s hrenom ; hud kot hren
gastr. jabolčni hren nariban hren z dodatkom naribanih jabolk, pripravljen kot solata

hrénast in hrênast -a -o prid. ( ẹ́; é )
ekspr. piker , oster : ne bodi tako hrenast / hrenast dovtip

hréniti se -im se nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
star. jeziti se, hudovati se: nikar se vedno ne hreni

hrénov in hrênov -a -o prid. ( ẹ́; é )
nanašajoč se na hren: hrenova korenina / hrenova omaka

hrénovka tudi hrênovka -e ž ( ẹ́; é )
tanjša klobasa z nadevom iz drobno sesekljanega mesa in maščobe: vroče hrenovke ; hrenovka z gorčico, s hrenom

hrépati -am nedov. ( ẹ̄ )
star. hripavo kašljati: delavci so hrepali v prašnem rovu

hrepenênje -a s ( é )
glagolnik od hrepeneti: močno, silno hrepenenje ; hrepenenje po domu, prijatelju, slavi / pričakovala ga je s hrepenenjem ; bil je mlad in poln hrepenenja

hrepenênjski -a -o prid. ( ē )
knjiž. nanašajoč se na hrepenenje: hrepenenjski motiv v Lepi Vidi / hrepenenjski zagon umetnika

hrepenéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
čutiti, imeti močno željo po čem: ljudje hrepenijo po miru, svobodi ; otrok hrepeni po materi ; hrepeneti po slavi, sreči ; goreče, močno, zelo hrepeneti ; ekspr. hrepeneti z vso dušo / vse življenje je hrepenel po tem trenutku / pesn. hrepeneti v daljavo / pren., knjiž. misli hrepenijo k svetlim ciljem

hrepéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
knjiž. hripavo zveneti: njegov glas hrepi

hrèsk hréska in hrêska m ( ȅ ẹ́, é )
kratek, rezek glas pri prelomu, pretrgu, trenju: veja se je zlomila z glasnim hreskom

hréskniti -em in hrêskniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
dati oster, rezek glas: v bližini je hresknila veja

hrèst hrésta m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. hrestanje : hrest suhih vej

hrestáč -a m ( á )
zool. kot kos velika ptica selivka, ki se oglaša s hreščečim glasom, Crex crex: hrestač se oglaša na travniku

hrestánje in hréstanje -a s ( ȃ; ẹ̄ )
glagolnik od hrestati: za seboj je zaslišal hrestanje suhljadi

hrestáti -ám in hréstati -am nedov. ( á ȃ; ẹ̄ ẹ̑ )
dajati kratke, rezke glasove: suhe veje hrestajo / sneg je hrestal pod koraki

hrestéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
dajati kratke, rezke glasove: na ognjišču je hrestela suhljad / brezoseb. pod nogami je hrestelo in pokalo

hrestljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hrestljati: hrestljanje suhljadi / hrestljanje korakov po pesku

hrestljáti -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo hrestati: suha trava hrestlja pod nogami

hréstniti -em in hrêstniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
dati kratek, rezek glas: suha veja hrestne ; v temi je nekaj hrestnilo

hrestomatíja -e ž ( ȋ )
lit. knjiga z izbranimi krajšimi literarnimi sestavki ali odlomki, namenjena zlasti za pouk: latinska hrestomatija

hrèšč hréšča m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. hreščanje : hrešč vej ob nevihti

hreščálo -a s ( á )
električnemu zvoncu podobna priprava, ki daje hreščeč glas:

hreščánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hreščati: hreščanje peska pod nogami / hreščanje starega gramofona ; hreščanje v radijskem aparatu / hreščanje ptic

hreščáti -ím nedov. , hrêšči in hréšči; hréščal in hrêščal ( á í )
1. dajati kratke, rezke glasove: suhe veje se lomijo in hreščijo ; brezoseb. povsod je hreščalo in pokalo / ekspr. vrata so hreščala, ko jih je odpiral zelo škripala / stopali so previdno, da pesek ne bi hreščal pod nogami
// dajati nečist, s šumi pomešan glas: harmonika, lajna hrešči ; brezoseb. v radiu že spet hrešči
2. oglašati se s kratkimi, rezkimi glasovi: vrane hreščijo / ekspr. igral je na kitaro in zraven hreščal hreščeče, hreščavo pel

hreščàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki hrešči: hreščava harmonika / spregovoriti s hreščavim glasom ; hreščava pesem / hreščave ptice

hŕga -e ž ( ŕ )
star. grča : hrge v lesu / čelna hrga

hrgánja -e ž ( á ) nar. vzhodno
1. buča s srčastimi listi in s hruškastimi ali cilindrastimi plodovi; grljanka : zrele hrganje
// natega iz te buče: s hrganjo potegniti vino iz soda
2. ekspr. glava : mahnil bi ga po hrganji

hŕgast -a -o prid. ( ŕ )
star. grčast : hrgasto drevo

hŕgav -a -o prid. ( ŕ )
star. grčav : hrgav les

hríb -a m ( í )
1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi ; studenec izvira izpod hriba ; priti s hriba v dolino ; iti čez hrib ; vas leži pod hribom ; podolgovat, strm, visok hrib ; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib ; težko hodi v hrib navkreber ; tja ne morem, je preveč v hrib
// mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi ; doma je iz hribov, s hribov ; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet ; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom
2. ekspr., z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja
star. prišel je čez hribe in doline od daleč ; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli ; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih ; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj

hríbast -a -o prid. ( í )
podoben hribu: hribasti valovi
// star. hribovit : hribasta pokrajina

hribàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
star. hribovit : hribat teren

hríbček -čka m ( í )
manjšalnica od hrib: hiša stoji na hribčku ; prijazni, zeleni hribčki

hríbec 1 -bca m ( ī )
manjšalnica od hrib: na obzorju so se dvigali nizki hribci ; položen hribec

hríbec 2 -bca m ( ī )
knjiž. hribovec : ob nedeljah so hribci prišli v dolino ; okorna hoja hribcev

hribína -e ž ( í )
1. knjiž. trdni sestavni del zemeljske skorje; kamnina : določiti rudnine v hribini ; osnovna hribina pogorja ; nagubani skladi hribine / hudourniki se zajedajo v hribino ; stroji za razbijanje najtrše hribine
2. nar. hrib : ni je hribine pri nas, na kateri še ne bi bil

hribínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na hribino: hribinski delci
mont. hribinski udar hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve notranjih napetosti v kamnini

hríbje -a s ( ȋ )
star. hribovje : zagledal se je v hribje v daljavi

hriboláški -a -o prid. ( ȃ )
star. planinski , alpinističen : hribolaške izkušnje / hribolaška oprema

hriboláštvo -a s ( ȃ )
star. planinstvo , alpinistika : navdušiti se za hribolaštvo ; oprema za hribolaštvo

hribolázec -zca m ( ȃ )
star. planinec , alpinist : izkušen hribolazec

hríbovec -vca m ( ī )
1. kdor živi v hribih ali je doma s hribov: razlike med hribovci in dolinci ; popisoval je trdo življenje hribovcev
2. slabš. neroden, neuglajen človek: bil je pravi hribovec, še pozdravil ni

hribovít -a -o prid. ( ȋ )
ki ima veliko hribov: hribovita dežela, pokrajina

hribovítost -i ž ( ȋ )
značilnost hribovitega: hribovitost dežele

hribôvje -a s ( ȏ )
v zaključeno celoto povezani hribi: na tem območju prevladujejo nizka hribovja ; golo, gozdnato, kraško hribovje / predalpsko hribovje
// več hribov, hribi: dolina je bila skrita med hribovjem ; grmelo je, kot bi se podiralo hribovje

hríbovka -e ž ( ī )
ženska, ki živi v hribih ali je doma s hribov: žilave hribovke

hríbovski -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na hribovce ali hribe: hribovski gozdovi ; hribovski kmetje ; hribovska vas / hribovska žilavost ; hribovsko vedenje

hríbovstvo -a s ( ī )
1. lastnosti, značilnosti hribovcev: robato hribovstvo
2. planinstvo , alpinistika : knjiga popisuje klasično dobo hribovstva

hríbski -a -o prid. ( ȋ )
hribovski : hribski fantje ; hribska vas
bot. hribska resa zdravilna rastlina z drobnimi zelenkastimi cveti; navadna plahtica

hríng -a m ( ȋ )
arheol. utrjena obrska naselbina:

hrípa -e ž ( í )
zastar. gripa : zboleti za hripo

hrípanje -a s ( í )
glagolnik od hripati: težko je poslušal njegovo hripanje in kašljanje

hrípati -am in -ljem nedov. ( í ī, í )
1. hripavo govoriti: kašljal je in hripal, da sem ga komaj razumel
2. biti hripav: že dalj časa hripa

hrípav -a -o tudi hrípav -áva -o prid. ( í; í á )
ki ima zaradi vnetja glasilk nejasen, nečist glas: hripav človek ; že dalj časa je hripav / vriskal je, da je bil ves hripav / hripavo grlo
// ki zveni nejasno, nečisto: spregovoriti s hripavim glasom ; hripav smeh ; slišalo se je hripavo petje

hrípavec tudi hripávec -vca m ( í; ȃ )
hripav človek: hripavca je le s težavo razumel

hrípavost in hripávost -i ž ( í; á )
lastnost, stanje hripavega: zdraviti hripavost ; hripavost glasu

hrípelj -plja m ( í )
star. nosni pretin (v spodnjem, hrustančastem delu): prebosti hripelj

hripênje -a s ( é )
glagolnik od hripeti: slišalo se je vpitje in hripenje

hripéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. hripavo govoriti: od jeze in užaljenosti je kar hripel
2. postajati hripav: iz dneva v dan je bolj hripel

hŕk medm. ( ȓ )
posnema glas pri smrčanju: iz spalnice se čuje: hrk, hrk

hŕkanje -a s ( )
glagolnik od hrkati: s hrkanjem spraviti izmeček iz pljuč ; pokašljevanje in hrkanje / hrkanje jerebic / slišalo se je hrkanje spečih mož

hŕkati -am nedov. ( r̄ ȓ )
1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje ; kar naprej hrka / hrkati kri
ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal
2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo
3. star. smrčati : v spanju je glasno hrkal

hŕkav -a -o prid. ( ŕ )
star. hripav , hreščeč : hrkav glas

hŕkavec -vca m ( ŕ )
kdor hrka: hrkavec je motil predstavo

hŕkelj -klja m ( ŕ )
izpljunek pri hrkanju: hrkelj tuberkuloznega človeka

hŕkniti -em dov. ( ŕ ȓ )
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri
ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla

hŕliti -im nedov. ( ŕ )
nar. severovzhodno smrčati : glasno hrliti
// spati : vsi so že trdno hrlili, le on je bedel

hròm hrôma -o prid. ( ȍ ó )
ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi: hrom človek ; star je in hrom ; delno hrom ; hrom na obe nogi ; že dve leti leži hrom / hroma noga, roka ; ima hromo desno stran telesa / ekspr. bil je ves hrom od strahu ; pren. hrom na duhu

hromák -a m ( á )
star. hrom človek: hromaki in slepci

hromatičen ipd. gl. kromatičen ipd.

hrômec -mca m ( ō )
ekspr. hrom človek: ob poti so stali hromci z berglami

hromênje -a s ( é )
glagolnik od hrometi: hromenje nog

hrométi -ím nedov. ( ẹ́ í )
postajati hrom: bolezen se je razvijala in vedno bolj je hromel / roka mu hromi ; vlekel je noge za seboj, kakor da mu hromijo ; pren., knjiž. misli so mu hromele

hromílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki hromi: hromilni strupi

hromílo -a s ( í )
med. snov, ki povzroča hromenje: odkrili so, da je v tem rastlinskem soku hromilo

hromítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od hromiti ali hrometi: povzročiti hromitev / hromitev volje

hromíti -ím nedov. ( ī í )
1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude
2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo ; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela
// ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja

hromonóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. hrom : hromonog starec

hromosom ipd. gl. kromosom ipd.

hrômost tudi hromóst -i ž ( ó; ọ̑ )
lastnost, stanje hromega: zaradi hromosti ne more iz hiše ; delna hromost ; hromost nog ; pren., knjiž. duhovna hromost

hromòt -ôta m ( ȍ ó )
knjiž. hrumenje : kljub hromotu je dobro spal

hromôta -e ž ( ó )
lastnost, stanje hromega: težila ga je hromota ; hromota nog ; hromota v križu / ranjenec je čutil vedno večjo hromoto ; pren., knjiž. duhovna hromota

hromôten -tna -o prid. ( ó )
nekoliko hrom: star je že in hromoten ; hromotna ženska
// nar. slaboten , bolehen : zadnje čase je nekam hromoten

hromôtnost -i ž ( ó )
lastnost, stanje hromotnega: zaradi hromotnosti je bil odvisen od drugih

hrôpec -pca m ( ō )
nav. mn., med. grgrajoč, piskajoč glas pri dihanju: zdravnik je ugotovil hropce v pljučih / suhi hropci ki nastanejo, kadar je v sapnicah vlečljiv izcedek ; vlažni hropci ki nastanejo, kadar je v sapnicah tekoč izcedek

hropênje -a s ( é )
glagolnik od hropeti ali hropsti: iz sobe je bilo slišati hropenje / hropenje razjarjene živali / hropenje motorja, vlaka

hropéti -ím nedov. , tudi hrôpel ( ẹ́ í )
1. dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi: bolnica je hropela in lovila sapo ; brezoseb. v prsih mu hropi
ekspr. hropela je nerazločne besede hropeče govorila
2. ekspr. dajati hropenju podobne glasove: lokomotiva hropi

hropljáj -a m ( ȃ )
knjiž. hropeč dih: še nekaj hropljajev in umrl je

hrôpniti -em dov. ( ó ȏ )
dihniti s hropečim glasom: hropnil je in umrl
ekspr. ti si me ovadil, je zamolklo hropnil hropeče rekel

hropòt -ôta m ( ȍ ó )
zastar. ropot : hropot motorjev
// hropenje : smrtni hropot je prihajal iz njegovih ust

hropotáti -ám nedov. ( á ȃ )
zastar. ropotati : ni mogel spati, ker je motor neprestano hropotal

hrôpsti hrôpem nedov. , hrópel in hrôpel hrôpla ( ó )
1. dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi: bolnik hrope ; hropla je vedno glasneje ; težko hropsti / hropsti od bolečine, pod bremenom / konji so hropli od napora ; brezoseb. v prsih mu hrope
ekspr. opeharil me že ne boš, je hropel hropeče govoril
2. ekspr. dajati hropenju podobne glasove: lokomotiva hrope in sopiha; prim. hropeti

hròšč hrôšča m ( ȍ ó )
1. žuželka s trdimi sprednjimi krili in grizalom: hrošči letajo, lezejo ; pisani hrošči ; ličinka hrošča
zool. koloradski hrošč z rumenimi in črnimi progami na sprednjih krilih, katerega ličinke uničujejo krompirjevo listje, Leptinotarsa decemlineata ; rjavi ali majski hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris
2. pog. tip osebnega avtomobila znamke Volkswagen: kupil si je hrošča
3. rač. napaka v programski kodi računalniškega programa, sistema: odprava hrošča ; računalniški hrošč ; v paketu bodo zbrani popravki za hrošče in morebitne nadgradnje sistema / milenijski hrošč ki bi se lahko pokazal ob prehodu na 1. januar 2000

hrôščar -ja m ( ȏ )
kdor zbira hrošče, navadno v študijske namene: bil je navdušen hroščar in metuljar

hrôšček -čka m ( ō )
manjšalnica od hrošč: priletel je zlato rumen hrošček

hrôščev -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na hrošče: hroščeva krila / hroščevo leto leto, ko se v velikih množinah pojavijo rjavi hrošči
zool. hroščeva pokrovka trdo sprednje krilo pri hrošču

hrôščevski -a -o ( ó )
pridevnik od hrošč: hroščevska krila

hŕpanje -a s ( )
glagolnik od hrpati: iz hiše se je slišalo hrpanje spečih / hrpanje živine

hŕpati -am nedov. ( )
1. zastar. smrčati : gospodar je glasno hrpal
2. zastar. hrzati , prhati : konj je hrpal in se vzpenjal
3. nar. dajati hropeč glas ob prežvekovanju: vola sta zadovoljno hrpala (Prežihov)

hŕr medm. ( ȓ )
posnema glas pri smrčanju: hrr, hrr(r), je hropel

hŕsk medm. ( ȓ )
posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: hrsk, poči veja pod nogo ; obleka se zatakne, hrsk, in je raztrgana ; hrsk, hrsk, se je zaslišal glas korakov pod oknom

hŕskanje -a s ( )
glagolnik od hrskati: hrskanje zmrzle zemlje pod nogami / slišalo se je hrskanje kos

hŕskati -am nedov. ( r̄ ȓ )
dajati ostre, rezke glasove: zmrzla zemlja je hrskala, čeprav so stopali previdno / žaga hrska / iskri vranci hrskajo

hŕskniti -em dov. ( ŕ ȓ )
dati oster, rezek glas: suha vejica je hrsknila

hŕst 1 -a m ( ȓ )
knjiž. hrstanje : hrst korakov po pesku

hŕst 2 medm. ( ȓ )
posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: upogne palico in hrst, se mu zlomi ; hrst, hrst, se slišijo koraki po pesku ; hrst, hrst, hrst, hrustajo konji oves

hŕstanje -a s ( )
glagolnik od hrstati: hrstanje peska pod škornji

hŕstati -am nedov. ( )
dajati kratke, rezke glasove: bal se je prestopiti, da suhljad ne bi hrstala / pesek hrsta pod škornji / konja sta hrstala iz jasli hrstajoč jedla

hrstênje -a s ( é )
glagolnik od hrsteti: iz goščave je prihajalo lomljenje in hrstenje ; hrstenje suhega sena

hrstéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
dajati kratke, rezke glasove: sneg hrsti in se udira / suho seno hrsti pod nogami ; skorja je bila zapečena, da je kar hrstela pod prsti

hrstljáti -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo hrstati: suhe veje hrstljajo / zapečen kruh hrstlja pod zobmi

hŕstniti -em dov. ( ŕ ȓ )
dati kratek, rezek glas: v mrazu je hrstnila veja ; brezoseb. pretrgal je časopis, da je glasno hrstnilo

hrščáti -ím nedov. ( á í ) star.
1. hreščati : suhe veje so hrščale in pokale
2. smrčati : glasno hrščati

hŕšiti se -im se nedov. ( ŕ r̄ )
nar. štajersko bahati se, postavljati se: nikar se ne hrši

hŕt -a m ( ȓ r̄ )
velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgim, ozkim gobcem: gojiti hrte / angleški hrt ; ruski hrt

hrtíca -e ž ( í )
samica hrta: hrtica ima mlade

hrúlba -e ž ( ȗ )
hruljenje : naveličali so se njegove hrulbe

hrulíti in hrúliti -im nedov. ( ī ú )
grobo, glasno oštevati: pazniki so hrulili jetnike ; mene ne bo nihče hrulil / zakaj zmeraj hruliš na svoje ljudi

hrúljenje -a s ( ú )
glagolnik od hruliti: s hruljenjem pri njej nič ne opraviš ; hruljenje kaplarjev ; sit sem tvojega hruljenja

hrúm -a m ( ȗ )
knjiž. hrumenje : daleč naokrog se sliši hrum slapa ; hrum valov, viharja / ekspr. nastal je velik hrum in šum
// hrup , hrušč : hrum se je polegel, je potihnil

hrúmen -mna -o prid. ( ú ū )
knjiž. hrupen : hrumno obmorsko pristanišče / zaslišali so se streli in hrumni glasovi

hrumênje -a s ( é )
glagolnik od hrumeti: hrumenje je bilo tako, da samega sebe ni slišal ; hrumenje potihne ; hrumenje nevihte, valov / hrumenje hudournikov / poslušal je govornikovo hrumenje

hruméti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica v dvorani je hrumela ; v tovarnah hrumijo stroji / v gorah je hrumela nevihta
// ekspr. hrumeč se hitro premikati: gledal je tanke, ki so hrumeli po dolini / hudournik hrumi v soteski ; pren. Turki so hrumeli po deželi
2. ekspr. razvneto, ogorčeno govoriti: velikokrat se spozabi in začne hrumeti ; na vsakem zborovanju je hrumel proti reformam / zmeraj hrumi na svoje ljudi kriči, vpije

hrumòt -ôta m ( ȍ ó )
knjiž. hrumenje : tišina se je spremenila v peklenski hrumot / hrumot tankov, vlaka

hrúp -a m ( ȗ )
1. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: bil je tak hrup, da še samega sebe nisi slišal ; iz gostilne se je razlegal hrup ; delati hrup ; oglušujoč, ekspr. peklenski hrup ; hrup motorjev ; hrup na cesti ; v tovarni je veliko hrupa / praznovali so s hrupom glasno, hrupno / ekspr. ženske so zagnale strašanski hrup so začele kričati ; pren., ekspr. v samostanu ga ni motil posvetni hrup
2. ekspr. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: skušajte to urediti brez hrupa ; njegove pesmi so povzročile veliko hrupa
ekspr. bojni hrup boj, vojna ; ekspr. bilo je mnogo hrupa za (prazen) nič mnogo nepotrebnega razburjanja

hrúpen -pna -o prid. , hrúpnejši ( ū )
1. poln hrupa: hrupen sejemski vrvež ; hrupna veselica, zabava ; hrupno mesto ; hrupno zborovanje / iz sobe se je zaslišal hrupen smeh ; pren. hrupno velemestno življenje
// ki povzroča hrup: hrupen orkester ; hrupni tiskarski stroji / hrupni otroci
2. ki mnogo, zelo glasno govori: hrupen človek ; z vsakim popitim kozarcem je bil bolj hrupen / hrupna družba

hrupéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
knjiž. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; hrumeti : ljudje in stroji hrupijo v mestu / vihar hrupi
// ekspr. hrumeč se hitro premikati: avto hrupi navkreber
knjiž., ekspr. samo on je kriv naše nesreče, je hrupel razvneto, ogorčeno govoril

hrúpnež -a m ( ȗ )
ekspr. hrupen človek: bil je veseljak in hrupnež

hrúpnost -i ž ( ū )
lastnost, značilnost hrupnega: navadil se je južnjaške hrupnosti ; hrupnost zabav / s svojo hrupnostjo je bil pravo nasprotje bratu

hrúpoma prisl. ( ȗ )
knjiž. s hrupom, hrupno: hrupoma odpreti okno, planiti v sobo

hrupòt -ôta m ( ȍ ó )
knjiž. hrup , trušč : povzročiti hrupot

hrúst 1 -a m ( ȗ )
ekspr. velik, zelo močen človek: ta hrust je z lahkoto potegnil voz iz blata ; ima tri sinove, same hruste

hrúst 2 -a -o prid. ( ȗ ū )
star. velik, zelo močen: imel je hrustega hlapca

hrustánčast -a -o prid. ( á )
ki je iz hrustanca: hrustančasti obročki sapnika ; sprva hrustančasto ogrodje pozneje otrdi / hrustančasto vezivo

hrustánčen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na hrustanec: hrustančne celice ; hrustančno tkivo / hrustančni sklep ; hrustančno ogrodje

hrustančevína -e ž ( í )
anat. prožna snov med hrustančnimi celicami: hrustančevina in kostnina

hrustánčevje -a s ( á )
um. okras v podobarstvu 17. stoletja v obliki narezanega hrustanca: izrezljano hrustančevje zlatih oltarjev

hrustánčnat -a -o prid. ( ā )
1. ki vsebuje mnogo hrustanca: hrustančnate klobase ; hrustančnato meso
2. hrustančast : hrustančnati obročki sapnika

hrustánčnica -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool. morske ribe, ki imajo ogrodje iz hrustanca, Chondrichthyes: hrustančnice in kostnice

hrustánec -nca m ( á )
trdno, prožno oporno tkivo v človeškem ali živalskem organizmu: poškodba, zlom hrustanca ; spreminjanje hrustanca v kost / od pečenke so mu pustili le kite in hrustanec
// anat. samostojen del iz tega tkiva v človeškem ali živalskem organizmu: ogrodje grla je iz več hrustancev ; obročasti, ščitasti hrustanec / nosni, rebrni, sklepni hrustanec

hrústanje tudi hrustánje -a s ( ú; ȃ )
glagolnik od hrustati: od mize se je slišalo hrustanje in cmokanje ; hrustanje bonbonov / prisluškoval je rezgetanju konj in hrustanju snega

hrústast -a -o prid. ( ȗ )
ekspr. velik, zelo močen: veslači so bili sami hrustasti fantje

hrústati -am nedov. ( ú )
1. drobiti z zobmi kaj trdega ali krhkega, tako da se slišijo kratki, odsekani glasovi: hrustati kekse, lešnike ; pes hrusta kosti ; konji hrustajo oves, seno
// ekspr. jesti (kaj tršega): hrustal je pečeno piško, da ga je bilo veselje gledati ; hrustati pogačo
2. dajati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: žemlja je sveža, da hrusta / zapečena skorja hrusta med zobmi
3. dajati hrustanju podobne glasove: led na lužicah je hrustal, ko je stopal po njem / zmrzli sneg hrusta pod kopiti ; brezoseb. pod nogami je hrustalo

hrustàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki daje pri drobljenju z zobmi kratke, odsekane glasove: hrustava skorja svežega kruha

hrustávec -vca m ( ȃ )
nav. mn., gastr. jed v obliki debelejših paniranih in ocvrtih svaljkov: gnjatni, krompirjevi, zelenjavni hrustavci

hrustávka -e ž ( ȃ )
pozna debela češnja s trdim mesom: obirati, vlagati hrustavke / za hišo ima hrustavke in drobnice ; češnja hrustavka

hrústiti se -im se nedov. ( ú ȗ )
star. hvaliti se, bahati se: zmeraj se hrusti s svojo močjo / kaj se ustiš in hrustiš

hrustljàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
star. hrustljav : hrustljat kruh

hrustljáti -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo hrustati: konji hrustljajo oves ; miš hrustlja pšenico / rumena skorjica prijetno hrustlja / pod coklami je hrustljal led

hrustljàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki daje pri drobljenju z zobmi kratke, malo slišne, odsekane glasove: hrustljave žemlje / sneg je bil hrustljav in trd

hrustljív -a -o prid. ( ī í )
hrustljav : hrustljiv kruh

hrústniti -em dov. ( ú ȗ )
1. dati kratek, odsekan glas pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: pri vsakem grižljaju je presta hrustnila ; jabolko hrustne
2. dati hrustanju podoben glas: oreh je hrustnil pod čevljem ; brezoseb. stisnil ga je, da je kar hrustnilo
ekspr. odlomil si je kos hlebca in hrustnil vanj ugriznil

hrúšč -a m ( ȗ )
nav. ekspr. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: hrušč narašča ; delati hrušč ; drevo se je z velikim hruščem podrlo ; peklenski, strahovit hrušč / orkester je zagnal svoj hrušč in trušč
ekspr. zaradi dogodka so zagnali velik hrušč in trušč zelo so se razburili

hruščánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hruščati: hruščanje viharja

hruščáti -ím nedov. ( á í )
ekspr. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: nevihta hrušči / ranjeni medved je hruščal po gozdu

hrúšev -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na hruško: hrušev les ; hruševo drevje / hruševi krhlji / hrušev sok ; hruševa voda
agr. hrušev ožig bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo ; hrušev škrlup škrlup, ki se kaže na listih kot črno zelenkaste pege, na sadovih pa kot temne kraste ; hruševa pršica pršica, ki povzroča zelenkasto rumene nabrekline, zlasti na listih hruševih sadik

hrúševec -vca m ( ú )
mošt ali žganje iz hrušk: kuhati hruševec ; sod hruševca

hruševína in hrúševina -e ž ( í; ú )
hrušev les: miza iz hruševine

hrúševje -a s ( ú )
hruševo drevje: sneg je polomil mlado hruševje

hrúševka -e ž ( ú )
voda, v kateri so se kuhale (suhe) hruške: piti hruševko ; hruševka iz tepk
bot. užitna lističasta rdeče rjava goba z belim mlečkom; mlečna pečenica

hrúšica -e ž ( ȗ )
hruškica : otresti hrušico ; drobna hrušica
bot. šmarna hrušica grm z rumenkasto belimi cveti, ki raste na prisojnih apnenčastih tleh, Amelanchier ovalis ; vrtn. hrušica rastlina z modrimi cveti v pokončnih grozdih, Muscari

hrúška -e ž ( ȗ )
1. sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike: hruške so zrele ; hruške padajo z drevesa ; na vrtu rastejo hruške in jablane ; obirati hruške ; pojesti, utrgati hruško ; posekati staro hruško ; sočna hruška ; suhe hruške / divja hruška drobnica ; hruška moštarica
2. kar je po obliki podobno temu sadu: gumijasta hruška za izpihavanje / hruška toplomera / voj. žarg. vojaka sta se dobro oborožila tudi s hruškami z ročnimi bombami / ekspr. električna hruška žarnica / nar. medvedove hruške plod gloga
3. mn., nar. koroško krompir : kopati hruške
pog., ekspr. vem, po čem so hruške vem, kakšna je stvar v resnici ; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven ; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko ; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje

hrúškast -a -o prid. ( ȗ )
podoben hruški: hruškast plod ; hruškasta glava ; hruškasta žarnica / steklenica hruškaste oblike / hruškasto stikalo
zool. hruškasta rebrača morska žival s prozornim, zdrizastim telesom in dvema lovkama, Hormiphora plumosa

hrúškica -e ž ( ȗ )
manjšalnica od hruška: drobna hruškica

hrúškov -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na hruško: hruškov les ; hruškovo drevo / hruškova palica / hruškova voda / hruškov liker

hrúškovec -vca m ( ú )
mošt ali žganje iz hrušk: pili so hruškovec ; postregli so z domačim hruškovcem ; kozarec sladkega hruškovca

hrúškovica -e ž ( ú )
star. hruševka , hruškovka : piti hruškovico

hruškovína in hrúškovina -e ž ( í; ú )
hruškov les: omara iz hruškovine

hrúškovka -e ž ( ú )
voda, v kateri so se kuhale (suhe) hruške: piti hruškovko

hrúškovnica -e ž ( ú )
nar. hruševec , hruškovec : Pri teh hišah so ljudje potnikom, kakršni smo bili mi, postregli z jabolčnico ali s hruškovnico (M. Kranjec)

hrúti hrújem nedov. ( ú )
nastopati, pojavljati se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo: burja, veter, voda hruje ; vihar hruje nad morjem / bitka hruje ; ekspr. sovražne čete so večkrat hrule po tej deželi ; pren. kri viharno hruje v njem ; burne misli mu hrujejo po glavi
// ekspr. kričati, vpiti na koga: oče hruje na sina

hrváščina -e ž ( ȃ )
hrvaški jezik: razvoj, značilnosti hrvaščine

hrváški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Hrvate ali Hrvaško: hrvaški jezik ; hrvaški narod ; hrvaška narečja

hrváškosŕbski -a -o prid. ( ȃ-ȓ )
nanašajoč se na Hrvate in Srbe: hrvaškosrbski jezik

hrváštvo -a s ( ȃ )
lastnosti, značilnosti Hrvatov: sorodnosti med srbstvom in hrvaštvom / to je prizadelo njegovo hrvaštvo hrvaško narodno zavest

hrvàt -áta m ( ȁ á )
pog. kar je po izvoru s Hrvaškega: v gostilnah točijo hrvata, ki so ga pripeljali čez Gorjance / fižol bo obrodil, zlasti hrvat lepo kaže

hrvátar -ja m ( ȃ )
1. nekdaj sezonski, zlasti gozdni delavec, ki hodi na delo na Hrvaško: za praznike prihajajo hrvatarji domov
2. pog. kar je po izvoru s Hrvaškega: na sejmu je kupil lepega pujska hrvatarja

hrvátiti -im nedov. ( á ȃ )
1. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti hrvaškega jezika: dolgo je živel na Hrvaškem, zato precej hrvati
// ekspr. govoriti hrvaško: kaj boš hrvatil, po domače povej
2. prevajati v hrvaški jezik:

hrvatízem -zma m ( ī )
jezikosl. element hrvaščine v kakem drugem jeziku: v knjigi je veliko hrvatizmov

hrvátski -a -o prid. ( ȃ )
hrvaški : hrvatska noša ; hrvatsko narodno gibanje
šalj. že sedem hrvatskih let te nisem videl zelo dolgo

hrvátskosŕbski -a -o prid. ( ȃ-ȓ )
hrvaškosrbski : hrvatskosrbski jezik

hrvátstvo -a s ( ȃ )
hrvaštvo : sorodnosti med srbstvom in hrvatstvom / to je prizadelo njegovo hrvatstvo hrvaško narodno zavest

hŕzanje -a s ( )
rezgetanje : nestrpno hrzanje žrebcev

hŕzati -am tudi hŕžem nedov. ( )
oglašati se z visokimi, tresočimi se glasovi; rezgetati : konji hrzajo in nestrpno kopljejo s kopiti

hŕzniti -em dov. ( ŕ ȓ )
oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi; zarezgetati : spočiti konji so hrznili in stekli po cesti

hrženíca -e ž ( í )
zool. večja zeleno rjava žaba, ki živi le v jezerih in rekah, Rana ridibunda:

hržíca -e ž ( í )
nav. mn., zool. mušice, katerih ličinke povzročajo na rastlinah bolezenske izrastke, Cecidomyidae:

htéti hčèm nedov. , hté tudi hčêjo ( ẹ́ ȅ )
zastar. hoteti : oče mu ni htel izročiti posestva / kaj ti pa hčem

HTML in html -- in HTML in html -ja [ hətəmələ̀ ] m ( ə̏ ) rač., krat.
računalniški jezik za izdelavo, oblikovanje dokumentov, zlasti spletnih strani: novice je mogoče gledati kot dokumente HTML ; priročnik za kodirni jezik HTML ; stran HTML ; znanja s področja HTML-ja

htónski -a -o prid. ( ọ̑ )
v zvezi htonsko božanstvo , v grški mitologiji božanstvo, ki živi v podzemlju: olimpijska in htonska božanstva

medm. ( ȗ )
1. izraža občutek groze, zoprnosti: tam so volkovi, hu ; hu, kri
2. posnema glas sove, tuljenje, hud jok: hu, hu, se oglaša sova ; hu, ustrelili so ga
3. posnema glas pri hukanju: hu, hu, je hukal v premrle prste

húba -e ž ( ú )
1. v fevdalizmu posestvo, ki obsega približno 15–20 ha: najemniki na grofovskih hubah ; razdelitev zemljišča na hube
zgod. kraljevska huba fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha
2. nar. severozahodno, nekdaj posestvo , kmetija : imeti, prodati hubo ; živeti na hubi

húbar -ja m ( ȗ ) nekdaj
1. kdor ima hubo: hubarji so pasli živino na skupnih pašnikih
2. najemni delavec na gozdnem posestvu: socialno vprašanje hubarjev in viničarjev

hubêrtus -a m ( ȇ )
1. tekst. nepremočljiva volnena tkanina, tkana v platneni vezavi: lovski površnik iz hubertusa
2. lahek plašč iz te tkanine: nosil je star, oguljen hubertus ; v prid. rabi: hubertus plašč ; hubertus tkanina

hučáti -ím nedov. ( á í )
star. močno pihati: veter huči

húd -a -o in prid. , hújši ( ȗ ú )
1. pretirano strog: bil je hud oče ; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo
2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name ; huda je, ker nič ne pišeš ; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka
3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas ; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze
4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa ; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud
5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče ; hujša je od samega vraga ; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje
6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat ; huda novica, vest ; imeli smo hudo pot / hude sanje ; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje
7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres ; huda lakota ; živi v hudi revščini, stiski ; huda suša / huda bolečina, nesreča ; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka ; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus
// nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec ; hud pravdar / bil je hud pijanec
star. storiti hud konec umreti nasilne smrti ; očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela ; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek ; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi ; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
čeb. huda gniloba

hudíč -a m ( í )
1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje ; angeli in hudiči ; imeti zveze s hudičem ; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču ; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot vzklik: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču!
// ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva
2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter ; vsak hudič bi me že rad učil ; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca ; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel ; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari
3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup , nemir : ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
4. pog., ekspr. neprijetnosti , težave : hudič bo, če bodo izvedeli ; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča ; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič
5. pog., ekspr., v povedni rabi izraža
a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu ; hudič je, če te nihče ne uboga
b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj
6. pog., ekspr., v členkovni rabi izraža
a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli ; cesta se od hudiča vleče ; bilo je od hudiča vroče ; na hudiče sem truden
b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!« ; to ni (pol) hudiča vredno
7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?« ; hudič (ga) vedi, kod se potepa ; kdo, za hudiča, vas je poslal tja?
b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja
c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red ; tristo hudičev, da je res!
č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere ; da bi ga hudič
pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta ; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči ; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je ; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to ; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času ; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo ; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl ; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal ; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj na videz nemogočega; zelo je hudoben ; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim ; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko ; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti ; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno ; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo ; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti ; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor ; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudoben ; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je ; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno ; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti

hudičaríja -e ž ( ȋ ) pog.
1. slabš. navlaka , krama : na podstrešju si našel vsakršno hudičarijo / kupila je zavese, pregrinjala in drugo hudičarijo
2. ekspr. hudobno ali nagajivo dejanje: kdo je naredil to hudičarijo ; uganjati hudičarije / naučil se je politike in vseh mogočih hudičarij

hudíčati -am nedov. ( í ī )
ekspr. preklinjati z besedo hudič: hudičati in bentiti ; gromozansko, na vso moč hudičati / hudičal se je nad vsem

hudíček -čka m ( ī )
manjšalnica od hudič: hudiči in hudički ; ima črne oči kakor hudiček
// ekspr. poreden, neugnan otrok: sosedov hudiček mu spet nagaja
// ekspr., navadno s prilastkom mlada, živahna ženska: bila je zelo nagajiv hudiček

hudičéla -e ž ( ẹ̑ )
1. slabš. zlobna, hudobna ženska: si jo videl, hudičelo
2. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč : Hudičel je bilo vse polno, pa ni bilo cvetja na njih (I. Tavčar)

hudíčev -a -o prid. ( í )
1. nanašajoč se na hudiča: prikazen v hudičevi podobi / ekspr.: ta igra je prava hudičeva iznajdba ; nesreča je hudičevo delo / star.: hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis ; hudičevo olje žveplena kislina / kot psovka: boš tiho, mulec hudičev ; poberi se, seme hudičevo / ta človek je hudičev / njegovi hudičevi naklepi se niso uresničili
2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: ta hudičev birt me je že spet osleparil ; rad bi že prišel iz te hudičeve luknje v spodobno stanovanje / teh njegovih hudičevih navad ni mogla več prenašati
3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: prestal je hudičeve čase ; to delo je zares hudičevo ; vojna je postajala vse bolj hudičeva / cesta je vsa hudičeva v zelo slabem stanju ; že ves mesec imamo hudičevo vreme slabo, neugodno
4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: hudičeva lakota ; hudičeva vročina, zima ; njegovo trpljenje je bilo hudičevo / ne pij preveč, to vino je hudičevo zelo močno
5. ekspr., v povedni rabi ki se mu posreči izpeljati tudi kaj na videz nerešljivega: bolj hudičev je od hudiča samega ; ta baba je vsa hudičeva, vse doseže / pog. za denar prislužiti je ves hudičev zelo sposoben, uspešen
ekspr. to ti je pravo hudičevo seme človek z veliko slabimi lastnostmi

hudičevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hudičevati: noče se odvaditi tega prostaškega hudičevanja

hudičeváti -újem nedov. ( á ȗ )
hudičati : hudičevati in kričati ; hudičeval je, da se je vse bliskalo

hudíčevec -vca m ( í )
star. zloben, hudoben človek; hudič : hudičevec jo je premamil in ogoljufal

hudíčevka -e ž ( í )
1. rel. duhovno bitje ženskega spola, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudiči in hudičevke / prikazovala se mu je celo kot hudičevka
// star. čarovnica : hudičevke se zbirajo na Kleku
2. ekspr. zlobna, hudobna ženska: hudičevka uživa nad njeno nesrečo / ta ženska je prava hudičevka

hudíčevski -a -o prid. ( í )
1. hudičev : bila je vsa hudičevska / ta hudičevski spor se vleče že deset let / kvartanje je hudičevska strast / zunaj je hudičevska zima / kot psovka pusti me, hudič hudičevski
2. ekspr. tak kot pri hudiču: hudičevski nasmeh / gleda ga s hudičevskimi očmi

hudíčevstvo -a s ( í )
ekspr. narava, lastnosti hudiča: ta ima nekaj hudičevstva v sebi
// zelo slabo, hudobno dejanje: pri njem se zdi verjetno vse, tudi največje hudičevstvo ; bogoskrunstva in hudičevstva

hudíčiti -im nedov. ( í ȋ )
hudičati : kar naprej se duša in hudiči

hudík -a m ( í )
evfem. hudič : hudik ga skuša / hudik, da je res / kateri hudik si je le upal to narediti / namesto nageljna je zrastel pritlikavi hudik / meso ima, pa hudika brez zob ne more jesti / »Saj vendar ve.« »Hudika ve!« / vedel je, da je od hudika mojster

hudíka -e ž ( í )
nar. grm z belimi ali rdečkastimi cveti v ploščatih kobulih; dobrovita : grmiči hudike

hudíkov -a -o prid. ( í )
evfem. hudičev : hudikovo zapeljevanje / zapletel se je v neko hudikovo afero / davi je ležala prav hudikova slana

hudíman 1 -a m ( í )
evfem. hudič : hudiman ga je dobil v oblast ; bogat ko sam hudiman / hudiman! ni hudiman! ti hudiman ti! / hotel je poučiti tega hudimana, pa se ni dal / uganjati hudimana / od hudimana rad jo ima / to ti jemlje denar, da je hudiman

hudíman 2 -a -o prid. ( í )
evfem. hudičev : hudimane babe / za vse življenje si bo zapomnil te hudimane kraje / ti hudimana reč

hudímanov -a -o prid. ( í )
evfem. hudičev : hudimanove zvijače / ti hudimanovi smrkavci mu ne dajo miru / imel je hudimanovo srečo

hudímanski -a -o prid. ( í )
evfem. hudičev : hudimanski sitnež / vsega so krive te hudimanske stranke / imel je hudimansko smolo

hudímar -ja m ( í )
evfem. hudič : hudimar je napravil grozovito burjo / hudimar, kaj sem mu le storil ; o ti hudimar ti / skregal se je z nekim hudimarjem

hudína -e ž ( í )
star. težava , nadloga : od samih hudin se mu je zbledlo / tare ga hudina starosti / krivoverce so dolžili za vso hudino na svetu
zastar. stradala je in hudino preganjala slabo se ji je godilo, trpela je
// slaba, negativna lastnost: kmalu je spoznal vse hudine njegovega značaja

hudír -ja m ( í )
evfem. hudič : hudir ga je zmamil ; drvel je, kakor da ga žene sam hudir / hudir! ni hudir! kje, za hudirja, tiči / vsi smo vedeli, da temu hudirju skopemu ni treba denarja / bogve kakšnega hudirja imajo zdaj med seboj / »Ali je znal?« »Hudirja je znal!«
pog. saj je vse en hudir vseeno je ; pog., ekspr. pojedel bi hudirja in pol zelo veliko ; pog., ekspr. ta človek je od hudirja, s hudirjem doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudoben

hudírjev -a -o prid. ( í )
evfem. hudičev : ujel se je v hudirjeve zanke / tega se boj, to je hudirjev človek / ti hudirjevi golobi delajo samo škodo / prestal je hudirjeve težave

hudíti -ím nedov. ( ī í )
zastar. jeziti 1 : njegovo zabavljanje ga ni nič hudilo ; ljudje so se na tatico zelo hudili

hudník -a m ( í )
evfem., navadno vzklik hudič : hudnik! ti hudnik ti ; hudnik vedi, kako je to

hudo... prvi del zloženk
nanašajoč se na hud: hudodelec, hudoletnica, hudournik, hudovoljen

hudôba -e ž ( ó )
1. star. hudobija , hudobnost : lagati iz hudobe / v svoji hudobi se ni zmenil za nikogar
2. ekspr. hudoben človek: najraje bi to hudobo pošteno pretepel / kaj moreš za to, če je fant taka hudoba / kot psovka: ti hudoba ti ; kako moreš, hudoba, kaj takega reči
3. evfem., star. hudič : hudoba jo je zapeljevala / ekspr. peklenska hudoba

hudôbar -ja m ( ȏ )
evfem. hudič : grozila je s hudobarjem in peklom ; črni hudobar

hudôbček -čka m ( ó )
hudiček

hudôbec -bca m ( ó )
evfem. hudič : to misel mu je vdihnil hudobec ; zli duhovi in hudobci / zapisati se hudobcu / ekspr. črn hudobec / ta človek je brezsrčen hudobec

hudôben -bna -o prid. , hudôbnejši ( ó ō )
ki drugim želi in povzroča slabo, hudo: hudoben človek ; ekspr. peklensko hudoben ; hudobna je kot kača / hudoben otrok / da more biti tako hudoben / hudobno dejanje
// ki izraža, kaže to željo: hudobne oči ; ošinil ga je s hudobnim pogledom ; hudoben smeh / v duši mu je dozorel hudoben naklep ; hudoben namen
rel. hudobni duh hudič

hudobíja -e ž ( ȋ )
lastnost hudobnega človeka: storiti, žaliti iz hudobije ; hudobija ljudi / polastila se ga je hudobija
// zlobno, hudobno dejanje: napraviti, storiti hudobijo ; zmožen je velike hudobije
ekspr. sama hudobija ga je je zelo hudoben

hudobiján -a m ( ȃ )
ekspr. hudobnež : hudobijan ga je grdo gledal / kot psovka ti hudobijan ti ; molči, hudobijan

hudobíka -e ž ( í )
nar. grm z belimi ali rdečkastimi cveti v ploščatih kobulih; dobrovita : šibje hudobike

hudobíven -vna -o prid. ( ȋ )
star. hudoben : Strašni konec hudobivnega grajskega priganjača ga je vendarle pretresel (I. Zorec)

hudôbnež -a m ( ȏ )
hudoben človek: ima ga za hudobneža ; velik, zakrknjen hudobnež ; pravičniki in hudobneži

hudôbnica -e ž ( ȏ )
hudobna ženska: hudobnica mu ne da miru ; hudobnica jo je pognala z doma

hudôbnik -a m ( ȏ )
star. hudobnež : hudobniki so ga hujskali proti staršem

hudôbnost -i ž ( ó )
lastnost hudobnega človeka: vse to je počel iz same hudobnosti ; dogodek je opisoval z neko hudobnostjo ; hudobnost in sovraštvo / v tem tiči vsa hudobnost tega človeka / dovtip brez hudobnosti
// zlobno, hudobno dejanje; hudobija : odpustil ji je vse njene hudobnosti

hudodélec -lca m ( ẹ̑ )
storilec kaznivega dejanja, zločinec: prijeti, zaslišati hudodelca ; umrli je bil žrtev patološkega hudodelca ; zahrbten, zakrknjen hudodelec / šalj. zasačil je mladega hudodelca, ki je plezal na jablano
pravn., nekdaj album hudodelcev

hudodélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
hudodelski : hudodelno nagnjenje

hudodélka -e ž ( ẹ̑ )
storilka kaznivega dejanja, zločinka: postala je hudodelka ; prijeti, zapreti hudodelko

hudodélnik -a m ( ẹ̑ )
star. storilec kaznivega dejanja, zločinec: kaznovati, zasledovati hudodelnika ; na smrt obsojeni hudodelnik

hudodélski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na hudodelce ali hudodelstvo: hudodelska ženska / hudodelska banda, druščina / hudodelski načrt, naklep ; oblast je zatrla hudodelsko dejavnost / ekspr. umorila ga je hudodelska roka

hudodélstvenost -i ž ( ẹ̑ )
hudodelska dejavnost: nagel porast hudodelstvenosti / proučevanje vzrokov hudodelstvenosti pri mladoletnikih

hudodélstvo -a s ( ẹ̑ )
kaznivo dejanje, zločin: storiti hudodelstvo ; hudodelstvo, storjeno iz pohlepa po denarju ; hudodelstvo proti državi / zaplesti se v hudodelstvo ; poskus hudodelstva / šalj. spominja se prepisovanja nalog in podobnih hudodelstev

hudogléd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki hudo, neprijazno gleda: hudogled človek / hudoglede oči

hudolésov -a -o ( ẹ́ )
pridevnik od hudolesovina: češminovi, leskovi in hudolesovi zobotrebci

hudolésovina in hudolesovína -e ž ( ẹ́; í )
nar. grmičasta rastlina z rdečimi mladikami, belimi cveti in črnimi plodovi; rdeči dren 2 : cvetoč grm hudolesovine / ročaj iz hudolesovine

hudolétnica -e ž ( ẹ̑ )
bot. rastlina z raznobarvnimi cveti v koških, Erigeron: kanadska hudoletnica

hudomúšen -šna -o prid. ( ū ȗ )
1. dobrodušno šaljiv in nagajiv obenem: hudomušen človek ; hudomušna ženska / hudomušen obraz ; hudomušne oči / hudomušen pogled ; hudomušna beseda, namera
2. zastar. čemeren , siten : ne bodi vendar tako hudomušen

hudomúšnež -a m ( ȗ )
hudomušen človek: druščina hudomušnežev / ta je hudomušnež že po naravi

hudomúšnica -e ž ( ȗ )
1. hudomušna ženska: nekatere hudomušnice so mu začele nagajati
2. ekspr. hudomušna misel: njegovo govorjenje je polno hudomušnic in domislic

hudomúšnik -a m ( ȗ )
hudomušnež : bil je znan kot hudomušnik

hudomúšnost -i ž ( ū )
lastnost hudomušnega človeka: njegova hudomušnost jim je začela presedati / hudomušnost ga nikoli ne mine

húdost -i ž ( ú )
knjiž. značilnost hudega: hudost bolezni

hudôta -e ž ( ó )
knjiž. kar je hudo: doživela je veliko hudot

hudoúren -rna -o prid. ( ū ȗ )
1. nanašajoč se na hudo uro: nad vasjo se kopičijo hudourni oblaki ; hudourno nebo / hudouren vihar / hudourno znamenje znamenje, ki napoveduje hudo uro ; hudourna sveča v kmečkem okolju sveča, ki se prižge ob hudi uri ; pren., ekspr. nanj se je usula hudourna ploha besed
2. hudourniški : preko skal drvi hudouren potok ; hudourna struga
3. ekspr. vihrav , divji : ne maram več videti tega hudournega človeka / njegova hudourna strast je kmalu prešla

hudoúriti -im nedov. ( ū ȗ )
ekspr. teči kot hudournik: vode hudourijo po pobočjih v dolino
// razburjeno se premikati, divjati: hudourila je po hiši

hudoúrje -a s ( ȗ )
neurje : hudourje je naredilo veliko škodo

hudoúrnica -e ž ( ȗ )
hudournik : hudournica besni in trga zemljo / hudournice se divje spreletavajo po zraku

hudoúrnik -a m ( ȗ )
1. gorski potok z zelo velikim padcem: hudourniki derejo v dolino ; regulirati, zajeziti hudournik ; divjanje hudournikov ; razdiralna moč hudournikov ; planil je v hišo kakor hudournik / ekspr. solze so se ji v hudournikih ulile po licih
2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: oblaki so izlivali prave hudournike dežja ; pred gostilno se je hudournik ljudi ustavil ; bruhal je hudournike psovk
3. nav. mn., zool. lastovkam podobne ptice selivke z dolgimi, ozkimi krili, Cypselidae: črni hudournik ; planinski hudournik

hudoúrniški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na hudournik: hudourniška struga / napraviti hudourniške pregrade / skrb za urejanje hudourniških območij

hudovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od hudovati se: hudovanje staršev ga je zelo prizadelo / ekspr. knjiga je sprožila pravi vihar hudovanja

hudováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
biti hud, jezen: hudoval se je in preklinjal ; nič se ne huduj ; mati se je zaradi otrokove neubogljivosti zelo hudovala ; huduje se na ljudi, ki ga opravljajo ; hudovala se je nad materjo, ker je ni pustila na ples

hudovóljen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ ) star.
1. hud , jezen : bil je hudovoljen / hudovoljne besede
2. hudoben , nenaklonjen : hudovoljen človek

hudožêljen -jna -o prid. ( é ē )
hudoben , škodoželjen : hudoželjna soseda ga neprestano opravlja

hudožéstvenik -a m ( ẹ̑ )
publ. član Moskovskega umetniškega akademskega gledališča: gostovanje hudožestvenikov

hudožív -a -o prid. ( ȋ í )
nar. zelo utrujen, zbit: Toda kdaj je Berta, naj je prišla še tako hudoživa poleti iz Križa, šla potem spat? (A. Rebula)

hugenót -a m ( ọ̑ )
v Franciji, od 16. do 18. stoletja protestant, zlasti kalvinec: pokol hugenotov

hugenótski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od hugenot: hugenotske vojne

huhú medm. ( ȗ )
1. posnema glas sove, tuljenje, hud jok: huhu, se je oglašala sova
2. posnema glas pri hukanju: huhu, si je hukal v roke

húj medm. ( ȗ )
1. izraža občutek groze, zoprnosti; hu : huj, tako se bojim ; zebe me, huj!
2. posnema glas sove, tuljenje, hud jok: uharica vpije: huj, huj

húja medm. ( ȗ )
klic, pri splavarjih nehaj veslati!:

hujskáč -a m ( á )
kdor hujska: obrekljivci in hujskači / vojni hujskač

hújskanje -a s ( ȗ )
glagolnik od hujskati: hujskanje k uporu ; hujskanje enega naroda zoper drugega

hujskaríja -e ž ( ȋ )
slabš. hujskaško govorjenje ali ravnanje: protidržavna hujskarija

hujskáški -a -o prid. ( á )
ki (rad) hujska: hujskaški človek / hujskaški članek, govor

hujskáštvo -a s ( ȃ )
dejavnost hujskačev: osramotil se je s hujskaštvom / vojno hujskaštvo

hújskati -am nedov. ( ȗ )
spodbujati k dejanjem, slabim, škodljivim za družbo: hujskali so ljudstvo proti vladi ; hujskati vojake k uporu, otroke zoper starše

hujšálo -a s ( á )
sredstvo za hujšanje:

hújšanje 1 -a s ( ȗ )
glagolnik od hujšati 1 : pretirano hujšanje

hújšanje 2 -a s ( ȗ )
glagolnik od hujšati 2 : hujšanje razmer

hújšati 1 -am nedov. ( ȗ )
postajati suh: bolnik vse bolj hujša ; hujšati zaradi stradanja ; hujšati v obraz ; naglo, vidno hujša / slab gospodar je, živina mu kar hujša

hújšati 2 -am nedov. ( ȗ )
delati hujše, slabše: revščina je hujšala njegovo žalostno usodo ; odnosi med sosedi se hujšajo ; mednarodna politična situacija se hujša / bolezen se mu hujša

hùk medm. ( ȕ )
posnema glas pri kolcanju: kdo le misli name, huk

húkanje -a s ( ȗ )
glagolnik od hukati: s hukanjem si je grel roke / hukanje sov in čukov

húkati -am nedov. ( ȗ )
1. izdihavati zrak in z njim kaj ogrevati: hukati v roke ; hukati si v premrle prste ; otroci hukajo v zaledenelo šipo
2. oglašati se z glasom hu: čuk, sova huka / parniki so monotono hukali

húkniti -em dov. ( ú ȗ )
1. izdihniti zrak in z njim kaj ogreti: hukniti v mrzle roke / hukniti v ogledalce
2. oglasiti se z glasom hu: sova je huknila / veter hukne

húla -e ž ( ú )
zastar. rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu; grbina

hulahúp 1 tudi hula-hoop -a [ hula-húp ] m ( ȗ )
igra, pri kateri vrti igralec obroč okrog svojega telesa: igrati hulahup ; v prid. rabi: hulahup obroč

hulahúp 2 in holahóp -- v prid. rabi ( ȗ; ọ̑ )
v zvezi hulahup nogavice ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu: nositi hulahup nogavice

hulahúpke -húpk in holahópke -hópk ž mn. ( ȗ; ọ̑ )
pog. hulahup nogavice: prodajajo hulahupke v različnih barvah

huligán -a m ( ȃ )
mladoletnik, ki v želji po uveljavljanju krši splošno veljavne družbene norme: skupina predrznih huliganov

huligánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na huligane: huliganski prestopki / ekspr. huligansko vedenje

huligánstvo -a s ( ȃ )
obstoj, dejavnost huliganov: na posvetovanju so govorili tudi o huliganstvu ; pojavi huliganstva v mestu / ekspr. to, kar počnete vi, je čisto navadno huliganstvo

húliti se -im se nedov. ( ú ū )
pritajeno, sključeno hoditi: lisica se huli okrog kokošnjaka / tesno stisnjen k zemji se huli proti vasi ; pren. mrak se je hulil v vežo
// ekspr. neodkrito, potuhnjeno se vesti: zmeraj se huli, nikoli ne pogleda v oči

húlja -e ž ( ū )
zastar. potuhnjenec , podlež : namesto odločnega in ponosnega moža smo srečali huljo / zmerjali so ga s huljo

húlman -a m ( ȗ )
zool. indijska, v skupinah živeča opica, ki se hrani z listjem, Presbytis entellus:

humán -a -o prid. ( ȃ )
1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški: do svojih nasprotnikov je bil human ; biti human s podrejenimi / humana zakonodaja ; humano čustvo / humani odnosi
// ki ima namen pomagati ljudem, človekoljuben: human človek / humana akcija krvodajalcev
2. knjiž. nanašajoč se na človeka: humani virus / humana biologija

humaníst -a m ( ȋ )
1. pripadnik humanizma: spisi srednjeveških pisateljev in razprave učenih humanistov
2. človek, katerega nazori temeljijo na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka: bil je velik humanist / socialistični humanist
3. kdor se ukvarja s kako humanistično vedo: nasprotja med tehnokrati in humanisti
// star. strokovnjak za klasične jezike in kulturo; klasični filolog : na klasični gimnaziji poučuje nekaj dobrih humanistov

humanístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na humaniste ali humanizem: humanistična filozofija ; humanistična kultura / njegov odnos do delavcev je globoko humanističen / humanistična in tehnična inteligenca ; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture / ponaša se s svojo humanistično izobrazbo ; humanistična gimnazija klasična gimnazija

humanístika -e ž ( í )
1. področje znanosti, ki zajema vede, ki proučujejo sledi človeške duhovne in materialne dejavnosti v času in prostoru: slovenska humanistika ; področje družboslovja in humanistike
2. dela s tega področja: leposlovje in humanistika
3. pog. fakulteta za humanistične vede: koprska humanistika

humanístka -e ž ( ȋ )
1. ženska, katere nazori temeljijo na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka: izobražena ženska je in velika humanistka ; angažirana humanistka
2. ženska, ki se ukvarja s kako humanistično vedo: kot humanistka je tesno povezana s filozofijo

humanístovski -a -o prid. ( ȋ )
zastar. humanističen : humanistovski učenjaki

humanitárec -rca m ( ȃ )
nav. iron. humanitaren človek: ti sentimentalni humanitarci

humanitáren -rna -o prid. ( ȃ )
1. dobrodelen , human : ustanova ima humanitaren značaj ; humanitarna akcija, dejavnost, pomoč ; poplavljencem so poslale pomoč razne humanitarne organizacije / humanitarni most povezava za prevoz ljudi z obkoljenega območja ali za prevoz humanitarne pomoči ljudem v nesreči / humanitaren človek
2. humanističen : humanitarna filozofija francoske revolucije / študij humanitarnih ved

humanitárnost -i ž ( ȃ )
lastnost humanitarnega človeka: svojo humanitarnost je pokazal ob veliki povodnji

humanitéta -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. humanost , humanizem : ideal humanitete, svetovnega miru in spoštovanja človeka
2. do 1848 zadnja dva razreda šestletne gimnazije: profesor humanitete v Celovcu

humanitéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na humaniteto: iz humanitetnih ozirov ; humanitetna misel mednarodnega bratstva / humanitetni razred

humanizácija -e ž ( á )
glagolnik od humanizirati: humanizacija kazenskega prava

humanízem -zma m ( ī )
1. kulturno in umetnostno gibanje v renesansi, ki je poudarjalo pomen človeka, njegovega življenja: doba humanizma in renesanse
2. nazor, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka: v teh besedah se razodeva globok humanizem / socialistični humanizem

humanizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od humanizirati: humaniziranje človeške družbe

humanizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj človeško, dobro, plemenito, človečiti: humanizirati človeka ; humanizirati mednarodne odnose / humanizirati vzgojo

humánost -i ž ( ȃ )
lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človečnost: znan je po svoji resnični humanosti / ravnati s kom v duhu humanosti ; načelo humanosti / humanost vzgojnih postopkov

humánski -a -o prid. ( ȃ )
star. human : pristaš naprednih humanskih idej

húmbug -a m ( ȗ )
knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi prevara , goljufija , slepilo : vse to je laž in humbug ; takšna trditev je navaden humbug

humerál -a m ( ȃ )
rel. platnen prtič, ki pokriva pri maši duhovnikov vrat in ramena; amikt : mašnik si ogrne humeral

humíden -dna -o prid. ( ȋ )
agr., geogr. pri katerem padavine presegajo izhlapevanje, vlažen: humidna klima ; humidna pokrajina / kolobarjenje v humidnih proizvodnih razmerah

humificírati se -am se nedov. in dov. ( ȋ )
agr. spreminjati se v humus: listje se humificira

humifikácija -e ž ( á )
agr. spreminjanje v humus: humifikacija listja

humínski -a -o prid. ( ȋ )
agr. ki nastane pri humifikaciji: huminska snov / huminske kisline

humizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
agr. bogatiti tla s humusom: humizirati peščena tla

humór -ja m ( ọ̑ )
1. sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa: biti brez humorja ; imeti smisel za humor / on je človek humorja
// kar se ustvari s to sposobnostjo: ljubil je šalo in razumel humor ; črtica je brez humorja ; pripovedovati s humorjem ; naraven, trpek, zdrav humor / črni humor katerega predmet je lastna ali obča tragika ; obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju ; suh humor brez osebne čustvene prizadetosti
2. zastar. veselo razpoloženje, dobra volja: v njem sta se lepo družila resnost in humor

humóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. humorističen : humoren pisatelj ; zmeraj je bil humoren in vesel / najbolje je odigral humorne prizore

humoréska -e ž ( ẹ̑ )
lit. literarno delo, ki na šaljiv način prikazuje resničnost, življenje: napisati, priobčiti humoresko ; humoreske in groteske
// glasb. skladba šaljivega značaja: Dvořákova humoreska

humoríst -a m ( ȋ )
duhovit, šaljiv človek, šaljivec: on je velik humorist ; njegovo pripovedovanje izdaja rojenega humorista / nastopil bo zabavni ansambel s pevcema in humoristom
// kdor piše humoristična dela: v fiziognomiji tega pisatelja se družita humorist in satirik

humorístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na humor: humorističen list, pisatelj ; humoristična oddaja v radiu ; humoristična zgodba ; humoristično delo / govoriti v humorističnem tonu / jemati stvar s humoristične strani ; pog. ima močno humoristično žilico

humorístka -e ž ( ȋ )
duhovita, šaljiva ženska, šaljivka: je res prava humoristka / nastop znane humoristke
// ženska, ki piše humoristična dela: znana igralka in humoristka

humórnost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost humorističnega: humornost je le del njegovega pisateljskega bistva ; očaral jih je z odkritosrčno humornostjo in ljubeznivostjo / glavnega junaka je odigral s preizrazito humornostjo

humózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
agr. ki vsebuje veliko humusa: humozna prst ; humozna tla
// ki nastane pri humifikaciji: humozne snovi / humozne kisline

húmus 1 -a m ( ȗ )
vrhnja plast tal, ki vsebuje veliko razkrojenih organskih snovi, prst: sloj proda je pokrit z rodovitnim humusom ; gozdni humus
// agr. razkrojene organske snovi, sprstenina: zemlja vsebuje veliko humusa ; obogatiti tla s humusom

húmus 2 -a m ( ȗ ) gastr.
tradicionalni orientalski namaz iz čičerike in začimb: jesti humus s surovo zelenjavo

húmusen -sna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na humus: odstraniti humusno plast / humusna gnojila / humusne snovi

hún -a m ( ȗ )
ekspr. surov, nasilen človek: fašistični huni so požgali domove in odpeljali ljudi v taborišča

húncvet -a m ( ȗ )
ekspr. malopriden, malovreden človek: bil je pošten, dokler ni spoznal tega huncveta

hungarístika -e ž ( í )
veda o madžarskem jeziku in književnosti: diplomirati iz hungaristike

húnski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na Hune ali hune: hunski vpadi / hunska plemena / hunska dejanja okupatorjev

húnt -a m ( ȗ )
rud. žarg. ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga: nakladati hunte / nakopal je pet huntov premoga

húnta -e ž ( ȗ )
v Španiji in v latinskoameriških deželah začasna, navadno iz častnikov sestavljena vlada: revolucionarna hunta ; vodstvo hunte / udar vojaške hunte

hùp medm. ( ȕ )
posnema glas pri kolcanju: jaz, hup, že nisem pijan

húpa -e ž ( ú )
zvočna signalna naprava pri motornih vozilih: pritisniti na hupo ; dal je signal s hupo ; predirljivi glasovi avtomobilskih hup

húpanje -a s ( ȗ )
glagolnik od hupati: ponoči hupanje ni dovoljeno / hupanje avtomobilov

húpati -am nedov. ( ȗ )
dajati signale s hupo: sedel je za volanom in divje hupal ; avtomobili drvijo po cestah in neprestano hupajo

hupkáč tudi húpkač -a m ( á; ȗ )
nar. vzhodno smrdokavra , vodeb : v luknjah starih vrb gnezdijo vrabci in hupkači

húpkati -am nedov. ( ȗ ) nar. vzhodno
1. pestovati , ujčkati : hodila je po sobi in nežno hupkala otroka
2. poskakovati : otroci vpijejo in hupkajo okrog hiše

hurá medm. ( ȃ )
izraža spodbudo pri napadu, navdušenje nad uspehom: hura, v napad ; na vrhu smo, hura
// v zvezi s hip izraža (angleški) mornarski pozdrav: »Hip, hip!« »Hura!« ; sam.: sprejeli so ga s trikratnim hura ; v prid. rabi: hura klici

húrija -e ž ( ú )
v muslimanski veri večno mlada in lepa devica, ki razveseljuje vernike v raju: hurija z lesketajočimi se očmi

hurikán -a m ( ȃ )
izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki: hurikan je divjal nad Florido ; napovedal je čas in pot hurikana

huríska -e ž ( ȋ )
v muslimanski veri večno mlada in lepa devica, ki razveseljuje vernike v raju: bila je lepa kot huriska

hurónski -a -o prid. ( ọ̑ )
ekspr. izredno glasen, hrupen: huronski krik, smeh ; huronsko vpitje

husít -a m ( ȋ )
pripadnik husitstva: vojna s husiti

husitízem -zma m ( ī )
versko in družbeno gibanje na Češkem v 15. stoletju: pripadnik husitizma ; širjenje husitizma / nazori husitizma

husítski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na husite ali husitstvo: husitska ločina ; husitske vojne ; husitsko gibanje / husitski nazori

husítstvo -a s ( ȋ )
versko in družbeno gibanje na Češkem v 15. stoletju: husitstvo se je naglo širilo / obsojen je bil zaradi husitstva

husky gl. haski

hùš in húš medm. ( ȕ; ȗ )
1. izraža hud mraz: huš, danes je pa zelo mraz
2. izraža nagel premik, prelet: huš! je zletel ptič iz grmovja

hùšk medm. ( ȕ )
izraža nagel premik, prelet: hušk! je nekaj švignilo mimo

húškati -am nedov. ( ȗ )
1. šumeč hitro, sunkovito se premikati: netopirji huškajo v mraku ; izpod grmov so huškali zajci
// ekspr. večkrat hitro, sunkovito se premakniti: sključene postave so huškale po vrtu sem in tja / sence huškajo mimo okna
2. izdihavati zrak in z njim kaj ogrevati: huškati v dlani, v premrle roke

húškniti -em dov. ( ú ȗ )
1. šumeč hitro, sunkovito se premakniti: lisica huškne mimo ; ptice so hušknile z drevesa ; raketa je hušknila v zrak / veter je hušknil po brajdi
// ekspr. hitro, sunkovito se premakniti: otrok je hušknil na cesto ; hušknil je v hišo kakor tat
2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, za kratek čas se pojaviti: zadovoljen smehljaj mu je hušknil preko obraza ; rdečica ji je hušknila v lice
3. izdihniti zrak in z njim kaj ogreti: huškniti v premrle roke

húšniti -em dov. ( ú ȗ )
huškniti : sova je hušnila nad vrhovi / neznanca sta hušnila kot duh skozi zadnja vrata / ob zidu je hušnila nerazločna senca / iz suhljadi je hušnil droben plamenček

huzár -ja m ( ā )
nekdaj vojak konjeniške enote v značilni pisani uniformi: na čelu konjenice so bili huzarji
slabš. Bachovi huzarji v stari Avstriji uradniki kot uresničevalci absolutističnih, centralističnih načel ministra Bacha

huzárski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na huzarje: huzarski polk / huzarska suknja, uniforma

hvála -e ž ( á )
1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo ; to je povedal v njegovo hvalo ; prazna, zaslužena hvala ; hvale je bil vesel ; hvale vredna odločitev ; željen je časti in hvale ; star. dajati hvalo hvaliti
2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto ; za svoj trud ne pričakuje hvale ; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo
3. v členkovni rabi izraža
a) hvaležnost: hvala! hvala, gospod! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!« ; »Dober tek!« »Hvala, enako!«
b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu
c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim
ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili ; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil ; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema ; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba ; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil ; lastna hvala – cena mala ; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno

hválec -lca m ( ȃ )
kdor se (rad) hvali: kdo te bo le poslušal, hvalec

hválen -lna -o prid. ( ā )
1. ki izraža hvalo, priznanje: v hvalnem govoru je omenil tudi njegovo humanost ; hvalna molitev, pesem
2. star. vreden hvale, priznanja: hvalna prizadevnost dijakov ; hvalno dejanje rešitelja

hvalevréden -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
vreden hvale, priznanja: hvalevreden namen ; storil je hvalevredno dejanje / zastar. otrok je zaradi svoje pridnosti res hvalevreden vreden hvale, pohvale

hválež -a m ( ȃ )
kdor se (rad) hvali: ne morem več poslušati tega hvaleža

hvaléžen -žna -o prid. , hvaléžnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki se zaveda vrednosti izkazane dobrote in to tudi pokaže: hvaležen človek ; hvaležen je svojim staršem in učiteljem ; biti hvaležen za pomoč, za opozorilo ; globoko, iskreno hvaležen ; zelo sem ti hvaležen ; vznes. hvaležen ti bom do groba, do smrti ; iz srca, od srca hvaležen / hvaležno srce / pes je zvesta in hvaležna žival / izkazati, pokazati se hvaležnega
2. ki vsebuje, izraža hvalo, zahvalo: hvaležen nasmeh, pogled ; hvaležne besede / vznes. ohraniti koga v hvaležnem spominu
3. ki zagotavlja zadovoljstvo, uspeh, korist: to je zelo hvaležna barva za otroške obleke ; hvaležno blago / hvaležna naloga ; hvaležna snov za razgovor ; lotil se je hvaležnega dela

hvaléžnost -i ž ( ẹ́ )
čustvo hvaležnega človeka: otroke je navdajala hvaležnost ; storiti kaj iz hvaležnosti ; globoka, iskrena, velika hvaležnost ; bolnikova hvaležnost do zdravnika / besede, solze hvaležnosti
// izražanje tega čustva: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo ; pričakovati hvaležnost ; računati, zanašati se na hvaležnost ; poplačati dobroto s hvaležnostjo

hvalíčenje -a s ( ī )
glagolnik od hvaličiti: nehaj že s tem svojim hvaličenjem

hvalíčiti -im nedov. ( í ȋ )
pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: hvaličil je vse po vrsti / ekspr. samo hvaliči se, ne naredi pa nič hvali se

hvalilec gl. hvalivec

hvalílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki izraža hvalo, priznanje: hvalilen govor ; hvalilne besede

hvalísanje -a s ( ȋ )
glagolnik od hvalisati: zoprno je poslušati njegovo hvalisanje ; bahavo, nesramno hvalisanje

hvalísati -am nedov. ( ȋ )
pretirano, navadno neupravičeno hvaliti: kramarji so vabili in hvalisali svoje blago / slabš. hvalisa se, da je prepotoval že pol sveta hvali se

hvalísav -a -o prid. ( ī )
ki se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: hvalisav in prepirljiv človek / hvalisava reklama / hvalisavi pokloni

hvalísavec -vca m ( ī )
kdor se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: bil je lažnivec in sebičen hvalisavec

hvalísavost -i ž ( ī )
lastnost hvalisavega človeka: moti jih njegova hvalisavost ; boriti se proti ozkosrčnosti in hvalisavosti
ekspr. sama hvalisavost ga je zelo (rad) hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema

hvalítelj -a m ( ȋ )
kdor hvali: njegovi hvalitelji ga niso zapustili

hvalíti in hváliti -im nedov. ( ī á )
1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili ; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo ; vsaka mati hvali svojega otroka ; svatje so hvalili nevestino lepoto ; hvaliti vestno opravljeno delo ; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti ; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo ; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno
// zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti
2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali ; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec
delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov ; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo ; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje
rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati

hvalívec -vca in hvalílec -lca [ hvaliu̯ca ] m ( ȋ )
kdor hvali: dobra dela se sama hvalijo, ne potrebujejo hvalivcev

hváljenje -a s ( á )
glagolnik od hvaliti: samo hvaljenje ga bo še pokvarilo ; hvaljenje lastnih uspehov / hvaljenje Boga / njegovo bahaštvo in hvaljenje nam že preseda

hválnica -e ž ( ȃ )
1. lit. pesem v počastitev, hvalo česa: napisati hvalnico ; mogočna, veličastna hvalnica ; hvalnica stvarstva, življenja ; hvalnica ljubezni, naravi, svobodi
ekspr. vedno mu poje hvalnice zelo ga hvali
2. rel. molitev v čast, zahvalo Bogu: moliti, peti hvalnice

hvalospèv in hvalospév -éva m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
1. rel. hvalna molitev, navadno kot uvod v osrednji del maše: moliti hvalospev / velikonočni hvalospev
2. slavospev , hvalnica : hvalospev zaslužnemu možu ; hvalospev pomladi
ekspr. neprestano mu poje hvalospeve zelo ga hvali

hvastáč -a m ( á )
zastar. bahav, domišljav človek: družba glasnih hvastačev ; prišel je v roke sleparjem in hvastačem

hvastánje -a s ( ȃ )
zastar. bahavo, domišljavo govorjenje ali ravnanje: prazno hvastanje ; širokoustenje in hvastanje

hvastàv -áva -o prid. ( ȁ á )
zastar. bahav , domišljav : hvastav človek / hvastavo govorjenje

hvastávost -i ž ( á )
zastar. bahavost , domišljavost : njegova hvastavost mi preseda

hvatán -a m ( ȃ )
zool. južnoameriška opica s tankimi in dolgimi sprednjimi končinami in dolgim repom, ki ga uporablja za oprijemanje, Ateles: črni hvatan

hvóšč -a m ( ọ̑ )
nar. koroško njivska preslica: s hvoščem zarasle grede / čaj iz hvošča