h
1
--
in
-ja
[
hə̀ hə̀ja
in
há hája
]
m
(
ə̏; ā
)
deveta črka slovenske abecede:
mali h
;
od h do m
;
štirje h-ji
//
soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
onemitev haja
♦
jezikosl.
grlni h
ki se tvori z rahlo priporo
h
--
kot imenovalni prilastek
deveti po vrsti:
odstavek h
♦
glasb.
ton h
ton na sedmi stopnji C-durove lestvice
h-
prvi del zloženk
nanašajoč se na h:
izpit H-kategorije
♦
glasb.
H-dur
durov tonovski način s petimi višaji
;
h-mol
molov tonovski način z dvema višajema
;
šah.
kmet na h-liniji
v osmi navpični vrsti z leve strani
;
voj.
H-bomba
hidrogenska bomba
há
in
hà
medm.
(
ȃ; ȁ
)
1.
posnema glas pri smejanju:
ha, smešno
;
ha, ha, ha, se je smejal
2.
izraža posmeh:
ha, ti da bi kaj naredil
3.
izraža opozorilo, presenečenje:
ha, tu je prepad
;
ha, kje tičiš?
haaški
-a -o
[
háški
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Haag:
haaška industrija
♦
pravn.
haaške konvencije
meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz
leta 1899 in 1907
;
haaško razsodišče
stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med
državami
;
haaško sodišče
glavni sodni organ Organizacije združenih narodov v Haagu, ki sodi
o sporih med državami
hába
-e
ž
(
á
)
nar. koroško
perut
,
krilo
1
:
ptica je zafrfotala s habami
habanêra
-e
ž
(
ȇ
)
tangu podoben kubanski ljudski ples:
zaplesati habanero
//
skladba za ta ples:
habát
-a
m
(
ȃ
)
bot.
neprijetno dišeča trajnica z belimi cveti v velikih, ploščatih
socvetjih, Sambucus ebulus:
živo mejo so preraščale koprive in habat
habilitácija
-e
ž
(
á
)
1.
pridobitev pravice predavati na visoki šoli:
doseči habilitacijo
;
uvesti postopek za habilitacijo
/
priznati habilitacijo
//
pog.
habilitacijsko delo:
ta razprava je njegova habilitacija
2.
ped.
usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine:
zavod za habilitacijo invalidov
;
habilitacija prizadetih otrok
habilitacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na habilitacijo:
habilitacijski postopek
/
že več let pripravlja svoje habilitacijsko delo
;
habilitacijsko predavanje
/
habilitacijski pouk, zavod
habilitíranec
-nca
m
(
ȋ
)
ped.
kdor je habilitiran:
habilitiranec je zapustil vzgojni zavod
habilitírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
priznati komu pravico predavati na visoki šoli:
habilitirali so ga za docenta filozofije
2.
ped.
usposobiti duševno ali telesno prizadete, zlasti mladino:
habilitirati invalidnega otroka
habilitírati se
pridobiti pravico predavati na visoki šoli:
habilitiral se je za izrednega profesorja
habilitíran
-a -o:
habilitiran predavatelj
habína
-e
ž
(
ī
)
nar.
debela šiba:
Mati, ki je bila pri brani, je imela v rokah dolgo habino
(Prežihov)
hábit
-a
m
(
ȃ
)
redovniško vrhnje oblačilo:
frančiškanski habit
;
nuna v habitu
//
slavnostno ali uradno stanovsko vrhnje oblačilo:
magistrski habit
habitát
-a
m
(
ȃ
)
biol.
življenjski prostor rastlinske ali živalske vrste:
ogroženi habitati
;
ohranjanje habitatov
/
ptičji habitat
/
naravni habitat
hábiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
pohabljati
,
kvariti
:
pri mučenju so jim habili telesa
/
takšno delo habi človekove umske moči
habituálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
med.
stalen, ponavljajoč se:
habitualna bolezen, poškodba
//
pravn.
ki opravlja kaj iz navade:
habitualen zločinec
hábitus
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
telesne in duševne lastnosti, značilnosti:
s počitnic se je vrnil s popolnoma novim habitusom
;
telesni in duševni habitus mladih
;
pren.
habitus naše gledališke kulture
♦
agr.
celotna zunanja oblika rastline, živali
;
med.
zunanjost in drža telesa
habníti
in
hábniti -em
dov.
(
ī á ā
)
nar. zahodno
suniti
,
dregniti
:
s komolcem je habnila moža pod rebra
hábsburški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dinastijo Habsburžanov:
habsburška monarhija
/
habsburška politika
hacálo
-a
s
(
á
)
ekspr.
kdor okorno, težko hodi:
hacalo pijano, pravi medved!
hacáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
okorno, težko hoditi:
otrok haca in raca
/
nervozno je hacal po sobi
haciénda
-e
ž
(
ẹ̑
)
v latinskoameriškem okolju
veliko posestvo:
lastnik haciende
/
prenočili smo v gostoljubni haciendi
ha-čì
medm.
(
ȉ
)
posnema glas pri kihanju:
krepko kihne: ha-či
hád
-a
m
(
ȃ
)
v grški mitologiji
kraj pod zemljo, kjer prebivajo mrtvi, podzemlje:
hádra
-e
ž
(
ȃ
)
nar. severovzhodno
(velika) ruta, plet:
ljudje so se zavijali v hadre in suknje
hádrica
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
ruta
1
,
rutica
1
:
zavezala si je hadrico na glavo
hádž
-a
m
(
ȃ
)
muslimansko letno romanje v Meko:
opraviti hadž
;
odpraviti se na hadž
;
priprave na hadž
hádži
-ja
m
(
ȃ
)
v muslimanskem okolju
kdor je romal v Meko:
hadži z zelenim turbanom
/
neskl.,
kot pristavek k imenu tega človeka
hadži Mustafa
háfnij
-a
m
(
á
)
kem.
težko taljiva kovina bele barve, element Hf:
hagiográf
-a
m
(
ȃ
)
kdor piše hagiografije:
sloviti hagiograf
hagiografíja
-e
ž
(
ȋ
)
življenjepis svetnika, svetnikov:
brati hagiografije
//
veda o življenju svetnikov:
dobro je podkovan v hagiografiji
hagiográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hagiografe ali hagiografijo:
hagiografski slog
;
hagiografski spisi
hagiolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
svet
3
,
svetosten
,
nabožen
:
hagiološko čustvovanje
hahá
in
hahà
medm.
(
ȃ; ȁ
)
1.
posnema glas pri smejanju:
haha, kako je to zabavno
/
haha(ha), se je smejal na ves glas
2.
izraža posmeh:
haha, pa je prejel zasluženo plačilo
hahljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hahljati:
zaslišalo se je zadovoljno hahljanje
/
reči s škodoželjnim hahljanjem
hahljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
zamolklo vreti, izvirati, teči:
voda hahlja iz lukenj
hahljáti se
pritajeno, veselo se smejati:
kaj se vedno le hahljaš, namesto da bi govoril
;
hahljal se je od zadovoljstva
/
hahljal se je in bil po kolenih
;
pren.,
ekspr.
sonce se mu hahlja
hahljajóč
-a -e:
hahljajoč smeh
hahljávec
-vca
m
(
ȃ
)
kdor se (rad) hahlja:
haiku
-ja
[
hajkú
tudi
hájku
]
m
(
ȗ; ȃ
)
lit.
pesem iz treh verzov po pet, sedem in pet zlogov, ki zgoščeno
prikazuje trenutek iz narave, povezan z dogajanji v človekovi
notranjosti:
pisanje haikujev
;
zbirka haikujev
;
natečaj za haiku
;
v prid. rabi:
haiku festival
;
haiku poezija
haikuist
-a
[
hajkuíst
]
m
(
ȋ
)
lit.
kdor piše haikuje:
sodba japonskih učiteljev za zahodne haikuiste ni več edino veljavna
;
pisatelj in haikuist
haikujevski
-a -o
[
hajkújeu̯ski
]
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na haiku:
naslov je zapisan v treh haikujevskih vrsticah
/
haikujevski ritem
haikujski
-a -o
[
hajkújski
]
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na haiku:
haikujski stripovski katalog
/
haikujski zapisi
hàj
medm.
(
ȁ
)
1.
izraža veselje, razigranost;
hej
:
haj, to je ples
2.
izraža opozorilo:
haj, pridi ven
hájc
medm.
(
ȃ
)
nar.,
klic volu
na levo!;
ajs
1
:
hajc, hajc! je priganjal
hajdamák
-a
m
(
ā
)
zgod.,
v 17. in 18. stoletju
udeleženec ukrajinskega kmečkega upora proti poljskemu plemstvu:
hajdamaki so se skrivali v stepi
//
med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
pripadnik ukrajinske protirevolucionarne vojske:
spopad med hajdamaki in boljševiki
hajdegerjánec
-nca
m
(
ȃ
)
filoz.
pristaš hajdegerjanstva:
hajdegerjánstvo
-a
s
(
ȃ
)
filoz.
Heideggerjeva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa
filozofska smer:
pristaš hajdegerjanstva
hàjdi
in
hàjd -te
medm.
(
ȁ
)
pog.
hitro!
,
pojdi!
:
opravil si, zdaj pa – hajdi! hajdi, gremo!
hajdúčiti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
hajdukovati
hajdúk
-a
m
(
ū
)
pri nekaterih južnoslovanskih narodih
1.
nekdaj
borec, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju:
četa hajdukov
;
pesmi o hajdukih
2.
slabš.
cestni ropar, razbojnik:
orožniki ženejo hajduka
hajdúkinja
-e
ž
(
ū
)
pri nekaterih južnoslovanskih narodih
nekdaj
borka, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju:
junaške hajdukinje
hajdukovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hajdukovati:
pripovedovati o hajdukovanju
hajdukováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
pri nekaterih južnoslovanskih narodih,
nekdaj
delovati, živeti kot hajduk:
ženske so delale doma, moški pa hajdukovali
hajdúški
-a -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na hajduke ali hajduštvo:
hajduška četa
/
hajduško življenje
hajdúštvo
-a
s
(
ȗ
)
pri nekaterih južnoslovanskih narodih
1.
nekdaj
boj proti turškemu okupatorju:
vloga hajduštva v boju za svobodo
2.
slabš.
razbojništvo
:
kaznovati zaradi hajduštva
hají hajó
medm.
(
ȋ, ọ̑
)
izraža veselje, razigranost:
haji hajo, pust je!
hájka
-e
ž
(
ȃ
)
med narodnoosvobodilnim bojem
manjša vojaška ali policijska akcija proti partizanskim enotam:
hajke so zajele ves predel
;
umikati se hajki
//
pog.,
ekspr.
mrzlično, množično prizadevanje za kaj:
hajka za maslom
/
v pisarni imamo izredno veliko dela, pravo hajko
hajkáč
-a
m
(
á
)
ekspr.,
med narodnoosvobodilnim bojem
kdor hajka:
vas je bila polna hajkačev
hájkanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hajkati:
hajkanje je bilo brezuspešno
hájkati
-am
nedov.
(
ȃ
)
med narodnoosvobodilnim bojem
z manjšo vojaško ali policijsko akcijo nastopati proti partizanskim
enotam:
policija nas je hajkala cele dneve
;
Italijani že spet hajkajo po Krimu
hájkati se
biti preganjan s takimi akcijami:
že več kot tri leta se hajkamo po gozdovih
hájlati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pog.,
slabš.,
pri nacistih
pozdravljati s heil:
glasno je hajlal in dvigal desnico
hájlovec
-vca
m
(
ȃ
)
pog.,
slabš.,
pri nacistih
kdor (rad) pozdravlja s heil:
zagrizen nemškutar in hajlovec
hájmatbúnd
-a
m
(
ȃ-ȗ
)
med drugo svetovno vojno
civilna germanizatorska organizacija na Štajerskem:
vpis v hajmatbund
hájmvêrovec
-vca
m
(
ȃ-ȇ
)
pred drugo svetovno vojno
član avstrijske nacionalistične organizacije Heimwehr:
hajmverovci so ga pretepli do nezavesti
hájsasa
medm.
(
ȃ
)
izraža veselje, razigranost;
hejsasa
:
le veselo, hajsasa
hákenkrojc
-a
[
hakənkrojc
]
m
(
á
)
pog.,
slabš.
kljukasti križ kot simbol nacizma:
z zidov so zbrisali vse hakenkrojce
hála
-e
ž
(
á
)
1.
velik pokrit in zaprt prostor, navadno brez stropa, namenjen zlasti za
industrijska dela ali večje prireditve:
podrla se je streha nad tovarniško halo
;
športna hala
;
konstrukcija za veliko halo
/
kinematografsko podjetje je zgradilo novo halo s tisoč sedeži
dvorano
/
v daljavi je videl pristaniške hale
2.
avla
:
hotelska hala
halabúka
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
hrup
,
trušč
:
peklenska halabuka
halalí
--
m
(
ȋ
)
lov.
znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena:
trobiti halali
hálaš
-a
m
(
ȃ
)
pri dravskih splavarjih
odsek reke, ki je viden med dvema ovinkoma:
Vožnja je postajala z vsakim halašem nevarnejša
(A. Ingolič)
hálda
-e
ž
(
ȃ
)
rud. žarg.
kup jalovine, zlasti iz rudnika;
jalovišče
:
halde so spremenile pokrajino
hálf
-a
m
(
ȃ
)
šport. žarg.
igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu;
krilec
:
desni, levi half
halít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina natrijev klorid, kamena sol:
hálja
-e
ž
(
á
)
1.
plašču podobno ohlapno, navadno zaščitno vrhnje oblačilo:
nositi, zapeti haljo
;
ogrniti si haljo
;
oblečen v haljo
/
bolniška, delovna, šolska halja
;
domača halja
za nošenje doma, v stanovanju
;
jutranja halja
/
meniška, samostanska halja
kuta
;
pren.,
ekspr.
planine so zavite v meglene halje
2.
nav. mn.,
v zvezi
bela halja
oseba v beli delovni halji, navadno zdravnik:
avtoriteta bele halje
;
strah pred belimi haljami
háljica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od halja:
deklice v haljicah
♦
bot.
trajnica kamnitih tal z ozkimi listi in rožno rdečimi cveti,
Tunica saxifraga
háljina
-e
ž
(
ā
)
zastar.
halja
:
ženska v dolgi domači haljini
halkopirít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina železov in bakrov sulfid, bakrov kršec:
pridobivanje bakra iz halkopirita
halkosfêra
-e
ž
(
ȇ
)
geol.,
po nekaterih, zlasti starejših teorijah
plast zemeljske oble, ki leži pod barisfero:
hall
-a
[
hôl
]
m
(
ȏ
)
zlasti v angleškem in ameriškem okolju
avla
:
hotelski hall
//
večji predprostor v družinski hiši, namenjen tudi za sprejemanje
gostov:
čaj so ponudili v hallu
halloween
-a
[
hêlou̯in
]
m
(
ȇ
)
noč med 31. oktobrom in 1. novembrom, ko se zlasti otroci, mladi
oblečejo v kostume, navadno čarovniške, in v izdolbene, izrezljane
buče vstavljajo sveče;
noč čarovnic
:
praznovati halloween
;
izrezljati bučo za halloween
hálma
-e
ž
(
ȃ
)
družabna igra na šahovnici podobni plošči, pri kateri mora igralec
spraviti svoje figure v nasprotnikov vogal:
igrati halmo
haló
1
-ja
tudi
--
m
(
ọ̑
)
pog.,
ekspr.
hrup
,
nemir
:
to bo halo
;
vzdigniti, zagnati halo
/
sprejeli so ga z velikim halojem
s hrupnim izražanjem čustev
haló
2
-ja
m
(
ọ̑
)
meteor.
svetel kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v
kristalih ledu v ozračju:
lunin, sončni halo
;
v prid. rabi:,
psih.
halo efekt
pojav, da se določena oseba ocenjuje po osebnem vtisu
haló
3
tudi
hàlo
medm.
(
ọ̑; ȁ
)
izraža opozorilo:
halo, halo(oo), oglasi se vendar
/
halo, kdo je pri telefonu
//
izraža ukaz, spodbudo:
halo, otroci, domov
//
izraža začudenje in navadno tudi nestrinjanje:
Halo, to je poneverba, izmišljotina!
halódri
-ja
m
(
ọ̑
)
slabš.
neresen, lahkomiseln, neuglajen človek:
zakaj poslušaš tega halodrija
halofít
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
bot.
rastline, ki uspevajo le na slanih tleh, Halofita:
halofiti imajo veliko sesalno moč
halóga
-e
ž
(
ọ́
)
nav. mn.,
star.
haluga
:
valovi so naplavili na čeri šope halog
halogén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
element, ki brez kisika tvori s kovinami soli:
najbolj razširjena halogena sta fluor in klor
halogén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
kem.,
navadno v zvezi
halogeni element
element, ki brez kisika tvori s kovinami soli:
halogeníd
-a
m
(
ȋ
)
kem.
spojina halogena s kovino ali z vodikom:
srebrovi halogenidi
;
vodikovi halogenidi
brezbarvni plini, ki, raztopljeni v vodi, tvorijo kisline
halogeníranje
-a
s
(
ȋ
)
kem.
nadomeščanje vodika v organskih spojinah s halogenom:
razvoj metod halogeniranja
halogénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
teh. žarg.
halogenska žarnica
:
vgradne halogenke
halogénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na halogene:
halogenski derivati
♦
teh.
halogenska žarnica
žarnica, v kateri seva svetlobo ionizirana jodova para
;
halogenska gasilna sredstva
v ognju hlapljive negorljive organske tekočine za gašenje
haloíd
-a
m
(
ȋ
)
kem.
halogenid
háloški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na Haložane ali Haloze:
haloški viničarji
/
haloško vino
halóza
-e
ž
(
ọ́
)
nar. vzhodno
gost plevel, goščava:
previdno se je plazil skozi halozo
háložan
-a
m
(
á
)
vino iz Haloz:
izpiti kozarec haložana
hálštatski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
arheol.
nanašajoč se na starejše obdobje železne dobe:
halštatska kultura
/
halštatska doba
hálti
-ja
m
(
ȃ
)
priprava iz vrvic ali jermenov, ki se da psu na glavo, da ga je mogoče
voditi:
psa so s haltijem odvadili vleči in zaganjati se v vse smeri
halucinácija
-e
ž
(
á
)
psiht.
zaznava, ki nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj:
doživljati, imeti halucinacije
;
v halucinacijah je videla bele miške
;
slušna, vidna halucinacija
/
ni vedel, ali je halucinacija ali resnica
halucinacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na halucinacijo:
halucinacijski privid
/
halucinacijsko doživetje
halucinánt
-a
m
(
ā á
)
psiht.
kdor ima halucinacije:
halucinánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
psiht.
ki ima halucinacije:
halucinanten človek
halucinatóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
psiht.
ki temelji na halucinaciji:
kronična halucinatorna psihoza
;
halucinatorna doživetja
halucinatóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
psiht.
ki temelji na halucinaciji:
halucinatorična predstava
;
halucinatorično doživetje
/
halucinatoričen človek
halucinanten
halucinírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
psiht.
imeti, doživljati halucinacije:
bolnik halucinira
halucinogén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
psiht.
snov, ki povzroča halucinacije:
uživati halucinogene
;
LSD je najpogosteje uporabljani halucinogen
halucinogén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
psiht.
ki povzroča halucinacije:
snov je halucinogena
/
halucinogene droge
;
halucinogene gobe
halúga
-e
ž
(
ú
)
nav. mn.
morska alga rjave barve:
velike površine morskega dna so pokrite s halugami
♦
bot.
jadranska haluga
manjša rjava alga, ki raste v Jadranskem morju, Fucus virsoides
hálva
-e
ž
(
ȃ
)
orientalsko pecivo iz moke, medu, sladkorja, orehov in beljakov:
turška halva
hàm
medm.
(
ȁ
)
otr.
izraža nagel prijem z usti:
zine in – ham, češnje ni več
/
jej, ham ham
/
pes te bo ham
ugriznil; pojedel
hamásovec
-vca
m
(
ȃ
)
pripadnik palestinskega odporniškega gibanja Hamas:
policija se je spopadla s hamasovci
;
napad hamasovcev
hámati
-am
nedov.
(
ȃ
)
otr.
jesti
,
gristi
:
le pridno hamaj
hámburger
1
-ja
m
(
ȃ
)
pog.
hamburška slanina:
hámburger
2
-ja
m
(
ȃ
)
sendvič, navadno okrogle oblike, z zrezkom iz sesekljanega mesa:
jesti masten, sočen hamburger
;
naročiti dva hamburgerja, dvojni hamburger
;
hamburger, kokakola in ocvrt krompirček
/
kiosk, restavracija, stojnica s hamburgerji
hámburški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Hamburg:
hamburško pristanišče
♦
gastr.
hamburška slanina
prekajena slanina s plastmi mesa
hamít
-a
m
(
ȋ
)
antr.
pripadnik severne in severovzhodne afriške narodnostne in jezikovne
skupine:
semiti in hamiti
hamítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hamite:
hamitski narodi
♦
jezikosl.
hamitski jeziki
hámletovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri Shakespearovem Hamletu:
hamletovski dvom
;
hamletovsko vprašanje
hámletski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
hamletovski
:
hamletsko vprašanje
hammond
--
[
hêmond
]
v prid. rabi
(
ȇ
)
glasb.,
v zvezi
hammond orgle
orgle, ki proizvajajo tone z električnimi napravami:
hamsín
-a
m
(
ȋ
)
meteor.
vroč veter, ki piha v Egiptu spomladi iz puščave:
hán
-a
m
(
ȃ
)
v orientalskem okolju
gostišče s prenočišči in prostori za živali:
posedali so pred hanom in pili kavo
;
karavana je prenočila v hanu
hándžar
-ja
m
(
ȃ
)
v orientalskem okolju
enorezen bojni nož:
okrašen ročaj handžarja
;
janičar z zakrivljenim handžarjem za pasom
hángar
-ja
m
(
á
)
večji zaprt prostor, zlasti za shranjevanje letal:
večina letal je bila ob začetku napada v hangarjih
/
hangar za motorne čolne
hángarski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na hangar:
hangarske naprave
/
hangarsko skladišče
hanoveránec
-nca
m
(
ȃ
)
vet.
konj hanovrske pasme:
močni in vztrajni hanoveranci
hanôvrski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na Hannover:
hanovrske ulice
♦
vet.
hanovrska pasma
pasma težjih angleških polkrvnih konj, zlasti za športno jahanje
hanzeát
-a
m
(
ȃ
)
zgod.
član Hanse ali meščan Hansi pripadajočega mesta:
hamburški hanzeati
hanzeátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
zgod.
nanašajoč se na srednjeveško trgovsko in politično zvezo
severnonemških mest Hanso:
hanzeatska mesta
/
hanzeatski trgovci
hàp
medm.
(
ȁ
)
izraža nagel prijem z gobcem:
pes skoči za zajcem in hap! že ga drži za vrat
haploíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
biol.
ki ima enojno število kromosomov:
haploidni organizem
;
haploidna celica
haplologíja
-e
ž
(
ȋ
)
jezikosl.
izgovor samo enega izmed dveh zaporednih enakih glasov ali zlogov:
happening
in
hêpening
-a
[
hêpening-
]
m
(
ȇ
)
1.
publ.
javni dogodek, zlasti kulturni, športni, zabavni:
na frizerskem happeningu so nakazali modne usmeritve
;
glasbeni, poulični happening
2.
um.
avantgardna umetniška prireditev, pri kateri se želi z različnimi
sredstvi gledalce osupniti in pritegniti k sodelovanju:
prirediti happening
;
scenarij za happening
happy end
happy enda
[
hêpi ênd-
]
m
(
ȇ, ȇ
)
publ.
razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe,
zlasti v filmu, srečni konec:
naiven, poceni happy end
/
ekspr.
zadeva se je končala s happy endom
háptičen
-čna -o
prid.
(
á
)
um.
ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih:
haptično učinkovanje slike
;
haptično jedro plastike
hárač
-a
m
(
ȃ
)
v fevdalni Turčiji
davek, naložen za delo sposobnim moškim, ki niso prestopili v
muslimansko vero:
plačevati, pobirati harač
harakíri
-ja
m
(
ȋ
)
pri Japoncih
samomor s prerezanjem trebuha:
samuraj je napravil harakiri
;
nož za harakiri
harambáša
-e
tudi
-a
m
(
ȃ
)
pri nekaterih južnoslovanskih narodih
1.
nekdaj
hajduški poglavar:
slavni harambaša
2.
slabš.
vodja cestnih roparjev, razbojnikov:
pogon za harambašo
harangírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.,
slabš.
hujskati
,
ščuvati
:
spretno so harangirali proti napredni družbeni ureditvi
/
s svojo politiko harangirajo manjše narode
hárcer
-ja
m
(
á
)
kanarček, za katerega je značilno zelo lepo petje:
ocenjevati petje harcerjev
hardcore
in
hard core
in
hárdkór
-a
[
hártkór
]
m
(
ȃ-ọ̑
)
zvrst elektronske glasbe iz 90. let 20. stoletja, za katero so
značilni močno okrepljeni, agresivni zvoki:
igrati, poslušati hardcor
;
ameriški, nemški, slovenski hardcor
;
melodični hardcor
;
punk in hardcor
;
v prid. rabi:
hardcore glasba
;
hardcore skupina
hard rock
in
hardrock
in
hárdrók
-a
[
hárt rók
in
hárdrók
]
m
(
ȃ, ọ̑
)
zvrst rokovske glasbe, za katero so značilni okrepljeni, agresivnejši
zvoki, zlasti električnih kitar:
posluša vse, od klasike do najtežjega hard rocka
;
zgodovina hard rocka
;
v prid. rabi:
hard rock skupina
;
hard rock zasedba
hardrockovski
in
hárdrókovski
-a -o
[
hárdrókou̯ski
]
prid.
(
ȃ-ọ̑
)
nanašajoč se na hard rock:
hardrockovski album
;
hardrockovska skupina, zasedba
hàrdún
medm.
(
ȁ-ȗ
)
pog.
izraža podkrepitev trditve:
hardun, kako ste pridni
hárdvêr
-a
m
(
ȃ-ȇ
)
rač. žarg.
strojne naprave in elementi, ki sestavljajo računalnik;
strojna oprema
:
prodajati hardver
;
okvara hardvera
;
hardver in softver
hárdvêrski
-a -o
prid.
(
ȃ-ȇ
)
nanašajoč se na hardver:
hardverska naprava
;
nakup hardverske in softverske opreme
harekríšnovec
-vca
m
(
ȋ
)
pripadnik verske skupnosti, ki časti hinduističnega boga Krišno:
pustil je vse skupaj in odšel med harekrišnovce
;
predstavnik harekrišnovcev
hárem
-a
m
(
ā
)
v muslimanskem okolju
del hiše za žene:
v harem ne smejo vstopiti tuji moški
//
vse žene harema:
ima velik harem
;
na potovanje je šel z vsem haremom
;
pren.,
šalj.
šef je ponosen na svoj harem
háremski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na harem:
haremske žene
/
haremsko življenje
hárfa
-e
ž
(
ȃ
)
glasbilo trikotne oblike s strunami, na katere se brenka s prsti obeh
rok:
harfa zveni
;
igrati harfo
/
harfa v orkestru
/
individualen pouk harfe
♦
agr.
sirarska harfa
priprava za drobljenje usirjenega mleka
;
glasb.
Eolova harfa
nekdaj
harfa, katere strune trese veter, da ustvarjajo posebne zvočne
učinke
hárfen
-fna -o
(
ȃ
)
pridevnik od harfa:
harfne strune
harfíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor igra harfo:
nastop harfista
harfístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki igra harfo:
orkester ima izvrstno harfistko
háriš
in
haríš -a
m
(
ȃ; í
)
star.
kot kos velika ptica selivka, ki se oglaša s hreščečim glasom;
kosec
2
,
hrestač
:
v visoki travi je našel dobro skrito gnezdo hariša
hárita
-e
ž
(
ȃ
)
v grški mitologiji
vsaka od treh boginj lepote, ljubkosti in miline:
harizma
ipd.
gl.
karizma
ipd.
harlekín
-a
m
(
ȋ
)
šaljiva gledališka oseba v obleki iz raznobarvnih krp:
smeh harlekina
/
najlepša pustna maska je bil harlekin
//
slabš.
človek brez dostojanstva:
politični harlekin
♦
gled.
kratka nagubana zavesa, s katero se zvišuje ali znižuje odrska
odprtina
harlekináda
-e
ž
(
ȃ
)
gled.
šaljiva igra ali šaljiv prizor s harlekinom:
uprizoriti harlekinado
;
italijanska harlekinada
harlekínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na harlekine:
harlekinska obleka
/
harlekinski značaj
harlekínsko
prisl.
:
harlekinsko smešen
harlekínstvo
-a
s
(
ȋ
)
harlekinsko vedenje, ravnanje:
odbija me njegovo harlekinstvo
harmatán
-a
m
(
ȃ
)
meteor.
suh veter, ki piha iz Sahare proti Atlantskemu oceanu:
harmatan dviga oblake prahu
harmóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
ubran
,
skladen
1
:
harmonične barve
;
harmonična celota
/
harmonični odnosi
;
harmonično sožitje narodov
/
harmoničen človek
;
harmonična osebnost
/
harmoničen razvoj otroka
/
harmonična spremljava
;
harmonične značilnosti skladbe
♦
agr.
harmonična prehrana
prehrana, ki vsebuje vse potrebne snovi za zdrav razvoj organizma
;
fiz.
harmonično nihanje
gibanje projekcije enakomerno krožeče točke na premer kroga,
sinusno nihanje
;
glasb.
harmonična lestvica
molova lestvica z zvišano sedmo stopnjo
;
mat.
harmonična vrsta
vrsta recipročnih vrednosti naravnih števil
harmónično
prisl.
:
harmonično grajeno telo
;
harmonično razvita osebnost
;
harmonično sodelovati
harmóničnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost harmoničnega:
harmoničnost antične kulture
;
objekt ne sme rušiti harmoničnosti okolja
/
skladatelj teži za harmoničnostjo
harmónij
-a
m
(
ọ́
)
orglam podobno glasbilo s kovinskimi jezički namesto piščali:
igrati (na) harmonij
harmoníja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ubranost
,
skladnost
:
vse, kar je v sobi, tvori prijetno harmonijo
;
barvna harmonija
;
harmonija oblike in vsebine
/
rušiti harmonijo v družini
;
živeti v harmoniji
2.
glasb.
glasbena prvina, ki temelji na sočasnih odnosih med toni:
ritem, melodija in harmonija
;
atonalna harmonija
ki ni zasnovana na tonalnosti
/
harmonija glasov
;
pren.
harmonija spevov, zvokov
//
istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov;
akord
1
:
molova harmonija
//
nauk o tem:
pouk harmonije in kontrapunkta
harmoníjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
glasb.
harmonski
:
harmonijska barvitost
harmónika
-e
ž
(
ọ́
)
1.
glasbilo s tipkami za obe roki in s kovinskimi jezički, ki proizvajajo
tone ob raztegovanju in stiskanju meha:
harmonika se oglasi
;
igrati na harmoniko
;
pog.,
ekspr.
cel večer je vlekel harmoniko
igral nanjo
/
ustna harmonika
orglice
♦
glasb.
diatonična harmonika
pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju
meha dva različna tona
;
klavirska harmonika
s klaviaturo
//
pog.,
ekspr.
raztegljivemu mehu tega glasbila podoben predmet:
ob trčenju se je avto spremenil v harmoniko
;
harmonika pri radiatorju
2.
glasb.
harmonične značilnosti skladbe:
barvita, osebna harmonika
harmónikar
-ja
m
(
ọ́
)
kdor igra (na) harmoniko:
harmonikar je zaigral polko
;
izvrsten, odličen harmonikar
;
nastop harmonikarjev
;
prvenstvo, srečanje, tekmovanje harmonikarjev
;
pevec in harmonikar
harmónikarica
-e
ž
(
ọ́
)
ženska, ki igra (na) harmoniko:
nastop harmonikaric
;
prvenstvo, tekmovanje harmonikaric
;
pevka in harmonikarica
harmónikarka
-e
ž
(
ọ́
)
ženska, ki igra (na) harmoniko:
državno prvenstvo, tekmovanje harmonikark
;
harmonikarka in pevka
harmónikarski
-a -o
(
ọ́
)
pridevnik od harmonikar:
harmonikarski zbor
harmónikast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
ekspr.
podoben mehu harmonike:
zmečkane, harmonikaste hlače
harmonikáš
-a
m
(
á
)
harmonikar
:
koncert harmonikašev
harmonírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
skladati se, ujemati se:
njuni nazori harmonirajo
;
barve lepo harmonirajo
;
figura harmonira z ozadjem
harmoníst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor igra (na) harmonij:
virtuozen harmonist
2.
glasb.
harmonizator
:
pesem je harmoniziral izkušen harmonist
harmonizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od harmonizirati:
ukvarjal se je s harmonizacijo ljudskih pesmi
/
kdo je avtor te harmonizacije
/
harmonizacija odnosov v podjetju
harmonizátor
-ja
m
(
ȃ
)
glasb.
kdor harmonizira:
zbiratelj in harmonizator ljudskih pesmi
harmonízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
težnja po harmoničnosti:
bil je vnet zagovornik harmonizma
harmonizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
glasb.
napisati melodiji akordično spremljavo:
harmonizirati melodijo
;
harmonizirati ljudske napeve
2.
knjiž.
spraviti v skladno celoto, soglasje:
vsa razpoložljiva izrazna sredstva je harmoniziral v celovitost
umetniške stvaritve
harmonizíran
-a -o:
pesem, harmonizirana za moški zbor
harmónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na harmonija 2:
harmonska barvitost
;
harmonska in ritmična pravila zborovske skladbe
/
harmonski interval
istočasno zvenenje dveh tonov
;
višji harmonski toni
alikvotni toni
2.
harmoničen
:
harmonski razvoj vseh duševnih in telesnih sil
harmónsko
prisl.
:
skladba je harmonsko bogata in sveža
hárpa
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
harfa
:
igrati na harpo
hárpija
in
harpíja -e
ž
(
á; ȋ
)
1.
nav. mn.,
v grški mitologiji
bitje z žensko glavo in trupom jastreba:
harpije so ugrabljale ljudi in jih izročale erinijam
2.
knjiž.,
slabš.
hudoben, grabežljiv človek, zlasti ženska:
stari harpiji sta razgrabili njegovo zapuščino
♦
zool.
velika ptica ujeda, ki živi v gozdovih Srednje in Južne Amerike,
Harpya harpya
harpúna
-e
ž
(
ȗ
)
1.
suličasta priprava na vrvi za lov večjih morskih živali:
zadeti kita s harpuno
;
top za izstrelitev harpune
♦
rib.
eksplozivna harpuna
ki ima v konici eksplozivni naboj
2.
kovinska palica z vrvico in ostmi za podvodni ribolov:
podvodna puška s harpuno
harpúnar
-ja
m
(
ȗ
)
kdor meče harpuno ali strelja z njo:
kitu se je približal čoln z veslači, krmarjem in harpunarjem
harpunírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
zadeti, ustreliti s harpuno:
harpunirati kita, ribo
harpuníran
-a -o:
harpunirana riba
harpúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na harpuno:
harpunska vrv
/
harpunski top
top, s katerim se izstreli harpuna
hárški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
navadno v zvezi
harški kanarček
ali
harški vrvivec
kanarček, za katerega je značilno zelo lepo petje:
harúspeks
-a
m
(
ȗ
)
pri starih Rimljanih
svečenik, ki iz drobovja žrtvovanih živali napoveduje usodo:
ob žrtveniku je stal haruspeks
;
haruspeksi in avgurji
hásek
-ska
m
(
ȃ
)
star.
korist
2
:
imeti hasek od sadnega drevja
;
napraviti več škode kot haska
/
zaloga nam brez haska propada
●
ekspr.
tu je vsaka beseda brez haska
zastonj
hásen
-sni
ž
(
ȃ
)
zastar.
korist
2
:
od denarja nima nobene hasni
háski
in
husky
-ja
[
háski
]
m
(
ȃ
)
močen vlečni pes z gosto dlako:
svojega haskija je peljala na sprehod
/
sibirski haski
hásniti
-em
stil.
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
koristiti
,
pomagati
:
takšno govorjenje nam nič ne hasne
;
zdravila so hasnila
;
prostost jim je bolj škodovala kot hasnila
/
denar mu ni hasnil
hasnovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
koristen
:
hasnovita drevesa
/
hasnovito izkoriščanje strojev
hašé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
gastr.
omaka iz drobno sesekljanega ali zmletega mesa, sekanica:
haše iz govejega mesa
hášiš
-a
m
(
ȃ
)
mamilo iz smole indijske konoplje:
kaditi hašiš
;
omamljati se s hašišem
;
uživanje heroina in hašiša
hášišar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor uživa hašiš:
dolgoletni hašišar
hatêrija
-e
ž
(
é
)
zool.
novozelandski prakuščar s temenskim očesom, Sphenodon punctatus:
haterija je živi fosil
hatišêrif
-a
m
(
ȇ
)
zgod.,
v fevdalni Turčiji
slovesna listina, ki jo je sultan izdal v zvezi z najvažnejšimi
zadevami:
hauptman
-a
[
háu̯ptman
]
m
(
á
)
v avstrijskem in nemškem okolju
stotnik
,
kapetan
:
na čelu kolone je jahal hauptman
hausbal
-a
[
háu̯zbál
]
m
(
ȃ-ȃ
)
nižje pog.
privatna družabna prireditev za ožji krog povabljencev, navadno s
plesom, domača zabava:
udeležiti se hausbala
;
spoznala sta se na hausbalu
hausse
--
[
ós
]
ž
(
ọ̑
)
ekon.
dviganje cen, tečajev na borzi:
hàv
medm.
(
ȁ
)
posnema pasji glas;
hov
:
hav, se je oglasil pes iz utice
;
hav, hav, hav!
havájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Havaje:
havajske pesmi
/
havajska kitara
manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena
zlasti na Havajih
/
Havajsko otočje
havána
-e
ž
(
ȃ
)
cigara iz boljših vrst tobaka, zlasti kubanskega:
kadil je samo havane
;
v prid. rabi:
škatla havana cigar
havánec
-nca
m
(
ȃ
)
vet.
srednje velik kunec temno rjave barve:
havánka
-e
ž
(
ȃ
)
havana
:
prižgati si havanko
havánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Havano:
havansko pristanišče
/
havanska cigara
havana
havaríja
-e
ž
(
ȋ
)
poškodba prevoznega sredstva, zlasti ladje ali letala, ali tovora med
vožnjo:
ladja je pretrpela havarijo
♦
pravn.
velika
ali
generalna havarija
hote povzročena škoda ali stroški, ki nastanejo zato, da se reši
prevozno sredstvo, zlasti ladja ali letalo, ali tovor
havarírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
biti prizadet s havarijo:
ladja je havarirala
;
pren.,
ekspr.
njegovi dramski poskusi so havarirali zaradi sentimentalnosti
junakov
havaríran
-a -o:
havarirana ladja
;
havarirano letalo
/
havariran avtomobil
karamboliran
hávba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pog.
priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom
za sušenje las;
sušilna kapa
:
sedeti pod havbo
/
frizerska havba
2.
pog.
sprednji zgornji del avtomobilske karoserije, ki pokriva motor ali
prtljažni prostor;
pokrov
:
izstopil je in dvignil havbo
3.
nar.
avba
:
havba se ji lepo prilega
hávbica
-e
ž
(
ȃ
)
voj.
artilerijsko orožje s krajšo cevjo za streljanje pod strmim kotom na
cilje v zaklonu:
streljati iz havbic
;
baterija stopetmilimetrskih havbic
hávbičen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na havbico:
havbična cev
/
havbična granata
/
havbična baterija
hávelok
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj
moški plašč brez rokavov in s kratko pelerino:
nositi, obleči si havelok
;
moški v haveloku
havhàv
medm.
(
ȁ
)
posnema pasji glas;
hovhov
2
:
pes je divje lajal na mimoidoče: havhav, havhav
havstórij
-a
m
(
ọ́
)
bot.
rastlinski organ za sesanje snovi iz gostitelja, zlasti pri parazitih,
sesalni organ:
hazárd
-a
m
(
ȃ
)
igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen
od naključja, igra na srečo:
igrati, prepovedati hazard
;
drzen hazard
;
pren.,
ekspr.
napad je bil vojaški in politični hazard
hazárden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hazard:
hazardna igra
/
hazardna odločitev
hazardêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor igra hazard:
bil je poklicni hazarder
;
strasten hazarder
;
pren.,
ekspr.
politični hazarder
hazardêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na hazarderje:
hazarderska strast
/
hazarderska politika
hazardêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
igranje za denar, navadno s kartami ali kockami, katerega izid je
odvisen od naključja:
zabresti v dolgove zaradi hazarderstva
;
patološko hazarderstvo
hazardíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od hazardirati:
pri hazardiranju so se igralci sprli
/
hazardiranje na borzi, v politiki
hazardírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
igrati hazard:
hazardirati za visoke vsote
;
hazardiral je po igralnicah raznih letovišč
;
pren.,
ekspr.
hazardirati v politiki
hazardíst
-a
m
(
ȋ
)
hazarder
:
strasten hazardist
hazéna
-e
ž
(
ẹ̑
)
šport.,
nekdaj
rokometu podobna igra za ženske:
igrati hazeno
hazenášica
-e
ž
(
á
)
šport.,
nekdaj
ženska, ki igra hazeno:
hčérica
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
hčerkica
:
veliko je govoril o svoji hčerici
hčérin
-a -o
(
ẹ̑
)
svojilni pridevnik od hči:
hčerina obleka
;
hčerino trmoglavljenje
hčerínji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hčere:
hčerinja ljubezen
/
zastar.
hčerinji otrok
hčerin
♦
biol.
hčerinja celica
hčerinska celica
hčerínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hčere:
hčerinska ljubezen, zvestoba
/
ustanoviti hčerinsko banko, zavarovalnico
;
poslovanje hčerinskih družb
;
razmere v hčerinskih podjetjih
/
hčerinska znamka
♦
biol.
hčerinska celica
vsaka od dveh celic, ki nastane z delitvijo materinske celice
hčérka
-e
ž
(
ẹ̑
)
zlasti v družinskem okolju
ženska v odnosu do svojih staršev:
to je moja hčerka
;
rodila se jima je hčerka
;
mati je zelo navezana na svojo hčerko
hčérkica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od hčerka:
hčerkico je peljal na sprehod
/
hčerkica moja!
hčí
hčére
ž
,
tož. ed.
hčér,
or. ed.
hčérjo;
rod. mn.
hčerá
tudi
hčér,
daj. mn. tudi
hčeràm,
mest. mn. tudi
hčeràh,
or. mn. tudi
hčerámi;
daj., or. dv. tudi
hčeráma
(
ȋ ẹ̑
)
1.
ženska v odnosu do svojih staršev:
hči se mu moži
;
sprejela nas je domača hči
;
ima dve majhni, odrasli hčeri
;
najmlajša hči
/
ekspr.
rodna hči me ne spozna
//
knjiž.,
s prilastkom
ženska glede na svoj izvor, družbeno pripadnost:
poročil se je s kmečko hčerjo
;
tujina je zastrupila tisoče naših hčera in sinov
●
dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo)
privolil je, da se hči poroči s sosedom
;
ekspr.
tudi ona je Evina hči
navadna ženska z vsemi slabostmi
;
ekspr.
Evine hčere
ženske
;
pesn.
hči gora, planin
reka, ki izvira v gorskem svetu
;
evfem.
hčere noči
vlačuge, prostitutke
;
preg.
kakršna mati, takšna hči
2.
vsaka od finančnih, gospodarskih enot, ki nastane iz osnovne, prvotne,
a ostane z njo povezana še naprej:
stečaj hčere je matično podjetje dodatno obremenil
/
podjetje hči
hčerinsko podjetje
hé
in
hè
medm.
(
ẹ̑; ȅ
)
1.
pri nagovoru
izraža opozorilo:
he, vi tam spredaj, počakajte!
2.
posnema glas pri smejanju:
kako smešno, he
/
he he he, to je veselje
3.
izraža posmeh:
pa smo te ujeli, he
heavy metal
heavy metala
[
hêvi mêtal
in
hêvi metál
]
m
(
ȇ, ȇ; ȇ, ȃ
)
zvrst rokovske glasbe, za katero so značilni močno okrepljeni,
agresivni zvoki, (težki) metal:
igrati, poslušati heavy metal
;
ljubitelj heavy metala
;
v prid. rabi:
heavy metal skupina
heavymetalska skupina
heavymetalec
-lca
[
hêvimetáləc
]
m
(
ȇ-ȃ
)
heavymetalski glasbenik, (težko)metalec:
nastop heavymetalcev
//
kdor se navdušuje za heavymetalsko glasbo:
heavymetalci in pankerji
heavymetalski
-a -o
[
hêvimetálski
]
prid.
(
ȇ-ȃ
)
nanašajoč se na heavymetalce ali heavy metal;
(težko)metalski
:
heavymetalska glasba, skupina, zasedba
/
heavymetalski raj
hebáti
-ám
[
həbati
]
nedov.
(
á ȃ
)
nar. zahodno
suvati
,
drezati
:
ne hebaj me
;
živina se heba
hebraístika
-e
ž
(
í
)
veda o hebrejskem jeziku in književnosti:
študirati hebraistiko
hebraízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element hebrejščine v kakem drugem jeziku:
hebrêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na Hebrejce:
hebrejski jezik
/
hebrejska pisava
hebrêjščina
-e
ž
(
ȇ
)
hebrejski jezik:
proučevati hebrejščino
héc
-a
m
(
ẹ̑
)
nižje pog.
neresen, smešen ali zabaven dogodek;
šala
,
potegavščina
:
pridi, boš videl velik hec
;
naredimo kak hec
;
nevaren hec
/
povej nam kakšen hec
šaljivo zgodbo
/
ekspr.,
v povedni rabi:
to bi bil hec, če bi se mu vsi poskrili
;
ko smo pluli čez ekvator, je bilo sploh hec
/
za hec ga je udaril
ne z resnim namenom
●
pog.,
ekspr.
z njim smo imeli zmeraj velik hec
smo se šalili
;
nižje pog.
on ni za hece
je resen, ne mara potegavščin
hécati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
nižje pog.
za šalo prikazovati kaj neresničnega kot resnično:
nikar me ne hecaj
/
dekle ga samo heca
nima z njim resnih namenov
hécati se
delati, pripovedovati šale;
šaliti se
:
to smo se hecali
/
saj se ne tepeva, samo hecava se
hécen
-cna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nižje pog.
1.
šaljiv
:
hecen fant
2.
smešen
:
bil je zelo hecen
/
o tem imajo precej hecno mnenje
hécno
prisl.
:
hecno govoriti
hedóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
hedonski
:
hedonična čustva
hedónik
-a
m
(
ọ́
)
pristaš hedonizma:
grški hedoniki
/
bil je dobrodušen, veseljaški hedonik
hedoníst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš hedonizma:
nazori hedonistov
/
vse življenje je bil hedonist
hedonístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na hedoniste ali hedonizem:
hedonistična filozofija
/
hedonistična umetnost
♦
psih.
hedonistična psihologija
nazor, da izvira človekovo delovanje iz težnje po ugodju ali
izogibanju neugodja
hedonízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
nazor, da je cilj človekovega življenja uživanje:
filozofska osnova hedonizma
;
pristaš hedonizma
/
vera v življenjsko odgovornost se je umaknila vulgarnemu hedonizmu
hedónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
nanašajoč se na hedonizem:
hedonska čustva
;
predal se je pravemu hedonskemu uživanju
/
hedonsko ugodje
hédžra
-e
ž
(
ẹ̑
)
Mohamedov beg iz Meke v Medino leta 622 kot začetek muslimanskega
štetja let:
leta 979 po hedžri
hegeljánec
-nca
m
(
ȃ
)
filoz.
pristaš hegeljanstva:
hegeljánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hegeljance ali hegeljanstvo:
hegeljanski nazori
/
delu se pozna vpliv hegeljanske filozofije
hegeljánstvo
-a
s
(
ȃ
)
filoz.
Heglova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska
smer:
pristaš hegeljanstva
hegemón
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kdor ima vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki:
upirati se volji hegemonov
;
imperialistični hegemon
/
publ.
delavski razred je postal hegemon naprednih gibanj
vodja, vodilna sila
//
pri starih Grkih
vojskovodja
,
poveljnik
hegemoníja
-e
ž
(
ȋ
)
vodilen, gospodujoč položaj, zlasti v politiki, nadvlada:
boriti se zoper hegemonijo in neenakopravnost
;
gospodarska, politična hegemonija
;
hegemonija močnejših nad šibkejšimi
;
težnja po hegemoniji
/
doba atenske hegemonije in razcveta
;
pren.,
ekspr.
hegemonija razuma nad srcem
hegemoníst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš hegemonizma:
hegemonisti so posegali tudi po nacionalnem zatiranju
hegemonístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na hegemoniste ali hegemonizem:
hegemonistične težnje
/
hegemonističen režim
;
hegemonistična politika
hegemonízem
-zma
m
(
ī
)
težnja po hegemoniji:
velikodržavni hegemonizem
héglovec
-vca
m
(
ẹ́
)
filoz.
pristaš heglovstva:
héglovski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na heglovce ali heglovstvo:
izražati se v heglovskem jeziku
/
heglovski idealizem
héglovstvo
-a
s
(
ẹ́
)
filoz.
Heglova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska
smer:
pristaš heglovstva
;
bil je pod močnim vplivom heglovstva
hehé
in
hehè
medm.
(
ẹ̑; ȅ
)
1.
posnema glas pri smejanju:
spet bomo prosti, hehe
2.
izraža posmeh:
še kesal se boš, hehe
hehèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
smeh, navadno porogljiv, škodoželjen:
tisti hehet mu je začel presedati
hehetánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hehetati se:
iz zadnjih klopi je bilo slišati hehetanje
hehetáti se
-ám se
in
-éčem se
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
smejati se, navadno porogljivo, škodoželjno:
otroci so se mu hehetali
;
sam pri sebi se je hehetal
hehetàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki se (rad) heheta:
hehetav človek
hehetávec
-vca
m
(
ȃ
)
kdor se (rad) heheta:
hehljáti se
-ám se
nedov.
(
á ȃ
)
hahljati se:
v dvorani so se hehljali
heinejevski
-a -o
[
hájnejeu̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri Heineju:
heinejevska ironija
hêj
in
hèj
medm.
(
ȇ; ȅ
)
1.
pri nagovoru
izraža opozorilo:
hej, vidva, stopita sem! hej, prijatelj, kam pa kam?
2.
izraža veselje, razigranost:
hej, to bo veselje
3.
nar.,
klic volu
naprej!
:
hej, lisec
hêja
medm.
(
ȇ
)
1.
izraža opozorilo, spodbudo:
heja, za menoj!
2.
izraža veselje, razigranost:
heja, to bo veselo
/
heja hoj
hêjo
medm.
(
ȇ
)
izraža opozorilo:
hejo, pazi se
/
hejo hoj, se oglaša iz gozda
hêjsa
medm.
(
ȇ
)
izraža veselje, razigranost:
hejsa, proč z žalostjo
hêjsasa
medm.
(
ȇ
)
izraža veselje, razigranost:
zime je konec, hejsasa
hêjslovánski
-a -o
prid.
(
ȇ-ȃ
)
nanašajoč se na hejslovanstvo:
hejslovanska budnica
;
bobneča hejslovanska gesla
/
hejslovansko navdušenje
hêjslovánstvo
-a
s
(
ȇ-ȃ
)
slabš.,
nekdaj
pretirano navdušenje za slovanstvo, ki se kaže zlasti v besedah,
govorjenju:
pisatelj ironizira gostilniško hejslovanstvo
;
rodoljubarstvo in hejslovanstvo
hèk
medm.
(
ȅ
)
posnema glas pri odkašljevanju:
hêkanje
in
hékanje
-a
s
(
ȇ; ẹ̑
)
glagolnik od hekati:
hekanje ni rezervirano samo za internet
;
omrežno hekanje
hêkati
-am
in
hékati
-am
nedov.
(
ȇ; ẹ̑
)
pog.
vdirati v tuje računalniške sisteme in povzročati škodo, zlasti s
spreminjanjem, prisvajanjem podatkov:
hekati banke
hekatómba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
pri starih Grkih
skupina žrtvovanih, darovanih živali, navadno sto goved:
v zahvalo je daroval bogovom hekatombo
2.
nav. mn.,
knjiž.,
ekspr.,
z rodilnikom
veliko število, navadno nasilno, nenaravno umrlih ljudi:
vojna je zahtevala hekatombe žrtev
hêker
in
héker
-ja
m
(
é; ẹ́
)
1.
kdor vdira v tuje računalniške sisteme:
hekerji brez težav vdrejo v osebni računalnik
;
vdor hekerjev
;
boj proti hekerjem
/
računalniški heker
2.
kdor z navdušenjem spreminja programsko opremo:
nadobudni mladi hekerji
;
računalničarji in hekerji
hêkerski
in
hékerski
-a -o
prid.
(
é; ẹ́
)
nanašajoč se na hekerje ali hekanje:
hekerski napad, vdor
;
hekersko orodje
hêkerstvo
in
hékerstvo
-a
s
(
é; ẹ́
)
pojavljanje hekerjev in njihova dejavnost:
hekerstvo in kršitve avtorskih pravic
heksa...
ali
héksa...
in
heksa...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na število šest:
heksaeder, heksagonalen
heksaéder
-dra
m
(
ẹ́
)
geom.
kocka
1
:
heksaédrski
-a -o
(
ẹ́
)
pridevnik od heksaeder:
heksaedrska oblika
heksagonálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
geom.
ki ima šest kotov, stranic ali stranskih ploskev:
heksagonalna bipiramida, prizma
♦
min.
kristali v heksagonalnem sistemu
v sistemu z eno navpično in s tremi vodoravnimi enako dolgimi
osmi, ki se sekajo med seboj pod kotom 120°
héksakord
in
heksakórd -a
m
(
ẹ̑; ọ̑
)
glasb.,
v srednjeveški glasbi
diatonična lestvica šestih tonov:
heksámeter
-tra
m
(
á
)
lit.
šesterostopni daktilski verz s trohejem v zadnji stopici, šestomer:
ep v heksametrih
heksán
-a
m
(
ȃ
)
kem.
nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje šest atomov ogljika:
izomeri, molekule heksana
;
poskus s heksanom
heksóda
-e
ž
(
ọ̑
)
elektr.
elektronka s šestimi elektrodami:
hékt
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
hektoliter
:
sod drži pet hektov
;
hekt vina
hektár
-a
in
-ja
m
(
ȃ
)
ploščinska mera, 100 a:
ima deset hektarov [ha] zemlje
/
setev so opravili na štirih hektarih
hektárski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekon.,
navadno v zvezi
hektarski donos, pridelek
količina pridelkov, pridelanih na enem hektaru zemljišča v enem letu:
doseči višji hektarski donos pšenice
héktičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
med.
nanašajoč se na hiranje zaradi dolgotrajnega gnojnega vnetja, zlasti
zaradi tuberkuloze, sušičen:
hektičen bolnik
/
hektična rdečica na licih
;
pren.,
ekspr.
hektična poezija
hekto...
ali
hékto...
in
hekto...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na število sto:
hektoliter, hektovat
hektográf
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj
stroj za razmnoževanje odtisov s plošče, na kateri je besedilo ali
risba narejena s posebnim črnilom:
brošura je bila tiskana na hektografu
hektografírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
nekdaj
razmnoževati na hektograf:
hektografirati skladbo
hektografíran
-a -o:
hektografirana izdaja dijaškega lista
hektográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hektograf:
hektografska tehnika
/
hektografsko črnilo
hektokotíl
-a
m
(
ȋ
)
zool.
paritvena lovka samcev pri nekaterih glavonožcih:
héktolíter
-tra
m
(
ẹ̑-í
)
prostorninska mera, 100 l:
sod drži osem hektolitrov [hl]
;
hektoliter vina
héktolítrski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na hektoliter:
hektolitrska posoda
♦
agr.
hektolitrska teža žita
teža stotih litrov žita
héktométer
-tra
m
(
ẹ̑-ẹ̄
)
dolžinska mera, 100 m:
héktovát
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
enota za moč, 100 W:
helanca
tudi
helánka -e
[
prva oblika
helánka
in
helánca
]
ž
(
ȃ
)
tekst.
nakodrana, prožna preja iz umetnih vlaken:
postopek kodranja helance
//
tkanina ali pletenina iz te preje:
smučarske hlače iz helance
helebárda
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
orožje v obliki sulice s široko sekiro in kavljem pod ostjo:
straže na obzidju so bile oborožene z dolgimi helebardami
;
nočni čuvaj s helebardo
helebárden
-dna -o
(
ȃ
)
pridevnik od helebarda:
helebardna ostrina
helebardír
-ja
m
(
í
)
nekdaj
vojak, oborožen s helebardo:
helebardirji so stražili dvižni most
helebardíst
-a
m
(
ȋ
)
helebardir
:
helebardista sta pripeljala jetnika
helebárdnik
-a
m
(
ȃ
)
helebardir
:
poveljeval je skupini helebardnikov
heleníst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za starogrški jezik in kulturo:
bil je latinist in helenist
helenístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na helenizem:
helenistična umetnost
;
helenistično gledališče
/
helenistično obdobje starogrške zgodovine
/
helenistični elementi v klasicizmu
helenístovski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od helenist:
učene helenistovske debate
helenizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od helenizirati:
helenizacija Rima
/
helenizacija koloniziranih otokov
helenízem
-zma
m
(
ī
)
1.
obdobje v antiki po Aleksandru Velikem, za katero je značilno zlivanje
grške in orientalske kulture:
kulturno življenje v dobi helenizma
//
miselnost, kultura starih Grkov:
vpliv helenizma na renesanso
2.
jezikosl.
element grščine v kakem drugem jeziku;
grecizem
:
helenizmi v latinščini
helenizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj helensko, grško:
helenizirali so dobro polovico Male Azije
/
priseljence so popolnoma helenizirali
helenizíran
-a -o:
Grki in helenizirani tujci
helénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Helene, stare Grke:
helenska filozofija, kultura
/
helenske mestne državice
helénstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
miselnost, kultura starih Grkov:
združitev praktičnega rimstva z duhovno bogatim helenstvom
héler
-ja
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
avstrijski novec za pol krajcarja;
vinar
1
:
helidróm
in
heliodróm
-a
m
(
ọ̑
)
označena ploščad za vzletanje in pristajanje helikopterjev;
heliport
:
helikopter je pristal na običajnem helidromu
;
posestvo s helidromom
hélij
-a
m
(
ẹ́
)
kem.
lahek žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element He:
s helijem polnjeni baloni
hélijev
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na helij:
jedra helijevih atomov
♦
elektr.
helijeva žarnica
žarnica, v kateri seva svetlobo ionizirani helij
hélikon
-a
m
(
ẹ̑
)
glasb.
veliko trobilo z nizko ležečim tonskim obsegom:
trobiti na helikon
;
godbeniki z bleščečimi helikoni čez ramena
helikópter
-ja
m
(
ọ́
)
motorno zračno vozilo brez kril, z velikim propelerjem na vrhu:
ponesrečenca so rešili z ledenika s helikopterjem
;
vojaški helikopter
;
pilot helikopterja
helikópterski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na helikopter:
helikopterski propeler
/
uvedli so helikoptersko službo, ki bo nadzorovala promet
/
helikopterski desant
heliocéntričen
tudi
heliocêntričen -čna -o
prid.
(
ẹ́; é
)
astron.
ki ima Sonce za središče vesolja:
heliocentrični sistem
heliocentrízem
-zma
m
(
ī
)
astron.
nazor, po katerem je Sonce središče vesolja:
Kopernikov heliocentrizem
heliofílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
bot.
ki uspeva na soncu:
heliofilne rastline
heliográf
-a
m
(
ȃ
)
1.
meteor.
priprava, ki zapisuje čas sončnega sevanja na določeni točki na
zemlji:
pomoč heliografa pri ugotavljanju vremenskih razmer
2.
geod.
zrcalna priprava za dajanje in zapisovanje svetlobnih znamenj na večje
razdalje:
heliográm
-a
m
(
ȃ
)
meteor.
trak, na katerega heliograf zapisuje čas sončnega sevanja:
sneti, zamenjati heliogram
héliogravúra
-e
ž
(
ẹ̑-ȗ
)
tisk.
tehnika globokega tiska s kovinske plošče:
tiskati na osnovi heliogravure
helioskóp
tudi
helioskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
astron.
optična priprava za opazovanje Sonca:
opazovati s helioskopom
heliostát
-a
m
(
ȃ
)
astron.
zrcalna priprava, ki usmerja sliko Sonca stalno v isto smer:
héliotéhnika
-e
ž
(
ẹ̑-ẹ́
)
tehnika, ki izkorišča sončno energijo:
hélioterapíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
med.
zdravljenje s sončno svetlobo in toploto:
helioterapija kostne tuberkuloze
heliotróp
-a
m
(
ọ̑
)
1.
bot.
okrasna grmičasta rastlina z modrimi, belimi ali vijoličastimi cveti;
posončnica
:
gredica heliotropov
;
po vaniliji dišeči cveti heliotropa
2.
min.
poldrag kamen zelene barve z rdečimi pikami:
pečatni prstan s heliotropom
3.
geod.
zrcalna priprava za dajanje svetlobnih znamenj na večje razdalje:
pri merjenju kotov na velike razdalje so si pomagali s heliotropom
heliotropízem
-zma
m
(
ī
)
bot.
pojav, da se rastlinski organi obračajo pod vplivom sončne svetlobe:
helipórt
in
heliopórt
-a
m
(
ọ̑
)
označena ploščad za vzletanje in pristajanje helikopterjev:
heliport na strehi bolnišničnega kompleksa
;
gradnja heliporta
helmintíaza
tudi
helmintiáza -e
ž
(
ȋ; ȃ
)
med.,
vet.
bolezen, ki jo povzročajo gliste, trakulje ali metljaji:
helmintiaza prebavil
;
helmintiaza pri ovci
helót
-a
m
(
ọ̑
)
1.
pri starih Grkih
državni suženj za poljska dela in vojaško službo:
špartanski heloti
2.
knjiž.,
ekspr.
nesvoboden, podložen človek:
ni želel, da bi bilo njegovo ljudstvo čreda helotov
helótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na helote:
helotska sužnost
;
helotsko življenje
/
helotska podrejenost
hélsinški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zgod.,
v zvezah:
helsinška konferenca
konferenca o evropski varnosti in sodelovanju leta 1975 v Helsinkih
;
helsinška listina
sklepni dokument helsinške konference o soglasju med večino
evropskih držav, Združenimi državami Amerike in Kanado o varnosti in
sodelovanju v Evropi
hematít
-a
m
(
ȋ
)
min.
1.
jekleno siva ali rdeča rudnina železov oksid:
bogata nahajališča hematita
;
pridobivati železo iz hematita
2.
neprozoren poldrag kamen sivo črne barve:
prstan s hematitom
hematologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o krvi in krvnih boleznih:
klinična, laboratorijska onkologija
;
strokovnjak s področja hematologije
;
biokemija, onkologija in hematologija
/
oddelek za hematologijo
hematolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
med.
nanašajoč se na hematologijo:
hematološki laboratorij
/
hematološka preiskava
hematóm
-a
m
(
ọ̑
)
med.
izliv krvi v mehko tkivo:
podkožni hematom
;
hematom v jetrih
hematuríja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
izločanje krvi s sečem;
krvosečnost
:
znak te bolezni je hematurija
hémbraj
-te
medm.
(
ẹ̑
)
nar.
izraža podkrepitev trditve:
hembraj, kako se jim mudi
hémbran
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nar.
presnet
,
šmentan
:
hembrana ženska, kako si jezična
hémbrano
prisl.
:
hembrano malo je tega
hemeroíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
pog.
hemoroiden
:
hemeroiden bolnik
hemeroídi
-ov
m
mn.
(
ȋ
)
pog.
hemoroidi
:
zdravljenje hemeroidov
hemi...
predpona v sestavljenkah
nanašajoč se na pol, polovico:
hemisfera
hemisfêra
-e
ž
(
ȇ
)
1.
geogr.
polovica zemeljske oble;
polobla
,
poluta
:
severna, vzhodna hemisfera
2.
anat.
polovica velikih ali malih možganov:
desna, leva hemisfera
hemisfêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na hemisfera 1:
hemisferska cirkulacija zraka
hemo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na kri:
hemofilija, hemoglobin
hemofilíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
bolezensko stanje moških, pri katerem se krvavitev težko ustavi,
krvavičnost:
podedoval je hemofilijo
hemofílik
-a
m
(
í
)
kdor ima hemofilijo:
pri hemofilikih že majhne rane privedejo do neustavljivih krvavitev
;
društvo hemofilikov
;
zdravljenje hemofilikov
hemoglobín
-a
m
(
ȋ
)
biol.
snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo, krvno
barvilo:
ugotoviti količino hemoglobina v krvi
;
pomanjkanje hemoglobina
hemográm
-a
m
(
ȃ
)
med.
zapis rezultata krvne preiskave:
hemolítičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na hemolizo:
hemolitični simptomi
/
hemolitična anemija
hemolíza
-e
ž
(
ȋ
)
med.
razpadanje rdečih krvničk in sprostitev hemoglobina iz njih:
dolga operacija srca je bila tvegana zaradi hemolize
hemolizín
-a
m
(
ȋ
)
med.
snov, ki povzroča hemolizo:
bakterijski hemolizin
hemorágičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na hemoragijo:
hemoragični tifus
;
hemoragična mrzlica
/
hemoragična diateza
hemoragíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
izliv, iztekanje krvi iz žil, krvavitev:
hemoroíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hemoroide:
hemoroiden bolnik
/
hemoroidna krvavitev
/
slabš.
star, hemoroiden uradnik
hemoroídi
-ov
m
mn.
(
ȋ
)
med.
bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini, zlata žila:
operirati hemoroide
hémpa
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. vzhodno,
slabš.
neumna, nespametna ženska:
ne poslušaj je, saj vidiš, da je hempa
héna
-e
ž
(
ẹ̑
)
bot.
okrasni tropski grm z belimi ali rožnatimi cveti, Lawsonia inermis:
prijeten vonj po heni
//
kozm.
rdečkasto rjavo barvilo iz listov te rastline:
s heno pobarvani lasje
héncaj
-te
medm.
(
ẹ̑
)
star.
izraža podkrepitev trditve:
hencaj, kako si osorna! hencajte, to ga je skrbelo!
héncan
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
presnet
,
šmentan
:
hencana neroda
héncano
prisl.
:
hencano hitro je obmolknil
hêndikep
tudi
handicap -a
[
hêndikep
]
m
(
ȇ
)
1.
invalidnost
:
proučevanje hendikepa
;
pogovor, predavanje o hendikepu
;
ljudje s hendikepom
/
telesni hendikep
2.
šport.,
pri nekaterih tekmovanjih
izenačenje možnosti za zmago, tako da dobi na začetku tekmovanja
močnejši tekmovalec težje pogoje:
pristati na hendikep
;
tekmovati po pravilih hendikepa
/
igralec golfa, športnik z nizkim, visokim hendikepom
//
publ.
kar spravi koga v neenak, slabši položaj:
izključitev igralca je bila za naše moštvo precejšen hendikep
;
podjetju je kljub vsem hendikepom uspelo osvojiti svetovni trg
;
dodaten, hud, velik hendikep
;
v prid. rabi:
hendikep tekma
;
hendikep vožnja
hendikepírati
-am
tudi
handicapirati -am
[
hendikepírati
]
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
spraviti koga v neenak, slabši položaj:
zakon hendikepira določene skupine, stranke
/
bolezen, nesreča ga je povsem hendikepirala
/
vsakega nasprotnika že vnaprej hendikepira s kakšno negativno
oznako
hendikepíran
tudi
handicapiran -a -o
invaliden
:
hendikepirani ljudje, osebe, posamezniki
;
hendikepirani športniki
henry
-ja
[
hénri
]
m
(
ẹ̑
)
fiz.
enota za merjenje električne induktivnosti:
induktivnost tuljave je pet henryjev
hènt
medm.
(
ȅ
)
star.
izraža podkrepitev trditve;
šment
,
šent
:
hent, kako ga je zdelalo!
sam.:
ni hent, da ne bi raslo!
héntaj
-te
medm.
(
ẹ̑
)
star.
izraža podkrepitev trditve:
hentaj, ne bo slabo
;
hentajte no!
héntan
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
presnet
,
šmentan
:
hentani paglavec, ta jih ima za ušesi
;
hentane muhe, kako so sitne
/
kot vzklik
hentana reč, zdaj pa imamo
héntano
prisl.
:
to je hentano draga reč
;
hentano malo mi je do tega
/
kot vzklik
hentano, boš šel proč!
hèp
medm.
(
ȅ
)
posnema glas race:
hépati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
oglašati se z glasom hep:
race po dvorišču hepajo vsak večer
(M. Kranjec)
hepatítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje jeter:
imeti hepatitis
;
epidemični hepatitis
heptán
-a
m
(
ȃ
)
kem.
nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje sedem atomov ogljika:
izomeri heptana
heraklít
-a
m
(
ȋ
)
gradbeni material iz stisnjene lesne volne in magnezitnega cementa:
izdelovati heraklit
;
prostor bodo toplotno in zvočno izolirali s heraklitom
/
s heraklitom obložene stene
s ploščami iz heraklita
heraklíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na heraklit:
heraklitne plošče
/
heraklitna stena
heráldičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na heraldiko, grbosloven:
heraldične knjige
/
zmaj, heraldična žival Ljubljane
heráldično
prisl.
:
heraldično stiliziran lev
heráldik
-a
m
(
á
)
strokovnjak za heraldiko:
heráldika
-e
ž
(
á
)
veda o grbih, grboslovje:
strokovnjak za heraldiko
herbárij
-a
m
(
á
)
s podatki opremljena zbirka stisnjenih in posušenih rastlin za
študijske namene:
vložiti cvetlico v herbarij
;
šolska botanična zbirka ima bogat herbarij
herbárijski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na herbarij:
herbarijska rastlina
/
herbarijsko gradivo za študij
herbarizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
bot.
nabirati rastline za herbarij in jih vanj vlagati:
pri botaniki se učenci učijo tudi herbarizirati
herbicíd
-a
m
(
ȋ
)
agr.
kemično sredstvo za uničevanje škodljivih rastlin, zlasti plevela:
škropiti s herbicidi
herbicíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na herbicide:
herbicidno sredstvo
/
herbicidno delovanje
hercegôvski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na Hercegovce ali Hercegovino:
hercegovsko narečje
/
hercegovski tobak
herderjánstvo
-a
s
(
ȃ
)
idejne in umetniške značilnosti Herderjevega ustvarjanja:
humanistične vrednote herderjanstva
hereditáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
biol.
deden
:
hereditarna bolezen, obremenjenost
/
hereditarna osnova
hereditárno
prisl.
:
hereditarno obremenjen
;
hereditarno spremenjena celica
hereditárnost
-i
ž
(
ȃ
)
biol.
dednost
:
hereditarnost krvnih skupin
/
zakon hereditarnosti
hêres
-a
m
(
ȇ
)
močno, dišeče špansko vino:
kozarec heresa
herétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
rel.
krivoverski
:
heretični nauki
;
heretične knjige
/
heretična ločina
/
naslikal je za tisti čas skoraj heretično sliko
herétičnost
-i
ž
(
ẹ́
)
rel.
krivovernost
:
heretičnost nauka
herétik
-a
m
(
ẹ́
)
rel.
krivoverec
:
Cerkev ga je obsodila kot heretika
/
nekdanji ideolog je postal heretik
herezíja
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
krivoverstvo, kriva vera:
javno se odpovedati hereziji
;
verske zablode in herezije
/
preganjali so ga zaradi herezije
/
idejna herezija
hêrkul
-a
m
(
ȇ
)
ekspr.
zelo močen, velik človek, silak:
vsi se bojijo tega herkula
;
ta človek je pravi herkul
♦
zool.
velik hrošč, ki živi v tropskih predelih Srednje in Južne Amerike,
Dynastes hercules
hêrkulski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na herkule:
herkulski človek
;
herkulska postava
/
herkulska moč
/
herkulsko dejanje
hêrma
-e
ž
(
ȇ
)
um.
glava ali doprsni kip, ki prehaja spodaj v podstavek:
herme grških bogov in znamenitih mož
hermafrodít
-a
m
(
ȋ
)
biol.
bitje, ki ima moške in ženske spolne organe hkrati;
dvospolnik
:
nekatere ribe so hermafroditi
hermafroditízem
-zma
m
(
ī
)
biol.
obstoj moških in ženskih spolnih organov hkrati pri istem bitju;
dvospolnost
:
hermafroditizem pri človeku
hermafrodítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
biol.
ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati;
dvospolen
:
hermafroditska žival
/
slabš.
narednik je vpil s hermafroditskim glasom
zelo tankim, visokim
hermelíka
-e
ž
(
í
)
1.
bot.
zdravilna rastlina s širokimi, mesnatimi listi in rumeno zelenimi
cveti, Sedum maximum:
nabirati liste hermelike
2.
liker iz te rastline:
piti hermeliko
hermelín
-a
m
(
ȋ
)
podlasici podobna žival, ki ima pozimi belo dlako in črno liso na
koncu repa:
nastavljati hermelinom pasti
//
krzno te živali:
kraljevski plašč iz hermelina
hermelínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz hermelinovega krzna:
hermelinast plašč
;
hermelinasto ogrinjalo
hermelínji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hermeline:
čopič iz hermelinje dlake
/
hermelinje krzno
hermelínov
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od hermelin:
hermelinovo krzno
hermenévtičen
-čna -o
(
ẹ́
)
pridevnik od hermenevtika:
hermenevtična razlagalna metoda
hermenévtika
-e
ž
(
ẹ́
)
rel.
nauk o metodah razlaganja cerkvenih tekstov:
predavati hermenevtiko
;
biblična hermenevtika
;
hermenevtika in eksegeza
hermétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine, neprodušen:
hermetična posoda
/
hermetična ročna ura
;
pren.
zaprl se je v hermetičen molk
♦
lit.
hermetična poezija
poezija, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
hermétično
prisl.
,
navadno v zvezi z
zapreti
:
hermetično zaprta steklenica
;
ekspr.
vse mejne prehode so hermetično zaprli
hermétičnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost hermetičnega, neprodušnost:
nova tesnila zagotavljajo popolno hermetičnost
/
hermetičnost moderne lirike
hermétik
-a
m
(
ẹ́
)
publ.
umetnik, zlasti pesnik, ki si ne prizadeva biti razumljiv širšemu
krogu ljudi:
hermetízem
-zma
m
(
ī
)
publ.
lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva
širšemu krogu ljudi:
poetski hermetizem
;
hermetizem umetniškega izraza
hêrnija
-e
ž
(
é
)
med.
izstop organa ali dela organa skozi nenaravno odprtino;
kila
1
:
zaradi prevelikega napora je nastopila hernija
/
operacija hernije
heródež
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.,
ekspr.
okruten, surov človek:
tudi otrokom niso prizanašali, ti herodeži dvajsetega stoletja
heróičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
herojski
:
heroičen boj
;
heroično dejanje
/
heroični homerski svet
heróičnost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
lastnost, značilnost heroičnega:
heroičnost in tragika osrednje osebe v romanu
/
narejena heroičnost
heroín
-a
m
(
ȋ
)
močno mamilo iz morfija:
uživati heroin
;
tihotapci heroina
heroína
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
glavna, osrednja ženska v literarnem delu;
junakinja
:
tragična heroina drame
2.
gled.,
nekdaj
igralka, ki igra samo vloge močnih ženskih značajev:
heroina osrednjega gledališča
heroínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na heroin:
heroinski odvisnik
/
heroinska pot
tihotapska pot, po kateri se preprodaja heroin
heroízem
-zma
m
(
ī
)
izreden pogum, junaštvo:
revolucionarni heroizem
;
heroizem proletarskih brigad
/
delovni heroizem
/
slabš.
zlagan, operetni heroizem
heroizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
delati kaj herojsko, junaško:
film heroizira preteklost
heroizíran
-a -o:
idealizirane in heroizirane osebe v romanu
herój
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje, junak:
neznani ljudje so v bojih postajali heroji
;
heroji Sutjeske
/
ekspr.
heroji vesoljskih poletov
/
ne delaj se heroja
;
iron.
poglej heroje, kako so jo popihali
/
red narodnega heroja
nekdaj
visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju
s sovražnikom
2.
v grški mitologiji
bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti, polbog:
heroj Prometej
herójinja
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki je storila izredno pogumno, junaško dejanje, junakinja:
uporniška herojinja
;
herojinja svojega časa
/
narodna herojinja
herójski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
izredno pogumen, junaški:
herojski borci za svobodo
/
dati zasluženo priznanje herojskim materam
/
herojski boj
;
herojska zmaga, žrtev
;
herojsko dejanje
/
herojska doba
♦
gled.
herojski traged
igralec, ki igra junaške tragične vloge
;
lit.
herojski ep
ep, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; junaški ep
herójsko
prisl.
:
herojsko so padli za domovino
herójstvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
izreden pogum, junaštvo:
herojstvo kmečkih upornikov
2.
herojsko dejanje:
pripovedovati o velikih herojstvih
hêros
-a
m
(
ȇ
)
v grški mitologiji
bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti;
heroj
:
nadnaravna moč herosov
herostrát
in
heróstrat -a
m
(
ȃ; ọ̑
)
knjiž.,
ekspr.
kdor stori slabo, nedopustno dejanje, da bi postal slaven:
vse bi storil, ta herostrat, samo da bi pisali o njem
herostrátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na herostrate:
herostratsko dejanje, početje
/
herostratska slava
2.
knjiž.,
slabš.
ki prezira, uničuje kulturne ali umetniške vrednote:
herostratski odnos janzenistične duhovščine do umetnosti
herostrátsko
prisl.
:
herostratsko slavna knjiga
herostrátstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
herostratsko dejanje:
zagrešiti herostratstvo
hêrpes
-a
m
(
ȇ
)
med.
virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici:
herpes na ustnicah
hêrpesen
-sna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na herpes:
herpesni virus
;
herpesna okužba
/
herpesni izpuščaj, mehurček
/
herpesni konjunktivitis
herpétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na herpes:
herpetična okužba
;
herpetično vnetje
/
herpetični izpuščaj, mehurček
/
herpetični encefalitis
hertz
in
hêrc -a
[
hêrc
]
m
(
ȇ
)
fiz.
enota za merjenje frekvence:
nihanje s frekvenco dvajset tisoč hertzov [Hz]
hês
-a
tudi
--
m
(
ȇ
)
glasb.
za polton znižani ton h;
ton b
hetêra
-e
ž
(
ȇ
)
pri starih Grkih
lahkoživa, izobražena ženska, zlasti kot prostitutka za višje,
izobraženske sloje:
lepa in duhovita hetera
/
imeti hetero
heteríja
-e
ž
(
ȋ
)
v Grčiji, v začetku 19. stoletja
tajna politična organizacija za osvoboditev izpod turške nadoblasti:
ustanavljali so heterije
heterízem
-zma
m
(
ī
)
lahkoživo življenje, prostitucija v stari Grčiji:
hétero
--
prid.
(
ẹ̑
)
pog.
s spolnim nagnjenjem do oseb drugega spola;
heteroseksualen
:
hetero moški, par
;
hetero skupnost
;
biti hetero
hetero...
prvi del zloženk
nanašajoč se na drugačen, različen:
heterofonija, heteromorfen
heterodóksen
-sna -o
prid.
(
ọ̑
)
rel.
drugačen od pravega cerkvenega nauka:
heterodoksni nauki
;
pren.
heterodoksna podoba sveta
heterodoksíja
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
nauk, različen od pravega cerkvenega nauka:
heterofoníja
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
večglasje, v katerem določeno melodijo posamezni glasovi delno
spreminjajo:
heterogén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ni enakih, istovrstnih sestavin;
raznovrsten
,
neenoten
:
heterogena snov
/
heterogena družba, kultura
/
roman je vsebinsko zelo heterogen
heterogénost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost heterogenega:
heterogenost snovi
/
heterogenost prebivalstva
heterogénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
heterogen
:
zbližali so se različni, zelo heterogenski elementi
heterogoníja
-e
ž
(
ȋ
)
zool.
zaporedno menjavanje enospolnega zaroda z obojespolnim, raznorodnost:
heterogonija vodnih bolh
heteromórfen
-fna -o
prid.
(
ọ̑
)
biol.,
min.
ki nastopa v dveh ali več oblikah:
heteromorfni kromosomi
;
heteromorfna rudnina
heteromórfnost
-i
ž
(
ọ̑
)
biol.,
min.
lastnost, značilnost heteromorfnega:
heteromorfnost ogljika
heteronómen
-mna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
odvisen
,
nesamostojen
,
podrejen
:
heteronomen subjekt
;
heteronomna volja
/
heteronomna etika
heteronomíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
odvisnost
,
nesamostojnost
,
podrejenost
:
avtonomija in heteronomija v medčloveških odnosih
;
gospodarska, politična heteronomija
♦
filoz.
heteronomija volje
ravnanje ali hotenje, ki ne izhaja iz zavestnega prepričanja,
ampak iz tujih pobud
heteropoláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
elektr.
ki ima več izmenično se ponavljajočih magnetnih polov:
heteropolarni generator
2.
kem.
ki ima dva različna pola:
heteropolarne molekule
;
heteropolarna vez
ionska vez
heteroseksuálec
-lca
m
(
ȃ
)
kdor čuti spolno nagnjenje do oseb nasprotnega spola:
zveze med heteroseksualci
;
homoseksualci in heteroseksualci
heteroseksuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s spolnim nagnjenjem do oseb drugega spola:
heteroseksualen odnos
heterosilábičen
-čna -o
prid.
(
á
)
jezikosl.
ki pripada drugemu zlogu, raznozložen:
heterosilabični glas
heterotrófen
-fna -o
prid.
(
ọ̑
)
biol.
ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih:
heterotrofni organizmi
;
človek je heterotrofno bitje
/
heterotrofni način prehranjevanja
heterotrófno
prisl.
:
glive se hranijo heterotrofno
heteróza
-e
ž
(
ọ̑
)
biol.
pojav, da ima križanec boljše lastnosti kot njegovi starši:
heteroza čebel
;
heteroza koruze
heterózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na heterozo:
heterozna koruza
/
heterozen razvoj
heterozigóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
biol.
nastal z združitvijo spolnih celic z različnima genoma:
heterozigotni individuum
;
heterozigotna jajčna celica
hetêrski
-a -o
(
ȇ
)
pridevnik od hetera:
hetersko življenje
hetítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Hetite:
hetitski hieroglifi
;
hetitski jezik
;
hetitska kultura
hetítščina
-e
ž
(
ȋ
)
hetitski jezik:
dela babilonske književnosti so prevajali v hetitščino
hétman
-a
m
(
ẹ̑
)
na Poljskem in v Ukrajini,
nekdaj
vrhovni vojaški poveljnik:
politična moč hetmanov
;
hetman poljske vojske
/
hetman kozakov
ataman
hétmanski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na hetmane:
hetmanska oblast
;
hetmansko dostojanstvo
hétmanstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
naslov, dejavnost hetmanov:
imel je vse časti in ugodnosti, ki so izvirale iz hetmanstva
hévreka
medm.
(
ẹ̑
)
knjiž.
izraža navdušenje pri dognanju, odkritju:
hevreka, odkril sem pot!
hevrístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na hevristiko:
hevristični princip
/
hipoteza ima hevrističen pomen
♦
ped.
hevristični razgovor
metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju
novih spoznanj
hevrístika
-e
ž
(
í
)
filoz.
nauk o metodah raziskovanja in pridobivanja novih spoznanj:
hí
1
medm.
(
ȋ
)
klic konju
naprej!
:
hi, konjiček!
/
hi hot!
hì
2
in
hí
medm.
(
ȉ; ȋ
)
posnema glas pri smejanju:
hi, se kratko zasmeje
;
hi hi hi!
hiát
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim, zev:
odpravljanje hiata pri izgovoru tujk
híba
-e
ž
(
í
)
pog.
napaka
,
motnja
:
govorna, prirojena, telesna hiba
/
tehniki so hitro odpravili hibe v mehanizmu
/
roman ni brez večjih hib
pomanjkljivosti
híbav
-a -o
prid.
(
í
)
pomanjkljiv
,
nepopoln
:
hibava prehrana
/
hibav otrok
ki ima napako, motnjo
híbavost
-i
ž
(
í
)
pomanjkljivost
,
nepopolnost
:
hibavost telesa
híben
-bna -o
prid.
(
ȋ
)
pomanjkljiv
,
nepopoln
:
hibno popravilo stroja
hibernácija
-e
ž
(
á
)
med.
umetna ohladitev organizma ali posameznih organov:
opraviti operacijo s hibernacijo
hibískov
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od hibiskus:
hibiskovi rožnati cveti
;
hibiskov grm
hibískus
-a
tudi
-íska
m
(
ȋ
)
bot.
okrasni grm ali nizko drevo z velikimi rdečimi, belimi ali
vijoličastimi cveti, Hibiscus syriacus:
cvetovi, listi, semena hibiskusa
;
izvleček hibiskusa
híbnost
-i
ž
(
ȋ
)
pomanjkljivost
,
nepopolnost
:
hibnost popravila
hibríd
-a
m
(
ȋ
)
biol.
potomec staršev z različno dedno osnovo;
križanec
:
hibrid iz visokega in nizkega graha
;
odpornost hibridov
/
čebelji hibridi
;
pren.
posrečen literarni hibrid med novelo in romanom
hibríden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hibride ali hibridnost:
hibridna koruza, rastlina
/
hibridna spremenljivost rastlin
;
pren.
arhitektonski liki hibridnega stila
♦
agr.
hibridna vina
vina iz grozdja trt samorodnic
hibridizácija
-e
ž
(
á
)
biol.
križanje, zlasti rastlin:
s hibridizacijo so vzgojili odpornejše rastline
hibrídka
-e
ž
(
ȋ
)
biol.
potomka staršev z različno dedno osnovo;
križanka
2
:
raznobarvne in velecvetne hibridke
hibrídnost
-i
ž
(
ȋ
)
biol.
lastnost, značilnost hibridnega:
hibridnost koruze
//
sposobnost združevanja različnih lastnosti dveh organizmov:
izkoriščati hibridnost za vzgajanje rodovitnejših rastlin
hidálgo
-a
m
(
ȃ
)
v fevdalni Španiji
nižji plemič:
ponosen španski hidalgo
hídra
-e
ž
(
ȋ
)
v grški mitologiji
vodna kača z devetimi glavami:
boji herojev s hidrami
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
hidra fašizma, komunizma
♦
zool.
majhen sladkovodni polip, ki živi v sožitju z algami, Chlorohydra
viridissima
hidrácija
-e
ž
(
á
)
vnašanje tekočine, navadno vode, v organizem, za preprečitev
dehidracije:
poskrbite za ustrezno hidracijo pred tekom in po njem
;
hidracija kože, telesa
;
dodatki za hidracijo
hidránt
-a
m
(
ā
)
naprava na vodovodnem omrežju za odvzemanje večjih količin vode:
gasilci so priključili cevi na hidrant
;
cestni, požarni, vrtni hidrant
hidránten
-tna -o
(
ȃ
)
pridevnik od hidrant:
hidrantni nastavek
;
hidrantna omarica
hidrát
-a
m
(
ȃ
)
kem.
1.
spojina, ki ima na molekule vezano vodo:
značilnosti hidratov
/
hidrat celuloze
;
hidrat železovega sulfata
2.
v zvezi
ogljikov hidrat
organska spojina ogljika z vodikom in kisikom, ki sta v takem razmerju
kot v vodi:
v hrani so ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine
;
sladkor in škrob sta pomembna ogljikova hidrata
hidratácija
-e
ž
(
á
)
kem.
vezanje spojin z vodo v hidrate:
hidratacija cementa
/
hidratacija ionov
hidratírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
vezati spojine z vodo v hidrate:
hidratirati oksid v kislino
hidratíran
-a -o:
hidratirana sol
kristalna sol, ki vsebuje kristalno vodo
hidratizácija
-e
ž
(
á
)
kem.
hidratacija
:
proces hidratizacije
hidratizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
hidratirati
:
nežgana glinica na zraku hidratizira
hidrávličen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na hidravlika 1:
hidravlične meritve, raziskave
2.
strojn.
ki deluje na osnovi širjenja pritiska v tekočinah:
hidravlični prenos sile
/
hidravlična stiskalnica
;
hidravlične zavore
;
hidravlično dvigalo
/
hidravlični pritisk
/
hidravlično olje
3.
grad.
ki se v vodi strdi:
hidravlično vezivo
♦
strojn.
hidravlični transport
transport sipkega materiala po ceveh z vodnim tokom
hidrávlično
prisl.
:
zavorni pritiski se prenašajo hidravlično
hidrávlik
-a
m
(
á
)
strokovnjak za hidravliko:
inženir hidravlik
hidrávlika
-e
ž
(
á
)
1.
fiz.
nauk o mehanskih lastnostih tekočin in njihovi uporabi v tehniki:
ukvarjati se z vprašanji hidravlike
;
strokovnjak za hidravliko
2.
strojn.
mehanizem, ki deluje na osnovi širjenja pritiska v tekočinah:
stopnice, opremljene s hidravliko
;
napaka na hidravliki
hidrazín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
brezbarvna, kadeča se tekočina, ki se uporablja zlasti kot sestavina
raketnega goriva in kot reducent:
hidríd
-a
m
(
ȋ
)
kem.
spojina vodika z drugim elementom:
kalcijev hidrid
hidríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od hidrirati:
hidriranje apna
/
hidriranje premoga
hidrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
1.
spajati okside ali nenasičene organske spojine z vodo:
hidrirati žgano apno
2.
hidrogenirati
:
hidrirati ribje olje
hidríran
-a -o:
grad.
hidrirano apno
apno, ki je industrijsko gašeno z malo vode, da ostane suho
hidro...
ali
hídro...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na vodo:
hidrogenski, hidroliza
;
hidromehanika, hidrometeorološki
;
hidrobus
hídroaviácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
del letalstva, ki ima v svojem sestavu samo hidroavione:
vojna hidroaviacija
hídroavión
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
letalo, ki vzleta in pristaja na vodi, vodno letalo:
eskadrilja hidroavionov
hídrobáza
-e
ž
(
ȋ-ā
)
oporišče za hidroavione:
vojaška hidrobaza
hídrobiologíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
veda o organizmih, ki živijo v vodi, in o življenjskih razmerah v
vodi:
hídrobiolóški
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
nanašajoč se na hidrobiologijo:
hidrobiološke raziskave
;
hidrobiološke razmere v naših rekah
/
hidrobiološki zavod
hídrobus
-a
m
(
ȋ
)
večji motorni čoln za prevoz potnikov na krajše razdalje:
zvezo čez kanal vzdržujejo s hidrobusom
hidrocefálnost
tudi
hidrokefálnost -i
ž
(
ȃ
)
med.
čezmerno nabiranje tekočine v lobanjski votlini, vodenoglavost:
otrok je umrl zaradi hidrocefalnosti
hídrocentrála
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
elektrarna, ki izkorišča za pogon turbin mehansko energijo vode:
jez hidrocentral
;
sistem hidrocentral z akumulacijskimi jezeri
hídrodinámičen
-čna -o
prid.
(
ȋ-á
)
nanašajoč se na hidrodinamiko:
hidrodinamični preizkus
/
hidrodinamični tlak
//
ki povzroča čim manjši vodni upor:
hidrodinamični trup ladje
;
hidrodinamična oblika
hídrodinámika
-e
ž
(
ȋ-á
)
fiz.
nauk o gibanju tekočin in teles v njih:
zakonitosti hidrodinamike
/
ladijska hidrodinamika
hídroelektrárna
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
elektrarna, ki izkorišča za pogon turbin mehansko energijo vode:
hidroelektrarna obratuje
♦
elektr.
pretočna hidroelektrarna
brez večjega akumulacijskega bazena
hídroeléktričen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
nanašajoč se na pridobivanje električne energije v hidroelektrarnah:
izkušnje pri gradnji hidroelektričnih naprav
hídroenergétika
-e
ž
(
ȋ-ẹ́
)
dejavnost, ki oskrbuje prebivalstvo, gospodarstvo z električno
energijo, proizvedeno v hidroelektrarnah:
obstajajo ugodni pogoji za razvoj hidroenergetike
//
nauk o tem:
ukvarja se s teoretičnimi problemi hidroenergetike
hídroenergétski
-a -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
nanašajoč se na hidroenergetiko:
hidroenergetski objekti
;
hidroenergetski sistem
skupina hidroelektrarn na kaki reki ali na kakem območju, ki tvorijo
zaključeno celoto
/
hidroenergetska osnova gospodarstva
hídroenergíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
1.
vodna energija:
izkoriščati hidroenergijo za elektrifikacijo
;
dežela ima bogate vire hidroenergije
2.
električna energija, ki se proizvaja v hidroelektrarnah:
izkoristiti možnosti za pridobivanje hidroenergije in termoenergije
hidrofílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
kem.
ki se veže z vodo, omočljiv:
hidrofilni koloid
;
hidrofilna gaza
♦
bot.
hidrofilna rastlina
rastlina, ki uspeva na mokrih tleh
hidrofít
-a
m
(
ȋ
)
bot.
rastlina, ki uspeva v vodi;
vodna rastlina
2
:
hidrofóben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
kem.
ki se ne veže z vodo, neomočljiv:
olja so hidrofobna
hidrofobíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
bolezenski strah pred vodo:
zdravnik je ugotovil prve znake hidrofobije
hidrofón
-a
m
(
ọ̑
)
teh.
priprava za odkrivanje, ugotavljanje zvočnih valov v vodi:
odkrivanje podmornic s hidrofonom
hidrofór
-a
in
-ja
m
(
ọ̑
)
teh.
avtomatična črpalna naprava za oskrbovanje višje ležečih prostorov z
vodo:
ker nima vodovoda, si bo nabavil hidrofor
hidrogén
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
vodik
hidrogeníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od hidrogenirati:
hidrogeniranje plinov, premoga
hidrogenírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
uvajati vodik v spojino:
hidrogenirati olje, premog
hidrogénkarbonát
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
kem.
kisla sol ogljikove kisline:
kalcijev, natrijev hidrogenkarbonat
;
karbonat in hidrogenkarbonat
hidrogénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
voj.
nanašajoč se na jedrsko strelivo največje sile:
hidrogenska bomba, eksplozija
;
hidrogensko orožje
/
hidrogenska vojna
vojna z uporabo jedrskega orožja
hidrogénsulfát
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
kem.
kisla sol žveplove kisline:
hidrogénsulfít
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
kem.
kisla sol žveplaste kisline:
hídrogeologíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
veda o podzemeljskem vodovju:
hídrogeolóški
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
nanašajoč se na hidrogeologijo:
hidrogeološke raziskave
/
hidrogeološka karta
karta, ki prikazuje stanje podzemeljskega vodovja
hídroglíser
-ja
m
(
ȋ-ī
)
motorni čoln, ki se pri večji hitrosti dvigne iz vode in na krilcih
ali z zadnjim delom drsi po gladini:
zvezo med otokoma vzdržuje velik hidrogliser z dvesto sedeži
;
hidrogliser z zračnim vijakom
hidrográf
-a
m
(
ȃ
)
strokovnjak za hidrografijo:
hidrografíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o vodovju:
hidrografija in oceanografija
;
inštitut za hidrografijo
/
hidrografija krasa
hidrográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hidrografijo:
hidrografski inštitut
/
hidrografske razmere v pokrajini
;
hidrografska karta
karta, ki prikazuje razširjenost vodovja na zemeljskem površju
♦
geogr.
hidrografska amplituda
razpon med najvišjim in najnižjim vodnim stanjem na rekah
hídroizolácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
1.
obdajanje, premazovanje s snovjo, materialom, ki ne dopušča prehajanja
vlage, vode:
hidroizolacija kleti
2.
izdelek iz snovi, materiala, ki pri kaki stvari ne dopušča prehajanja
vlage, vode:
proizvodnja hidroizolacij
;
zaključni sloj hidroizolacije
;
zamenjava hidroizolacije
hídroizolacíjski
in
hídroizolácijski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȋ; ȋ-á
)
nanašajoč se na hidroizolacijo:
hidroizolacijski material, premaz
/
hidroizolacijski ukrepi
hídroizolírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ-ȋ
)
obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja
vlage, vode:
hidroizolirati tla
hidrokinón
-a
m
(
ọ̑
)
fot.
organska snov, ki se rabi za pripravo (fotografskega) razvijalca:
metol in hidrokinon
hidroksíd
-a
m
(
ȋ
)
kem.
spojina kovine s hidroksilno skupino:
barijev, natrijev hidroksid
/
amonijev hidroksid
vodna raztopina amonijaka
hidroksíl
-a
m
(
ȋ
)
kem.
enovalentna atomska skupina iz enega atoma vodika in enega atoma
kisika:
hidroksílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hidroksil:
hidroksilna skupina
♦
fiz.
hidroksilni anioni
hidrolítičen
-čna -o
(
í
)
pridevnik od hidroliza:
hidrolitični postopek
hidrolíza
-e
ž
(
ȋ
)
kem.
razstavljanje spojine z vodo tako, da se deli vode vežejo s sestavnimi
deli spojine:
hidroliza maščob, soli
hidrolizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
razstavljati spojino s hidrolizo:
hidrolizirati maščobe
/
mila rada hidrolizirajo
;
kromov sulfat se hidrolizira v bazični kromov sulfat in žveplovo
kislino
hidrológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za hidrologijo:
jezero so raziskovali izkušeni hidrologi
hidrologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o vodovju:
uporaba dosežkov hidrologije v kmetijstvu
;
sekcija za hidrologijo krasa
hidrolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na hidrologijo:
hidrološki inštitut
;
hidrološka preiskava zemljišča
/
hidrološke razmere
hídromasáža
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
masaža z vodo, vodnimi curki:
izvajati hidromasažo
/
bazen s hidromasažo
hídromeháničen
-čna -o
prid.
(
ȋ-á
)
nanašajoč se na hidromehaniko:
hidromehanična teorija trenja
/
izvoz hidromehanične opreme
hídromehánika
-e
ž
(
ȋ-á
)
fiz.
nauk o silah in gibanju tekočin:
hídromehánski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
nanašajoč se na hidromehaniko:
hidromehanski zakoni
/
hidromehanske naprave
naprave za opremo elektrarn
hídromeliorácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
izboljševanje zemljišč z osuševanjem ali namakanjem:
izdelati načrt za hidromelioracijo
hídromelioracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
nanašajoč se na hidromelioracijo:
hidromelioracijska dela
/
hidromelioracijski sistem
hídrometamorfóza
-e
ž
(
ȋ-ọ̑
)
petr.
hidrotermalna metamorfoza:
hídrometeorolóški
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
nanašajoč se na hidrologijo in meteorologijo:
hidrometeorološke razmere določenega kraja
/
hidrometeorološka služba
hidrometríja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o merjenju višine vode, njene hitrosti in pretoka:
hidroplán
-a
m
(
ȃ
)
letalo, ki vzleta in pristaja na vodi, vodno letalo:
izvidniški hidroplan
hidroplánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hidroplan:
hidroplansko oporišče
/
hidroplanska enota
hidropónika
-e
ž
(
ọ́
)
vrtn.
gojitev rastlin v vodi, ki vsebuje vse za rast potrebne rudninske
snovi:
hidropónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na hidroponiko:
hidroponski lončki
/
hidroponski način pridelovanja vrtnin
hidrosfêra
-e
ž
(
ȇ
)
geogr.
vodovje na zemeljskem površju:
atmosfera in hidrosfera
hídrosistém
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
grad.
urejena, med seboj povezana skupina vod z napravami:
graditi hidrosistem
;
hidrosistem Donava–Tisa–Donava
hídrostátičen
-čna -o
prid.
(
ȋ-á
)
nanašajoč se na hidrostatiko:
hidrostatični pritisk
/
hidrostatična priprava
/
ribji mehur je hidrostatičen organ
♦
fiz.
hidrostatični paradoks
dejstvo, da tlak na steno posode ni odvisen od oblike posode,
marveč od gostote tekočine in globine
hídrostátika
-e
ž
(
ȋ-á
)
fiz.
nauk o mirujočih tekočinah in mirujočih telesih v njih:
zakonitosti hidrostatike
hídrotéhničen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ẹ́
)
nanašajoč se na hidrotehniko:
kanal je hidrotehnični objekt
/
hidrotehnična dela v pristanišču
/
hidrotehnični inženir
hídrotéhnik
-a
m
(
ȋ-ẹ́
)
strokovnjak za hidrotehniko:
inženir hidrotehnik
hídrotéhnika
-e
ž
(
ȋ-ẹ́
)
veda o uporabi vode in vodne energije v tehnične namene:
strokovnjak za hidrotehniko
//
uporaba vode ali vodne energije v tehnične namene:
prometna, sanitarna hidrotehnika
hídroterapíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
med.
zdravljenje z vodo:
izvajati hidroterapijo
;
bazen, prostor za hidroterapijo
;
hidroterapija, klistiranje in masaža
/
bazen, kopališče, zdravilišče s hidroterapijo
hídrotermálen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
petr.
nanašajoč se na naravno vročo vodo:
hidrotermalne raztopine
/
hidrotermalni mineral
rudnina, ki se izloči iz naravne vroče vodne raztopine
;
hidrotermalna metamorfoza
spremembe kamnin pod vplivom vročih vodnih raztopin
hídrotermálno
prisl.
:
pirit nastaja hidrotermalno
hierárh
-a
m
(
ȃ
)
1.
visok dostojanstvenik, zlasti cerkveni:
hierarhi Katoliške cerkve
2.
v fašistični Italiji
vodilna osebnost, funkcionar:
hierarh stranke
/
fašistični hierarhi
hierárhičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na hierarhijo:
hierarhičen odnos, red
/
hierarhična lestvica
razvrstitev (posameznikov) po položaju, funkcijah, pomembnosti
♦
rel.
hierarhični apostolat
pod vodstvom cerkvene hierarhije opravljana dejavnost za
zveličanje soljudi
hierárhično
prisl.
:
hierarhično urejena družba
hierárhičnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost hierarhičnega:
hierarhičnost fevdalne družbe
hierarhíja
-e
ž
(
ȋ
)
razvrstitev po položaju, funkcijah, pomembnosti:
hierarhija v politiki, vojski
/
hierarhija jezikov
;
hierarhija vrednot
/
razporediti po hierarhiji
//
visoki dostojanstveniki, zlasti cerkveni:
verniki in hierarhija
;
v navzočnosti uradniške hierarhije
hierarhizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
razvrščati (posameznike) po položaju, funkcijah, pomembnosti:
hierarhizirati organizacijo
hierarhizíran
-a -o:
hierarhizirana družba
hierátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
1.
vzvišen
,
dostojanstven
:
hieratičen način govorjenja
/
med njimi vlada hieratičen mir
2.
obreden
,
svečeniški
:
hieratičen sijaj
/
hieratična drža, kretnja
/
hieratična umetnost
♦
arheol.
hieratična pisava
poenostavljena hieroglifska pisava, ki se je uporabljala zlasti v
verskih tekstih
hierátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
arheol.,
v zvezi
hieratska pisava
poenostavljena hieroglifska pisava v starem Egiptu:
hieroglíf
-a
m
(
ȋ
)
1.
pisni znak staroegipčanske slikovne pisave:
razbrati vklesane hieroglife
//
mn.
staroegipčanska slikovna pisava:
hieroglifi in klinopis
/
hetitski hieroglifi
2.
nav. mn.,
ekspr.
nerazločno napisana črka:
piši lepše, saj ne bo mogel nihče prebrati teh hieroglifov
hieroglífen
-fna -o
(
ȋ
)
pridevnik od hieroglif:
hieroglifna pisava
hieroglífski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hieroglife:
hieroglifski napis na obelisku
/
hieroglifska pisava
najslovesnejša staroegipčanska slikovna pisava, navadno vklesana v
kamen
/
podpisal se je s hieroglifskim podpisom
hífa
-e
ž
(
ī
)
bot.
enocelična ali večcelična nitasta tvorba, ki sestavlja micelij, glivna
nitka:
hi-fi
--
[
háj-fí
]
v prid. rabi
(
ȃ-ȋ
)
elektr. žarg.
nanašajoč se na visoko kakovost elektroakustičnih aparatov:
hi-fi gramofon, zvočnik
;
hi-fi naprave
higiéna
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje, in o ukrepih za
ohranitev zdravja:
predavati o higieni
;
načela higiene
/
učbenik higiene
2.
stanje, ki ustreza načelom tega nauka:
izboljšati higieno
;
skrbeti za higieno
;
pomanjkljiva higiena
/
osebna, šolska, športna higiena
♦
med.
duševna
ali
mentalna higiena
skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij
higiéničarka
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska, ki skrbi za higieno:
higieničarka v motelu
higiéničen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na higiena 2:
higienične razmere
/
stanovanje je higienično
higiénično
prisl.
:
higienično urejeno naselje
higiéničnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost higieničnega:
higieničnost prostorov
higiénik
-a
m
(
ẹ́
)
zdravnik specialist za higieno:
specializiral se je za higienika
//
kdor skrbi za higieno:
tovarniški higienik
higiénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na higiena 1:
higienski predpisi, ukrepi
;
higienska zaščita delavcev
/
higienska oprema
/
voda iz tega vodnjaka ni higienska
higienična
higro...
prvi del zloženk
nanašajoč se na vlago:
higrofit, higrograf, higroskop
higrofílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
bot.
ki uspeva na vlažnih tleh:
higrofilna rastlina
higrofít
-a
m
(
ȋ
)
bot.
rastlina, ki uspeva na vlažnih tleh:
kalužnica je higrofit
higrofóben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
bot.
ki ne uspeva na vlažnih tleh:
higrofobna rastlina
higrográf
-a
m
(
ȃ
)
meteor.
priprava, ki stalno zapisuje relativno vlago v zraku:
higrométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
meteor.
priprava za merjenje relativne vlage v zraku, vlagomer:
higrometríja
-e
ž
(
ȋ
)
meteor.
nauk o merjenju vlage v zraku:
higroskóp
tudi
higroskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
teh.
priprava za merjenje vlažnosti:
meriti vlažnost zraka s higroskopom
;
higroskop za določanje vlage v lesu, papirju in gradbenem materialu
higroskópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
fiz.
ki vpija vlago iz zraka:
higroskopna snov
higroskópičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
fiz.
ki vpija vlago iz zraka:
kalcijev klorid je higroskopičen
higroskópičnost
-i
ž
(
ọ́
)
fiz.
lastnost, značilnost higroskopičnega:
higroskopičnost kuhinjske soli
higroskópnost
-i
ž
(
ọ̑
)
fiz.
lastnost, značilnost higroskopnega:
izkoriščanje higroskopnosti pri sušenju zraka
higroskópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
fiz.
ki vpija vlago iz zraka:
higroskopska snov
/
higroskopska vlaga
vlaga, ki jo vpije snov iz zraka
hihetánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hihetati se:
iz sosednje sobe je bilo slišati hihetanje
hihetáti se
-ám se
tudi
-éčem se
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
hihitati se:
dekleti nista nič odgovorili, samo hihetali sta se
hihì
in
hihí
medm.
(
ȉ; ȋ
)
posnema glas pri smejanju:
to je prijetno, hihi!
hihíkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od hihikati:
slišalo se je pridušeno hihikanje
hihíkati
-am
tudi
hihíkati se -am se
nedov.
(
ī
)
star.
hihitati se:
navihano je hihikal
;
pritajeno so hihikali po kotih
hihít
-a
m
(
ȋ
)
(pritajen) visok smeh:
slišati je bilo pridušen hihit
hihitánje
tudi
hihítanje -a
s
(
ȃ; ī
)
glagolnik od hihitati se:
znova se je začelo hihitanje
;
med pogovorom je bilo slišati veselo hihitanje
hihitáti se
-ám se
tudi
-íčem se
tudi
hihítati se -am se
nedov.
(
á ȃ, í; ī
)
(pritajeno) z visokim glasom se smejati:
dekleta so se polglasno hihitala
;
hihitati se od zadovoljstva
;
star.
otroci na zapečku so hihitali
hihitajóč se
-a -e:
hihitajoči se otroci
;
hihitajoč smeh
hihitàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki se (rad) hihita:
hihitava ženska
hihitávec
-vca
m
(
ȃ
)
kdor se (rad) hihita:
učitelj je strogo pogledal hihitavce
hihòt
1
-ôta
m
(
ȍ ó
)
(pritajen) smeh:
iz kota sobe je prihajal hihot
híhót
2
medm.
(
ȋ-ọ̑
)
klic konju
naprej v desno!:
pognal je: hihot!
hihotáti se
-ám se
tudi
-óčem se
nedov.
(
á ȃ, ọ́
)
knjiž.
hihitati se:
tem porogljivim besedam se je samo hihotal
hijacínt
-a
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.
hijacinta
:
hijacinti dišijo
2.
min.
poldrag kamen oranžne barve:
prstan s hijacintom
hijacínta
-e
ž
(
ȋ
)
okrasna rastlina z zelo dišečimi raznobarvnimi cveti v grozdastem
socvetju:
grede tulipanov in hijacint
;
duh po hijacintah
hijacíntov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hijacinto:
hijacintove čebulice
/
nežna hijacintova barva
hijéna
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
afriška ali azijska zver, ki se hrani z mrhovino:
sestradane hijene so planile po mrtvi živali
;
iz puščave se je razločno slišalo zavijanje hijen
;
vojaki so kot hijene stikali po zapuščenih domovih
♦
pal.
jamska hijena
izumrla hijena iz mlajše ledene dobe, ki je živela v votlinah
2.
slabš.
grabežljiv, izkoriščevalski, brezobziren človek:
kaznovati bi bilo treba vse tiste prekupčevalske hijene
hijénji
-a -e
(
ẹ̑
)
pridevnik od hijena:
hijenja dlaka, koža
hijénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
slabš.
tak kot pri hijeni:
iz beznice so prihajali hijenski glasovi
/
hijenski smeh
híjo
medm.
(
ȋ
)
klic vprežni živini
naprej!
:
hijo, potegni
/
hijo hot
/
sede na voz in – hijo! proti domu
híkori
-ja
m
(
ȋ
)
severnoameriško drevo, ki daje trd, prožen les:
les, orehi hikorija
/
pog.
smuči iz hikorija
hikorijevega lesa
híkorice
-ric
ž
mn.
(
ȋ
)
šport. žarg.
smuči iz hikorijevega lesa:
zlomil je hikorice
híkorijev
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od hikori:
hikorijev les
hiliástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na hiliazem:
hiliastična vizija
/
hiliastična načela
hiliázem
-zma
m
(
ā
)
rel.,
v nekaterih ločinah
verovanje, da bo Kristus pred koncem sveta ustanovil tisočletno
kraljestvo na zemlji:
hilomorfízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
nazor, da so stvari iz snovi kot pasivnega počela in iz oblike kot
aktivnega počela:
hilozoízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
nauk grških filozofov, da je življenje lastnost materije:
hílus
-a
m
(
ȋ
)
anat.
del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci:
pljučni hilus
;
hilus ledvic, vranice
hílusen
-sna -o
(
ȋ
)
pridevnik od hilus:
hilusne bezgavke
himalaízem
-zma
m
(
ī
)
alp.
vzpenjanje na najvišje vrhove Himalaje:
himalájec
-jca
m
(
ȃ
)
kdor se udeleži odprave na Himalajo:
predavanje znanega himalajca
;
uspeh naših himalajcev
himalájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Himalajo:
himalajski vrhovi
/
himalajska odprava
♦
bot.
himalajska cedra
vedno zeleno, macesnu podobno drevo s trpežnim lesom, po izvoru iz
Azije, Cedrus deodara
hímen
-a
m
(
ī
)
knjiž.
kožna guba ob vhodu v nožnico, deviška kožica:
pretrgati himen
himénij
-a
m
(
ẹ́
)
bot.
tanka plast s trosi na plodiščih nekaterih gliv;
trosovnica
,
plodovnica
himêra
-e
ž
(
ȇ
)
v grški mitologiji
bitje z levjo glavo, kozjim trupom in zmajevim repom:
motiv himere v antični literaturi
/
himere na gotski cerkvi
;
pren.,
ekspr.
včasih je razločno zaznaval rast oblastniške himere v sebi in v
tovariših
himêričen
-čna -o
(
é
)
pridevnik od himera:
himerična zver
hímna
-e
ž
(
ȋ
)
1.
pesem kot simbol države, organizacije, gibanja:
godba je zaigrala himno
;
državna, klubska, narodna, proletarska himna
2.
lit.
pesem v počastitev, hvalo česa, hvalnica:
napisati himno
;
himna ljubezni, pomladi, svobodi
/
zmagoslavna himna dela
3.
rel.
molitev v čast, zahvalo Bogu, hvalnica:
moliti, peti himne
//
pri starih Grkih
pesem v čast bogov ali herojev:
hímničen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na himno:
himnično pesništvo
/
himnični slog
/
himničen zanos
hímničnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost himničnega:
himničnost poeme
/
biblijska himničnost
hímnika
-e
ž
(
í
)
lit.
himnično pesništvo, himne:
latinska himnika
//
himnično izražanje:
vzvišena himnika njegovih pesmi
himnologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o himnah:
hímnus
-a
tudi
-mna
m
(
ȋ
)
knjiž.
hvalnica
,
himna
:
čudovit himnus naravi
/
velikonočni himnus
hinávček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od hinavec:
priliznjen hinavček
hinávčenje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od hinavčiti:
zoprno mu je opravljanje in hinavčenje
hinavčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
hinavčiti
:
ta pa res ne zna hinavčevati
hinávčiti
-im
nedov.
(
ā ȃ
)
hinavsko se vesti ali govoriti:
prilizoval se je in hinavčil, samo da bi dosegel svoj namen
;
ne hinavči, saj te poznam
;
hinavčiti pred ljudmi
//
preh.
prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično;
hliniti
:
hinavčiti pobožnost, začudenje
hinávec
-vca
m
(
ȃ
)
hinavski človek:
sami hinavci in koristolovci so
;
nesramen hinavec
hináviti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
hinavčiti
:
hinavil je, da bi dosegel svoj namen
hinávka
-e
ž
(
ȃ
)
hinavska ženska:
hinavka je, ne verjamem ji
hinávski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki se kaže drugačnega, navadno boljšega, kot je:
hinavski človek
/
hinavski smeh
hinávsko
prisl.
:
hinavsko govoriti
;
njegov obraz je bil hinavsko prijazen
hinávstvo
-a
s
(
ȃ
)
hinavščina
:
očital mu je hinavstvo
/
njegova brezobzirnost in hinavstvo
hinávščina
-e
ž
(
ȃ
)
hinavsko vedenje ali govorjenje:
očitali so mu hinavščino
;
storiti kaj brez hinavščine
;
dvoličnost in hinavščina
/
hinavščina tega človeka mi je zoprna
hinávščiti
-im
nedov.
(
ā ȃ
)
zastar.
hinavčiti
:
hinavščiti pred ljudmi
hínderhônder
-dra
[
hindərhondər
]
m
(
ȋ-ó
)
zastar.
nerazumljiva, zlasti nemška govorica:
slišati je bilo samo hinderhonder
híndi
-ja
m
(
ȋ
)
eden od uradnih jezikov Indije:
pogovarjati se v hindiju
;
v prid. rabi:
uporabljati hindi jezik
hindú
tudi
híndu -ja
m
(
ȗ; ȋ
)
pripadnik hinduizma:
hinduji, budisti in muslimani
hinduízem
-zma
m
(
ī
)
najbolj razširjena indijska vera:
híndujec
-jca
m
(
ȋ
)
pripadnik hinduizma:
pravoverni hindujec
híndujski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hinduje ali hinduizem:
hindujski spisi
/
hindujski tempelj
híp
1
-a
m
(
ȋ
)
zelo kratek čas:
tisti hip je bil odločilen
;
trajalo je samo hip
;
v tistem hipu je nekdo potrkal
;
umolkniti za hip
;
ekspr.
kratek hip
;
hip pozneje je odšel
/
potrpi samo še nekaj hipov
/
kot vljudnostna fraza
hip počakajte, prosim
//
knjiž.,
navadno s prilastkom
čas, ki se zdi, da je zelo kratek:
usoden hip
;
v težkih hipih
●
knjiž.
na hipe se je zaslišal šum
v majhnih časovnih presledkih
;
prvi hip ga ni spoznal
v prvem hipu, trenutku
;
oni bodo ta hip tu
v zelo kratkem času, takoj
;
vsak hip se lahko vrne
kmalu, hitro; kadarkoli
;
vsak hip te lahko doleti nesreča
kadarkoli, vedno
;
zadnji hip je prišel na vlak
še ravno pravočasno
hìp
2
medm.
(
ȉ
)
v zvezi s
hura
izraža (angleški) mornarski pozdrav:
»Hip, hip!« »Hura!«
hipárion
-a
m
(
ā
)
pal.
izumrli konj iz konca terciarja:
hípček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od hipec:
niti hipček ni pomišljal
/
kot vljudnostna fraza
oprostite za hipček, takoj se vrnem
hípec
-pca
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od hip:
hipec je poslušal glasbo
;
samo za hipec se je ustavil
/
kot vljudnostna fraza
hipec počakajte, prosim
hípen
-pna -o
prid.
(
ȋ
)
ki traja zelo kratek čas:
hipen pogled
;
hipna nepazljivost, slabost
;
njegova vnema je bila hipna
/
hipno povečanje pritiska
/
hipna smrt
hípno
prisl.
:
hipno so utihnili
hiper...
ali
híper...
predpona v sestavljenkah
(
ȋ
)
za izražanje visoke stopnje, povečanja, pretiranosti tega, kar je
pomen osnovne besede:
hipermoderen
;
hiperdimenzionirati, hiperfunkcija, hiperkritičen
híperaktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
1.
med.
ki kaže neobičajno zvečano aktivnost, zlasti telesno:
hiperaktiven otrok
/
hiperaktivna motnja
;
hiperaktivno vedenje
2.
zelo, pretirano aktiven:
generacija hiperaktivnih modnih ustvarjalcev
híperaktívnost
-i
ž
(
ȋ-ȋ
)
1.
med.
neobičajno zvečana aktivnost, zlasti telesna:
nekatere snovi lahko povzročajo hiperaktivnost
;
otrok s pomanjkljivo pozornostjo in hiperaktivnostjo
;
nespečnost, razdražljivost in hiperaktivnost
2.
visoka, pretirana aktivnost:
spodbujati hiperaktivnost pri delu
;
skupina je uspela s trdim delom in koncertno hiperaktivnostjo
hipêrbola
-e
ž
(
é
)
1.
geom.
krivulja, katere točke imajo stalno razliko oddaljenosti od dveh danih
točk:
gorišče, os hiperbole
/
enakoosna hiperbola
2.
lit.
besedna figura, ki izraža pretiravanje:
silnost pesnikovega čustva je ponazorjena s hiperbolo
hiperbóličen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na hiperbolo:
hiperbolični presek
;
hiperbolična oblika
/
hiperbolična geometrija
geometrija, v kateri se da skozi točko zunaj premice potegniti
premici neskončno vzporednic
/
hiperbolično izražanje
hiperbólika
-e
ž
(
ọ́
)
lit.
hiperbole v celoti:
posebno zanimiva je pesnikova hiperbolika
//
hiperbolično izražanje:
današnjemu času bolj ustreza litota kakor patetična hiperbolika
hiperboloíd
-a
m
(
ȋ
)
geom.
središčno somerna ploskev, pri kateri imajo preseki obliko hiperbole,
elipse in parabole:
enodelni, dvodelni hiperboloid
;
rotacijski hiperboloid
ki nastane, če se hiperbola zavrti okoli ene od osi
hipêrbolski
-a -o
(
é
)
pridevnik od hiperbola 1:
hiperbolska os
;
hiperbolsko gorišče
hípercivilizácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
knjiž.,
nav. slabš.
pretirano razvita civilizacija:
hipercivilizacija zahodnega sveta
híperdimenzionírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ-ȋ
)
publ.
določiti ali dati čemu čezmerne razsežnosti:
hiperdimenzionirati stavbo
hiperemíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
povečana količina krvi v kakem delu telesa:
hiperemija pri vnetju
hiperestezíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
pretirana občutljivost, preobčutljivost:
hiperestezija kože
híperfúnkcija
-e
ž
(
ȋ-ú
)
med.
povečano delovanje kakega telesnega organa:
hiperfunkcija hipofize
híperinflácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
ekon.
čezmerno, veliko upadanje kupne moči denarja:
zajeziti hiperinflacijo
híperkataléktičen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ẹ́
)
lit.,
v zvezi
hiperkatalektični verz
verz, ki ima na koncu en (nepoudarjen) zlog več:
híperkrítičen
-čna -o
prid.
(
ȋ-í
)
pretirano kritičen:
hiperkritičen človek
/
hiperkritično stališče
híperkultúra
-e
ž
(
ȋ-ȗ
)
knjiž.,
nav. slabš.
pretirano razvita kultura:
zablode evropske hiperkulture
hipermangán
-a
m
(
ȃ
)
temno vijoličasta kristalna snov, ki se, raztopljena v vodi, uporablja
za razkuževanje:
raztopina, zrnca hipermangana
//
pog.
vodna raztopina te snovi:
razkužiti s hipermanganom
hípermárket
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
trg.
samopostrežna blagovnica s 1000 do 3000 m
2
prodajne površine:
odpreti, zgraditi hipermarket
;
kupovati v hipermarketu
hipermnezíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
čezmerno dobro delovanje spomina:
hípermodêren
-rna -o
prid.
(
ȋ-é ȋ-ē
)
ekspr.
zelo moderen:
stanovali smo v čudovitem, hipermodernem hotelu
/
slabš.
odkar igrajo samo hipermoderno glasbo, ne zahaja več tja
hiperním
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
beseda, katere širši pomen izraža nadrejeni pojem v razmerju do besed
z ožjim pomenom;
nadpomenka
:
hipernim od besede smreka je beseda drevo
hiperón
-a
m
(
ọ̑
)
fiz.
osnovni delec, ki ima maso večjo od protona:
hiperplástičen
-čna -o
(
á
)
pridevnik od hiperplazija:
hiperplastično tkivo
hiperplazíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
čezmerno povečanje organa ali tkiva zaradi nastajanja novih celic:
hiperplazija mladega tkiva v rani
híperpopulácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
prenaseljenost
,
preobljudenost
:
hiperpopulacija vzhodne Azije
;
izseljevanje zaradi hiperpopulacije
híperpovezáva
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
element računalniškega dokumenta, ki omogoča premik v drug dokument
ali na drugo mesto v istem dokumentu:
klikniti hiperpovezavo
;
vstavljanje hiperpovezave
híperprodúkcija
-e
ž
(
ȋ-ú
)
ekon.
proizvodnja, ki presega kupno moč trga:
hiperprodukcija je postajala vse bolj občutna
;
hiperprodukcija avtomobilov, kmetijskih pridelkov
;
pren.
hiperprodukcija inteligence
híperproduktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
zelo, čezmerno produktiven:
hiperproduktiven režiser
;
hiperproduktivna avtorica
hípersenzibilizácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
fot.
povečanje občutljivosti emulzije:
hípertékst
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
rač.
besedilo, v katerem so nadpovezave na druga besedila, nadbesedilo:
v hipertekstu se uporabnik premika skozi vozlišča spleta
;
uporaba hiperteksta
;
poglavja o hipertekstu in pripravi besedila za tisk
hípertéksten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
nanašajoč se na hipertekst:
uporaba hipertekstnih povezav
hipertenzíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
visok krvni tlak;
hipertonija
:
arterijska hipertenzija
hipertenzíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na arterijsko hipertenzijo:
hipertenzivni bolnik
;
hipertenzivna arterioskleroza, kriza, motnja, srčna bolezen
;
hipertenzivno zdravilo
hipertóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na hipertonijo:
hipertonični pulz
/
hipertonično mišičje
♦
biol.
hipertonična raztopina
raztopina, ki ima večji osmotski pritisk kot raztopina na drugi
strani celične membrane
hipertoníja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
bolezensko povečanje krvnega pritiska:
zdravljenje hipertonije
//
bolezensko povečanje napona mišičja:
hipertónik
-a
m
(
ọ́
)
med.
kdor ima hipertonijo:
nezdravljen, zdravljen hipertonik
;
kap, smrtnost pri hipertonikih
hipertrófičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na hipertrofijo:
hipertrofičen organ
;
hipertrofično srce
/
hipertrofična volja
pretirano velika
hipertrofíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
med.
povečanje organa ali tkiva zaradi povečanja celic:
mišična hipertrofija
;
hipertrofija jeter, srca
2.
knjiž.
pretirano povečanje česa:
hipertrofija nevažnih podatkov
;
hipertrofija političnih strank
/
hipertrofija administrativne miselnosti
hipertrofírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
med.
povečevati se zaradi povečevanja celic:
prostata, srce hipertrofira
;
preh.
telovadba hipertrofira mišice
2.
knjiž.
pretirano povečevati kaj:
hipertrofirati detajle
;
hipertrofirati vlogo posameznih strank
hípervitaminóza
-e
ž
(
ȋ-ọ̑
)
med.
bolezen zaradi preobilice vitaminov:
izzvati, povzročiti hipervitaminozo
;
znamenja hipervitaminoze
híphôp
in
híp hôp
-a
m
(
ȋ-ȏ
)
moderna plesna glasba, spremljana z ritmiziranim petjem, recitiranjem:
poslušati hiphop
;
izvajalec hiphopa
;
koncert hiphopa
/
plesati hiphop
;
v prid. rabi:
hiphop koncert
hiphopovski koncert
;
hiphop glasba
hiphopovska glasba
;
hiphop kultura
hiphopovska kultura
híphôpar
-ja
m
(
ȋ-ȏ
)
1.
pevec, plesalec hiphopa:
priljubljeni hiphopar
;
uspešen nastop hiphoparjev
2.
kdor se navdušuje za hiphop:
navdušeni hiphoparji
híphôper
-ja
m
(
ȋ-ȏ
)
pevec, plesalec hiphopa:
ameriški hiphoper
;
mladi hiphoperji
;
repar in hiphoper
híphôpovski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȏ
)
nanašajoč se na hiphop:
hiphopovski glasbenik, zvezdnik
;
hiphopovski koncert
;
hiphopovski ritem
/
hiphopovska kultura
;
hiphopovska glasba
;
razcvet rapovske in hiphopovske scene
hípi
-ja
m
(
ȋ
)
zlasti konec 60. let 20. stoletja
pripadnik gibanja mladih, nasprotnikov militarizma, sprva vietnamske
vojne, ki zanikuje ustaljene družbene norme:
družba hipijev
;
sproščeno seksualno življenje hipijev
hípijevski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hipije:
hipijevski slog
;
hipijevska generacija, kultura
/
hipijevska komuna
;
hipijevsko gibanje
hípijevstvo
-a
s
(
ȋ
)
v drugi polovici 20. stoletja,
zlasti v zahodnih državah
pojav mlajše generacije, katere način življenja se kaže v izrazitem
zanikovanju družbenih norm:
oče je trmoglavo nasprotoval hipijevstvu
;
čas hipijevstva
hípnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost hipnega:
hipnost sreče
hípnoterapévt
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
strokovnjak za hipnoterapijo:
izkušen hipnoterapevt
;
obisk pri hipnoterapevtu
hípnoterapíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
med.
zdravljenje s hipnozo:
s hipnoterapijo je želela nadzorovati svoje prehranjevalne navade
;
ukvarjati se s hipnoterapijo
hipnótičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na hipnotike ali hipnozo:
hipnotično spanje
/
hipnotične oči
/
hipnotično delovanje morfija
hipnótik
tudi
hipnótikum -a
m
(
ọ́
)
farm.
sredstvo za uspavanje, uspavalo:
jemanje, uporaba hipnotikov
;
sedativi in hipnotiki
hipnotízem
-zma
m
(
ī
)
1.
nauk o hipnozi:
govoriti o hipnotizmu
2.
hipnoza
hipnotizêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor hipnotizira:
dober, spreten hipnotizer
hipnotizêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na hipnotizerje:
hipnotizerska sposobnost
/
hipnotizerski pogled
/
zabaval jih je s svojimi hipnotizerskimi čarovnijami
hipnotizíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je hipnotiziran:
hipnotizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od hipnotizirati:
postopek, tehnika hipnotiziranja
;
sposobnost, spretnost hipnotiziranja
/
ekspr.
odrsko, politično hipnotiziranje
hipnotizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
spraviti koga v hipnozo:
hipnotizirati bolnika
;
pren.,
ekspr.
govornik je s svojim govorom hipnotiziral množico
hipnotizíran
-a -o:
hipnotiziran človek
;
gleda kakor hipnotiziran
hipnóza
-e
ž
(
ọ̑
)
spanju podobno stanje, v katerem se umetno uspavani vdaja vplivom
uspavajočega:
buditi iz hipnoze
;
spraviti v hipnozo
;
narediti kaj v hipnozi
;
hoditi kakor v hipnozi
//
hipnotiziranje
:
hipnoza se je posrečila
/
ekspr.
podleči hipnozi igralke
hipo...
1
prvi del zloženk
nanašajoč se na konja:
hipodrom, hipogrif
hipo...
2
ali
hípo...
predpona v sestavljenkah
(
ȋ
)
1.
za izražanje
a)
zmanjšanja, nepopolnosti tega, kar je pomen osnovne besede:
hipofunkcija, hipotoničen
b)
spodnje, nižje lege česa:
hipocenter, hipodermičen
2.
za izražanje nižje oksidacijske stopnje kislin ali soli:
hipoklorit
hipocénter
tudi
hipocênter -tra
m
(
ẹ̄; ē
)
geol.
točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi,
žarišče potresa:
globina hipocentra
hipocikloída
-e
ž
(
ȋ
)
geom.
krivulja, ki jo opiše točka na obodu kroga, kotalečega se po notranji
strani drugega kroga:
hipodróm
-a
m
(
ọ̑
)
prostor za konjske dirke, konjsko dirkališče:
otvoritev novega, modernega hipodroma
hipodrómski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od hipodrom:
hipodromska steza
hipofíza
-e
ž
(
ȋ
)
anat.
žleza z notranjim izločanjem pod velikimi možgani, možganski privesek:
pomen hipofize za normalno rast organizma
hípofúnkcija
-e
ž
(
ȋ-ú
)
med.
zmanjšano delovanje kakega telesnega organa:
hipofunkcija žleze obščitnice
hipogríf
-a
m
(
ȋ
)
mitol.
bitje s konjskim trupom, ptičjo glavo in perutmi:
motiv hipogrifa v latinskem pesništvu
hipohónder
-dra
m
(
ọ́
)
kdor si misli, domišlja, da je bolan, namišljeni bolnik:
nervozen, zlovoljen hipohonder
hipohóndričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na hipohondrijo:
hipohondričen človek
/
hipohondrične misli
hipohondríja
-e
ž
(
ȋ
)
duševno stanje, v katerem si človek misli, domišlja, da je bolan:
predajati se hipohondriji
;
zapasti v hipohondrijo
hipohóndrski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
hipohondričen
:
hipohondrsko razpoloženje
hipokámp
-a
m
(
ȃ
)
v grški mitologiji
bitje s konjskim trupom in ribjim repom:
na sarkofagu je vklesan hipokamp
hipokávst
-a
m
(
ȃ
)
pri starih Rimljanih
naprava za ogrevanje prostorov s toplim zrakom:
sistem hipokavsta
hipoklorít
-a
m
(
ȋ
)
kem.
sol nižje oksidacijske stopnje:
kalcijev, natrijev hipoklorit
hipokorístikon
tudi
hipokorístik -a
m
,
mn.
hipokorístika
s tudi
hipokorístiki
m
(
ȋ
)
jezikosl.
ljubkovalno ime, ljubkovalna beseda:
Tonček je hipokoristikon od Anton
hipokrátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na starogrškega zdravnika Hipokrata:
hipokratični nauk o štirih telesnih sokovih
/
hipokratična medicina
Hipókratov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
v zvezi
Hipokratova prisega
in
hipokratova prisega
besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniškega poklica in dela:
♦
med.
Hipokratova čepica
obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca
lasišča
hipokrátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na starogrškega zdravnika Hipokrata:
hipokratski nauk o štirih telesnih sokovih
hipokrít
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
hinavec
,
licemerec
:
vem, da nisi hipokrit
hipokrítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
hinavski
,
licemerski
:
hipokritsko vedenje
hipokrítsko
prisl.
:
hipokritsko se zgražati
hipokrizíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
hinavščina
,
licemerstvo
:
v tem dejanju je precej hipokrizije
;
hipokrizija malomeščanske družbe
hipologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o konjih:
hípoma
prisl.
(
ȋ
)
v trenutku, v hipu:
hipoma se domisliti, umolkniti
;
avtomobil se je hipoma ustavil
hiponím
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
beseda z ožjim pomenom, ki izraža podrejeni pojem v razmerju do besede
s širšim pomenom;
podpomenka
:
hrast je hiponim od besede drevo
hipoplástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na hipoplazijo:
hipoplastičen organ
/
hipoplastična mladina
hipoplazíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
nepopolna razvitost organa ali tkiva, zlasti spolnih organov:
hipostátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na hipostazo:
hipostatično vnetje pljuč
♦
rel.
hipostatično zedinjenje
zedinjenje Kristusove človeške narave z božjo v eno samo
hipostáza
-e
ž
(
ȃ
)
1.
med.
zastajanje krvi v nižje ležečih delih telesa ali organov:
hipostaza v pljučih zaradi oslabelega srca
2.
filoz.
osnova
,
podstat
:
hipostaza družbe
;
hipostaza pojma
hipostazírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
filoz.
spremeniti kaj v osnovo, podstat:
hipostazirati pojme
hipostazíran
-a -o:
Platonove ideje so hipostazirani rodovni pojmi
hipotáksa
-e
ž
(
ȃ
)
jezikosl.
zveza glavnega in enega ali več odvisnih stavkov;
podredje
hipotáktičen
-čna -o
(
á
)
pridevnik od hipotaksa;
podreden
:
hipotaktični veznik
hipotálamus
-a
m
(
ȃ
)
anat.
skupek živčnih celic na spodnji strani velikih možganov:
center za uravnavanje telesne toplote je v hipotalamusu
hipotéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na hipoteko:
hipotečni dolg
/
hipotečni dolžnik
/
hipotečna banka
hipotéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
pravn.
zastavitev nepremičnin, vpisana v zemljiški knjigi ali drugem
registru:
zbrisati hipoteko
;
obremeniti posestvo s hipoteko
;
zavarovati terjatev s hipoteko
/
ladijska hipoteka
//
posojilo, zavarovano z zastavitvijo nepremičnin:
najeti, odplačati hipoteko
;
pren.,
knjiž.
zaostalost je najhujša hipoteka naše preteklosti
hipotekáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hipoteko:
hipotekarni kredit
/
hipotekarni upnik
upnik, v čigar korist je terjatev zastavljena, vknjižena
/
hipotekarna banka
hipotenúza
-e
ž
(
ȗ
)
geom.
stranica pravokotnega trikotnika, ki leži pravemu kotu nasproti:
kvadrat nad hipotenuzo
hípoterapíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
med.
zdravljenje, pri katerem se uporablja konj, ježa na konju:
terapevtka izvaja hipoterapijo
;
učinki hipoterapije
;
ta konj je primeren za hipoterapijo
hipotétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
ki temelji na hipotezi, domneven:
hipotetičen sklep
;
hipotetična trditev
/
hipotetičen poskus razlage
♦
filoz.
hipotetična sodba
sodba, v kateri je pravilnost ene premise odvisna od pravilnosti
druge; pogojna sodba
;
jezikosl.
hipotetični stavek
stavek, ki izraža pogoj; pogojni stavek
hipotétično
prisl.
:
hipotetično priznati, reči
hipotétičnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost hipotetičnega:
hipotetičnost razlage
hipotéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
nedokazana, zgolj verjetna trditev, domneva:
ovreči, postaviti, potrditi hipotezo
;
dvomljiva, tvegana hipoteza
/
Kant-Laplaceova hipoteza o nastanku sončnega sistema
;
delovna hipoteza
ki se rabi kot smernica za raziskovanje
hipotóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na hipotonijo:
hipotoničen pulz
♦
biol.
hipotonična raztopina
raztopina, ki ima manjši osmotski pritisk kot raztopina na drugi
strani celične membrane
hipotoníja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
bolezensko zmanjšanje krvnega pritiska:
zaradi hipotonije ima bolečine v glavi
//
bolezensko zmanjšanje napona mišičja:
hípovitaminóza
-e
ž
(
ȋ-ọ̑
)
med.
bolezen zaradi pomanjkanja vitaminov:
slaba prehrana povzroča hipovitaminoze in avitaminoze
/
hipovitaminoza C
zaradi pomanjkanja vitamina C
hipsométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
teh.
priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine;
višinomer
:
hipsometer je pokazal tisoč petsto metrov
♦
gozd.
priprava za merjenje višine dreves
hipsometríja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o merjenju višinskih razlik ali nadmorske višine:
hirálnica
-e
ž
(
ȃ
)
pog.,
nav. slabš.
dom onemoglih, dom počitka:
očeta so dali v hiralnico
hirálniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hiralnico:
hiralniško osebje
/
hiralniško vzdušje
híranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od hirati:
očetovo dolgotrajno hiranje ga je močno prizadelo
/
hiranje drevesa
hírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
postajati oslabel, onemogel zaradi počasnega pojemanja življenjskih
moči:
dve leti je hiral, letos pa je umrl
;
hirati od žalosti
;
hirati zaradi jetike
;
vidno hira
/
drevje hira
;
pren.,
ekspr.
mesto hira in životari
hirajóč
-a -e:
hirajoč človek
;
hirajoče drevo
hírav
-a -o
tudi
hiràv -áva -o
prid.
(
í; ȁ á
)
ki hira:
hirav otrok
;
starec je bolan in hirav
/
hirave rastline
híravec
tudi
hirávec -vca
m
(
í; ȃ
)
nav. ekspr.
hirav človek:
bolniki in hiravci
;
epidemija je pobrala mnogo hiravcev
híravost
tudi
hirávost -i
ž
(
í; á
)
lastnost hiravega človeka:
pomanjkanje beljakovin in vitaminov povzroča hiravost
;
hiravost zaradi jetike
hirománt
-a
m
(
ā á
)
kdor se ukvarja s hiromantijo:
astrologi in hiromanti
hiromantíja
-e
ž
(
ȋ
)
napovedovanje človekove usode iz črt na dlani:
ukvarjati se s hiromantijo
hís
1
-a
tudi
--
m
(
ȋ
)
glasb.
za polton zvišani ton h:
hís
2
-a
m
(
ȋ
)
nar. belokranjsko
(lesena) shramba ali zidanica:
prinesel je orodje iz hisa
hispaníst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za španski jezik in kulturo:
ugleden hispanist
hispanístika
-e
ž
(
í
)
veda o španskem jeziku in književnosti:
študij hispanistike
;
slovenistika in hispanistika
/
oddelek za hispanistiko
histamín
-a
m
(
ȋ
)
biol.,
kem.
amin, ki nastane v organizmu zlasti pri večjih poškodbah tkiva:
zniževati raven histamina pri senenem nahodu
;
izločanje histamina
;
zavirati sproščanje histamina
histamínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na histamin:
histaminski receptor
;
histaminska intoleranca, reakcija
histeréza
-e
ž
(
ẹ̑
)
fiz.
pojav, da je kaka količina odvisna od trenutne vrednosti in od
prejšnjih vrednosti druge količine:
magnetna histereza
histerézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na histerezo:
histerezne izgube
♦
elektr.
histerezna zanka
histêričen
-čna -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na histerijo:
histeričen krik, smeh
;
dobiti histeričen napad
;
histerična reakcija
/
postajati histeričen
;
histerična ženska
/
ekspr.
histerična gonja proti naprednim gibanjem
histêrično
prisl.
:
histerično se jokati, smejati
histêričnost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost histeričnega:
histeričnost žensk
/
histeričnost njenega smeha
histeríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
psiht.
duševna bolezen, ki se kaže v čustveni, nagonski neuravnovešenosti in
telesnih motnjah brez organske okvare:
imeti histerijo
;
napad, znaki histerije
2.
nav. ekspr.
neuravnovešeno, nerazsodno vedenje, ravnanje:
to je sama histerija
;
ženska histerija
/
politična histerija
●
ekspr.
ne uganjaj histerije
ne razburjaj se po nepotrebnem ali pretirano
;
publ.
ta spopad stopnjuje vojno histerijo
politično napetost, nevarnost vojne
histêrik
-a
m
(
é
)
1.
psiht.
kdor ima histerijo:
hipohondri in histeriki
;
zdravljenje histerikov
2.
nav. ekspr.
neuravnovešen, nerazsoden človek:
ne bodi tak histerik
histográm
-a
m
(
ȃ
)
grafično prikazana primerjava velikosti ali strukture stanja, pojava s
strnjenimi stolpci:
izdelati histogram
;
popravljanje, spreminjanje histograma
;
prikaz podatkov v obliki histograma
;
graf in histogram
histológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za histologijo:
histologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o tkivih:
inštitut za histologijo
;
anatomija in histologija
/
učbenik histologije
;
izpit, kolokvij iz histologije
histolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
biol.
nanašajoč se na tkivo:
histološka zgradba
2.
nanašajoč se na histologe ali histologijo:
histološki inštitut
/
histološka preiskava
histón
-a
m
(
ọ̑
)
biol.,
kem.
v vodi topna bazična beljakovina v celičnem jedru:
histoni in protamini
historiát
-a
m
(
ȃ
)
potek, opis kakega dogajanja:
razložil mu je kratek historiat dogodkov
;
historiat problema
;
historiat o tem pomembnem vprašanju
historicízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
pretirano poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev:
režiser je zašel v skrajni historicizem
/
literarnozgodovinski historicizem
proučevanje literature samo s stališča zgodovinskega razvoja
históričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
zgodovinski
:
a)
historičen proces, razvoj
/
historično ozadje politične krize
/
to je avtentičen historičen dogodek
;
historična osebnost
/
historična razprava
;
historično gradivo
/
historični spomeniki
;
historično mestno jedro
♦
filoz.
historični materializem
nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem
materializmu
;
jezikosl.
historični pravopis
pravopis, ki se pri pisanju besed ozira predvsem na njihovo pisavo
v preteklosti
;
historični sedanjik
sedanji čas, ki izraža preteklo dejanje; pripovedni sedanjik
;
historična gramatika
;
pravn.
historično pravo
pravica vsakega naroda do ozemlja ali do lastne države, temelječa
na stanju v preteklosti
b)
njegov obisk je bil za ta kraj historičen dogodek
;
historičen pomen velikih znanstvenih odkritij
;
historična odločitev političnega vodstva
histórično
prisl.
:
historično dokazana osebnost
;
historično pomemben
históričnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost zgodovinskega, zgodovinskost:
historičnost junakov ljudske epike
histórija
-e
ž
(
ọ́
)
1.
zgodovina
:
zanimati se za historijo
2.
knjiž.
zgodba
:
praviti, pripovedovati historije
;
zanimiva historija
;
historija o roparjih
/
nerad se je spominjal tiste historije s sosedom
dogodka, zadeve
♦
lit.
zgodovinska drama
;
Shakespearove komedije, historije in tragedije
histórik
-a
m
(
ọ́
)
knjiž.
zgodovinar
:
bil je bibliograf in historik
/
literarni historik
historiográf
-a
m
(
ȃ
)
zgodovinopisec
:
dela historiografov iz sedemnajstega stoletja
/
dvorni historiograf
/
proučevanja historiografov in sociologov
zgodovinarjev
historiografíja
-e
ž
(
ȋ
)
zgodovinopisje
:
dosežki novejše slovenske historiografije
/
literarna, umetnostna historiografija
historiográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na historiografe ali historiografijo, zgodovinopisen:
historiografske metode
/
historiografsko delo
historízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev:
historizem pri pouku
;
umetnost je zajel val historizma
/
historizem v literarni zgodovini
proučevanje literature s stališča zgodovinskega razvoja
historizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
poudarjati zgodovinska dognanja, dejstva:
nevarno je, da bi pri rekonstrukciji preveč historizirali
híša
-e
ž
(
í
)
1.
stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi:
hiša stoji na samem, ob cesti
;
graditi, obnavljati, zidati hišo
;
gaz je vodila od hiše do hiše
;
ustavil se je pred domačo hišo
;
kamnita, lesena hiša
;
kmečka, meščanska hiša
;
nadstropna, pritlična hiša
;
nova, velika hiša
;
hiša z balkonom
;
lastnik hiše
/
stanovanjska hiša
/
atrijska hiša
pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem
;
enodružinska
ali
enostanovanjska hiša
;
montažna hiša
;
pasivna hiša
pri kateri se zaradi izkoriščanja naravnih virov energije ter
posebnega načina gradnje za ogrevanje in hlajenje porabi zelo malo
dodatne energije
;
počitniška hiša
;
vogalna, vrstna hiša
/
pogreb bo izpred hiše žalosti
v osmrtnicah
v kateri je umrli živel
/
garažna
ali
parkirna hiša
večja stavba za parkiranje motornih vozil
;
mestna hiša
sedež mestne uprave
;
knjiž.
hiša božja
cerkev
;
vznes.
hiša pravice
sodišče
/
ekspr.
vsa hiša se je zbrala
vsi prebivalci hiše
♦
arhit.
alpska hiša
;
panonska hiša
2.
družinska skupnost, družina:
to hišo že dolgo poznam
;
sosedova hiša je zelo gostoljubna
;
ekspr.
vedeli so, da je hiša partizanska
da podpira partizane, sodeluje z njimi
/
pri hiši je pet otrok
;
pri tej hiši sta le dva za delo
/
sina je spodil od hiše
od doma
/
z oslabljenim pomenom:
kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih
;
ekspr.
daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
//
s prilastkom
skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi;
rodbina
:
to je že od nekdaj bogata, premožna hiša
;
izhaja iz meščanske, plemiške hiše
;
cesarska, kraljevska hiša
;
bibl.
iz hiše Davidove
3.
publ.,
s prilastkom
podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna:
avtomobilska hiša Fiat
;
časopisna, založniška hiša
;
filmska hiša
/
avkcijska hiša
podjetje, ustanova, ki se ukvarja z organizacijo dražb
/
gledališka hiša
gledališče
/
Modna hiša v Ljubljani
//
poslopje tega podjetja ali te ustanove:
v mestu gradijo veliko trgovsko hišo
;
obnovili so dramsko hišo
4.
glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši:
hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo
;
vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši
/
gornja hiša
soba v nadstropju kmečke hiše
;
mala
ali
zadnja hiša
manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
5.
zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno
zavito;
hišica
:
polževa hiša
●
ekspr.
hiša nam še ne gori nad glavo
ne mudi se nam še tako zelo
;
ekspr.
otroci so postavili celo hišo na glavo
v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered
;
na starost je hodil od hiše do hiše
beračil
;
odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo
h kmetiji, posestvu
;
prišla je praznih rok k hiši
v zakon ni prinesla denarja, premoženja
;
prodajati po hišah
ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem
;
v svoji hiši bom že sam napravil red
stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam
;
Bela hiša
sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu
;
javna hiša
hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose
;
varna hiša
ustanova na skrivnem mestu, v katero se kdo zateče pred zlorabo
ali nasiljem v družini
;
ekspr.
ne bom več prestopil praga te hiše
ne bom več šel k tem ljudem
;
preg.
žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega
glavno skrb za dom, družino ima žena
híšar
-ja
m
(
ȋ
)
bajtar
,
kočar
:
njegov oče je bil hišar
híšast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben hiši:
hišast predmet
♦
arheol.
hišasta žara
híšen
-šna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hišo:
hišni prag, vogel
/
hišni gospodar, lastnik
/
hišna dela
;
manjša hišna popravila
/
hišna centralna kurjava
/
povabili so vse hišne prijatelje
/
hišni pes
pes, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, zabavo
;
hišni red
pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v
večstanovanjski hiši
;
hišni svet
izmed stanovalcev izvoljen samoupravni organ
;
hišni telefon
;
hišni zdravnik
;
hišna goba
rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les
;
hišna pomočnica
gospodinjska pomočnica
;
hišna številka
;
hišno ime
ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
;
hišna vrata
glavna, vhodna vrata hiše, zgradbe
●
iron.
v stanovanju je našel hišnega prijatelja
ženinega ljubimca
;
ekspr.
v razpredelnico je napisal same hišne številke
izmišljene, neprave
♦
zool.
hišni pajek
pajek, ki prede lijakaste mreže po kotih, Tagenaria domestica
;
hišna miš
hiševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hiševati:
dobro, slabo hiševanje
hiševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
biti gospodar, gospodariti:
hiševal je na dveh gruntih
híšica
-e
ž
(
í
)
1.
manjšalnica od hiša 1:
postaviti si hišico
;
lesena, zidana hišica
;
ekspr.
zgradil si je čedno enonadstropno hišico
/
čuvajska hišica
čuvajnica
;
pasja hišica
;
počitniška
ali
vikend hišica
;
ptičja hišica
zabojček, prirejen za gnezdenje ptic; krmilnica za ptice
;
vremenska hišica
manjši pokrit prostor, v katerem so meteorološke priprave; hišici
podobna priprava s figuricama moškega in ženske za napovedovanje
vremena
;
vrtna hišica
senčnica, uta
♦
navt.
hišica
pokrit prostor na krovu ladje
;
kompasna, skladiščna hišica
;
ptt
kabelska hišica
zaprt prostor, v katerem se na podzemni ali podvodni kabel
priključi nadzemni vod
2.
nar.
manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje:
stari oče se je preselil iz hiše v hišico
3.
zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno
zavito:
polževa hišica
;
hišica foraminifer
híška
-e
ž
(
í
)
1.
manjšalnica od hiša 1:
postavil si je hiško
/
majhna lesena hiška
2.
nar.
manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje:
starši so spali v hiški
híšna
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
najeta ženska, navadno v mestu, za pospravljanje sob in osebno
strežbo:
hišna pri grofici
//
star.
gospodinjska pomočnica, sobarica:
híšnica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki opravlja manjša oskrbniška dela v večstanovanjski hiši:
razpis za delovno mesto hišnice
//
hišnikova žena:
hišnik in hišnica
híšnik
-a
m
(
ȋ
)
kdor opravlja manjša oskrbniška dela v večstanovanjski hiši:
sprejeti v službo hišnika
;
hišnik v bloku
hišnína
-e
ž
(
ī
)
davek od hiše:
izterjati, plačati hišnino
híšniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hišnike:
hišniške dolžnosti
;
hišniška dela
/
hišniško stanovanje
híšništvo
-a
s
(
ȋ
)
opravljanje hišniških del:
híštrna
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
stanovanjski prostor za služabnike, posle v velikih kmečkih hišah,
župniščih:
hišúra
-e
ž
(
ȗ
)
slabš.
grda, slaba hiša:
prišli so v nekakšno hišuro
//
hiša sploh:
hít
-a
m
(
ȋ
)
pog.
v določenem času najbolj uspela, popularna stvar;
uspešnica
:
velik filmski, modni hit
;
plišaste igrače, ki so videti kakor žive, so bile pravi prodajni hit
//
v določenem času najbolj uspelo delo, zlasti glasbeno:
pevec je zapel nekaj najbolj znanih hitov
;
glasovati za hit
/
glasbeni hit
;
v prid. rabi:
hit lestvica
seznam najboljših popevk, narejen na osnovi prodanih plošč
hítanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od hitati:
hitanje polen
/
Povsod življenje, neprestano hitanje za katerimkoli smotrom
(I. Cankar)
prizadevanje
hítati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
nar. belokranjsko
metati
:
gospodinja je hitala polena v peč
hítati se
zastar.
tekmovati, kosati se:
dekleta so se hitala, da ne bi zamudila
hitênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hiteti:
kljub hitenju je zamudil vlak
/
zaradi hitenja je bilo delo površno opravljeno
híter
-tra -o
prid.
, hitrêjši
(
í ȋ
)
1.
ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času:
jahati na hitrem konju
;
njega pošlji, on je zelo hiter
;
hitra ladja
;
zelo hiter
;
hiter kot blisk, kot veter
/
učenec je hiter v računanju
zna hitro računati
//
ki ima veliko hitrost:
hiter tek
;
hitra hoja
/
hiter ples
;
hitra in dinamična igra
/
hoditi s hitrimi koraki
/
hiter razvoj
;
hitra rast
;
hitro širjenje nalezljive bolezni
;
ladja za hitro plovbo
/
hiter način, tempo dela
/
publ.
sprejeti zakon po hitrem postopku
/
hitra jetika
jetika, za katero bolnik umre v kratkem času
2.
opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo:
hitra peka
;
hitro bakrenje, strojenje
;
hitro prekajevanje mesa
/
hitri stroj
3.
ki nastopi v razmeroma kratkem času:
hiter uspeh
;
hitra pomoč je največ vredna
;
hitro in energično posredovanje policije
/
hitra sprememba temperature
/
hitra smrt
●
pog.
je hitre jeze
se hitro razjezi, razburi
;
pog.
je hitrih nog
hitro hodi; zna hitro hoditi
;
šport. žarg.
sneg je hiter
dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju
;
šport. žarg.
tekmovalna proga je izredno hitra
dopušča, omogoča zelo velike hitrosti
♦
avt.
hitra cesta
cesta, rezervirana za promet motornih vozil
;
elektr.
hitri elektron
elektron, ki doseže znaten del svetlobne hitrosti
;
film.
hitri hod kamere
hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 32 do 48 slik na
sekundo
hítro
1.
prislov od hiter:
hitro govoriti, hoditi
;
hitro rasti
;
čas hitro teče
;
hitro kakor blisk, kot veter
;
kolo se vrti čedalje hitreje
2.
izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja:
povedala je, kaj se je zgodilo, in hitro odšla
;
hitro pošlji po voz
;
hitro razume
;
prinesi, pa hitro
;
hitro domov
;
hitro, hitro, čakajo te
/
ko boste opravili, se hitro hitro vrnite
//
izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času:
veselje je hitro minilo
;
hitro se privaditi, utruditi
;
najhitreje opravim sam
●
preg.
dvakrat da, kdor hitro da
hitra pomoč je največ vredna
3.
v neposredni bližini;
tik
4
:
pošta je hitro za voglom
♦
glasb.
hitro
označba za hitrost izvajanja
allegro
hítro ko
vez.
,
v časovnih odvisnih stavkih
brž ko:
hitro ko prideš, se oglasi;
prim.
kakor hitro
2
,
nahitro
hitéti
-ím
nedov.
, hítel
(
ẹ́ í
)
1.
hitro se premikati:
ljudje hitijo mimo
;
hiteti za kom
;
hiteti z avtomobilom
;
hiteli so, kar so jih noge nesle
/
knjiž.
oblaki hitijo po nebu
/
hiteti k sosedu
;
hiteti na vlak, v mesto
;
hiteti po bližnjici
;
hiteti domov
;
z namenilnikom
hiteti kosit, naznanit novico
/
hiteti po opravkih
;
pren.
misli mu hitijo k dekletu
//
nav. ekspr.
hitro se časovno odmikati:
čas hiti
;
dnevi hitijo
2.
hitro delati, opravljati kaj:
delavci zelo hitijo
;
frizerka že ves dan hiti, da bi ustregla vsem strankam
;
hiteti z delom
;
z nedoločnikom
hiteti kositi, pospravljati, pripovedovati
●
ekspr.
ne hiti, saj ne gori (voda)
ne mudi se tako zelo
;
ekspr.
Saj res, saj res, je hitela
hitro govorila, odgovarjala
;
preg.
hiti počasi
delaj hitro, vendar s premislekom
hitèč
-éča -e:
hiteč v mesto, sem ga srečal
;
v vse smeri hiteči potniki
hitévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
star.
hiteti
:
ljudje so hitevali po ulici
hitín
-a
m
(
ȋ
)
zool.
roževini podobna snov, iz katere je zunanje ogrodje, oklep
členonožcev:
ogrodje, oklep iz hitina
hitínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zool.
ki je iz hitina:
hitinast oklep
;
hitinasta pokožnica
hitinjáča
-e
ž
(
á
)
zool.
iz hitina sestoječe zunanje ogrodje, oklep členonožcev:
biti pokrit, zavarovan s hitinjačo
;
trdna hitinjača
;
hitinjača rakov, žuželk
hitínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zool.
hitinast
:
hitinski oklep
hitlerízem
-zma
m
(
ī
)
nav. slabš.
nacizem
:
vpliv hitlerizma
;
boj proti hitlerizmu
hitlerjánec
-nca
m
(
ȃ
)
pristaš hitlerjanstva:
nasilje hitlerjancev
hitlerjánka
-e
ž
(
ȃ
)
pristašinja hitlerjanstva:
bila je zagrizena hitlerjanka
hitlerjánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hitlerjance ali hitlerjanstvo:
hitlerjansko gibanje
/
hitlerjanska demagogija
hitlerjánstvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. slabš.
nacizem
:
boj proti hitlerjanstvu
/
obsodili so ga zaradi hitlerjanstva
hítlerjevec
-vca
m
(
í
)
pristaš hitlerizma:
spopad med hitlerjevci in komunisti
hítlerjevski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na hitlerjevce ali Hitlerja:
hitlerjevsko fašistično gibanje
/
hitlerjevska mladinska organizacija
/
hitlerjevska Nemčija
hitón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
pri starih Grkih
ohlapno oblačilo brez rokavov, navadno iz enega kosa blaga:
hiton iz dragocene tkanine
2.
zool.
morski mehkužec, pokrit na hrbtu z osmimi prekrivajočimi se
ploščicami, Chiton:
hítrc
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
hiter človek:
pri delu je bil izreden hitrc
/
dolgonogi hitrc
hítrica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela:
zaradi hitrice je nastalo precej napak
●
delu se pozna hitrica
zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno
;
hitrica ni prida
//
v prislovni rabi,
s predlogom
izraža veliko hitrost:
brez hitrice se je odpravil
;
na hitrico narediti, pripraviti kaj
;
v hitrici je napisal odgovor
;
delati z največjo hitrico
2.
zastar.
hitrost
2
,
brzina
:
povečati, zmanjšati hitrico
hitrína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
hitrica
,
naglica
:
odločal se je z izredno hitrino
hitro...
prvi del zloženk
nanašajoč se na hiter:
hitrobežen, hitrorezen, hitrostrelka
hitrobéžen
-žna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
kratkotrajen
,
minljiv
:
hitrobežna slava
hitrogrélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
teh.,
navadno v zvezi
hitrogrelna plošča
plošča (električnega štedilnika), ki se hitreje segreje kot navadna:
kuhalnik s hitrogrelno ploščo
hitronóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ekspr.
ki hitro hodi:
hitronogo dekle
hitropís
-a
m
(
ȋ
)
1.
biblio.
poenostavljena pisava z med seboj povezanimi črkami;
kurziva
:
kaligrafski način pisanja se je mešal s hitropisom 17. stoletja
2.
biblio.
pisava v starem in srednjem veku, v kateri se uporabljajo namesto
posameznih besed določeni znaki;
tahigrafija
:
velik pomen hitropisa za kulturni razvoj starih narodov
3.
stenografija
hitropísec
-sca
m
(
ȋ
)
1.
v starem in srednjem veku
pisar, ki uporablja tahigrafijo:
samostanski hitropisec
2.
stenograf
:
hitropisec zapisuje pogovor
hitropŕstnik
-a
m
(
ȓ
)
kdor zna z izredno spretnostjo kak predmet skriti in ga spet pokazati;
rokohitrc
hitrorézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
teh.,
v zvezi
hitrorezno jeklo
jeklo za obdelovalno orodje, s katerim se da hitro rezati:
hitróst
1
-i
ž
(
ọ̑
)
1.
v časovni enoti opravljena pot:
hitrost enakomerno narašča
;
povečati, zmanjšati hitrost
;
zaradi prevelike hitrosti je zaneslo vozilo s ceste
;
maksimalna, povprečna hitrost
;
hitrost vetra, zvoka
;
hitrost širjenja elektromagnetnih valov
;
hitrost sto kilometrov na uro
;
merjenje hitrosti
/
nadzvočna, svetlobna hitrost
;
pristajalna hitrost letala
♦
astron.
ubežna hitrost
ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa
;
teh.
ekonomična
ali
ekonomska hitrost
hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih
delov sorazmerno najmanjši
;
vrtilna hitrost
2.
avt. žarg.
možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne
gredi menjalnika pri motornem vozilu;
prestava
:
avtomobil ima štiri hitrosti
//
položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane
in gonilne gredi;
prestava
:
menjati hitrost
;
voziti v tretji hitrosti, s tretjo hitrostjo
hitróst
2
tudi
hítrost -i
ž
(
ọ̑; í
)
lastnost, značilnost hitrega:
hitrost dela
;
hitrost industrijskega razvoja
/
za to delo je potrebna hitrost in natančnost
/
zaradi hitrosti je nastalo precej napak
hitrice
hitrósten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na hitrost:
hitrostna meja
/
hitrostni rekord
;
hitrostna krivulja
♦
šport.
hitrostni športi
športi, pri katerih se uspeh meri po doseženem času
;
hitrostna vožnja
;
hitrostno drsanje
hitrostrélka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
orožje s kratko cevjo, ki se sámo polni in prazni in strelja zlasti v
rafalih;
brzostrelka
hitrovézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̄
)
grad.,
v zvezi
hitrovezni cement
cement, ki se strdi približno v eni uri:
hitrovezni cement
hív
-a
m
(
ȋ
)
virus, ki se prenaša z nekaterimi telesnimi tekočinami in povzroča
aids:
boj proti hivu [HIV]
;
okužiti se s hivom
hjá
in
hjà
medm.
(
ȃ; ȁ
)
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:
hja, mogoče pa bo šlo
;
hja, da res nisi zdrav?
//
izraža (zadržano) pritrjevanje:
»Ali imaš dobro stanovanje?« »Hja, še kar.«
hk
[
hə̀k
]
medm.
(
ə̏
)
posnema glas pri kolcanju:
kdo le toliko name misli, hk
/
natakarica, še, hk, en liter
hkráten
-tna -o
prid.
(
ā
)
ki poteka, se pojavi ob istem času:
slovesnost ob hkratnem izidu petih izvirnih del
;
hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev
/
hkraten uvoz in izvoz
hkráti
prisl.
(
ā
)
izraža istočasnost:
prihajajo hkrati od več strani
;
govorijo vsi hkrati
/
vojska in lakota, vse hkrati je prišlo nad nas
;
hkrati s sejmom bo modna prireditev
skupaj, obenem
;
preskakuje po tri stopnice hkrati
naenkrat
//
izraža vzporedno različnost:
rad te pohvali, hkrati ti pa ne zamolči napak
;
mora biti uradnica in gospodinja hkrati
hkrátnost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost hkratnega:
hkratnost napadov
;
hkratnost proizvodnje in potrošnje električne energije
hláčar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor nosi (prevelike) hlače, navadno otrok:
mati je z dvema majhnima hlačarjema odhajala na delo
hláčast
-a -o
prid.
(
á
)
po obliki podoben hlačam:
hlačasta parcela
hlačáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nerodno, okorno hoditi, navadno v prevelikih hlačah:
deček hlača za materjo
/
medved je hlačal prek jase
//
slabš.
hoditi
:
začel si je domišljati, da je umetnik in je hlačal po mestu s
široko pentljo okoli vratu
hláče
hláč
ž
mn.
(
á ȃ
)
oblačilo, ki obdaja spodnji del telesa in vsako nogo posebej:
nositi, obleči, sleči, strgati hlače
;
irhaste, platnene hlače
;
hlače do kolen
/
delovne, jahalne, smučarske hlače
;
moške, otroške, ženske hlače
;
dolge hlače
katerih hlačnice segajo približno do gležnjev
;
kratke hlače
katerih hlačnice segajo najdlje do kolen
;
hlače na zvonec
ki imajo hlačnice spodaj razširjene
/
spodnje hlače
del moškega spodnjega perila v obliki hlač
●
pog.,
ekspr.
hlače se mu tresejo
boji se, strah ga je
;
pog.
guliti, trgati hlače po šolskih klopeh
hoditi v šolo
;
šalj.
izprašiti, pomeriti komu hlače
natepsti ga
;
iron.
v tej družini pa žena hlače nosi
odloča, ukazuje
;
šalj.
pes mu je pomeril hlače
mu je raztrgal hlače
;
pog.,
ekspr.
ti je srce v hlače padlo?
si se zbal, izgubil pogum
;
nizko
ta bi se v podobni situaciji že zdavnaj v hlače (podelal)
bi se zbal, izgubil pogum in zato popustil, odnehal
;
pog.,
ekspr.
skočiti v hlače
zelo hitro jih obleči
;
ekspr.
koliko pa te je v hlačah
spoprimi se z menoj, če si upaš
♦
lov.
zelo dolge in goste dlake ali perje po nogah nekaterih sesalcev
ali ptičev
;
teh.
črki Y podoben kos cevovoda
hláček
-čka
m
(
ȃ
)
ljubk.
majhen otrok, ki nosi hlače:
naš mali hlaček
hláčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hlače:
hlačni šiv, žep
/
hlačni kostim
kostim, ki ima namesto krila dolge hlače
;
hlačno krilo
krilo, krojeno kot hlače
hlačevína
-e
ž
(
í
)
groba in trpežna bombažna tkanina:
tkalnica hlačevine
hláčice
-čic
ž
mn.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
hlačke
:
deček je dobil prve hlačice
/
svilene damske hlačice
●
pog.,
ekspr.
zdaj se hvališ, takrat so se ti pa hlačice tresle
bal si se, strah te je bilo
♦
lov.
zelo dolge in goste dlake ali perje po nogah nekaterih sesalcev
ali ptičev
hláčke
hláčk
ž
mn.
(
á ȃ
)
1.
manjšalnica od hlače:
srajčke in hlačke je za otroke kar sama sešila
/
kopalne, telovadne hlačke
2.
del ženskega spodnjega perila v obliki hlač, s kratkimi hlačnicami ali
brez njih:
kombineža in hlačke
hláčman
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor nosi (prevelike) hlače, navadno otrok:
kar si takle majcen hlačman vtepe v glavo, hoče tudi doseči
hláčmanka
-e
ž
(
ȃ
)
šalj.
ženska, ki nosi (prevelike) hlače:
celo hlačmanke so znova pokazale noge
;
poglej jo hlačmanko
hláčnica
-e
ž
(
ȃ
)
del hlač, ki obdaja posamezno nogo:
zavihati hlačnice
;
desna, leva hlačnica
hláčnik
-a
m
(
ȃ
)
nar. zahodno
hlačnica
:
z dlanjo si je otepel prašne hlačnike
hlačón
-a
m
(
ọ̑
)
slabš.
kdor nosi (prevelike) hlače:
hlačon neotesani
hlád
-a
tudi
-ú
m
(
ȃ
)
1.
zmerno nizka temperatura:
čutiti hlad
;
jutranji, večerni hlad
;
prijeten hlad
;
razgret konj je podrhtaval od hlada
/
hlad cerkve
/
postaviti jed na hlad
na hladno
;
iti v hladu,
star.
za hlada
v tistem delu poletnega dne, ko je prijetno hladno
;
ležati v hladu
na prijetno hladnem prostoru, mestu, navadno na prostem
/
hlad piha, veje
hladen veter, zrak
2.
nav. ekspr.
zadržanost
,
neprijaznost
:
v očetovem glasu je bilo čutiti hlad
;
hlad njegovega odgovora ga je močno prizadel
/
v dvorani je zavladal mrtvaški hlad
/
publ.
neonski hlad modernega sveta
hláden
stil.
hladán hládna -o
tudi
-ó
prid.
, hladnêjši
(
á ȃ á
)
1.
ki ima zmerno nizko temperaturo:
hladen zrak
;
voda v reki je precej hladna
/
hladen dan
;
hladno podnebje, poletje, vreme
/
hladne roke
//
ki vzbuja, povzroča občutek hlada:
sprehajati se po hladnem gozdu
;
hladen veter
;
hladna senca
;
prijetno hladna soba
/
ekspr.
hladen blesk zvezd
;
pesn.:
hladni grob
;
širno hladno prostranstvo
//
ki ima temperaturo okolice:
vsak dan se umiva v hladni vodi
;
mleko pije kar hladno
;
obdelovati hladno železo
/
štedilnik je še hladen
nezakurjen
/
hladni bife
miza s hladnimi jedmi in pijačami na družabni prireditvi, v
restavraciji; jedi in pijače, ki se ponudijo nekuhane ali
ohlajene
;
postreči s hladnimi jedmi
z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene
;
hladna večerja
večerja iz hladnih jedi
2.
ki vsebuje, izraža nenaklonjenost, odklanjanje:
hladen odnos do sodelavcev
;
hladen pogled, pozdrav, sprejem
;
bil je hladen do gostov
;
konferenca je potekala v hladnem vzdušju
/
po tem dogodku je postal do nje hladen
3.
ki se ne da vplivati čustvom:
hladen znanstvenik
/
hladen premislek
;
hladna presoja
/
vse je reševal s svojim hladnim razumom
//
ki ne izraža čustev:
hladna glasba, lepota
;
ima hladne oči
/
hladna barva
neugodno delujoča
/
hladna ženska
;
hladno občinstvo
;
čustveno hladen
●
gledalci so ostali hladni
se niso navdušili; se niso vznemirili, razburili
;
tuje trpljenje ga je pustilo hladnega
ga ni ganilo, prizadelo
;
hladne barve
modra, zelena, siva barva
;
ohraniti hladno kri
obvladati se, ne razburiti se
;
pog.
hladna trajna
hladna ondulacija
;
vznes.
že dolgo počiva v hladni zemlji
je mrtev
♦
fiz.
hladna svetloba
svetloba, ki jo oddaja hladen vir svetlobe
;
geogr.
hladni pas
območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega
tečajnika in južno od južnega tečajnika
;
med.
(spolno) hladna ženska
ženska, ki pri spolnih odnosih ne čuti vzburjenja
;
meteor.
hladni val je zajel naše kraje
v naše kraje je prodrl hladen zrak
;
hladna fronta
del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak
;
polit.
hladna vojna
sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov in z
medsebojnim vojaškim ravnotežjem, zlasti v odnosu med Združenimi
državami in Sovjetsko zvezo v času od druge svetovne vojne do
padca komunizma v začetku 90. let 20. stoletja
;
rad.
hladna vaja
vaja v studiu brez priključenih aparatur
;
teh.
hladno kovanje, valjanje
kovanje, valjanje brez poprejšnjega segrevanja
;
hladno lepilo
lepilo, ki lepi brez segrevanja
;
voj.
hladno orožje
orožje, ki rani z rezilom ali s konico
hládno
tudi
hladnó
prisl.
:
hladno odgovoriti, pozdraviti
;
hladno premišljeno dejanje
;
hladno vljuden je bil z njim
;
ekspr.
sprejeli so ga ledeno hladno
/
v povedni rabi:
danes je hladno
;
v sobi je prijetno hladno
;
nekoliko hladno mi je
hládni
-a -o
sam.
:
rad bi popil kaj hladnega
;
ekspr.
pijanca so postavili na hladno
s silo so ga spravili ven
;
spraviti mleko na hladno
v hladen prostor
;
pog.,
ekspr.
pazi se, da te ne bodo spravili na hladno
aretirali, zaprli
hladétina
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
žolca
:
pripraviti hladetino
;
trese se kakor hladetina
2.
gastr.
zaradi dodane želatine ali škroba strjena sadna ali škrobnata sladka
jed:
jabolčna, pomarančna hladetina
hladétinast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
podoben žolci:
hladetinasta gmota
hladílec
-lca
[
tudi
hladiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
gost.
posoda za hlajenje buteljčnih vin pri serviranju;
čebrič
:
na mizi je stal hladilec s steklenico šampanjca
/
namizni hladilec
♦
teh.
del hladilne naprave, ki odvaja toploto
hladílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je za hlajenje:
a)
hladilna naprava
;
hladilna voda pri avtomobilskem motorju
;
hladilno sredstvo
/
hladilni pult, vagon
;
hladilna omara
hladilnik, velik kot omara
/
v pivovarni so izpopolnili hladilni sistem
/
hladilni učinek
;
podjetje za toplotne in hladilne izolacije
;
hladilna tehnika
b)
hladilna pijača
;
hladilno mazilo
/
vznes.
hladilni mir je objel vse prisotne
♦
strojn.
hladilni stolp
stolp, v katerem pada segreta voda kot dež in se tako ohlaja
;
hladilna kača
kačasto zavita cev, po kateri se pretaka hladilna tekočina
;
hladilna rebra
rebra, ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem
pospešujejo njegovo hlajenje
hladílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor ali stavba za shranjevanje živil pri nizki temperaturi:
hladilnica za meso, sadje
/
kruh znosijo iz peči najprej v hladilnico
prostor, kjer se ohladi na normalno temperaturo
hladílnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
naprava za shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri nizki
temperaturi:
dati meso v hladilnik
;
stotridesetlitrski hladilnik
;
hladilnik za mleko
;
industrijski hladilnik
večja hladilna naprava
♦
elektr.
absorpcijski hladilnik
ki deluje na principu absorpcije plinov
;
kompresorski hladilnik
ki deluje na principu zniževanja temperature pri ekspanziji
hladilne tekočine
//
vozilo s tako pripravo:
nasproti mu je pripeljal hladilnik
;
tovornjak hladilnik
;
vagon hladilnik
2.
priprava za hlajenje, ohlajevanje:
avtomobilski hladilnik
;
laboratorijski hladilnik
;
kačasto zvita cev v hladilniku za žganjekuho
hladílo
-a
s
(
í
)
1.
sredstvo za hlajenje:
delovanje hladila
2.
knjiž.
tolažba
,
uteha
:
v pesmih je iskal hladila za bolečine srčnih ran
hladíšče
-a
s
(
í
)
teh.
notranjost hladilne priprave:
hladilec odvaja toploto iz hladišča
hladíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
oddajati, dajati hlad:
led hladi
/
ventilator dobro hladi
//
preh.
povzročati občutek hlada:
veter hladi vročo glavo
;
hladiti si obraz s pahljačo
/
mazilo hladi pekočo rano
/
brezoseb.
po nogah me hladi
2.
preh.
delati kaj hladno, mrzlo:
hladiti plin v komori
;
hladiti vino
3.
ekspr.
pomirjati
,
zmanjševati
:
razum hladi besnečo strast
;
hladiti si jezo z delom
hladíti se
izgubljati toploto:
motor se že hladi
/
izletniki se hladijo v senci
●
na mizi se hladi kosilo
je že dolgo na mizi
hladèč
-éča -e:
hladeča voda
hlajèn
-êna -o:
hlajen prostor
hládnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
hladen človek:
zmerom je bil hladnež
hladníca
-e
ž
(
í
)
star.
senčnica
1
,
uta
:
sedeti v hladnici
hládnikovka
-e
ž
(
ȃ
)
bot.
rastlina z belimi cveti v kobulih, ki raste v Trnovskem gozdu,
Hladnikia pastinacifolia:
hladnôča
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
hlad
,
hladnost
:
zaradi hladnoče se je večkrat prebudil
;
v kleti je bila prijetna hladnoča
/
hladnoča slabo prekrvljenega uda
hladnodúšen
-šna -o
prid.
(
ū ȗ
)
knjiž.
hladnokrven
,
hladen
:
hladnodušen človek
/
hladnodušno vedenje
hladnokŕven
-vna -o
prid.
, hladnokŕvnejši
(
ŕ r̄
)
1.
sposoben ostati miren, preudaren v razburljivih, zlasti nevarnih
okoliščinah:
hladnokrven voznik
/
ekspr.
to je bil hladnokrven umor
storjen premišljeno, neprizadeto
2.
zool.
pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice:
hladnokrvni vretenčarji
;
hladnokrvna žival
♦
vet.
hladnokrvni konj
konj težje pasme, ki se uporablja za delo
hladnokŕvno
prisl.
:
hladnokrvno odgovarjati, ravnati
hladnokŕvnež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
hladnokrven človek:
še sreča, da je hladnokrvnež
hladnokŕvnost
-i
ž
(
ŕ
)
lastnost, značilnost hladnokrvnega človeka:
izgubiti, pokazati hladnokrvnost
;
veliko je odvisno od vojakove hladnokrvnosti
;
odgovarjal je z narejeno hladnokrvnostjo
hládnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost hladnega:
hladnost vode
/
hladnost jesenskih noči
/
začetno hladnost je razbil s posrečeno šalo
/
dela se je lotil z vso hladnostjo in razsodnostjo
;
hladnost znanstvenika
/
odbijajoča hladnost modre barve
/
hladnost občinstva
♦
med.
(spolna) hladnost ženske
hladnôta
-e
ž
(
ó
)
hlad
,
hladnost
:
tem zdravilom hladnota ne škoduje
/
hladnota njunih medsebojnih odnosov
hlajênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hladiti:
hlajenje mleka
;
hlajenje stanovanjskih prostorov s klimatskimi napravami
;
hlajenje z ledom
/
vodno, zračno hlajenje motorja
hlamída
-e
ž
(
ȋ
)
pri starih Grkih
kratko moško ogrinjalo:
oddelek konjenikov v hlamidah
hlamudráče
-ráč
ž
mn.
(
á ȃ
)
šalj.
široke, mahedrave hlače:
smejali so se njegovemu prevelikemu suknjiču in čudnim hlamudračam
/
klovn v pisani bluzi in hlačah hlamudračah
hlamudráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
mahedrati
,
opletati
:
preširoka obleka je hlamudrala na njem
;
hlače so pri hoji hlamudrale
//
nerodno, majaje se hoditi, navadno v preveliki obleki:
okrevajoči bolnik je hlamudral po sobi
hlamudràv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ekspr.
ki mahedra, opleta:
hlamudrave hlače
hlamudrávo
prisl.
:
uniforma je hlamudravo visela na njem
hláp
-a
m
,
mn. stil.
hlapôvi
(
ȃ
)
nav. mn.
v plinasto stanje spremenjena tekočina pri temperaturi, ki je nižja od
vrelišča:
prostor je bil napolnjen z bencinskimi hlapi
;
vinski, vodni hlapi
;
hlapi nitrolaka
/
star.:
hlapi so se dvigali iz tal
prosojna, rahla meglica
;
hlap gnijočih cunj
duh, zadah
hlapáč
-a
m
(
á
)
vet.
konj, ki iz razvade požira zrak:
hlápanje
in
hlapánje -a
s
(
ā; ȃ
)
glagolnik od hlapati:
hlápati
-am
in
hlapáti -ám
nedov.
(
ā ȃ; á ȃ
)
1.
hitro, sunkovito približevati se čemu z odprtim gobcem;
hlastati
:
pes je jezno hlapal za muhami
//
ekspr.
mlaskajoče, požrešno jesti ali piti:
prašiči hlapajo
2.
zastar.
mahedrati
,
opletati
:
hlače mu hlapajo okrog suhih nog
3.
vet.
iz razvade požirati zrak:
konj se je naslonil na jasli in začel hlapati
hlapàv
-áva -o
in
hlápav -a -o
prid.
(
ȁ á; á
)
mahedrav
,
opletajoč
:
pes s hlapavimi uhlji
hlapčè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
mlad, droben hlapec:
hlapče je gonil konje
hlapčè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
hlapec, navadno mlad, droben:
hlapče se ni dosti menilo za gospodarjeve besede
hlápček
-čka
m
(
ȃ
)
1.
manjšalnica od hlapec:
s hlapčkom so grdo ravnali
;
služiti za hlapčka
2.
star.
deček
1
,
fantič
:
povprašal je prvega hlapčka, ki ga je srečal
hlapčevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hlapčevati:
naveličal se je hlapčevanja in šel delat v tovarno
/
večina prebivalstva je obsojena na siromaštvo in hlapčevanje
/
sramotno hlapčevanje tujcem
hlapčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
biti, služiti za hlapca:
hlapčeval je pri mnogih kmetih
//
ekspr.
biti podrejen, odvisen:
kmetje so stoletja hlapčevali graščakom
2.
slabš.
pretirano vdano služiti nadrejenim:
hlapčeval je, ne da bi ga bilo količkaj sram
hlápčevski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hlapce:
hlapčevska soba
/
nav. slabš.
pravi, da ne bo delal hlapčevskih del
del, ki so zanj ponižujoča
;
star.
najeli so ga za hlapčevska dela
dela na polju in pri živini
/
držati jih je hotel v hlapčevski podrejenosti
/
hlapčevski človek, značaj
;
hlapčevska miselnost
hlápčevsko
prisl.
:
hlapčevsko ponižen
hlápčevstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
dejavnost hlapcev:
pustil je hlapčevstvo in se šel učit za ključavničarja
//
ekspr.
podrejenost
,
odvisnost
:
ljudstvo se je otreslo tisočletnega hlapčevstva
2.
slabš.
pretirana vdanost nadrejenim:
odvaditi se hlapčevstva
;
preračunljivo hlapčevstvo
hlápčič
-a
m
(
ȃ
)
1.
manjšalnica od hlapec:
pri hiši so imeli prebrisanega hlapčiča
/
slabš.
bili so le bedni hlapčiči izkoriščevalcev
2.
star.
deček
1
,
fantič
:
kako ti je ime, hlapčič
hlápčiček
tudi
hlapčíček -čka
m
(
ȃ; ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od hlapčič:
sosed ima zelo pridnega hlapčička
/
ob potoku se igrajo hlapčički
hlapčón
-a
m
(
ọ̑
)
slabš.
hlapec
:
moja hči ne bo vzela hlapčona, se je jezil
hlápec
-pca
m
(
ȃ
)
1.
stalno najet moški na kmetiji za pomoč pri kmečkih delih:
imeli so hlapca in deklo
;
šel je (služit) za hlapca
;
obnašal se je kot hlapec
surovo, prostaško
;
z menoj že ne boš ravnal kot s hlapcem
brezobzirno, ponižujoče
/
konjski hlapec
ki skrbi za konje
;
mali hlapec
ki opravlja lažja, preprostejša dela
;
veliki hlapec
ki vodi druge hlapce na kmetiji
/
zastar.
grof je sklical svoje hlapce
oborožene služabnike, najemniške vojake
//
ekspr.
podrejen, odvisen človek:
hoteli so, da bi postali njihovi hlapci
;
pren.
ne bodi hlapec tujih idej
2.
slabš.,
navadno s prilastkom
kdor je pretirano vdan nadrejenim:
Pokazali ste mi, kaj je moj posel – iz hlapcev napraviti ljudi
(I. Cankar)
;
hlapec okupatorja, režima
3.
kar se rabi kot opora, podstava, pomoč pri kakem delu:
gospodinja je naslonila burkle na hlapca in porinila lonec v peč
/
stal je na hlapcu in jemal snope iz kozolca
na (zdevalnem) stolu
/
s hlapcem si je sezul škornje
z zajcem
hlápen
-pna -o
prid.
(
ā
)
ki (rad) hlapi:
hlapna snov, tekočina
;
ta sestavina je zelo hlapna
hlapênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hlapeti:
hlapenje vode
hlapéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
spreminjati se iz tekočega stanja v plinasto pri temperaturi, ki je
nižja od vrelišča:
voda hlapi
;
eter zelo hitro hlapi
;
pren.,
publ.
občutiti razpoloženje, ki hlapi iz umetnine
//
ekspr.
izginjati, manjšati se:
njena ljubezen je vse bolj hlapela
hlapèč
-éča -e:
hlapeča tekočina
hlapílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hlapenje:
hlapilna toplota
hlapljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) hlapi:
hlapljiva snov, tekočina
;
lahko, težko hlapljiv
hlapljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost hlapljivega:
velika hlapljivost etra
hlápniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
star.
hlastniti
:
pes je hlapnil po muhi
/
splaval je do brega in hlapnil po veji
hlápnost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost hlapnega:
hlapnost petroleja
hlapón
-a
m
(
ọ̑
)
star.
parna lokomotiva:
pod klancem so vlaku priključili še en hlapon
//
vlak s tako lokomotivo:
izza ovinka se je prikazal hlapon
hlapôvje
-a
s
(
ȏ
)
hlapi
:
bencinsko hlapovje
hlást
-í
ž
(
ȃ
)
hlastnost
:
dela brez naglice, brez hlasti
hlastáč
-a
m
(
á
)
1.
požrešnež
:
bil je nenasiten hlastač
2.
ekspr.
bahav, domišljav človek:
vedeli so, da je neresen hlastač
hlastánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hlastati:
dražili so zvezano zver in se smejali njenemu hlastanju
/
iz svinjaka se je slišalo glasno hlastanje svinj
/
hlastanje po bogastvu, za uspehom
/
hlastanje po prijateljstvu, življenju
hlastáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
hitro, sunkovito približevati se čemu z odprtim gobcem:
pes hlasta po muhah
;
njegov gobec je hlastal za vsem, kar je dosegel
/
hlastati po zraku, za zrakom
//
ekspr.
hitro, hlastno jesti ali piti:
jej počasi in lepo, nikar tako ne hlastaj
;
preh.
svinja hlasta hrano iz korita
2.
ekspr.
pohlepno, pretirano si prizadevati za dosego česa:
hlastati po senzacijah
;
hlastati za denarjem
;
hlasta le za učinkovitostjo
/
mladi hlastajo po ljubezni
//
pretirano hitro in zato netemeljito, površno delati ali ravnati:
delaj s pametjo, nikar tako ne hlastaj
hlastáje
:
hlastaje jesti
hlastajóč
-a -e:
dnevi so mu minevali v nemirnem, hlastajočem beganju
hlastàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ekspr.
1.
ki dela ali ravna pretirano hitro in zato netemeljito, površno:
hlastav človek
;
že po naravi je bil vihrav in hlastav
/
hlastavo branje, govorjenje
2.
ki si pohlepno, pretirano prizadeva za dosego česa:
škoda le, da je tako hlastav in ne pozna prave mere
/
hlastava civilizacija
hlastávost
-i
ž
(
á
)
ekspr.
lastnost, značilnost hlastavega:
mladostna hlastavost
/
hlastavost današnjega časa
/
hlastavost po novih naložbah v gospodarstvu
hlásten
-tna -o
prid.
(
á ā
)
opravljan, narejen zelo hitro, odločno zaradi čustvene prizadetosti:
hlasten gib
;
zaslišali so nagle, hlastne korake
/
hlastno tekanje ljudi po peronu
/
hlastna naglica
/
novico ji je povedal z nekakim hlastnim veseljem
//
opravljan pretirano hitro in zato netemeljito, površno:
hlastno branje
/
hlastna pisava
hlástno
prisl.
:
hlastno je strgal ovitek in prebral pismo
;
otroci so hlastno zajemali iz sklede
hlastéžen
tudi
hlástežen -žna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄; ȃ
)
star.
pohlepen
:
javnost je bila hlastežna po senzacijah
hlastéžnost
tudi
hlástežnost -i
ž
(
ẹ́; ȃ
)
star.
pohlepnost
:
hlastežnost po dobičku
hlastína
-e
ž
(
í
)
nar. zahodno
kar ostane, če se grozdu odtrgajo jagode;
pecljevina
:
obrala je grozd in vrgla hlastino na tla
;
vino iz jagod brez hlastin
hlástniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
hitro, sunkovito približati se čemu z odprtim gobcem:
pes hlastne po roki
;
riba je hlastnila po muhi, za muho
//
ekspr.
hitro, sunkovito približati se čemu z roko:
mož je hlastnil po pismu
;
pren.
hlastnil je po dragocenem podatku
●
ekspr.
pusti, je hlastnil oče
hitro, sunkovito rekel
hlástnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost hlastnega:
hlastnost gibov
/
delal je z vročično hlastnostjo
;
s pravo otroško hlastnostjo se je lotil jedi
/
hlastnost pri branju
hléb
tudi
hlèb hléba
m
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
1.
knjiž.
večjemu krogelnemu odseku podobno oblikovan kruh;
hlebec
:
načeti hleb
;
vsajati hlebe v peč
;
na dan je dobil pol hleba
/
hleb kruha
//
kar je temu podobno:
oblikoval je glino v hlebe
;
hleb sira
2.
zastar.
kruh sploh:
velikokrat so stradali hleba
hlébast
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nav. ekspr.
podoben hlebcu:
hlebasta oteklina
/
hlebasti griči
hlébčar
-ja
m
(
ẹ̑
)
nar.
ploščato, rdeče zimsko jabolko;
pogačar
:
največ je prodal bobovcev in hlebčarjev
hlébčast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
podoben hlebcu:
otroci so pekli hlebčaste potičke
/
hlebčasto hribovje
hlébček
-čka
m
(
ẹ̑
)
1.
manjšalnica od hlebec:
ker ni dobila žemelj, je kupila hlebčke
/
hlebček kruha
/
droži v hlebčkih
2.
nar.
posamičen prozoren oblak v velikih višinah;
cirus
hlébčič
-a
m
(
ẹ̑
)
manjšalnica od hlebec:
fantiči so pri peku čakali vsak na svoj hlebčič
hlébec
-bca
m
(
ẹ̑
)
1.
večjemu krogelnemu odseku podobno oblikovan kruh:
peči hlebce
;
prerezati hlebec čez pol
/
hlebec kruha
//
kar je temu podobno:
hlebec sira
;
ekspr.
opazovala je njegove mišične hlebce
2.
nar.
posamičen prozoren oblak v velikih višinah;
cirus
:
nebo je bilo prekrito s hlebci
hlepênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hlepeti:
bolestno hlepenje po denarju
/
hlepenje po lepoti
hlepéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
čutiti, imeti strastno željo, pohlep po čem:
hlepeti po bogastvu, po slavi
;
hlepeti po mamilih
;
hlepeti za priznanjem
/
hlepi po krvi, po maščevanju
/
pesn.
Kam hlepijo ti misli brez pokoja
(O. Župančič)
hlepèč
-éča -e:
po zabavah hlepeča družba
;
prisl.:
otrok je hlepeče ogledoval igračo
hlépkati se
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
nar.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
kolcati se:
Včeraj se mi je vse popoldne hlepkalo
(A. Kraigher)
hlépniti se
-em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
kolcniti se:
Vsake tri korake se mi je hlepnilo
(A. Kraigher)
hlév
-a
m
(
ẹ̄
)
stavba, prostor za bivanje domačih živali, zlasti večjih:
spraviti živino v hlev
/
goveji, konjski, svinjski hlev
;
zadružni hlev
/
ekspr.:
ves hlev je zamukal
vsa živina v hlevu
;
hlev prinaša velik dobiček
(goveja) živina
/
hlapec je spal v slami na hlevu
●
ekspr.
njegovo stanovanje je pravi hlev
umazano, zanemarjeno
;
knjiž.,
ekspr.
Avgijev hlev
neurejen, umazan prostor
;
pri nas je kot v hlevu
neurejeno, umazano
♦
agr.
odprti hlev
hlev brez ene ali dveh sten
hlévar
in
hlevár -ja
m
(
ẹ̑; á
)
hlapec, delavec, ki opravlja hlevska dela:
hlevar je že navsezgodaj zapregel konje
;
kmetijski kombinat sprejme v službo hlevarja
;
vojno je preživel kot štabni hlevar
hlévarica
in
hlevaríca -e
ž
(
ẹ̑; í
)
1.
dekla, delavka, ki opravlja hlevska dela:
služi za hlevarico
2.
nar.
krava, ki živi stalno v hlevu:
Vojnac je redil .. dolgorogo hlevarico, ki je videla beli dan samo
takrat, ko so jo gnali k biku
(C. Kosmač)
hlevarína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za uporabo hleva:
plačati hlevarino
hleváriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
opravljati hlevska dela:
vse življenje je hlevaril
hlévček
-čka
m
(
ẹ̄
)
manjšalnica od hlev:
kunčji hlevček
;
hlevček za gosi
hlévec
-vca
m
(
ẹ̄
)
hlevček
:
če bi imel ovčko, bi ji napravil hlevec
hléven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na hlev:
hlevna vrata
/
hlevna svetilka
hlevska
hlévski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na hlev:
pot vodi tik ob hlevskem zidu
;
hlevska vrata
/
hlevska metla, svetilka
;
opravljati hlevska dela
/
gnojiti s hlevskim gnojem
/
povečanje hlevskih zmogljivosti
/
zmagala sta konj Blisk in njegova hlevska vrstnica Vila
/
hlevska reja
reja, pri kateri živina živi stalno v hlevu
hlíd
-a
m
(
ȋ
)
star.
rahel, komaj zaznaven veter:
blagodejen hlid je preveval pokrajino
hlidéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
star.
rahlo pihati, pihljati:
lahen veter je hlidel iz gozda
hlíkati
-am
nedov.
(
ī
)
nar.
hlipati
:
Neka jetnica je začela živčno hlikati
(F. Godina)
hlímba
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
hlinjenje
,
hinavščina
:
razgalil je njegovo hlimbo
/
navadil se je hlimbe
hlínež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor (se) hlini:
bil je prebrisan hlinež
hlíniti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično:
hliniti bolezen, slabost
;
hliniti prijaznost, zanimanje
;
hliniti svetost
;
hlinil je, kakor da nič ne ve
/
ekspr.
hliniti poštenjaka
delati se, kazati se
hlíniti se
kazati se drugačnega, navadno boljšega, kot biti v resnici:
hlinil se mi je, dokler ga nisem spregledal
;
zna se hliniti
/
ni tako dober, kot se hlini
;
v obraz se hlini, za hrbtom pa opravlja
hlinèč
-éča -e:
ležal je s priprtimi očmi, hlineč spanje
hlínjen
-a -o:
hlinjena ganjenost
hlínjenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od hliniti:
ni poznal ne laži ne hlinjenja
hlínjenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost hlinjenega:
hlinjenost njenega moralnega ogorčenja
hlíp
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
zrak
:
v gorah je čist hlip
hlípanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od hlipati:
dušeče, zadrževano hlipanje
hlípati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī
)
sunkovito, pridušeno jokati:
ležala je na postelji in presunljivo hlipala
;
zdaj samo še hlipa in stoka
/
ekspr.
dekletce je na ves glas hlipalo za polomljeno igračko
jokalo
//
sunkovito, daveč se dihati:
pritekel je z zadnjimi močmi, se sesedel na klop in hlipal
;
kar hlipal je od joka, od smeha
●
ekspr.
Strah me je, je hlipala deklica
hlipaje govorila
;
napol v omedlevici je hlipal za zrakom
lovil zrak, sapo
hlípati se
nar. zahodno,
s smiselnim osebkom v dajalniku
kolcati se:
hlipalo se mu je
hlipáje
:
hlipaje govoriti, zajokati
hlipajóč
-a -e:
hlipajoč glas, jok
hlípav
-a -o
prid.
(
í
)
ki hlipa:
hlipav otrok
/
hlipavo stokanje
hlípavica
-e
ž
(
í
)
sunkovito tresenje, zlasti od joka:
nehala je jokati in hlipavica se je počasi umirila
hlípniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
sunkovito, daveč se dihniti:
hlipnila je, kakor da bi hotela spet zajokati
●
ekspr.
Pridem, je hlipnila deklica
hlipaje rekla
hlípniti se
nar. zahodno,
s smiselnim osebkom v dajalniku
kolcniti se:
večkrat zapovrstjo se mu je močno hlipnilo
hliptáti
-ám
in
hlíptati -am
nedov.
(
á ȃ; ȋ
)
sunkovito, daveč se dihati;
hlipati
:
postal je in hliptal
/
hliptal je za zrakom
hlíšč
-a
m
(
ȋ
)
nar.
ploha, naliv z vetrom:
hlišč je kmalu minil
hlód
-a
m
(
ọ̑
)
1.
odžagano, debelejše deblo brez vej:
nakladati hlode
;
peljati hlode na žago
;
spuščati hlode po drči
;
stesati tram iz hloda
;
smreke so razžagali na štirimetrske hlode
;
hrastov, javorov hlod
;
pijanec se je zvrnil po tleh ko hlod
2.
slabš.
neroden, okoren človek:
ta hlod neotesani me je skoraj podrl
hlódar
in
hlodár -ja
m
(
ọ̑; á
)
gozd.
delavec, ki dela, napravlja hlode in drug okrogel les:
hlódarka
-e
ž
(
ọ̑
)
les.
vsaka od desk, ki so zložene v obliki hloda, iz katerega so nažagane:
hlódast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je iz hlodov:
hlodasta stena
hlódček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od hlodec:
iz hlodčkov narejen svinjak
hlódec
-dca
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od hlod:
po tleh so ležali razmetani hlodci
hlódič
-a
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od hlod:
kolovoz utrjujejo s polaganjem hlodičev
hlodíšče
-a
s
(
í
)
les.
skladišče hlodov:
veliki kupi hlodovine na hlodišču
hlódje
-a
s
(
ọ̑
)
hlodovje
:
zloženo hlodje
hlodovína
-e
ž
(
í
)
les v obliki hlodov:
neobeljena hlodovina
;
pomanjkanje hlodovine
hlodôvje
-a
s
(
ȏ
)
več hlodov, hlodi:
kup hlodovja
hlòp
medm.
(
ȍ
)
posnema glas udarca, zamaha:
hlop, zaloputne vrata
hlopéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nar.
hropsti
,
sopsti
:
fant je hlopel in odrival napadalca
hlôpniti
-em
dov.
(
ó ȏ
)
1.
hlastniti
,
čavsniti
:
pes je hlopnil po grižljaju
;
kokoš je hlopnila po živalci
2.
ekspr.
udariti
,
lopniti
:
hlopnil ga je po plečih
hm
[
hə̀m
in
hm̀
]
medm.
(
ə̏; m̏
)
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:
hm, da, morda pa res
;
hm, dobro, samo na pljučih ni vse v redu
;
hm, da je premlad?
//
izraža (zadržano) pritrjevanje:
hm, mu je potrdil
hmélj
tudi
hmèlj hmélja
m
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
kulturna rastlina z ovijajočim se steblom ali njeni, za proizvodnjo
piva uporabljani plodovi:
obirati, pridelovati, sušiti hmelj
;
sušilnica za hmelj
/
savinjski hmelj
♦
vrtn.
japonski hmelj
okrasna rastlina z ovijajočim se steblom in razdeljenimi svetlo
zelenimi listi, Humulus japonicus
hmeljár
-ja
m
(
á
)
kdor prideluje hmelj:
savinjski hmeljarji
hmeljárjenje
-a
s
(
á
)
pridelovanje hmelja:
sodobno hmeljarjenje
hmeljárna
-e
ž
(
ȃ
)
stavba, v kateri se hmelj odkupuje in pripravlja za prodajo:
gradijo novo hmeljarno
hmeljárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na hmeljarje ali hmeljarstvo:
hmeljarsko področje
/
hmeljarska prireditev
hmeljárstvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem hmelja:
uveljavitev kooperacije v hmeljarstvu
hméljen
-jna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na hmelj:
hmeljni poganjki
/
obiranje hmeljnih storžkov
plodov
;
napeljati hmeljne trte na žice
/
hmeljna žičnica
ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam
/
hmeljni škodljivci
♦
agr.
hmeljna moka
grenek rumen prah na krovnih listih hmeljevih plodov; lupulin
;
hmeljno olje
najvažnejša sestavina lupulina
hméljev
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na hmelj:
hmeljevi listi, poganjki
/
hmeljeve trte
/
hmeljev nasad
hmeljevína
-e
ž
(
í
)
zeleni deli hmeljevih trt brez plodov:
osmukati hmeljevino s hmeljevk
;
zeleno hmeljevino zrežejo in pokrmijo
hméljevka
-e
ž
(
ẹ̄
)
drog, po katerem se ovijajo hmeljeve trte:
ostriti, postavljati hmeljevke
;
zložiti hmeljevke v piramido
;
bila je suha in dolga kot hmeljevka
hmeljíšče
-a
s
(
í
)
zemljišče, njiva, na kateri raste hmelj:
povečali so skupno površino hmeljišč
/
škropljenje hmeljišč
hmeljník
-a
m
(
í
)
njiva, na kateri raste hmelj:
hodila sta med hmeljniki in sadovnjaki
;
obdelovanje hmeljnika
hméljski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na hmelj:
hmeljski nasad
/
hmeljska sušilnica
;
hmeljska žičnica
ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam
/
povečati hmeljsko proizvodnjo
hmkati
-am
[
hə̀mkati
]
nedov.
(
ə̏
)
ekspr.
s hm izražati obotavljanje, pomislek, dvom:
mož je hmkal, nabiral čelo in skomigal z rameni
hmkniti
-em
[
hə̀mkniti
]
dov.
(
ə̀ ə̏
)
ekspr.
s hm izraziti obotavljanje, pomislek, dvom:
ni vedel, kaj bi odgovoril, samo hmknil je
hmtadra
[
hə̀mtadra
in
hm̀tadra
]
medm.
(
ə̏; m̏
)
posnema takt, ritem pri plesu:
hnótav
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nar.
obotavljiv
,
neodločen
2
:
Johan je bil počasen, hnotav
(F. Bevk)
hó
1
medm.
(
ọ̑
)
pri klicanju na daljavo
izraža opozorilo:
ho, ho(oo), kje si
hò
2
medm.
(
ȍ
)
1.
posnema glas pri smejanju:
ho ho ho, se je krohotal
2.
izraža posmeh:
ho, kakšna reva si
;
ho ho, dobro te je zavrnil
3.
izraža nejevoljo, odpor:
ho, ti prodana duša
hóbi
tudi
hobby -ja
[
hóbi
]
m
(
ọ̑
)
najljubše delo v prostem času;
konjiček
:
zbiranje znamk je njegov hobi
;
vsak bi moral imeti kak hobi
hóbit
-a
m
(
ọ̑
)
majhno, človeku podobno, zelo iznajdljivo bitje iz Tolkienovih
literarnih del:
film o hobitih
;
vilinci, orki in hobiti
hóbok
-a
m
(
ọ̑
)
posoda za tekočine ali sipek material s pokrovom in enim ali dvema
ročajema:
v avtu se mu je polil cel hobok barve za fasade
hobôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
zastar.
bujen
,
bohoten
:
hobotna praprot
hobótnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
nav. mn.,
zool.
na morskem dnu živeče živali z osmimi lovkami, Octopodidae:
loviti hobotnice
/
moškatna, navadna hobotnica
;
pren.,
ekspr.
germanska hobotnica je stezala svoje lovke proti vzhodu
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
osebe iz gospodarstva, financ, javne uprave, povezane z namenom,
nepošteno si pridobiti premoženjsko korist:
korupcijska hobotnica
;
lastniška hobotnica predsednika uprave
;
orožarska hobotnica
/
mafijska hobotnica
hòd
1
hôda
m
(
ȍ ó
)
ena ali več jedi, navadno kuhanih, ki tvorijo samostojni del v okviru
enega obroka:
kosilo je vsebovalo štiri hode
;
za število hodov in vrste jedi so se dogovorili s šefom kuhinje
hòd
2
tudi
hód hóda
tudi
hòd hôda
m
,
rod. ed. z izrazom količine
hodá
(
ȍ ọ́; ọ̑; ȍ ó
)
1.
premikanje s korakanjem;
hoja
1
:
je drobnega, možatega, robatega hoda
;
ima trd hod
;
ziblje se v hodu
/
z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti:
mesto je dve uri hoda od tukaj
;
do vrha gore je še pol ure hoda
2.
zastar.
hodnik
1
:
žito nam prinašajo po tajnih hodih
♦
film.
hod kamere
hitrost delovanja kamere, izražena s številom ekspozicij na
sekundo
;
strojn.
mrtvi hod
mrtvi gib
;
hod bata
gib bata
;
vet.
hod
počasnejše premikanje, zlasti pri konju, govedu
hôdec
in
hódec -dca
m
(
ó; ọ̑
)
1.
navadno s prilastkom
kdor je sposoben hitro, vztrajno hoditi:
boljši hodci lahko prehodijo to pot v dveh urah
;
nisem verjel, da si tak hodec
2.
knjiž.
kdor hodi:
otrok, ki je prej samo kobacal, postane v tej starosti hodec
♦
šport.
športnik, ki se ukvarja s hojo
hôden
1
-dna -o
prid.
(
ó
)
1.
namenjen za hojo:
nekaj hodnih in voznih poti
//
po katerem se da hoditi:
pot ostane hodna tudi v deževju
2.
ki rad hodi:
hoden konj
hôden
2
in
hóden -dna -o
prid.
(
ó; ọ̄
)
nanašajoč se na hodnik, platno:
hodno platno
/
hodna rjuha, srajca
/
hodna preja
hodévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
star.
(večkrat) hoditi:
ob jutrih je hodeval na lov
hodílka
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
okončina za hojo, zlasti pri rakih:
deseteronožci imajo pet parov nog hodilk
hodíšče
-a
s
(
í
)
1.
kraj, prostor, kjer se hodi:
hodišče okrog postelj
;
nekoliko dvignjeno hodišče pred hišo
2.
star.
hodnik
1
:
sprehajati se po hodišču
;
palača s širokim hodiščem
hodíti
hódim
nedov.
, hójen
(
ī ọ́
)
1.
premikati se s korakanjem:
hodi že brez bergel
;
ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe
;
dve dobri uri sem hodil od doma do mesta
;
hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna
;
hoditi skozi gozd
;
hoditi ob berglah, ob palici, z berglami, s palico,
pog.
po berglah
;
hoditi po blatu, po cesti
;
si že kdaj hodil po tej poti
;
hoditi po napeti vrvi
;
hoditi s hitrimi, s kratkimi, z drobnimi, s težkimi koraki
;
gosi hodijo druga za drugo
;
drobno, lepo, nerodno, počasi, ritensko hoditi
;
jezno, ponosno hoditi
;
gugaje se hoditi
;
komaj je hodil, tako je bil slab
;
hoditi navkreber
;
hoditi sem ter tja po sobi
;
hodi kakor po jajcih
s previdnim, mehkim stopanjem
;
hodi ko polž
zelo počasi
/
akrobat hodi po rokah
/
ekspr.
ves dan so mimo hodili koraki
/
naša mala že hodi
zna hoditi
/
cele dneve brez cilja hodi okrog
/
hoditi po dveh, po štirih (nogah)
;
hoditi po prstih
/
brezoseb.
po tem delu parka se hodi, zato je brez trave in rož
/
z notranjim predmetom
to pot sem že velikokrat hodil
;
pren.
kod so takrat hodile tvoje misli
//
opravljati določeno pot, potovati:
koliko časa si hodil do nas
;
človek, ki hodi po svetu, se marsičesa nauči
;
danes si pa dolgo hodil iz šole
;
srečno hodi
/
hoditi iz kraja v kraj
/
tod doslej še nisem hodil
tu doslej še nisem bil
;
pren.
pismo je hodilo tri dni
2.
večkrat opraviti kako pot:
pogosto hodi čez mejo
;
ob nedeljah hodi na izlete
;
na Krko hodi ribe lovit
;
skozi vrata hodijo ven in noter
;
vsako jutro hodi v cerkev
;
vsako pomlad je hodil po svetu za delom
;
hoditi z avtobusom, z vlakom, peš v službo
;
vsak večer mu prinaša hrano, da mu ni treba hoditi domov
;
nar.
hoditi k nogam
hoditi peš
//
z oslabljenim pomenom
izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje
določilo
a)
zlasti z glagolskim samostalnikom:
hoditi na sezonsko delo, na plese, na božjo pot, na predavanja, na
sestanke, na sprehode, na tlako
;
redno hodi na zdravniške preglede
;
hoditi v službo, v šolo
;
hoditi po plesih, po veselicah
/
hoditi k ljubici
;
hoditi na zajce
;
hoditi v cerkev, v gledališče
/
nar.
hoditi za krompirjem
nakupovat krompir
;
hoditi po gobe, po mleko
b)
z namenilnikom:
hodi gledat vse filme
/
hoditi pod lipo se hladit
;
hoditi kosit, ribe lovit, pomagat obirati hmelj
;
hoditi pozno spat
3.
pog.,
navadno z orodnikom
biti v ljubezenskem odnosu:
že tri leta hodi z njo
;
hodita skupaj
/
dolgo sta hodila, ne da bi se poročila
/
že hodi s fanti
4.
pog.,
v zvezi z
za
prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga:
ona hodi za drugim
;
že dolgo hodi za njo
/
že hodi za dekleti
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s predložnim povedkovim določilom
izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo:
pri nas ni navade, da bi pozimi ženske hodile brez pokrivala
;
poleti hodi brez srajce
;
hodi v hlačah, v razcapanih oblekah
;
hodi lepo oblečen
/
hoditi v črnem
v črni, žalni obleki
;
hoditi v svili
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža, da je osebek v stanju, razpoloženju, kot ga nakazuje
določilo:
hoditi bos, razoglav
;
hodi zamišljen, žalosten
6.
ekspr.,
v zvezi s
pot
in prilastkom
ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo:
hoditi po čudnih, po krivih, po napačnih potih
;
hoditi po izhojeni, po samostojni, po srednji poti
/
knjiž.,
z notranjim predmetom:
hoditi nova pota
;
mož zna hoditi svojo lastno pot
;
hodi svoja pota
ni dovzeten za vplive
7.
iti
:
a)
v zanikanem velelniku:
ne hodi blizu psa
;
v mraku naj otroci ne hodijo sami iz hiše
;
ne hodi nocoj od doma, z doma, proč
/
mladost, ne hodi iz srca
b)
ekspr.,
z modalnim izrazom:
ne kaže mi hoditi tja
;
kaj bi hodil tjakaj
;
kam bosta hodila, saj dežuje kot iz škafa
/
še na pamet mu ni hodilo kaj takega
prišlo
c)
nar.,
kot velelnik:
s poti mi hodi
;
hodimo spat
pojdimo
;
hodi sem
pridi
//
nar.,
v medmetni rabi
izraža začudenje, zavrnitev:
hodi, hodi, neumnež
●
pog.
vsak mesec mi hodi premalo denarja
zmanjkuje mi ga, imam ga premalo
;
na starost je hodil od hiše do hiše,
ekspr.
od praga do praga
beračil
;
star.
hoditi od Poncija do Pilata
poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri
najrazličnejših odgovornih ljudeh
;
pog.
hoditi okrog dekleta
prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost
;
pog.
hoditi okrog njega
prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od
njega
;
pog.
k njemu hodimo na posodo
pri njem si izposojamo
;
star.
v caker hoditi
imeti opravka s kom, s čim
;
hoditi v vas h komu
v kmečkem okolju
obiskovati koga, hoditi na obiske h komu
;
šalj.
hoditi mu v zelje
dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že
on svoje načrte, namene
;
ekspr.
to mi že dolgo hodi po glavi
o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to
;
ekspr.
ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili
da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj
;
ekspr.
za druge hoditi po kostanj v žerjavico
opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi
;
ekspr.
kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej
ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen
povedanega, govorjenja
;
vznes.
bratje smo, kar nas po svetu hodi
biva, živi
;
hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti
drug za drugim
;
hoditi s časom
prilagajati se razmeram; biti napreden
;
ekspr.
hodi s kokošmi spat
zelo zgodaj
;
po svetu hoditi z odprtimi očmi
dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe
;
star.
hoditi za kom
posnemati ga, zlasti v literaturi
;
ekspr.
kod pa tako dolgo hodi
kje je, kje se mudi, zadržuje
;
pog.
vse mi hodi narobe, navzkriž
povzroča težave
;
umrli hodi nazaj
po ljudskem verovanju
po smrti se pojavlja kot duh
;
naši in sosedovi otroci radi hodijo skupaj
se družijo
;
hodi kakor mačka okrog vrele kaše
ne upa se lotiti jedra problema
;
hodi kakor v sanjah
je zamišljen, duševno odsoten; je domišljav, ošaben
;
preg.
povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si
človek je tak kot njegova družba
hodé
zastar.
:
hode ni dobro jesti
hodèč
-éča -e:
poslušal ga je, hodeč iz kota v kot
;
star.
videl ga je ob bregu hodečega
;
pokonci hodeč človek
;
sam.:
črepinje na tleh so nevarnost za hodeče
hodníček
-čka
m
(
ī
)
manjšalnica od hodnik, prostor:
stal je na ozkem hodničku
;
hodniček pred stanovanjem
hodníčen
tudi
hódničen -čna -o
prid.
(
ī; ọ̑
)
nanašajoč se na hodnik, platno:
hodnično platno
/
hodnična brisača
;
hodnične hlače
/
hodnično predivo
hodníčevka
tudi
hódničevka -e
ž
(
í; ọ̑
)
etn.
srajca iz hodnega platna:
nosi oguljeno hodničevko
hodník
1
-a
m
(
í
)
1.
ozek, dolg prostor v stavbi, od koder vodijo vrata v bivalne in druge
prostore:
s hodnika se je slišalo govorjenje
;
iti, stopiti na,
v hodnik
;
pogovarjati se na,
v hodniku
;
obokan, temen hodnik
;
vrata na hodnik
/
po stopnicah se je šlo na lesen pokrit hodnik, ki je tekel okrog
gornje hiše
;
pren.,
ekspr.
temni hodniki človeške duše
//
naraven ali umetno narejen ozek, dolg podzemeljski prostor:
zavezali so mu oči in ga po skrivnih hodnikih odvedli v grad
/
jamski hodnik
2.
navadno s prilastkom
ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze;
koridor
:
ta rečna dolina je dober prometni hodnik
/
zračni hodnik med dvema krajema
3.
zastar.
pločnik
:
urejati hodnike ob glavni ulici
♦
agr.
krmilni hodnik
prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli
;
arhit.
križni hodnik
hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač
ali samostanov
hodník
2
in
hódnik -a
m
(
í; ọ̑
)
etn.
grobo, ročno tkano platno:
srajca iz hodnika
//
preja iz kratkih lanenih ali konopljenih izčesanih vlaken:
hodníkov
in
hódnikov -a -o
(
í; ọ̑
)
pridevnik od hodnik, platno:
hodnikova srajca
hodnína
-e
ž
(
ī
)
star.
hodno platno:
rjuhe iz hodnine
hodníški
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od hodnik, prostor:
hodniška ograja
;
hodniška vrata
hodúlja
-e
ž
(
ú
)
1.
nav. mn.
palica s stopničko za stopalo kot podaljšek nog pri hoji:
uporabljati hodulje
;
hoditi na hoduljah
;
noge ima dolge kot hodulje
●
knjiž.,
ekspr.
skozi življenje hodi na hoduljah
živi vzvišen nad resničnostjo, vsakdanjostjo
2.
oporna priprava na štirih nogah za pomoč gibalno oviranim pri hoji:
izdati naročilnico za izposojo hodulje
;
bergle, hodulje in vozički
//
nav. mn.
oporna priprava za pomoč gibalno oviranim pri hoji:
hoditi s hoduljami
hodúljast
-a -o
prid.
(
ú
)
ekspr.
podoben hodulji:
ptič na hoduljastih nogah
hodúljica
-e
ž
(
ú
)
priprava na kolescih, ki omogoča otroku, ki še ne hodi, gibanje po
stanovanju:
stabilnost hoduljice
hódža
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
v muslimanskem okolju
nižji duhovnik:
tujca so peljali k hodži
/
kot zapostavljeni pristavek k imenu tega duhovnika
Nasredin hodža
hohnjánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hohnjati:
spoznali so ga po značilnem hohnjanju
hohnjáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino;
nosljati
:
težko ga je bilo razumeti, ker je hohnjal
hohnjáje
:
hohnjaje je dejal
hohnjàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
nosljav
:
hohnjav otrok
/
hohnjav glas
;
hohnjavo govorjenje
hohnjávec
-vca
m
(
ȃ
)
kdor noslja:
hohò
medm.
(
ȍ
)
1.
posnema glas pri smejanju:
hoho, ta je pa dobra
2.
izraža posmeh:
ali smo te, hoho
hohój
medm.
(
ọ̑
)
pri klicanju na daljavo
izraža opozorilo:
hohoj, kje si
hohòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
glasen, nizek smeh:
razlegal se je divji hohot
;
med splošnim hohotom je odšel z odra
hohotánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hohotati se:
veselemu hohotanju ni bilo konca
hohotáti se
-ám se
in
-óčem se
nedov.
(
á ȃ, ọ́
)
glasno, z nizkim glasom se smejati:
vsa četa se je hohotala
;
tako se je hohotal, da ni mogel spregovoriti
hohotajóč se
-a -e:
hohotajoč se je opazoval prizor
;
hohotajoč smeh
hóhštápler
-ja
m
(
ọ̑-ā
)
pog.
domišljav človek, gizdalin:
bil je hohštapler velikega formata
hóhštáplerski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
nanašajoč se na hohštaplerje:
hohštaplerski človek
/
hohštaplersko vedenje
hój
in
hòj
medm.
(
ọ̑; ȍ
)
1.
pri klicanju na daljavo
izraža opozorilo:
hoj, ho(oo)j, kje je kdo
2.
izraža spodbudo, navdušenje:
hoj, fantje, kvišku
3.
izraža veselje, razigranost:
hoj, to je šlo navzdol
hója
1
-e
ž
(
ọ́
)
1.
premikanje s korakanjem:
hoja ga je utrudila
;
pospešil je hojo
;
v hoji mu ni bilo para
;
med hojo sta se pogovarjala
;
s hojo se je hotel ugreti
;
dolga, utrudljiva hoja
;
počasna, zibajoča se hoja
;
hoja navkreber
;
zasopel od hoje
/
dvonožna, štirinožna hoja
po dveh, po štirih nogah
/
nordijska hoja
rekreacijska hoja s posebnimi palicami, pri kateri je aktiven tudi
zgornji del telesa, navadno po razgibanem terenu
;
hoja na smučeh
;
hoja po vrvi
/
z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti
do koče je pol ure hitre hoje
/
spoznal ga je po hoji
/
pokončna hoja
pokončna drža pri hoji
/
peš hoja
pešhoja
●
preden je kaj dosegel, je imel veliko hoje
je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri
najrazličnejših ljudeh
♦
šport.
(tekmovalna) hoja
panoga atletike, pri kateri se tekmuje v hitri hoji na razdalje do
sto kilometrov
2.
večkratno, navadno redno odhajanje, prihajanje kam s kakim namenom:
moral je opustiti hojo k ljubici
;
hoja na delo
hója
2
-e
ž
(
ọ̄
)
iglasto drevo s ploščatimi iglicami in gladkim belkasto sivim lubjem;
jelka
:
podirati, sekati hoje
;
mlada, velika hoja
/
pog.
kamor pogledaš, sama hoja
jelov gozd
hója
3
medm.
(
ọ̑
)
izraža veselje, razigranost:
hoja, to gre navzdol
/
hoja hoj, vabi harmonika na ples
;
hoja hoj hej
hójca
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
priprava na kolescih, ki omogoča otroku, ki še ne hodi, gibanje po
stanovanju:
prodaja hojc
;
nesreče, padci s hojco
/
otroška hojca
2.
oporna priprava na štirih nogah za pomoč gibalno oviranim pri hoji;
hodulja
:
brezplačna izposoja hojc
;
hojca in bergle
hójen
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nar. koroško
shajan
,
vzhajan
:
kruh ni bil dovolj hojen
hójenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od hoditi:
hojenje po mestu ga je utrudilo
hójev
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na hoja
2
:
hojev med
/
hojev gozd, les
jelov
hojévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
star.
(večkrat) hoditi:
po tej poti je hojeval v šolo
hójevec
-vca
m
(
ọ́
)
čeb.
hojev med:
hojevec ima najvišjo ceno
hojevína
in
hójevina -e
ž
(
í; ọ́
)
jelov les:
miza iz hojevine
/
sliko je krasil venec iz bršljana in hojevine
jelovih vej
hójevje
-a
s
(
ọ́
)
jelov gozd:
v hojevju je bilo še sredi dneva temačno
/
enakomerno valovanje hojevja
jelovega drevja
//
jelove veje:
ležišče si je pripravil iz smrečja in hojevja
hójica
1
-e
ž
(
ọ̄
)
manjšalnica od hoja
2
:
poseka je bila zarasla s hojicami
hójica
2
-e
ž
(
ọ̄
)
1.
priprava na kolescih, ki omogoča otroku, ki še ne hodi, gibanje po
stanovanju:
otrok v hojici
;
stajica, voziček in hojica
/
otroška hojica
2.
oporna priprava na štirih nogah za pomoč gibalno oviranim pri hoji;
hodulja
:
hoditi s hojico
;
bergle in hojica
hójka
-e
ž
(
ọ̄
)
nar.
jelka
:
skril se je za debelo hojko
hójkati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
oglašati se z glasom hoj:
deček je veselo hojkal
hójkov
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nar.
jelov
:
miza iz hojkovega lesa
hojkovína
in
hójkovina -e
ž
(
í; ọ̄
)
nar.
jelov les:
suha hojkovina
hójkovka
-e
ž
(
ọ̄
)
nar. štajersko
užitna goba temno rjave barve z belkastim mesom, ki prerezana pomodri;
kostanjevka
:
nabirati hojkovke
hòjla
medm.
(
ȍ
)
1.
izraža opozorilo:
hojla, tukaj je pot
2.
izraža veselje:
hojla, je že notri
hòjladrí
medm.
(
ȍ-ȋ
)
izraža veselje, razigranost:
zdaj pa veselo, hojladri
/
hojladri hojladro
;
hojladrija hojladro
hókej
-a
m
(
ọ̑
)
športna igra, pri kateri igralci s palicami spravljajo gumijasto
ploščico ali majhno žogo v gol:
igrati hokej
;
prvenstvo v hokeju
/
hokej na ledu
;
hokej na travi
;
v prid. rabi:
hokej tekma
hokejíst
-a
m
(
ȋ
)
športnik, ki se ukvarja s hokejem:
hokejisti so trenirali na umetnem ledu
hokejístka
-e
ž
(
ȋ
)
športnica, ki se ukvarja s hokejem:
hokejistke so končale redni del tekmovanja
;
najboljša slovenska hokejistka
;
zmaga hokejistk
;
sprejem za hokejistke
hókejski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na hokej:
hokejski klub
;
hokejsko moštvo
/
hokejska tekma
/
hokejska palica
hókuspókus
-a
m
(
ọ̑-ọ̑
)
ekspr.
1.
čarovne besede, čarovna znamenja:
s hokuspokusom je naredil dež
2.
neresno ravnanje, dejanje:
to je navaden hokuspokus
/
otroci zganjajo vse mogoče hokuspokuse
hókus pókus
in
hókuspókus
medm.
(
ọ̑, ọ̑
)
pri čaranju
izraža željo, ukaz, da se zaželeno zgodi:
rekel bom hokus pokus in ga ne bo
hòla
medm.
(
ȍ
)
1.
izraža opozorilo:
hola, kdo gre z menoj
;
hola, odprite
/
hola hoj
2.
izraža veselo začudenje:
hola, koliko denarja
hòladrí
medm.
(
ȍ-ȋ
)
izraža veselje, razigranost:
zdaj pa, holadri, veselo
/
holadri holadro
;
holadrija holadra
;
sam.:,
pog.
med svati je pravi holadri
/
pog.
on je bolj na holadri
veseljaški, lahkoživ
holahop
ipd.
gl.
hulahup
2
ipd.
hòlaj
-te
medm.
(
ȍ
)
star.
hola
:
holaj, otroci, poglejte sem
holándec
-dca
m
(
ȃ
)
1.
papir.
stroj za mletje celuloze, krp, starega papirja:
papirnica je kupila dva najmodernejša holandca
2.
strojn.
vezni kos z navojem, pri katerem ni treba sukati cevi:
holándski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Holandce ali Holandsko:
holandski jezik
nizozemski
/
holandska pristanišča
/
holandski tulipani
♦
fiz.
holandski daljnogled
daljnogled, ki ima za okular razpršilno lečo
;
friz.
holandska brada
navzgor počesana brada
;
strojn.
holandska matica
holandec
holándščina
-e
ž
(
ȃ
)
holandski jezik:
knjiga je bila napisana v holandščini
hólcar
-ja
m
(
ọ́
)
nižje pog.
drvar, gozdni delavec:
slišati je bilo sekire holcarjev
hólding
-a
m
(
ọ̑
)
družba, ki sama ne proizvaja, ampak si z nakupom delnic omogoča vpliv
v določenih delniških družbah:
kapital holdinga
/
državni holding
;
v prid. rabi:
holding družba
hóldinški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na holding:
holdinška družba
;
holdinško podjetje
holesterín
-a
m
(
ȋ
)
med.
holesterol
:
povišana količina, raven holesterina v krvi
;
odlaganje, presnova holesterina
holesteról
-a
m
(
ọ̑
)
med.
bela organska snov, ki v povečani koncentraciji povzroča
arteriosklerozo in nastanek žolčnih kamnov:
količina holesterola v arterijah
/
dobri holesterol
ki sodeluje pri obrambi telesa pred nekaterimi infekcijami in je
protimikrobno učinkovit
;
slabi holesterol
ki se prenaša iz jeter v arterije, tkiva in se tam nalaga
holín
-a
m
(
ȋ
)
biol.
organska snov, pomembna za delovanje živčevja in za presnovo maščob:
holin in vitamini
holístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
ki obravnava človeka celovito, tako da pri zdravljenju bolezni
upošteva medsebojno učinkovanje telesnih, duševnih in družbenih
dejavnikov:
holistični pristop
;
holistična metoda
/
holistični center
holístično
prisl.
:
holistično reševati problem
hollywoodski
-a -o
[
hólivutski
]
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Hollywood:
hollywoodski igralec
;
hollywoodska filmska zvezda
hólm
-a
m
(
ọ̄
)
star.
grič
,
hrib
:
kmalu so dospeli do holma
;
nizek, z gozdom porasel holm
;
vasica leži na prijaznem holmu
♦
geogr.
osamljena višja vzpetina na ravnini; osamelec
hólmec
-mca
m
(
ọ̄
)
manjšalnica od holm:
za vasjo se je dvigal holmec
;
holmci so začeli zeleneti
;
kopast holmec
holmìč
-íča
in
hólmič -a
m
(
ȉ í; ọ̄
)
star.
griček
,
hribček
:
graščina je stala na zelenem holmiču
holmíčast
-a -o
prid.
(
í
)
star.
gričevnat
:
holmičasta pokrajina
hólmij
-a
m
(
ọ́
)
kem.
redka težka kovina srebrno bele barve, element Ho:
holmôvje
-a
s
(
ȏ
)
star.
gričevje
:
sonce je zašlo za holmovjem
holocén
-a
m
(
ẹ̑
)
geol.
mlajša, sedanja doba kvartarja:
raziskovati ognjeniško aktivnost v holocenu
holocénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na holocen:
holocenski prod
;
holocenska naplavina
/
holocenska doba
holografíja
-e
ž
(
ȋ
)
fot.
izdelovanje tridimenzionalnih posnetkov s pomočjo laserja:
razvoj holografije
//
tridimenzionalen posnetek, izdelan s pomočjo laserja:
uporaba holografij v medicini
holográm
-a
m
(
ȃ
)
tridimenzionalna slika, izdelana z laserjem:
izdelava hologramov
;
srebrn hologram bankovca
holográmski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hologram:
hologramska podoba
/
hologramska folija
holokávst
-a
m
(
ȃ
)
1.
sistematično množično uničevanje Judov med drugo svetovno vojno, ki ga
je izvajala nacistična Nemčija:
preživeti holokavst
;
grozote, žrtve holokavsta
;
film o holokavstu
/
muzej holokavsta
;
spomenik holokavstu
//
množično uničenje ljudi, navadno s sežigom:
obsojati vsakršen holokavst in genocid
/
jedrski holokavst
2.
pri starih Grkih in Rimljanih
žgalna daritev, pri kateri se daritvena žival popolnoma sežge:
opraviti holokavst
homatíja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
ekspr.
nered
,
zmeda
,
spor
:
položaj je privedel do resnih homatij
;
politične, verske, vojne homatije
;
v deželi je bilo dovolj homatij
/
homatije v družini
/
ljubezenske homatije
zapletljaji
homedráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
počasi, nerodno hoditi:
pastir je homedral za ovcami
homeopát
-a
m
(
ȃ
)
kdor zdravi s homeopatijo:
homeopati in alopati
homeopátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na homeopatijo:
homeopatično zdravilo
/
homeopatična magija
homeopatíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
zdravljenje z zdravili, katerih učinek je podoben simptomom bolezni:
bil je navdušen pristaš homeopatije
homeopátinja
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki zdravi s homeopatijo:
zdravnica homeopatinja
;
obisk pri homeopatinji
homeopátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na homeopatijo:
homeopatsko zdravljenje
/
homeopatska doza zdravila
izredno majhna, neznatna doza
homeostáza
-e
ž
(
ȃ
)
1.
biol.
stanje organizma, v katerem fiziološki procesi tečejo optimalno:
vzdrževanje homeostaze
/
psihofizična homeostaza
2.
stanje skladnosti:
vzpostaviti družbeno homeostazo
homêričen
-čna -o
prid.
(
é
)
homerski
:
homerična preprostost
homêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na Homerja:
radoživost homerskega človeka
/
homerski jezik, spev
/
homerska preprostost
//
knjiž.,
ekspr.
zelo velik, ogromen:
opravil je homersko delo
/
zaslišal se je homerski smeh
hrupen, sproščen
hómič
-a
m
(
ọ̑
)
slabš.
gej
,
homoseksualec
:
označili so ga za homiča
homilét
-a
m
(
ẹ̑
)
strokovnjak za homiletiko:
homilétičen
-čna -o
(
ẹ́
)
pridevnik od homiletika:
homiletične vaje
homilétika
-e
ž
(
ẹ́
)
rel.
nauk o cerkvenem govorništvu:
profesor homiletike
homílija
tudi
homilíja -e
ž
(
í; ȋ
)
rel.
govor z razlago svetopisemskega besedila:
nedeljska homilija
hominíd
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
antr.
človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki;
človečnjak
:
zgodnji hominidi
;
fosili, ostanki hominidov
;
najdbe, najdišča hominidov
;
neznane, nove vrste hominidov
homo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na enak, podoben:
homofonija, homologen
homoerótičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na homoerotiko:
homoerotična ljubezen, želja
;
homoerotična nagnjenja
/
homoerotična literatura
homoerótika
-e
ž
(
ọ́
)
ljubezen, spolna nagnjenost do oseb istega spola:
homoerotika v umetnosti
homofobíja
-e
ž
(
ȋ
)
sovraštvo, odpor do homoseksualnosti, homoseksualcev:
boj proti homofobiji
;
nestrpnost in homofobija
homofón
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
glasb.
homofonski
:
homofona glasba
homofoníja
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
večglasje z eno poudarjeno melodijo, ki so ji drugi glasovi harmonična
spremljava:
skladba v homofoniji
homofónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na homofonijo:
homofonska skladba
/
homofonski zvok
homogén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je enakih, istovrstnih sestavin;
enovit
,
enoten
:
homogena snov, zmes
/
homogena struktura kamnine
/
homogeno prebivalstvo
//
ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj:
homogen vojaški blok
/
narod kot homogena celota
/
homogena tekmovalna ekipa
♦
elektr.
homogeno (električno, magnetno) polje
polje, katerega jakost in smer sta v vseh točkah enaka
;
mat.
homogena algebrajska enačba
enačba, v kateri so vsi členi iste stopnje
homogéno
prisl.
:
delati homogeno
;
zelo homogeno so nastopali
homogenizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati homogeno:
homogenizirati snov
♦
agr.
homogenizirati mleko
povzročati, delati, da je maščoba enakomerno porazdeljena po vsej
tekočini
;
metal.
homogenizirati jeklo
s toplotno obdelavo dosegati enakomerno sestavo in kristalno
strukturo
homogenizíran
-a -o:
homogenizirano mleko
homogénost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost homogenega:
homogenost kovine
;
homogenost gozdnega sestoja
/
homogenost ansambla, ekipe
/
nacionalna homogenost
homologácija
-e
ž
(
á
)
1.
uradno preverjanje, ali določen proizvod, navadno vozilo ali del
vozila, ustreza predpisanim pogojem:
homologacija vozila
;
postopek homologacije
//
uradno preverjanje, ali kaj ustreza predpisanim pogojem sploh:
homologacija novega kombiniranega dirkališča
2.
uradno pisno potrdilo o tem, da kaj ustreza predpisanim pogojem:
dobiti, izdati homologacijo
homologácijski
in
homologacíjski
-a -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na homologacijo:
homologacijski pregled
/
homologacijska knjižica
;
homologacijsko dovoljenje
homológen
-gna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na homologijo;
istoroden
,
istoizvoren
:
homologen pojav
♦
biol.
homologni organi
organi istega nastanka in iste zgradbe, a z različnimi funkcijami
;
geom.
homologni stranici
stranici, ki imata glede na okolje enako lego
;
kem.
homologna spojina
vsaka od spojin homologne vrste
;
homologna vrsta
vrsta podobnih spojin, ki se med seboj razlikujejo samo po tem, da
ima vsaka naslednja po eno določeno atomsko skupino več v
verigasti molekuli
homologíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
enakost med pojavi glede na nastanek in zgradbo, istorodnost:
ugotoviti homologijo
homoním
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
beseda, ki ima enako zvočno in pisno podobo kot druga beseda, a
drugačen pomen:
sinonim in homonim
homonímen
-mna -o
(
ȋ
)
pridevnik od homonim:
homonimna raba besed
hómo sápiens
hómo sápiensa
m
(
ọ̑, ȃ
)
antr.
človek od zadnje poledenitve dalje:
izvor, razvoj, zgodovina homo sapiensa
;
obstanek, preživetje homo sapiensa
;
predniki sodobnega homo sapiensa
;
značilnosti homo sapiensa
/
človeška vrsta homo sapiens
homoseksuálec
-lca
m
(
ȃ
)
kdor čuti spolno nagnjenje do oseb istega spola:
diskriminacija, pravice homoseksualcev
;
odnos do homoseksualcev
;
poroke med homoseksualci
;
izjave, mnenja, stereotipi o homoseksualcih
;
homoseksualci in biseksualci
/
deklarirani, odkriti homoseksualec
;
latentni, prikriti homoseksualec
homoseksuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s spolnim nagnjenjem do oseb istega spola:
homoseksualen moški
/
homoseksualen odnos
homoseksuálnost
-i
ž
(
ȃ
)
spolna nagnjenost do oseb istega spola:
javno je spregovoril o svoji homoseksualnosti
homòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
zastar.
goščava
,
ščavje
:
gost vodni homot
homotáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
motati
,
mešati
:
homotati konjem grivo
/
otroci so se homotali med odraslimi
/
kaj se mu homota po glavi
homotétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
geom.
podoben v perspektivni legi:
homotetični lik
;
homotetična figura
homotípen
-pna -o
prid.
(
ȋ
)
biol.,
v zvezi
homotipni organ
vsak od dveh zrcalno enakih organov desno in levo v telesu:
homozigóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
biol.
nastal z združitvijo spolnih celic z enakima genoma:
homozigotni individuum
;
homozigotna jajčna celica
homúlica
-e
ž
(
ú
)
bot.
rastlina z mesnatimi listi in drobnimi zvezdastimi cveti, Sedum:
debelolistna homulica
//
nav. mn.
rastline z debelimi, mesnatimi listi, Crassulaceae:
homúnkulus
-a
tudi
-la
m
(
ȗ
)
1.
po verovanju alkimistov
umetno narejeno majhno bitje človeških oblik z nadnaravno močjo:
poskušali so ustvariti homunkulusa v retorti
2.
slabš.
majhen, suh človek:
homunkulus je pogledal izza pulta
hónati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
strojn.
gladko brusiti notranjost valjev pri motorjih z notranjim zgorevanjem:
hónda
-e
ž
(
ọ̑
)
avtomobil, motorno kolo japonske tovarne Honda:
voziti se s hondo
honorácior
-óra
in
-órja
m
(
á ọ̑
)
nav. mn.,
zastar.
naslov vplivnega in navadno premožnega človeka kakega kraja:
na zabavo so bili povabljeni vsi honoraciori
honorár
-ja
m
(
ā
)
1.
enkratno plačilo za umetniško ali znanstveno delo in za storitve ljudi
svobodnih poklicev:
dobiti, plačati honorar
;
pogajati se za honorar
;
visok honorar
;
honorar za članek
/
avtorski honorar
;
odvetniški, zdravniški honorar
2.
plačilo za delo, navadno umsko, ki ni vezano na redno delovno
razmerje:
honorar za predavanja na večerni šoli
honorárec
-rca
m
(
ȃ
)
pog.
honorarni sodelavec ali uslužbenec:
honorarci predavajo na večerni šoli
;
honorarec v računovodstvu
honoráren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
ki ni vezan na redno delovno razmerje:
honorarni sodelavec, uslužbenec
/
iskati honorarno zaposlitev
/
honorarna ura
honorárno
prisl.
:
popoldne dela honorarno
honoríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od honorirati:
dobro honoriranje prevodov
honorírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
dati honorar:
honorirati članek
;
to delo dobro honorirajo
honoríran
-a -o:
honoriran knjigovodja
hónved
-a
m
(
ọ̑
)
zgod.
ogrski deli vojske v Avstro-Ogrski, ki niso spadali pod skupno vojno
ministrstvo:
honved je štel precej pehotnih, huzarskih in artilerijskih polkov
//
pripadnik teh delov vojske:
honvedi z naperjenimi puškami
hónvedski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od honved:
honvedski polk
hòp
medm.
(
ȍ
)
1.
izraža spodbudo pri skoku:
hop, reče in pes skoči čez palico
//
izraža skok:
hop na konja
;
hop hop
2.
izraža nagel prijem, ujetje:
hop, prijatelj, te že imam
hópak
-a
m
(
ọ̑
)
ukrajinski ljudski ples v dvočetrtinskem taktu:
zaplesali so hopak
hòpla
medm.
(
ȍ
)
1.
izraža spodbudo pri skoku:
skoči, no, hopla
2.
izraža nagel prijem, ujetje pri padcu:
hopla, padel boš
hoplít
-a
m
(
ȋ
)
pri starih Grkih
težko oborožen vojak pešec:
napad hoplitov
hôpniti
-em
dov.
(
ó ȏ
)
pog.,
ekspr.
na hitro prijeti, zgrabiti:
hopnil ga je za vrat
//
aretirati
,
zapreti
:
včeraj ga je policija hopnila
hòps
medm.
(
ȍ
)
izraža skok;
hop
:
vlak je pripeljal, pes pa hops v vagon
hòpsa
medm.
(
ȍ
)
1.
izraža spodbudo pri skoku:
skoči, hopsa
//
izraža skok:
hopsa, hopsa, je poskakoval
2.
izraža razigranost pri plesu:
hopsa, zaigrajte
/
hopsa, hopsa, tralala
hòpsasa
medm.
(
ȍ
)
izraža razigranost pri plesu:
hopsasa, je vriskal
/
tralala, hopsasa
;
sam.:,
pog.
to je bil hopsasa
/
pog.
zmeraj je malo na hopsasa
razigran, veseljaški
hôpsati
-am
tudi
hópsati -am
nedov.
(
ȏ; ọ̑
)
pog.,
ekspr.
poskakovati
:
otroci so hopsali okrog dedka
/
pri plesu je hopsal
hóra
-e
ž
(
ọ̑
)
kolu podoben romunski ljudski ples:
hóra legális
hóre legális
ž
(
ọ̑, ȃ
)
šol.,
nekdaj
določen čas, po katerem dijaki ne smejo biti na javnih mestih:
za njihovo šolo je hora legalis ob desetih zvečer
/
postrožitev hore legalis
hórda
1
-e
ž
(
ọ̑
)
slabš.,
navadno s prilastkom
velika skupina nasilnih ljudi, navadno vojakov:
deželo so preplavile horde osvajalcev
;
barbarske, roparske horde
;
naval vojaških hord
♦
zgod.
horda
najstarejša, predrodovna skupnost ljudi
;
zlata horda
državna zveza mongolskih plemen od 13. do 15. stoletja
hórda
2
-e
ž
(
ọ̑
)
zool.
hrbtna struna:
horénden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
grozanski
,
strašanski
:
horendna vsota denarja
;
horendno število brezposelnih
/
zapleten je bil v horendno afero
horizónt
-a
m
(
ọ̑
)
1.
del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja;
obzorje
:
ko so se povzpeli na vrh hriba, se jim je horizont še povečal
/
neizmeren morski horizont
;
pren.,
publ.
znanosti se odpirajo novi horizonti
//
najbolj oddaljeni, končni del tega površja:
sonce se nagiba k horizontu
;
na horizontu so se pokazala jadra
;
izginiti za horizontom
;
pren.
nova literarna smer je takrat že bila na horizontu
2.
knjiž.
obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja:
s študijskim potovanjem si je zelo razširil horizont
;
ljudje ozkega horizonta
3.
mont.
hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah:
v novem horizontu so že uredili skladišča za orodje, strelivo in
mehanizacijo za odvoz
;
spodnji, zgornji horizont
/
izvozni horizont
4.
gled.
zid ali zavesa v ozadju odra, ki omejuje odrski prostor in navadno
predstavlja nebo:
krožni, panoramski horizont
/
odrski horizont
♦
geod.
nivelirni horizont
ravnina, ki jo tvori optična os daljnogleda pri nivelizacijskem
instrumentu
;
geom.
horizont
presek navpične projekcijske ravnine z vodoravno ravnino skozi
projekcijsko središče (v perspektivi)
horizontála
-e
ž
(
ȃ
)
1.
geom.
črta, vzporedna z gladino mirujoče vode:
horizontala in vertikala
;
pren.
umirjene horizontale kozolcev v razgibani gorski pokrajini
2.
geogr.
črta na zemljevidu, ki veže kraje z isto nadmorsko višino;
izohipsa
:
kartografska skica z vrisanimi horizontalami
horizontálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
vzporeden z gladino mirujoče vode;
vodoraven
:
horizontalni položaj, presek
;
horizontalna lega, smer
/
horizontalna hitrost letala
hitrost v vodoravnem letu
2.
nanašajoč se na enote iste stopnje, vrednosti:
horizontalno in vertikalno povezovanje organizacij
horizontálnost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost horizontalnega, vodoravnost:
horizontalnost ravnine
horizónten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na horizont:
horizontna ravnina
;
horizontne daljave
/
horizontna proga v rudniku
♦
gled.
horizontni žaromet
žaromet za osvetljevanje horizonta
hormón
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
snov, ki nastaja v žlezah z notranjim izločanjem in uravnava procese v
organizmu:
rastni, spolni hormoni
;
hormon nadledvične žleze
/
rastlinski hormoni
/
sintetični hormoni
hormonálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hormone:
hormonalni sistem
;
hormonalne motnje
;
hormonalno ravnovesje
/
hormonalna žleza
♦
med.
hormonalno zdravljenje
hormónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na hormone:
hormonska žleza
/
hormonski preparati
;
hormonska injekcija
;
hormonska in vitaminska krema
♦
med.
hormonsko zdravljenje
horníst
-a
m
(
ȋ
)
glasb.
kdor igra rog:
razpisati mesto hornista
horoskóp
tudi
horoskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
napoved človekove usode po položaju zvezd:
sestaviti horoskop
/
v časopisu je prebrala svoj horoskop
horror vacui
-- --
[
hóror vákui
]
m
(
ọ̑, ȃ
)
knjiž.
strah pred praznino:
ko je ostal sam v veliki dvorani, ga je prevzel horror vacui
hórs
-a
m
(
ọ̑
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
močno mamilo iz morfija;
heroin
:
snifati hors
/
ekspr.
biti na horsu
uživati, jemati heroin
horténzija
-e
ž
(
ẹ́
)
grmičasta okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti v velikih kobulih:
na vrtu so rastle bele in rdeče hortenzije
hortikultúra
-e
ž
(
ȗ
)
dejavnost, ki se iz kulturnih nagibov ukvarja z vrtnarstvom:
določiti mejo med hortikulturo in agrikulturo
;
ustvarjanje materialne osnove v hortikulturi
/
razstava modernega vrtnarstva, rož in hortikulture
hortikultúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na hortikulturo:
hortikulturna dejavnost
/
hortikulturno društvo
/
hortikulturni inženir
hortologíja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o vrtnarstvu:
hórùk
medm.
(
ọ̑-ȕ
)
1.
pri skupnem dvigu, premiku česa težkega
izraža spodbudo:
vzdignimo, horuk
;
ho(oo)ruk
/
v socializmu:
mladinska brigada pozdravi: horuk, horuk, bumf
;
sam.:
trikratni horuk za komandanta delovne brigade
2.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
na horuk
brez predhodnega načrta, razmisleka, priprave:
delati, odločati, reševati kaj na horuk
;
akcija, gradnja, prenova na horuk
hospíc
-a
m
(
ȋ
)
1.
zdravstvena in socialna ustanova, ki pomaga umirajočim in njihovim
družinam:
sprejeti bolnika v hospic
;
prostovoljci, sodelavci hospica
//
celostna skrb za umirajočega in njegovo družino:
hospic je več kot zgolj nega in osnovna higiena bolnika
2.
nekdaj
hiša, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji:
prenočiti v hospicu
3.
zastar.
zavetišče
,
dom
:
živeti v hospicu
hospitácija
-e
ž
(
á
)
šol.
1.
prisostvovanje pouku za pridobivanje pedagoških izkušenj:
učiteljiščniki so imeli hospitacijo
;
pripravniki so morali pred izpitom opraviti hospitacije
/
medsebojne hospitacije predavateljev
2.
prisostvovanje pouku, dovoljeno dijaku, ki ni redno vpisan:
hospitacíjski
in
hospitácijski -a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na hospitacijo:
hospitacijski program
/
hospitacijska skupina
hospitál
-a
m
(
ȃ
)
1.
zavetišče
,
dom
:
v mestu so postavili hospital
2.
bolniški oddelek, zlasti v zavetišču, domu:
hospital v domu za onemogle
3.
nekdaj
hiša, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji:
prenočevati v hospitalu
hospitálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
bolnišničen
,
bolničen
:
hospitalno zdravljenje
/
hospitalni zavod
bolnišnica
hospitalizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
sprejem koga v bolnišnico:
skrbeti za hospitalizacijo bolnikov
/
skrajšati dobo hospitalizacije
bivanja v bolnišnici
hospitalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
sprejeti koga v bolnišnico:
hospitalizirati duševno bolnega
hospitalizíran
-a -o:
hospitaliziran bolnik
hospitánt
-a
m
(
ā á
)
šol.
kdor hospitira:
za učno uro se je najavilo več hospitantov
hospitántka
-e
ž
(
ā
)
šol.
ženska, ki hospitira:
hospitantka pri vajah
hospitántski
-a -o
(
ā
)
pridevnik od hospitant:
hospitantska skupina
hospitírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
šol.
prisostvovati pouku kot hospitant:
pri uri slovenščine je hospitiralo več študentov slovenistike
/
le hospitiral je in zato ni bil vprašan
2.
knjiž.
biti navzoč kot opazovalec:
na simpoziju je samo hospitiral
hóst
--
m
(
ọ̑
)
nar.,
v prislovni rabi,
navadno v zvezi z
en
izraža močno zanikanje ali zelo majhno mero:
Tako misliš ti, a jaz ti povem, da boš en host dobil!
(Prežihov)
hósta
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
z drevjem strnjeno porasel svet;
gozd
:
kupil je poslopje, njive, travnike in hosto
;
šel je v hosto delat
/
hrastova hosta
;
hosta mladih gabrov
●
pog.
bil je v hosti
pri partizanih
//
drevje, ki raste strnjeno skupaj:
hosta zarašča pašnik
/
sekati hosto
2.
goščava
,
gošča
:
v hosti si je strgal obleko
3.
nar.
suhljad
,
dračje
:
pobirati hosto
;
podkuriti s hosto
;
naročje hoste
hóstar
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
gozdni delavec;
gozdar
:
hostarji redčijo gozd
2.
pog.
partizan
:
domačini so dajali hostarjem hrano
;
bil je na strani hostarjev
hôstel
-tla
m
(
ó
)
pog.
poceni turistična nastanitvena ustanova, zlasti za mlade, mladinski
hotel:
novi hostel je od plaže oddaljen dvesto metrov
;
prenočevati, spati v hostlu
;
bivanje, namestitev v hostlu
;
dragi hoteli in poceni hostli
/
mladinski hostel
hósten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
gozden
:
hostno drevje
/
hostne živali
hostésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
turistična, gostinska uslužbenka, ki sprejema, spremlja goste in daje
informacije:
prijazna hostesa
hostésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je za turistično, gostinsko sprejemanje, spremljanje gostov in
dajanje informacij:
hostesna služba
;
že kot študentka je opravljala hostesna dela na kulturnih
prireditvah
hostésnik
-a
m
(
ẹ̑
)
turistični, gostinski uslužbenec, ki sprejema, spremlja goste in daje
informacije:
hostesniki so poskrbeli, da rezerviranih sedežev nihče ni zasedel
hóstica
-e
ž
(
ọ̑
)
gozdič
:
prijazna bukova hostica
hóstija
-e
ž
(
ọ̑
)
rel.
okrogla ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa za obhajanje:
posvetiti, zaužiti hostijo
;
posvečena hostija
hóstnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
gozdnat
:
hostnati hribi
hóstnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
etn.
divji mož:
hostnik je imel v oblasti grom in strelo
;
hostniki in jage babe
2.
partizan
:
na planini so se zbirali hostniki
hót
medm.
(
ọ̑
)
klic konju
na desno!:
potegne za vajeti: hot
hòt dòg
hòt dôga
m
(
ȍ, ȍ ȍ, ȏ
)
vroča hrenovka v štručki, navadno z gorčico:
jesti, kupiti hot dog
;
v prid. rabi:,
obrt.
hot dog štručka
štručka za pripravo hot doga
hoté
prisl.
(
ẹ̄
)
knjiž.
namenoma
,
nalašč
:
hote povzročena škoda
hotél
-a
m
(
ẹ̑
)
večji gostinski obrat, v katerem se dobi prenočišče in hrana:
hotel je za ta teden zaseden
;
luksuzen, moderno urejen hotel
;
planinski hotel
;
hotel ob morju
;
restavracija hotela
;
najeti sobo v hotelu
/
garni hotel
;
grand hotel
;
hotel A kategorije
zelo udobno urejen, z apartmaji, restavracijo, kavarno
/
mladinski hotel
poceni turistična nastanitvena ustanova, zlasti za mlade
//
poslopje tega obrata:
zidati hotel
hotélček
-čka
m
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od hotel:
stanovala sva v prijaznem hotelčku ob morju
hotelír
-ja
m
(
í
)
lastnik hotela:
hotelir je osebno sprejel odlične goste
hotelírka
-e
ž
(
í
)
lastnica hotela ali hotelirjeva žena:
podjetna hotelirka
hotelírski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na hotelirje:
hotelirski posli
/
hotelirska podjetnost
hotelírstvo
-a
s
(
ī
)
dejavnost, ki se ukvarja s hotelskimi storitvami:
razvoj hotelirstva v turističnih krajih
hotélski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na hotel:
hotelska restavracija, soba
/
hotelski receptor, uslužbenec
/
cene hotelskih storitev
;
publ.
vse hotelske zmogljivosti so že zasedene
hôten
-tna -o
prid.
(
ó ō
)
1.
odvisen od hotenja, volje:
hotni gibi
;
hotno dejanje
2.
knjiž.
pohoten
:
hoten človek
/
hoten nasmeh, pogled
hôtno
prisl.
:
hotno pogledati
hotênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hoteti:
hotenja, da bi postal slaven, so bledela
;
napraviti kaj iz lastnih hotenj
;
umetniško, ustvarjalno hotenje
;
hotenje po napredku
;
močna hotenja za ohranitev miru
/
pokažite vsaj najmanjše hotenje, da bi mi pomagali
hotênjski
-a -o
(
ē
)
knjiž.
pridevnik od hotenje:
hotenjsko ravnanje
hotênost
-i
ž
(
é
)
knjiž.
lastnost, značilnost hotenega:
hotenost in narejenost prizora
/
pisateljeva oblikovalna hotenost
♦
pravn.
hotenost kaznivega dejanja
naklepnost
hotéti
hóčem
nedov.
, hôti hotíte; hôtel hotéla;
stil.
čèm
[
tudi
čəm
]
čèš
[
tudi
čəš
]
čè čêmo čête čêjo,
tudi
čmò čtè čjò;
nikalno
nóčem
stil.
nêčem
(
ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem
)
1.
izraža voljo, željo osebka
a)
z nedoločnikom
da sam uresniči dejanje:
dokler živim, hočem biti gospodar v hiši
;
z njim noče imeti nobenega opravka
;
oče mu noče izročiti posestva
;
ni me hotel spoznati
;
on hoče storiti to
;
otrok se noče učiti
/
s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna
;
ravnokar vam je hotel telefonirati
/
že večkrat smo vam hoteli kaj dati
;
spet bi hotel biti srečen
želel
/
elipt.,
v glavnem stavku
človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti
;
saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino
;
v odvisnem stavku:
lahko daš, kar sam hočeš (dati)
;
ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel
;
ni se mogel upijaniti, četudi je hotel
/
pa pojdi, če hočeš
;
udaril sem te, ne da bi hotel
;
pren.
odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela
;
pesn.
srce, kam hočeš
b)
z odvisnim stavkom
da kdo drug uresniči dejanje:
hočejo, da bi bil jaz gospodar
;
po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše
;
tako bo, kot jaz hočem
/
ali hočeš, da ga pokličem
/
elipt.:
če hočeš, ti preberem kako pesem
;
pomagala jim je, dokler so hoteli
;
ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
//
ekspr.
izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega:
glej ga, vse mi hoče pojesti
;
ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
//
ekspr.,
v zvezi z
bi
izraža omiljeno zapoved, prošnjo:
bi mi hotel dati vode
;
ali bi se hotel malo lepše obnašati
2.
imeti voljo, željo, zahtevo po čem:
hoče več prostega časa
;
otrok hoče kruha
;
hoče novo obleko
;
ali hočeš večerjati, večerjo
/
v vljudnostnem vprašanju
»Hočete še malo vina?« »Prosim.«
/
hočejo ga za predsednika
;
njo hoče za ženo
/
za to delo hoče preveliko plačilo
zahteva
;
pog.
koliko hočeš za hišo
koliko jo ceniš
;
pren.
vojna hoče žrtev
//
ekspr.,
z dajalnikom,
navadno v zvezi s
kaj, nič
delati, prizadejati, navadno kaj slabega:
kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče
;
pustite človeka, če vam nič noče
/
hoče mu samo dobro
prizadeva si za njegovo korist
3.
nav. ekspr.,
navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom
izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne
nastopi:
dežja noče biti
;
te noči noče in noče biti konec
;
jed se noče ohladiti
;
otroci se niso in niso hoteli prebuditi
;
ko bi sonce že hotelo zaiti
;
brezoseb.
noče se zdaniti
/
mokra drva nočejo goreti
;
otrok noče rasti
4.
ekspr.,
z nedoločnikom
izraža nastopanje dejanja:
prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja
;
elipt.
odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro
/
obleka se hoče že trgati
;
čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal
;
brezoseb.,
pog.
slabo mi če biti
/
hoteli so popokati od smeha
;
od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
5.
pog.,
v vprašalnem stavku, z nedoločnikom
izraža možnost, negotovost, nujnost:
kaj č(e)mo mu pa dati
kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali
;
ali č(e)mo iti
;
kako ti čem pomagati
;
ne vem, če jim čem sporočiti
/
elipt.
molčal sem, kaj sem pa hotel
//
ekspr.,
z vprašalnim prislovom
izraža nemožnost, nepotrebnost:
kako čem iti, saj nimam čevljev
kako naj grem
;
kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš
kaj bi mi denar pošiljal
;
kako ti čem pomagati, če sam nič nimam
6.
pog.,
ekspr.,
z dajalnikom,
v zvezi s
kaj
pomagati
,
koristiti
:
kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval
;
kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej
;
kaj ti če to
7.
v zvezi z
reči
uvaja
a)
povzetek bistvene vsebine povedanega:
hočem reči, da to ni res
;
ti torej hočeš reči, da nič ne delamo
/
kaj hočeš reči s temi besedami
b)
natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega:
bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro
;
ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
8.
v medmetni rabi,
v zvezi s
kaj
izraža sprijaznjenje z danim dejstvom:
ukaz je, kaj hočemo
;
res je, kaj pa hočem, ko je res
;
kaj se hoče, star sem že
;
to je žalostno, a kaj se hoče
9.
v prislovni rabi,
v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom
izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost:
kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno
;
naj stori, kakor hoče
kakorkoli
;
naj se zgodi, kar se hoče
;
naj stane, kolikor hoče
kolikorkoli
/
piše se tudi brez vejice
naj stane kar hoče
●
ekspr.
nesreča je hotela drugače
po nesreči se je zgodilo drugače
;
ekspr.
usoda je hotela, da je tisto noč umrl
moralo se je zgoditi; zgodilo se je
;
ta človek ve, kaj hoče
načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj
;
pog.,
ekspr.
»Vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!«
v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti
;
pog.,
ekspr.
spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj
kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo
;
ekspr.
o tem noče nič slišati
o tej stvari se noče pogovarjati; tega ne dopusti, ne dovoli
;
ekspr.
noge ga niso hotele nositi
ni mogel hoditi
;
star.
nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak
so pravili, pripovedovali
;
ekspr.
novica mu ni hotela v glavo
ni mogel verjeti, da je resnična
;
ekspr.
hotel je z glavo skozi zid
izsiliti, doseči nemogoče
;
ima denarja, kolikor (ga) hoče
zelo veliko
;
pog.,
ekspr.
če tu nismo varni, pa nič nočem
prepričan sem
;
živim, kot drugi hočejo
ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje
;
zastar.
bog hotel, da bi tako ne bilo
bog daj
;
star.
še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči
še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba
;
največji slepec je tisti, ki noče videti
;
čim več človek ima, več hoče
človek ni z doseženim nikdar zadovoljen
;
kdor noče zlepa, mora zgrda
na vsak način mora (narediti)
;
če hočete, če hočeš
ekspr.
to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak
natančneje povedano
;
ekspr.
da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično
uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku
;
hočeš nočeš
to moraš napraviti hočeš nočeš
izraža podkrepitev nujnosti
;
hočeš nočeš moraš
;
hotel ne hotel
knjiž.
hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti
hotéti se
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje:
videl sem, da se ji noče govoriti
;
ni se nam še hotelo iti
dalo, ljubilo
/
hotelo se ji je plesa in petja
/
z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo
hoté
star.
:
pospravljala je svoje reči, hote oditi
hotèč
-éča -e:
pograbila je torbico, hoteč oditi
;
knjiž.
dežela, hoteča se osvoboditi
hotèn
-êna -o:
stavek je kljub hoteni jasnosti meglen
;
govoril je s hoteno počasnostjo
;
hoteno dejanje
♦
med.
hoteni splav
splav, ki ga nosečnica želi
hotljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
pohoten
:
hotljiv človek
;
hotljiva ženska
/
hotljiv pogled
hotljívo
prisl.
:
hotljivo gledati
hotljívec
-vca
m
(
ȋ
)
knjiž.
pohoten moški:
nesramen hotljivec
hotljívka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
pohotna ženska:
hotljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
pohotnost
,
pohota
:
gledal jo je s hotljivostjo
hôtnež
-a
m
(
ȏ
)
knjiž.
pohoten moški:
bil je uživač in hotnež
hotníca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
vlačuga
,
prostitutka
:
hoditi k hotnicam
;
popivati s hotnicami
//
pohotna ženska:
hotník
-a
m
(
í
)
knjiž.
pohoten moški:
hotníštvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
razuzdano življenje, razvrat:
ugonabljati se v hotništvu
//
vlačugarstvo
,
prostitucija
hôtnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
pohotnost
,
pohota
:
njegova hotnost jo je žalila
hôtoma
prisl.
(
ȏ
)
knjiž.
namenoma
,
nalašč
:
hotoma povzročena škoda
house
-a
[
háu̯s
]
m
(
ȃ
)
zvrst elektronske plesne glasbe z lahkotnejšim ritmom, ki je nastala v
80. letih 20. stoletja pod vplivom soula, funka in disko glasbe:
didžej vrti house
;
v prid. rabi:
house didžej
hòv
medm.
(
ȍ
)
posnema pasji glas:
hov, se je oglasil pes
;
hov, hov, hov
hôverkraft
-a
m
(
ȏ
)
teh.
motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini:
na močvirnih tleh so se hoverkrafti zelo obnesli
hovhòv
1
-ôva
m
(
ȍ ō
)
otr.
pes
:
mamica, hovhov me bo (ugriznil)
hovhòv
2
medm.
(
ȍ
)
posnema pasji glas:
pes je divje lajal na mimoidoče: hovhov, hovhov
hôvt
medm.
(
ȏ
)
nar.,
klic vprežni živini
na desno!:
rjavca švrkne: hovt
hozána
tudi
hosana
[
hozána
]
medm.
(
ȃ
)
rel.
izraža poveličevanje, slavljenje;
slava!
:
hozana, sin Davidov
;
hozana na višavah
;
sam.:
peti hozano
;
bučna hozana
hráber
-bra -o
prid.
, hrábrejši
tudi
hrabrêjši
(
á
)
ki je storil izredno pogumno, junaško dejanje:
hraber človek, vojak
;
v boju je bil zelo hraber
;
hraber kot lev
/
hrabro dejanje
//
pogumen
:
hraber človek se tega ne bo bal
hrábro
prisl.
:
hrabro se bojevati
/
ekspr.
v taborišču se je hrabro držal
hrabrílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se hrabri:
hrabrilen glas
;
rekel mu je nekaj hrabrilnih besed
/
odgovori so bili hrabrilni
;
sedanji položaj je hrabrilen
hrabríti
-ím
nedov.
, hrabrèn
(
ī í
)
vplivati na koga, da bi bil pogumen:
hrabriti vojake
;
hrabriti samega sebe
;
hrabrili so se s pesmijo
/
pri učenju ga je hrabrila misel na uspeh
spodbujala
hrabrèč
-éča -e:
hrabreče besede
hrábrost
-i
ž
(
á
)
lastnost hrabrega človeka:
občudovali so ga zaradi njegove hrabrosti
/
bil je odlikovan s kolajno za hrabrost
hrábrosten
-tna -o
prid.
(
á
)
dobljen za hrabrost:
hrabrostna kolajna
hrám
tudi
hràm hráma
m
(
ȃ; ȁ á
)
1.
nar.
manjša stavba v vinogradu za hranjenje vina;
zidanica
:
hodil je vesel od hrama do hrama
/
vinski hram
//
nar. dolenjsko
manjša lesena zgradba za hranjenje vina:
zidanice in hrami
2.
nar. zahodno
shramba
,
kašča
:
imel je polne hrame
;
iz hrama je dišalo po ajdi
/
žitni hram
3.
nar. vzhodno
kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji:
voziti se mimo razsvetljenih hramov
;
lesen, zidan hram
/
na sestanek so prišli od vsakega hrama
//
stanovanjsko poslopje, hiša:
hram je popravil, hleva pa ne
;
prestopiti prag hrama
4.
knjiž.
posvečen prostor, svetišče:
svečenice v rimskih hramih
/
vznes.
sezidali so nov hram gledališki umetnosti
;
star.:
božji hram
cerkev
;
hram učenosti
šola
;
pren.
odprl mu je vrata v hram grške umetnosti
5.
star.
soba
:
popotniku sta prepustila edini hram
/
cesarica je odšla v svoje hrame
hrámati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ȃ
)
star.
šepati
:
starček je hramal proti mestu
hrámba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
spravljanje, shranjevanje česa za določen čas:
hramba vrednostnih papirjev
;
pristojbina, prostor za hrambo
/
dati, sprejeti kaj v hrambo
/
ti pomembni rokopisi so v hrambi akademije
v varstvu
♦
pravn.
sodna hramba
denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti
2.
zastar.
shramba
:
hramba za pšenico
hrámben
-bna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na hrambo:
hrambna pristojbina
;
hrambno potrdilo
hrámček
-čka
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od hram:
vinograd z belimi hramčki
/
hramček za žito
♦
čeb.
leseno ohišje s streho za dva plemenilnika
hramljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
šepati
:
dedek je hramljal proti koči
hrámpati
-am
in
hrampáti -ám
nedov.
(
ȃ; á ȃ
)
nar.
hrustati
:
Konji so glasno hrampali seno
(J. Jalen)
hrampljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
hrustati
:
Le konji so še hrampljali in prhali, ker se jim je vsipal prah od
suhe klaje v nozdrvi
(F. Finžgar)
hrána
-e
ž
(
á
)
1.
kar sprejema organizem zaradi snovi, potrebnih za rast in obstoj, ali
te snovi:
dajati hrano otroku
;
iskati, prebavljati, uživati hrano
;
nasuti pticam hrane
;
prijemati hrano z nožicami
;
dolgo vzdrži brez hrane
;
živali se hranijo z rastlinsko, živalsko hrano
;
kašasta, tekoča hrana
;
kuhana, surova hrana
/
lišaj je poglavitna hrana severnih jelenov
;
žganci so njegova najljubša hrana
jed
;
madeži od hrane
jedi, jestvin
//
kar je pripravljeno kot jed za redno dnevno uživanje:
kuhati, pripravljati hrano
;
hoditi po hrano v menzo
;
gostilna je znana po dobri hrani
;
dietna, izdatna, kalorična hrana
;
lahka hrana
lahko prebavljiva
;
težka hrana
težko prebavljiva
;
domača, gostilniška, kmečka hrana
;
hrana za bolnike
/
hitra hrana
ali
hitro pripravljena hrana
hrana v posebnih restavracijah, ki za pripravo ne zahteva veliko
časa in ki se lahko vzame s seboj
/
dajati, nuditi stanovanje in hrano
redne dnevne obroke hrane
;
imeti hrano pri starših
;
abonirati se na hrano
;
biti zadovoljen s hrano
/
ima neredno hrano
prehrano
/
suha, topla hrana
//
kar se potrebuje zlasti za prehranjevanje ljudi:
preskrbeti hrano za zimo
;
nekatere države pridelajo dovolj hrane doma
;
promocija lokalne hrane
;
zaloge hrane
/
pripraviti hrano za na pot
2.
ekspr.
kar naj spodbuja, razvija:
manjvrednostni občutek je lahko hrana za razne prestopke
●
pog.
dela ob svoji hrani
delodajalec mu ne daje hrane
;
biti na hrani v gostilni
uživati redne dnevne obroke hrane v gostilni
;
imeti koga na hrani
dajati mu redne dnevne obroke hrane
;
ekspr.
poskrbeti za duševno hrano ljudi
za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb
;
ekspr.
knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana
vsak dan moraš brati, študirati
♦
biol.
rastlinska hrana
rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi
;
biol.,
kem.
beljakovinska hrana
;
med.
dietetična hrana
;
rib.
talna hrana
ki jo ribe dobijo na dnu ali v vodi
;
zračna hrana
ki jo ribe dobijo iz zraka
hranarína
-e
ž
(
ī
)
1.
denarni prispevek za hrano, zlasti za športnike:
ukiniti hranarino
;
mesečna, tedenska hranarina
;
nagrade, štipendije in hranarina
/
športnikom pomagajo s hranarino
2.
zastar.
nadomestilo za izgubljeni zaslužek med boleznijo:
izplačati, prejeti hranarino
hranílček
-čka
[
tudi
hraniu̯čka
]
m
(
ȋ
)
pog.
hranilnik
,
hranilniček
:
njegov hranilček je že poln
hranílec
1
-lca
[
hraniu̯ca
tudi
hranilca
]
m
(
ȋ
)
kdor ima kaj v hrambi:
hranilec odgovarja za shranjeno blago
hranílec
2
-lca
[
hraniu̯ca
tudi
hranilca
]
m
(
ȋ
)
kdor koga ali kaj hrani, preživlja:
oče je edini hranilec družine
/
hranilec dirkalnih konj
krmilec
hranílen
1
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na delovanje hranilnice:
hranilni promet
;
hranilno poslovanje
/
hranilna vloga
prihranki, vloženi v denarni zavod zaradi obrestovanja
/
hranilna knjižica
knjižica, v katero se vpisujejo varčevalčeve vloge, dvigi in
obresti
hranílen
2
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj organizma:
hranilna raztopina, tekočina
;
prehrana mora biti hranilna
/
hranilne snovi
/
hranilna vrednost mleka
♦
bot.
hranilno tkivo
z rezervnimi snovmi napolnjeni del semena enokaličnic
;
kozm.
hranilna krema
hranílka
-e
[
hranilka
in
hraniu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki koga ali kaj hrani, preživlja:
mnoge matere so hranilke družin
/
rastline so pogosto hranilke živali
hranílnica
-e
ž
(
ȋ
)
ustanova, ki omogoča varčevanje ter shranjevanje denarja in
vrednostnih papirjev:
vložiti denar v hranilnico
;
dobiti posojilo v hranilnici
/
mestna, poštna hranilnica
hranílniček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od hranilnik:
izpraznil je hranilniček
hranílničen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hranilnico:
hranilnični pravilnik
/
hranilnični prostori
/
zastar.
hranilnična knjižica
hranilna knjižica
hranílnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
manjša zaprta posoda z režo, skozi katero se spušča denar, namenjen za
hranjenje:
dajati denar v hranilnik
;
njegov hranilnik je poln drobiža
2.
rezervoar
:
petrolejski hranilnik
hranílništvo
-a
s
(
ȋ
)
gospodarska dejavnost, ki omogoča varčevanje ter shranjevanje denarja
in vrednostnih papirjev:
hranilništvo je močno razvito
hranílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost hranilnega
2
:
hranilnost hrane
hranílo
-a
s
(
í
)
snov, ki je potrebna za rast in obstoj organizma:
beljakovine, maščobe, sladkor so hranila
//
hrana
,
živilo
:
tovarna hranil
hraníšče
-a
s
(
í
)
zastar.
shramba
,
skladišče
:
hranišče orožja
;
hranišče za živila
hranítelj
1
-a
m
(
ȋ
)
kdor ima kaj v hrambi:
hranitelj odgovarja za zaupane predmete
;
hranitelj oporoke
hranítelj
2
-a
m
(
ȋ
)
star.
kdor koga ali kaj hrani, preživlja:
otroci potrebujejo hranitelja
;
hranitelj družine
hraníteljica
1
-e
ž
(
ȋ
)
ženska ali država, ustanova, ki ima kaj v hrambi:
hraniteljica njene zapuščine
/
banka je hraniteljica vrednostnih papirjev
hraníteljica
2
-e
ž
(
ȋ
)
star.
ženska, ki koga ali kaj hrani, preživlja:
hraniteljica družine
/
vznes.
zemlja je naša hraniteljica
hranítev
1
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od hraniti, spravljati:
hranitev sadja, vina
/
hranitev vnetljivih snovi
hranítev
2
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od hraniti, dajati hrano:
pomanjkljiva hranitev
/
hranitev pri prsih
dojenje
hraníti
1
in
hrániti -im
nedov.
(
ī á ā
)
1.
imeti kaj spravljeno za kasnejšo uporabo:
hraniti moko, vino
;
hraniti sadje čez zimo
;
to hrani le za posebne prilike
;
hraniti v kleti, v zaprti posodi
;
jedila se hranijo v hladilniku
;
smodnik se hrani na suhem
/
skrbno je hranila posodo iz porcelana
/
hraniti denar v blagajni
//
knjiž.
prizadevati si, da se kaj ohrani:
zvesto je hranil spomin na mater
;
v srcu je hranila vsako njegovo besedo
●
knjiž.
hraniti skrivnost
ne izdati je
//
knjiž.
imeti v sebi:
rudniki železove rude hranijo velike rezerve
;
zemlja hrani velika bogastva
/
mesto hrani mnogo kulturnih znamenitosti
2.
imeti kaj v hrambi:
banka hrani vrednostne papirje
;
hraniti deponirano blago
;
hraniti oporoko na sodišču
;
gradivo o tem se hrani v muzeju
;
rokopis se hrani v knjižnici
3.
zastar.
varčevati
:
delal je od zore do mraka in hranil za hišo
/
hraniti pri hrani in stanovanju
hránjen
-a -o:
hranjeni predmeti
;
hranjen na podstrešju
hraníti
2
in
hrániti -im,
in
hrániti -im
nedov.
(
ī á ā; á ā
)
1.
dajati komu hrano:
mati hrani otroke
;
hraniti lačne
;
čebele hranijo ličinke
;
hraniti dojenčka iz steklenice
;
ranjenec je okreval in se že sam hrani
/
umetno hraniti bolnika
dajati mu hranilno raztopino naravnost v kri
/
hraniti živino
krmiti
;
pren.
z branjem hraniti domišljijo
2.
knjiž.
preživljati
,
vzdrževati
:
vsi so že preskrbljeni, le najmlajšega še hrani oče
;
hranijo se s poštenim delom
/
vznes.
hranila ga je domača zemlja
3.
knjiž.
dajati čemu potrebno energijo:
hraniti stroje z nafto
/
radio so hranile baterije
napajale
hraníti se
in
hrániti se
navadno v zvezi s
s, z
jesti
,
uživati
:
hijene se hranijo z mrhovino
;
ptice se hranijo z žuželkami
;
hraniti se z rastlinsko hrano
/
hraniti se v menzi, doma
/
rastlina se hrani iz zemlje
vsrkava hranilne snovi
;
pren.,
knjiž.
literatura se hrani ob dediščini preteklosti
hranèč
-éča -e:
otroka sta hodila po gozdu, hraneč se z jagodami
;
hraneča tekočina
hránjen
-a -o:
otroci so dobro, slabo hranjeni
;
hranjen z mlekom
hranítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pravn.,
v zvezi
hranitvena pogodba
,
nekdaj
pogodba o prevzemu tuje premičnine v hrambo:
hranív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
hranljiv
:
hranive snovi
/
banane so hranivo sadje
redilno
hranívo
-a
s
(
í
)
snov, ki veča hranljivost:
sočivje ima v sebi mnogo hraniva
/
kruh je zanje najvažnejše hranivo
hranilo
hránjenec
-nca
m
(
á
)
kdor dobiva hrano:
hranjenec se je zahvalil za pomoč
hránjenje
1
-a
s
(
á
)
glagolnik od hraniti, spravljati:
hranjenje sadja, vina
;
hranjenje pri nizkih temperaturah
/
hranjenje denarja
/
hranjenje redkih rokopisov
hránjenje
2
-a
s
(
á
)
glagolnik od hraniti, dajati hrano:
hranjenje dojenčka
/
hranjenje rib v akvariju
hránjenka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki dobiva hrano:
hránjenost
-i
ž
(
á
)
od prehrane odvisno stanje organizma;
prehranjenost
:
ugotoviti slabo hranjenost
hranljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj organizma:
hranljiva jed
;
rastlinska hrana je manj hranljiva kot mesna
hranljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost hranljivega:
hranljivost mesa
/
hranljivost rek je pomembna za sladkovodne živali
hrápa
-e
ž
(
á
)
star.
izboklina
,
brazgotina
:
bila je bele polti brez vsake hrape
hrápanje
-a
s
(
á
)
hropenje
:
iz sobe je bilo slišati hrapanje bolnika
hrápast
-a -o
prid.
(
á
)
hrapav
:
hrapast les
hrápav
-a -o
prid.
(
á
)
1.
ki ni gladek:
hrapav les, papir
;
hrapava lupina, skorja
;
hrapava površina
/
hrapava koža
;
od dela ima hrapave roke
2.
hripav
,
hreščeč
:
spregovoril je s hrapavim glasom
/
ekspr.
pismo je napisano v hrapavem slogu
v ne popolnoma oblikovanem
hrápavo
prisl.
:
hrapavo govoriti
hrapavína
-e
ž
(
í
)
hrapava površina:
ometu podobna hrapavina
hrapáviti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
delati kaj hrapavo:
hrapaviti cestišče
hrápavost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost hrapavega:
hrapavost površine
;
hrapavost rok
/
ekspr.
v delu je še precej hrapavosti in nerodnosti
hrást
-a
m
(
á
)
veliko listnato drevo z navadno hrapavim deblom in trdim lesom:
posekati hrast
;
mogočni hrasti
;
je velik, močen kot hrast
/
pog.
pohištvo iz hrasta
hrastovega lesa
♦
bot.
črni hrast
z zimzelenimi listi; črnika
;
poletni hrast
s kratkopecljatimi listi in pecljatimi plodovi; dob
;
hrast plutovec
z usnjatimi zimzelenimi listi, ki daje pluto, Quercus suber
hrásta
-e
ž
(
á
)
pog.
krasta
:
hrasta se mu je naredila
;
odluščiti hrasto
hrástar
-ja
m
(
ȃ
)
nar.
kot kos velika ptica selivka, ki se oglaša s hreščečim glasom;
kosec
2
,
hrestač
:
iz trave se oglaša hrastar
hrástav
-a -o
prid.
(
á
)
pog.
krastav
:
otrok je ves hrastav
;
hrastava koža
hrástavost
-i
ž
(
á
)
pog.
krastavost
:
hrastavost otrok
hrástek
-tka
m
(
ā
)
hrastič
hrastìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od hrast:
za hišo rastejo hrastiči
hrastíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od hrastič:
za hišo rastejo hrastički
hrastíčje
-a
s
(
ȋ
)
mlad hrastov gozd:
mlado, redko hrastičje
/
pod hrastičjem je rasla sočna trava
pod mladim hrastovim drevjem
hrastína
-e
ž
(
í
)
star.
1.
hrastov gozd:
smrečje in hrastina
2.
hrastov les:
deske iz hrastine
hrástje
-a
s
(
ā
)
hrastov gozd:
tam je hrastje najbolj gosto
;
visoko hrastje
/
samotno je živel v koči med hrastjem
hrastovim drevjem
hrástov
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na hrast:
hrastov les
;
hrastov želod
;
hrastova šiška
;
hrastovo listje, lubje
/
hrastov gozd
/
hrastov furnir, parket
;
hrastova doga
;
hrastova miza
♦
zool.
veliki hrastov kozliček
velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove,
Cerambyx cerdo
hrastovína
in
hrástovina -e
ž
(
í; á
)
1.
hrastov les:
tesana, žagana hrastovina
;
pohištvo iz hrastovine
2.
hrastov gozd:
zašel je v hrastovini
hrástovje
-a
s
(
á
)
hrastov gozd:
iz hrastovja so izletavale ptice
;
gosto, visoko hrastovje
/
živali objedajo hrastovje
hrastovo drevje
hraščína
-e
ž
(
í
)
zastar.
hrastov gozd:
hraščina in bukovje
hŕbet
-bta
in
hrbèt -btà
m
(
ŕ; ə̏ ȁ
)
1.
del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici:
hrbet ga boli
;
hrbet se mu krivi pod bremenom
;
žival grbi hrbet
;
upogniti, vzravnati hrbet
;
vzpeti se konju na hrbet
;
zadeti si nahrbtnik na hrbet
;
držati roke na hrbtu
;
pot mu lije po hrbtu
;
s hrbtom zaslanjati kaj
;
konjski, mačji hrbet
;
raven, sključen, širok, upognjen hrbet
;
izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta
;
meso s hrbta
/
v hrbet me zebe
;
žival je po hrbtu rjava
;
mraz ga stresa po hrbtu
/
kupiti telečji hrbet
telečjo zarebrnico
/
pog.
pri padcu si je zlomil hrbet
hrbtenico
//
hrbtna stran telesa:
ležati, plavati na hrbtu
;
obrniti se s hrbtom k steni
/
kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali
bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran
;
slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo
za njo
2.
zgornji ali zadnji del predmeta, stvari:
hrbet roke
;
hrbet čeka, menice
;
podatki so na hrbtu slike
/
knjiž.
stol s pozlačenim hrbtom
naslonjalom, naslonilom
/
hrbet noža
rezilu nasprotna stran
//
zadnji del skupine ljudi, živali:
napasti sovražnika v hrbet
3.
navadno s prilastkom
del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti:
knjigo pozna že po hrbtu
;
knjiga z usnjenim hrbtom
;
napis na hrbtu knjige je že zbrisan
4.
ekspr.
izbokli del vala;
greben
:
veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte
●
pog.
kriti komu hrbet
ščititi, varovati ga
;
pog.
obrniti, pokazati komu hrbet
ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v
neprijetnem položaju
;
ekspr.
temu so ustrojili hrbet
pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
;
ekspr.
ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta
z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal
;
pog.,
ekspr.
naprtiti si kaj na hrbet
prevzeti nase neprijetno skrb za kaj
;
pog.,
ekspr.
na hrbtu imam že šest križev
star sem že šestdeset let
;
pog.,
ekspr.
dobiti jih po hrbtu
biti tepen; biti premagan
;
ekspr.
plezati po hrbtih drugih
hoteti doseči uspeh na škodo drugih
;
pog.,
ekspr.
neprestano mu je za hrbtom
ga nadzoruje
;
pog.
za hrbtom so se mu muzali, smejali
ko jih ni videl
;
pog.
to so naredili za njegovim hrbtom
brez njegove vednosti
;
živeti bogu za hrbtom
v oddaljenem, zakotnem kraju
;
ekspr.
to je bil nož v hrbet mlademu gibanju
zahrbtno sovražno dejanje proti njemu
♦
anat.
nosni hrbet
vrhnji del nosu, ki daje nosu profil
;
gastr.
srnin hrbet
slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z
mandeljni
;
geogr.
gorski hrbet
zaobljena, podolgovata gorska vzpetina
;
podmorski hrbet
;
jezikosl.
hrbet jezika
zgornji del jezika med konico in korenom
hrbtánec
-nca
m
(
á
)
zastar.
hrbet
:
nakladal je tovor konju na hrbtanec
hrbtáš
-a
m
(
á
)
šport. žarg.
športnik, ki se ukvarja s hrbtnim plavanjem:
nastop naših najboljših hrbtašev
hŕbten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na hrbet:
hrbtna stran telesa
/
hrbtna lega
;
hrbtne mišice
;
hrbtna vretenca
/
hrbtna stran roke
/
hrbtna stran fotografije, listine, medalje
♦
anat.
hrbtni mozeg
osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača
;
film.
hrbtna projekcija
projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna
;
šport.
hrbtno plavanje
plavanje, pri katerem leži plavalec na hrbtu
;
zool.
hrbtna plavut
neparna plavut na hrbtu ribe, delfina
;
hrbtna struna
paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev
hŕbtno
prisl.
:
plavati hrbtno
♦
šport.
zmagati na sto metrov hrbtno
hrbteníca
-e
ž
(
í
)
1.
del telesnega ogrodja iz vretenc, ki poteka na hrbtni strani trupa:
upogniti, vzravnati hrbtenico
;
pri padcu si je zlomil hrbtenico
;
kriva hrbtenica
2.
publ.,
s prilastkom
glavni, bistveni del česa:
črna metalurgija je hrbtenica industrializacije
;
vzpenjača je postala hrbtenica turističnega centra
/
sodelavci so dali reviji trdno ideološko hrbtenico
●
publ.
zlomiti hrbtenico birokratizmu
premagati ga
;
ekspr.
ima prožno hrbtenico
menja prepričanje v skladu z razmerami
;
ekspr.
pomagal si je z mehko hrbtenico
tako, da se je prilagodil vsaki situaciji
;
ekspr.
življenje mu je dalo nekaj hrbtenice
je povzročilo, da je postal bolj samozavesten
;
ekspr.
bil je človek brez hrbtenice
zaradi koristi je spreminjal svoje prepričanje
♦
anat.
ledvena, prsna, vratna hrbtenica
;
navt.
(ladijska) hrbtenica
ladijska vez, ki je vzporedna z gredljem
hrbteníčar
-ja
m
(
ȋ
)
pog.
kdor ima težave s hrbtenico:
nekateri športi so za hrbteničarje primerni in koristni, drugi jim
lahko škodujejo
;
vadba za hrbteničarje
hrbteníčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hrbtenico:
hrbtenično vretence
♦
anat.
hrbtenični kanal
kanal, ki poteka skozi vretenca hrbtenice
hrbtenjáča
-e
ž
(
á
)
anat.
osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu:
poškodbe hrbtenjače
/
podaljšana hrbtenjača
možgani na prehodu v hrbtenjačo
hrbtenjáčen
-čna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na hrbtenjačo:
hrbtenjačni živci
/
hrbtenjačna tekočina
hŕbtenski
-a -o
[
hərptənski
]
prid.
(
ȓ
)
s hrbtom obrnjen v smeri gibanja;
zadenjski
:
hrbtenski umik
hŕbtensko
in
hŕbtenski
prisl.
:
hrbtensko se umikati
hrbtíca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna;
gredelj
:
čoln je ležal s hrbtico navzgor
/
ladijska hrbtica
;
hrbtica čolna
hrbtíčast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben hrbtu (živali):
hrbtičasti vrhovi gora
hrbtíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od hrbet:
šibki otroški hrbtički so se krivili pod težkimi koši
hrbtína
-e
ž
(
í
)
meso s hrbta živali:
spekla je hrbtino
hrbtíšče
-a
s
(
í
)
1.
nav. ekspr.
hrbet
:
upogniti hrbtišče
;
nositi koš na hrbtišču
;
gladiti konja po hrbtišču
/
hrbtišče roke
;
hrbtišče sekire
/
hrbtišče stola
naslonjalo, naslonilo
/
gorsko hrbtišče
2.
nar.
hrbtenica prašiča z nekaj mesa:
za koline so skuhali hrbtišče
hrbtník
-a
m
(
í
)
knjiž.
naslonjalo
,
naslonilo
:
nasloniti se na hrbtnik
/
hrbtnik stola, zofe
hŕbtoma
prisl.
(
ȓ
)
knjiž.
s hrbtom v smeri gibanja;
zadenjsko
,
zadenjski
:
hrbtoma se umikati
hrbtoplôvka
-e
ž
(
ȏ
)
zool.
kljunata žuželka, ki plava na hrbtu, Notonecta glauca:
hrbtovína
-e
ž
(
í
)
meso s hrbta živali:
spekla je najlepše dele hrbtovine
hrčánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hrčati:
iz hiše se je slišalo hrčanje spečih
/
hrčanje konj
/
hrčanje stružnice
hrčáti
-ím
nedov.
(
á í
)
zastar.
1.
smrčati
:
v spanju je glasno hrčal
2.
hrzati
,
prhati
:
konji hrčijo
hŕček
-čka
m
(
ȓ
)
zool.
poljski glodavec s pisanim, po trebuhu črnim kožuhom, Cricetus
cricetus:
hrčki si pod zemljo pripravljajo zalogo
♦
bot.
pomladanski
ali
strupeni hrček
strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra
esculenta
hrčíca
-e
ž
(
í
)
zool.
majhen močvirski sesalec z dolgim rilčkom in čopastim repom;
mala rovka
hrécati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
ekspr.
hripavo kašljati:
starka je hrecala
hrematístika
-e
ž
(
í
)
ekon.
nauk o gospodarstvu, katerega edini namen je kopičiti bogastvo:
hrèn
hréna
in
hrêna
m
(
ȅ ẹ́, é
)
začimbna rastlina z velikimi listi ali njena korenika ostrega,
pekočega okusa:
izkopati hren
;
naribati, nastrgati hren
;
šunka s hrenom
;
hud kot hren
♦
gastr.
jabolčni hren
nariban hren z dodatkom naribanih jabolk, pripravljen kot solata
hrénast
in
hrênast -a -o
prid.
(
ẹ́; é
)
ekspr.
piker
,
oster
:
ne bodi tako hrenast
/
hrenast dovtip
hréniti se
-im se
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
star.
jeziti se, hudovati se:
nikar se vedno ne hreni
hrénov
in
hrênov -a -o
prid.
(
ẹ́; é
)
nanašajoč se na hren:
hrenova korenina
/
hrenova omaka
hrénovka
tudi
hrênovka -e
ž
(
ẹ́; é
)
tanjša klobasa z nadevom iz drobno sesekljanega mesa in maščobe:
vroče hrenovke
;
hrenovka z gorčico, s hrenom
hrépati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
star.
hripavo kašljati:
delavci so hrepali v prašnem rovu
hrepenênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hrepeneti:
močno, silno hrepenenje
;
hrepenenje po domu, prijatelju, slavi
/
pričakovala ga je s hrepenenjem
;
bil je mlad in poln hrepenenja
hrepenênjski
-a -o
prid.
(
ē
)
knjiž.
nanašajoč se na hrepenenje:
hrepenenjski motiv v Lepi Vidi
/
hrepenenjski zagon umetnika
hrepenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
čutiti, imeti močno željo po čem:
ljudje hrepenijo po miru, svobodi
;
otrok hrepeni po materi
;
hrepeneti po slavi, sreči
;
goreče, močno, zelo hrepeneti
;
ekspr.
hrepeneti z vso dušo
/
vse življenje je hrepenel po tem trenutku
/
pesn.
hrepeneti v daljavo
/
pren.,
knjiž.
misli hrepenijo k svetlim ciljem
hrepenèč
-éča -e:
hrepeneč po slavi, življenju
;
hrepeneče srce
;
prisl.:
hrepeneče ga je pričakovala
hrepéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
hripavo zveneti:
njegov glas hrepi
hrepèč
-éča -e:
spregovoril je s hrepečim glasom
hrèsk
hréska
in
hrêska
m
(
ȅ ẹ́, é
)
kratek, rezek glas pri prelomu, pretrgu, trenju:
veja se je zlomila z glasnim hreskom
hréskniti
-em
in
hrêskniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
dati oster, rezek glas:
v bližini je hresknila veja
hrèst
hrésta
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
hrestanje
:
hrest suhih vej
hrestáč
-a
m
(
á
)
zool.
kot kos velika ptica selivka, ki se oglaša s hreščečim glasom, Crex
crex:
hrestač se oglaša na travniku
hrestánje
in
hréstanje -a
s
(
ȃ; ẹ̄
)
glagolnik od hrestati:
za seboj je zaslišal hrestanje suhljadi
hrestáti
-ám
in
hréstati -am
nedov.
(
á ȃ; ẹ̄ ẹ̑
)
dajati kratke, rezke glasove:
suhe veje hrestajo
/
sneg je hrestal pod koraki
hrestéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
dajati kratke, rezke glasove:
na ognjišču je hrestela suhljad
/
brezoseb.
pod nogami je hrestelo in pokalo
hrestljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hrestljati:
hrestljanje suhljadi
/
hrestljanje korakov po pesku
hrestljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo hrestati:
suha trava hrestlja pod nogami
hréstniti
-em
in
hrêstniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
dati kratek, rezek glas:
suha veja hrestne
;
v temi je nekaj hrestnilo
hrestomatíja
-e
ž
(
ȋ
)
lit.
knjiga z izbranimi krajšimi literarnimi sestavki ali odlomki,
namenjena zlasti za pouk:
latinska hrestomatija
hrèšč
hréšča
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
hreščanje
:
hrešč vej ob nevihti
hreščálo
-a
s
(
á
)
električnemu zvoncu podobna priprava, ki daje hreščeč glas:
hreščánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hreščati:
hreščanje peska pod nogami
/
hreščanje starega gramofona
;
hreščanje v radijskem aparatu
/
hreščanje ptic
hreščáti
-ím
nedov.
, hrêšči
in
hréšči; hréščal
in
hrêščal
(
á í
)
1.
dajati kratke, rezke glasove:
suhe veje se lomijo in hreščijo
;
brezoseb.
povsod je hreščalo in pokalo
/
ekspr.
vrata so hreščala, ko jih je odpiral
zelo škripala
/
stopali so previdno, da pesek ne bi hreščal pod nogami
//
dajati nečist, s šumi pomešan glas:
harmonika, lajna hrešči
;
brezoseb.
v radiu že spet hrešči
2.
oglašati se s kratkimi, rezkimi glasovi:
vrane hreščijo
/
ekspr.
igral je na kitaro in zraven hreščal
hreščeče, hreščavo pel
hreščé
:
veja se je hrešče odlomila
;
kolesje stroja se je hrešče ustavilo
hreščèč
-éča -e:
hreščeč glas
;
hreščeča harmonika
;
hreščeče stopinje na pesku
;
prisl.:
hreščeče peti, se zasmejati
hreščàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki hrešči:
hreščava harmonika
/
spregovoriti s hreščavim glasom
;
hreščava pesem
/
hreščave ptice
hŕga
-e
ž
(
ŕ
)
star.
grča
:
hrge v lesu
/
čelna hrga
hrgánja
-e
ž
(
á
)
nar. vzhodno
1.
buča s srčastimi listi in s hruškastimi ali cilindrastimi plodovi;
grljanka
:
zrele hrganje
//
natega iz te buče:
s hrganjo potegniti vino iz soda
2.
ekspr.
glava
:
mahnil bi ga po hrganji
hŕgast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
star.
grčast
:
hrgasto drevo
hŕgav
-a -o
prid.
(
ŕ
)
star.
grčav
:
hrgav les
hríb
-a
m
(
í
)
1.
višja vzpetina zemeljskega površja:
za vasjo se dvigajo hribi
;
studenec izvira izpod hriba
;
priti s hriba v dolino
;
iti čez hrib
;
vas leži pod hribom
;
podolgovat, strm, visok hrib
;
pobočje, vrh hriba
/
sneg je pokril hribe in doline
/
na tem mestu se cesta obrne v hrib
;
težko hodi v hrib
navkreber
;
tja ne morem, je preveč v hrib
//
mn.
svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit:
na severu dežele so sami hribi
;
doma je iz hribov, s hribov
;
značilnosti ljudi, ki živijo v hribih
/
na počitnice bo šel v hribe, ne na morje
v planinski, gorski svet
;
že dolgo hodi v hribe
se ukvarja s planinstvom
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velik kup:
ob cesti so se grmadili hribi kamenja
●
star.
prišel je čez hribe in doline
od daleč
;
ekspr.
zvonjenje se razlega čez hrib in dol
daleč naokoli
;
pog.
med vojno je bil v hribih
pri partizanih
;
star.
pozdrav čez hribe in doline
daleč, v oddaljen kraj
hríbast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben hribu:
hribasti valovi
//
star.
hribovit
:
hribasta pokrajina
hribàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
star.
hribovit
:
hribat teren
hríbček
-čka
m
(
í
)
manjšalnica od hrib:
hiša stoji na hribčku
;
prijazni, zeleni hribčki
hríbec
1
-bca
m
(
ī
)
manjšalnica od hrib:
na obzorju so se dvigali nizki hribci
;
položen hribec
hríbec
2
-bca
m
(
ī
)
knjiž.
hribovec
:
ob nedeljah so hribci prišli v dolino
;
okorna hoja hribcev
hribína
-e
ž
(
í
)
1.
knjiž.
trdni sestavni del zemeljske skorje;
kamnina
:
določiti rudnine v hribini
;
osnovna hribina pogorja
;
nagubani skladi hribine
/
hudourniki se zajedajo v hribino
;
stroji za razbijanje najtrše hribine
2.
nar.
hrib
:
ni je hribine pri nas, na kateri še ne bi bil
hribínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na hribino:
hribinski delci
♦
mont.
hribinski udar
hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve
notranjih napetosti v kamnini
hríbje
-a
s
(
ȋ
)
star.
hribovje
:
zagledal se je v hribje v daljavi
hriboláški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
planinski
,
alpinističen
:
hribolaške izkušnje
/
hribolaška oprema
hriboláštvo
-a
s
(
ȃ
)
star.
planinstvo
,
alpinistika
:
navdušiti se za hribolaštvo
;
oprema za hribolaštvo
hribolázec
-zca
m
(
ȃ
)
star.
planinec
,
alpinist
:
izkušen hribolazec
hríbovec
-vca
m
(
ī
)
1.
kdor živi v hribih ali je doma s hribov:
razlike med hribovci in dolinci
;
popisoval je trdo življenje hribovcev
2.
slabš.
neroden, neuglajen človek:
bil je pravi hribovec, še pozdravil ni
hribovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima veliko hribov:
hribovita dežela, pokrajina
hribovítost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost hribovitega:
hribovitost dežele
hribôvje
-a
s
(
ȏ
)
v zaključeno celoto povezani hribi:
na tem območju prevladujejo nizka hribovja
;
golo, gozdnato, kraško hribovje
/
predalpsko hribovje
//
več hribov, hribi:
dolina je bila skrita med hribovjem
;
grmelo je, kot bi se podiralo hribovje
hríbovka
-e
ž
(
ī
)
ženska, ki živi v hribih ali je doma s hribov:
žilave hribovke
hríbovski
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na hribovce ali hribe:
hribovski gozdovi
;
hribovski kmetje
;
hribovska vas
/
hribovska žilavost
;
hribovsko vedenje
hríbovstvo
-a
s
(
ī
)
1.
lastnosti, značilnosti hribovcev:
robato hribovstvo
2.
planinstvo
,
alpinistika
:
knjiga popisuje klasično dobo hribovstva
hríbski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
hribovski
:
hribski fantje
;
hribska vas
♦
bot.
hribska resa
zdravilna rastlina z drobnimi zelenkastimi cveti; navadna plahtica
hríng
-a
m
(
ȋ
)
arheol.
utrjena obrska naselbina:
hrípa
-e
ž
(
í
)
zastar.
gripa
:
zboleti za hripo
hrípanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od hripati:
težko je poslušal njegovo hripanje in kašljanje
hrípati
-am
in
-ljem
nedov.
(
í ī, í
)
1.
hripavo govoriti:
kašljal je in hripal, da sem ga komaj razumel
2.
biti hripav:
že dalj časa hripa
hrípav
-a -o
tudi
hrípav -áva -o
prid.
(
í; í á
)
ki ima zaradi vnetja glasilk nejasen, nečist glas:
hripav človek
;
že dalj časa je hripav
/
vriskal je, da je bil ves hripav
/
hripavo grlo
//
ki zveni nejasno, nečisto:
spregovoriti s hripavim glasom
;
hripav smeh
;
slišalo se je hripavo petje
hrípavo
tudi
hripávo
prisl.
:
hripavo govoriti, peti
hrípavec
tudi
hripávec -vca
m
(
í; ȃ
)
hripav človek:
hripavca je le s težavo razumel
hrípavost
in
hripávost -i
ž
(
í; á
)
lastnost, stanje hripavega:
zdraviti hripavost
;
hripavost glasu
hrípelj
-plja
m
(
í
)
star.
nosni pretin (v spodnjem, hrustančastem delu):
prebosti hripelj
hripênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hripeti:
slišalo se je vpitje in hripenje
hripéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
hripavo govoriti:
od jeze in užaljenosti je kar hripel
2.
postajati hripav:
iz dneva v dan je bolj hripel
hŕk
medm.
(
ȓ
)
posnema glas pri smrčanju:
iz spalnice se čuje: hrk, hrk
hŕkanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od hrkati:
s hrkanjem spraviti izmeček iz pljuč
;
pokašljevanje in hrkanje
/
hrkanje jerebic
/
slišalo se je hrkanje spečih mož
hŕkati
-am
nedov.
(
r̄ ȓ
)
1.
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla:
bolnik hrka in pljuje
;
kar naprej hrka
/
hrkati kri
●
ekspr.
hrkal je prostaške psovke
govoril, izgovarjal
2.
dajati kratke, sunkovite glasove:
razkačene kune hrkajo in puhajo
3.
star.
smrčati
:
v spanju je glasno hrkal
hrkáje
:
ves moker in hrkaje je lezel iz vode
hrkajóč
-a -e:
hrkajoči glasovi
hŕkav
-a -o
prid.
(
ŕ
)
star.
hripav
,
hreščeč
:
hrkav glas
hŕkavec
-vca
m
(
ŕ
)
kdor hrka:
hrkavec je motil predstavo
hŕkelj
-klja
m
(
ŕ
)
izpljunek pri hrkanju:
hrkelj tuberkuloznega človeka
hŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla:
hrknil je in pljunil
/
hrkniti kri
●
ekspr.
v jezi mu je nekaj hrknila
rekla
hŕliti
-im
nedov.
(
ŕ
)
nar. severovzhodno
smrčati
:
glasno hrliti
//
spati
:
vsi so že trdno hrlili, le on je bedel
hròm
hrôma -o
prid.
(
ȍ ó
)
ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi:
hrom človek
;
star je in hrom
;
delno hrom
;
hrom na obe nogi
;
že dve leti leži hrom
/
hroma noga, roka
;
ima hromo desno stran telesa
/
ekspr.
bil je ves hrom od strahu
;
pren.
hrom na duhu
hromák
-a
m
(
á
)
star.
hrom človek:
hromaki in slepci
hrômec
-mca
m
(
ō
)
ekspr.
hrom človek:
ob poti so stali hromci z berglami
hromênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hrometi:
hromenje nog
hrométi
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
postajati hrom:
bolezen se je razvijala in vedno bolj je hromel
/
roka mu hromi
;
vlekel je noge za seboj, kakor da mu hromijo
;
pren.,
knjiž.
misli so mu hromele
hromílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki hromi:
hromilni strupi
hromílo
-a
s
(
í
)
med.
snov, ki povzroča hromenje:
odkrili so, da je v tem rastlinskem soku hromilo
hromítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od hromiti ali hrometi:
povzročiti hromitev
/
hromitev volje
hromíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati kaj hromo:
čutil je, kako mu strup hromi ude
2.
povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela:
stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem
/
brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo
;
pren.
ta dejstva hromijo voljo do dela
//
ekspr.
zelo ovirati, oteževati:
promet je hromila tudi močna burja
hromèč
-éča -e:
hromeča groza
hromonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
hrom
:
hromonog starec
hrômost
tudi
hromóst -i
ž
(
ó; ọ̑
)
lastnost, stanje hromega:
zaradi hromosti ne more iz hiše
;
delna hromost
;
hromost nog
;
pren.,
knjiž.
duhovna hromost
hromòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
hrumenje
:
kljub hromotu je dobro spal
hromôta
-e
ž
(
ó
)
lastnost, stanje hromega:
težila ga je hromota
;
hromota nog
;
hromota v križu
/
ranjenec je čutil vedno večjo hromoto
;
pren.,
knjiž.
duhovna hromota
hromôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
nekoliko hrom:
star je že in hromoten
;
hromotna ženska
//
nar.
slaboten
,
bolehen
:
zadnje čase je nekam hromoten
hromôtnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, stanje hromotnega:
zaradi hromotnosti je bil odvisen od drugih
hrôpec
-pca
m
(
ō
)
nav. mn.,
med.
grgrajoč, piskajoč glas pri dihanju:
zdravnik je ugotovil hropce v pljučih
/
suhi hropci
ki nastanejo, kadar je v sapnicah vlečljiv izcedek
;
vlažni hropci
ki nastanejo, kadar je v sapnicah tekoč izcedek
hropênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hropeti ali hropsti:
iz sobe je bilo slišati hropenje
/
hropenje razjarjene živali
/
hropenje motorja, vlaka
hropéti
-ím
nedov.
,
tudi
hrôpel
(
ẹ́ í
)
1.
dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi:
bolnica je hropela in lovila sapo
;
brezoseb.
v prsih mu hropi
●
ekspr.
hropela je nerazločne besede
hropeče govorila
2.
ekspr.
dajati hropenju podobne glasove:
lokomotiva hropi
hropé
:
prsi so se mu hrope vzdigovale
hropèč
-éča -e:
ležal je težko hropeč
;
hropeči glasovi
;
prisl.:
hropeče dihati
hropljáj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
hropeč dih:
še nekaj hropljajev in umrl je
hrôpniti
-em
dov.
(
ó ȏ
)
dihniti s hropečim glasom:
hropnil je in umrl
●
ekspr.
ti si me ovadil, je zamolklo hropnil
hropeče rekel
hropòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
zastar.
ropot
:
hropot motorjev
//
hropenje
:
smrtni hropot je prihajal iz njegovih ust
hropotáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
zastar.
ropotati
:
ni mogel spati, ker je motor neprestano hropotal
hrôpsti
hrôpem
nedov.
, hrópel
in
hrôpel hrôpla
(
ó
)
1.
dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi:
bolnik hrope
;
hropla je vedno glasneje
;
težko hropsti
/
hropsti od bolečine, pod bremenom
/
konji so hropli od napora
;
brezoseb.
v prsih mu hrope
●
ekspr.
opeharil me že ne boš, je hropel
hropeče govoril
2.
ekspr.
dajati hropenju podobne glasove:
lokomotiva hrope in sopiha;
prim.
hropeti
hròšč
hrôšča
m
(
ȍ ó
)
1.
žuželka s trdimi sprednjimi krili in grizalom:
hrošči letajo, lezejo
;
pisani hrošči
;
ličinka hrošča
♦
zool.
koloradski hrošč
z rumenimi in črnimi progami na sprednjih krilih, katerega ličinke
uničujejo krompirjevo listje, Leptinotarsa decemlineata
;
rjavi
ali
majski hrošč
rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah
pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris
2.
pog.
tip osebnega avtomobila znamke Volkswagen:
kupil si je hrošča
3.
rač.
napaka v programski kodi računalniškega programa, sistema:
odprava hrošča
;
računalniški hrošč
;
v paketu bodo zbrani popravki za hrošče in morebitne nadgradnje
sistema
/
milenijski hrošč
ki bi se lahko pokazal ob prehodu na 1. januar 2000
hrôščar
-ja
m
(
ȏ
)
kdor zbira hrošče, navadno v študijske namene:
bil je navdušen hroščar in metuljar
hrôšček
-čka
m
(
ō
)
manjšalnica od hrošč:
priletel je zlato rumen hrošček
hrôščev
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na hrošče:
hroščeva krila
/
hroščevo leto
leto, ko se v velikih množinah pojavijo rjavi hrošči
♦
zool.
hroščeva pokrovka
trdo sprednje krilo pri hrošču
hrôščevski
-a -o
(
ó
)
pridevnik od hrošč:
hroščevska krila
hŕpanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od hrpati:
iz hiše se je slišalo hrpanje spečih
/
hrpanje živine
hŕpati
-am
nedov.
(
r̄
)
1.
zastar.
smrčati
:
gospodar je glasno hrpal
2.
zastar.
hrzati
,
prhati
:
konj je hrpal in se vzpenjal
3.
nar.
dajati hropeč glas ob prežvekovanju:
vola sta zadovoljno hrpala
(Prežihov)
hŕr
medm.
(
ȓ
)
posnema glas pri smrčanju:
hrr, hrr(r), je hropel
hŕsk
medm.
(
ȓ
)
posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju:
hrsk, poči veja pod nogo
;
obleka se zatakne, hrsk, in je raztrgana
;
hrsk, hrsk, se je zaslišal glas korakov pod oknom
hŕskanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od hrskati:
hrskanje zmrzle zemlje pod nogami
/
slišalo se je hrskanje kos
hŕskati
-am
nedov.
(
r̄ ȓ
)
dajati ostre, rezke glasove:
zmrzla zemlja je hrskala, čeprav so stopali previdno
/
žaga hrska
/
iskri vranci hrskajo
hŕskniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
dati oster, rezek glas:
suha vejica je hrsknila
hŕst
1
-a
m
(
ȓ
)
knjiž.
hrstanje
:
hrst korakov po pesku
hŕst
2
medm.
(
ȓ
)
posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju:
upogne palico in hrst, se mu zlomi
;
hrst, hrst, se slišijo koraki po pesku
;
hrst, hrst, hrst, hrustajo konji oves
hŕstanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od hrstati:
hrstanje peska pod škornji
hŕstati
-am
nedov.
(
r̄
)
dajati kratke, rezke glasove:
bal se je prestopiti, da suhljad ne bi hrstala
/
pesek hrsta pod škornji
/
konja sta hrstala iz jasli
hrstajoč jedla
hrstajóč
-a -e:
vranec je hrstajoč jedel seno
;
hrstajoč sneg
hrstênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hrsteti:
iz goščave je prihajalo lomljenje in hrstenje
;
hrstenje suhega sena
hrstéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
dajati kratke, rezke glasove:
sneg hrsti in se udira
/
suho seno hrsti pod nogami
;
skorja je bila zapečena, da je kar hrstela pod prsti
hrstèč
-éča -e:
čoln je podrsal po hrstečem pesku
hrstljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo hrstati:
suhe veje hrstljajo
/
zapečen kruh hrstlja pod zobmi
hŕstniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
dati kratek, rezek glas:
v mrazu je hrstnila veja
;
brezoseb.
pretrgal je časopis, da je glasno hrstnilo
hrščáti
-ím
nedov.
(
á í
)
star.
1.
hreščati
:
suhe veje so hrščale in pokale
2.
smrčati
:
glasno hrščati
hŕšiti se
-im se
nedov.
(
ŕ r̄
)
nar. štajersko
bahati se, postavljati se:
nikar se ne hrši
hŕt
-a
m
(
ȓ r̄
)
velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgim, ozkim gobcem:
gojiti hrte
/
angleški hrt
;
ruski hrt
hrtíca
-e
ž
(
í
)
samica hrta:
hrtica ima mlade
hrúlba
-e
ž
(
ȗ
)
hruljenje
:
naveličali so se njegove hrulbe
hrulíti
in
hrúliti -im
nedov.
(
ī ú
)
grobo, glasno oštevati:
pazniki so hrulili jetnike
;
mene ne bo nihče hrulil
/
zakaj zmeraj hruliš na svoje ljudi
hrúljenje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od hruliti:
s hruljenjem pri njej nič ne opraviš
;
hruljenje kaplarjev
;
sit sem tvojega hruljenja
hrúm
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
hrumenje
:
daleč naokrog se sliši hrum slapa
;
hrum valov, viharja
/
ekspr.
nastal je velik hrum in šum
//
hrup
,
hrušč
:
hrum se je polegel, je potihnil
hrúmen
-mna -o
prid.
(
ú ū
)
knjiž.
hrupen
:
hrumno obmorsko pristanišče
/
zaslišali so se streli in hrumni glasovi
hrumênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od hrumeti:
hrumenje je bilo tako, da samega sebe ni slišal
;
hrumenje potihne
;
hrumenje nevihte, valov
/
hrumenje hudournikov
/
poslušal je govornikovo hrumenje
hruméti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove:
množica v dvorani je hrumela
;
v tovarnah hrumijo stroji
/
v gorah je hrumela nevihta
//
ekspr.
hrumeč se hitro premikati:
gledal je tanke, ki so hrumeli po dolini
/
hudournik hrumi v soteski
;
pren.
Turki so hrumeli po deželi
2.
ekspr.
razvneto, ogorčeno govoriti:
velikokrat se spozabi in začne hrumeti
;
na vsakem zborovanju je hrumel proti reformam
/
zmeraj hrumi na svoje ljudi
kriči, vpije
hrumé
zastar.
:
voz je hrume oddrdral po kamniti poti
hrumèč
-éča -e:
vlak je hrumeč zapeljal na postajo
;
hrumeč plaz, slap
;
hrumeča množica
hrumòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
hrumenje
:
tišina se je spremenila v peklenski hrumot
/
hrumot tankov, vlaka
hrúp
-a
m
(
ȗ
)
1.
močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega
izvora:
bil je tak hrup, da še samega sebe nisi slišal
;
iz gostilne se je razlegal hrup
;
delati hrup
;
oglušujoč,
ekspr.
peklenski hrup
;
hrup motorjev
;
hrup na cesti
;
v tovarni je veliko hrupa
/
praznovali so s hrupom
glasno, hrupno
/
ekspr.
ženske so zagnale strašanski hrup
so začele kričati
;
pren.,
ekspr.
v samostanu ga ni motil posvetni hrup
2.
ekspr.
živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje:
skušajte to urediti brez hrupa
;
njegove pesmi so povzročile veliko hrupa
●
ekspr.
bojni hrup
boj, vojna
;
ekspr.
bilo je mnogo hrupa za (prazen) nič
mnogo nepotrebnega razburjanja
hrúpen
-pna -o
prid.
, hrúpnejši
(
ū
)
1.
poln hrupa:
hrupen sejemski vrvež
;
hrupna veselica, zabava
;
hrupno mesto
;
hrupno zborovanje
/
iz sobe se je zaslišal hrupen smeh
;
pren.
hrupno velemestno življenje
//
ki povzroča hrup:
hrupen orkester
;
hrupni tiskarski stroji
/
hrupni otroci
2.
ki mnogo, zelo glasno govori:
hrupen človek
;
z vsakim popitim kozarcem je bil bolj hrupen
/
hrupna družba
hrúpno
prisl.
:
hrupno govoriti
;
vrata so se hrupno odprla
;
hrupno ga je pozdravil, se je smejal
/
v povedni rabi
na trgu je bilo veselo in hrupno
hrupéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove;
hrumeti
:
ljudje in stroji hrupijo v mestu
/
vihar hrupi
//
ekspr.
hrumeč se hitro premikati:
avto hrupi navkreber
●
knjiž.,
ekspr.
samo on je kriv naše nesreče, je hrupel
razvneto, ogorčeno govoril
hrupèč
-éča -e:
hrupeč in tuleč so se oddaljevali
;
hrupeča množica
hrúpnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
hrupen človek:
bil je veseljak in hrupnež
hrúpnost
-i
ž
(
ū
)
lastnost, značilnost hrupnega:
navadil se je južnjaške hrupnosti
;
hrupnost zabav
/
s svojo hrupnostjo je bil pravo nasprotje bratu
hrúpoma
prisl.
(
ȗ
)
knjiž.
s hrupom, hrupno:
hrupoma odpreti okno, planiti v sobo
hrupòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
hrup
,
trušč
:
povzročiti hrupot
hrúst
1
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
velik, zelo močen človek:
ta hrust je z lahkoto potegnil voz iz blata
;
ima tri sinove, same hruste
hrúst
2
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
star.
velik, zelo močen:
imel je hrustega hlapca
hrustánčast
-a -o
prid.
(
á
)
ki je iz hrustanca:
hrustančasti obročki sapnika
;
sprva hrustančasto ogrodje pozneje otrdi
/
hrustančasto vezivo
hrustánčen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na hrustanec:
hrustančne celice
;
hrustančno tkivo
/
hrustančni sklep
;
hrustančno ogrodje
hrustančevína
-e
ž
(
í
)
anat.
prožna snov med hrustančnimi celicami:
hrustančevina in kostnina
hrustánčevje
-a
s
(
á
)
um.
okras v podobarstvu 17. stoletja v obliki narezanega hrustanca:
izrezljano hrustančevje zlatih oltarjev
hrustánčnat
-a -o
prid.
(
ā
)
1.
ki vsebuje mnogo hrustanca:
hrustančnate klobase
;
hrustančnato meso
2.
hrustančast
:
hrustančnati obročki sapnika
hrustánčnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
morske ribe, ki imajo ogrodje iz hrustanca, Chondrichthyes:
hrustančnice in kostnice
hrustánec
-nca
m
(
á
)
trdno, prožno oporno tkivo v človeškem ali živalskem organizmu:
poškodba, zlom hrustanca
;
spreminjanje hrustanca v kost
/
od pečenke so mu pustili le kite in hrustanec
//
anat.
samostojen del iz tega tkiva v človeškem ali živalskem organizmu:
ogrodje grla je iz več hrustancev
;
obročasti, ščitasti hrustanec
/
nosni, rebrni, sklepni hrustanec
hrústanje
tudi
hrustánje -a
s
(
ú; ȃ
)
glagolnik od hrustati:
od mize se je slišalo hrustanje in cmokanje
;
hrustanje bonbonov
/
prisluškoval je rezgetanju konj in hrustanju snega
hrústast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ekspr.
velik, zelo močen:
veslači so bili sami hrustasti fantje
hrústati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
drobiti z zobmi kaj trdega ali krhkega, tako da se slišijo kratki,
odsekani glasovi:
hrustati kekse, lešnike
;
pes hrusta kosti
;
konji hrustajo oves, seno
//
ekspr.
jesti (kaj tršega):
hrustal je pečeno piško, da ga je bilo veselje gledati
;
hrustati pogačo
2.
dajati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega
z zobmi:
žemlja je sveža, da hrusta
/
zapečena skorja hrusta med zobmi
3.
dajati hrustanju podobne glasove:
led na lužicah je hrustal, ko je stopal po njem
/
zmrzli sneg hrusta pod kopiti
;
brezoseb.
pod nogami je hrustalo
hrustajóč
-a -e:
hrustajoč glas
;
hrustajoča skorja svežega kruha
hrustàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki daje pri drobljenju z zobmi kratke, odsekane glasove:
hrustava skorja svežega kruha
hrustávo
prisl.
:
hrustavo zapečene žemlje
hrustávec
-vca
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
gastr.
jed v obliki debelejših paniranih in ocvrtih svaljkov:
gnjatni, krompirjevi, zelenjavni hrustavci
hrustávka
-e
ž
(
ȃ
)
pozna debela češnja s trdim mesom:
obirati, vlagati hrustavke
/
za hišo ima hrustavke in drobnice
;
češnja hrustavka
hrústiti se
-im se
nedov.
(
ú ȗ
)
star.
hvaliti se, bahati se:
zmeraj se hrusti s svojo močjo
/
kaj se ustiš in hrustiš
hrustljàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
star.
hrustljav
:
hrustljat kruh
hrustljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo hrustati:
konji hrustljajo oves
;
miš hrustlja pšenico
/
rumena skorjica prijetno hrustlja
/
pod coklami je hrustljal led
hrustljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki daje pri drobljenju z zobmi kratke, malo slišne, odsekane glasove:
hrustljave žemlje
/
sneg je bil hrustljav in trd
hrustljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
hrustljav
:
hrustljiv kruh
hrústniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
dati kratek, odsekan glas pri drobljenju česa trdega ali krhkega z
zobmi:
pri vsakem grižljaju je presta hrustnila
;
jabolko hrustne
2.
dati hrustanju podoben glas:
oreh je hrustnil pod čevljem
;
brezoseb.
stisnil ga je, da je kar hrustnilo
●
ekspr.
odlomil si je kos hlebca in hrustnil vanj
ugriznil
hrúšč
-a
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega
izvora:
hrušč narašča
;
delati hrušč
;
drevo se je z velikim hruščem podrlo
;
peklenski, strahovit hrušč
/
orkester je zagnal svoj hrušč in trušč
●
ekspr.
zaradi dogodka so zagnali velik hrušč in trušč
zelo so se razburili
hruščánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hruščati:
hruščanje viharja
hruščáti
-ím
nedov.
(
á í
)
ekspr.
dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove:
nevihta hrušči
/
ranjeni medved je hruščal po gozdu
hrúšev
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na hruško:
hrušev les
;
hruševo drevje
/
hruševi krhlji
/
hrušev sok
;
hruševa voda
♦
agr.
hrušev ožig
bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih
grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo
;
hrušev škrlup
škrlup, ki se kaže na listih kot črno zelenkaste pege, na sadovih
pa kot temne kraste
;
hruševa pršica
pršica, ki povzroča zelenkasto rumene nabrekline, zlasti na listih
hruševih sadik
hrúševec
-vca
m
(
ú
)
mošt ali žganje iz hrušk:
kuhati hruševec
;
sod hruševca
hruševína
in
hrúševina -e
ž
(
í; ú
)
hrušev les:
miza iz hruševine
hrúševje
-a
s
(
ú
)
hruševo drevje:
sneg je polomil mlado hruševje
hrúševka
-e
ž
(
ú
)
voda, v kateri so se kuhale (suhe) hruške:
piti hruševko
;
hruševka iz tepk
♦
bot.
užitna lističasta rdeče rjava goba z belim mlečkom; mlečna
pečenica
hrúšica
-e
ž
(
ȗ
)
hruškica
:
otresti hrušico
;
drobna hrušica
♦
bot.
šmarna hrušica
grm z rumenkasto belimi cveti, ki raste na prisojnih apnenčastih
tleh, Amelanchier ovalis
;
vrtn.
hrušica
rastlina z modrimi cveti v pokončnih grozdih, Muscari
hrúška
-e
ž
(
ȗ
)
1.
sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike:
hruške so zrele
;
hruške padajo z drevesa
;
na vrtu rastejo hruške in jablane
;
obirati hruške
;
pojesti, utrgati hruško
;
posekati staro hruško
;
sočna hruška
;
suhe hruške
/
divja hruška
drobnica
;
hruška moštarica
2.
kar je po obliki podobno temu sadu:
gumijasta hruška za izpihavanje
/
hruška toplomera
/
voj. žarg.
vojaka sta se dobro oborožila tudi s hruškami
z ročnimi bombami
/
ekspr.
električna hruška
žarnica
/
nar.
medvedove hruške
plod gloga
3.
mn.,
nar. koroško
krompir
:
kopati hruške
●
pog.,
ekspr.
vem, po čem so hruške
vem, kakšna je stvar v resnici
;
pog.,
ekspr.
tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel
saj nisem tako neizkušen, naiven
;
star.
otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel
zelo veliko
;
pog.
zna več kot hruške peč(i)
ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
♦
zgod.
davilna hruška
srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu
ovira dihanje
hrúškast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
podoben hruški:
hruškast plod
;
hruškasta glava
;
hruškasta žarnica
/
steklenica hruškaste oblike
/
hruškasto stikalo
♦
zool.
hruškasta rebrača
morska žival s prozornim, zdrizastim telesom in dvema lovkama,
Hormiphora plumosa
hrúškica
-e
ž
(
ȗ
)
manjšalnica od hruška:
drobna hruškica
hrúškov
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na hruško:
hruškov les
;
hruškovo drevo
/
hruškova palica
/
hruškova voda
/
hruškov liker
hrúškovec
-vca
m
(
ú
)
mošt ali žganje iz hrušk:
pili so hruškovec
;
postregli so z domačim hruškovcem
;
kozarec sladkega hruškovca
hrúškovica
-e
ž
(
ú
)
star.
hruševka
,
hruškovka
:
piti hruškovico
hruškovína
in
hrúškovina -e
ž
(
í; ú
)
hruškov les:
omara iz hruškovine
hrúškovka
-e
ž
(
ú
)
voda, v kateri so se kuhale (suhe) hruške:
piti hruškovko
hrúškovnica
-e
ž
(
ú
)
nar.
hruševec
,
hruškovec
:
Pri teh hišah so ljudje potnikom, kakršni smo bili mi, postregli z
jabolčnico ali s hruškovnico
(M. Kranjec)
hrúti
hrújem
nedov.
(
ú
)
nastopati, pojavljati se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo:
burja, veter, voda hruje
;
vihar hruje nad morjem
/
bitka hruje
;
ekspr.
sovražne čete so večkrat hrule po tej deželi
;
pren.
kri viharno hruje v njem
;
burne misli mu hrujejo po glavi
//
ekspr.
kričati, vpiti na koga:
oče hruje na sina
hrváščina
-e
ž
(
ȃ
)
hrvaški jezik:
razvoj, značilnosti hrvaščine
hrváški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Hrvate ali Hrvaško:
hrvaški jezik
;
hrvaški narod
;
hrvaška narečja
hrváško
prisl.
:
govoriti (po) hrvaško
hrváškosŕbski
-a -o
prid.
(
ȃ-ȓ
)
nanašajoč se na Hrvate in Srbe:
hrvaškosrbski jezik
hrváštvo
-a
s
(
ȃ
)
lastnosti, značilnosti Hrvatov:
sorodnosti med srbstvom in hrvaštvom
/
to je prizadelo njegovo hrvaštvo
hrvaško narodno zavest
hrvàt
-áta
m
(
ȁ á
)
pog.
kar je po izvoru s Hrvaškega:
v gostilnah točijo hrvata, ki so ga pripeljali čez Gorjance
/
fižol bo obrodil, zlasti hrvat lepo kaže
hrvátar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
nekdaj
sezonski, zlasti gozdni delavec, ki hodi na delo na Hrvaško:
za praznike prihajajo hrvatarji domov
2.
pog.
kar je po izvoru s Hrvaškega:
na sejmu je kupil lepega pujska hrvatarja
hrvátiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti hrvaškega jezika:
dolgo je živel na Hrvaškem, zato precej hrvati
//
ekspr.
govoriti hrvaško:
kaj boš hrvatil, po domače povej
2.
prevajati v hrvaški jezik:
hrvatízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element hrvaščine v kakem drugem jeziku:
v knjigi je veliko hrvatizmov
hrvátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
hrvaški
:
hrvatska noša
;
hrvatsko narodno gibanje
●
šalj.
že sedem hrvatskih let te nisem videl
zelo dolgo
hrvátskosŕbski
-a -o
prid.
(
ȃ-ȓ
)
hrvaškosrbski
:
hrvatskosrbski jezik
hrvátstvo
-a
s
(
ȃ
)
hrvaštvo
:
sorodnosti med srbstvom in hrvatstvom
/
to je prizadelo njegovo hrvatstvo
hrvaško narodno zavest
hŕzanje
-a
s
(
r̄
)
rezgetanje
:
nestrpno hrzanje žrebcev
hŕzati
-am
tudi
hŕžem
nedov.
(
r̄
)
oglašati se z visokimi, tresočimi se glasovi;
rezgetati
:
konji hrzajo in nestrpno kopljejo s kopiti
hrzajóč
-a -e:
konji hrzajoč oddirjajo
;
pognal je hrzajočo kobilo
hŕzniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi;
zarezgetati
:
spočiti konji so hrznili in stekli po cesti
hrženíca
-e
ž
(
í
)
zool.
večja zeleno rjava žaba, ki živi le v jezerih in rekah, Rana
ridibunda:
hržíca
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
zool.
mušice, katerih ličinke povzročajo na rastlinah bolezenske izrastke,
Cecidomyidae:
htéti
hčèm
nedov.
, hté
tudi
hčêjo
(
ẹ́ ȅ
)
zastar.
hoteti
:
oče mu ni htel izročiti posestva
/
kaj ti pa hčem
HTML
in
html --
in
HTML
in
html -ja
[
hətəmələ̀
]
m
(
ə̏
)
rač.,
krat.
računalniški jezik za izdelavo, oblikovanje dokumentov, zlasti
spletnih strani:
novice je mogoče gledati kot dokumente HTML
;
priročnik za kodirni jezik HTML
;
stran HTML
;
znanja s področja HTML-ja
htónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
v zvezi
htonsko božanstvo
, v grški mitologiji
božanstvo, ki živi v podzemlju:
olimpijska in htonska božanstva
hú
medm.
(
ȗ
)
1.
izraža občutek groze, zoprnosti:
tam so volkovi, hu
;
hu, kri
2.
posnema glas sove, tuljenje, hud jok:
hu, hu, se oglaša sova
;
hu, ustrelili so ga
3.
posnema glas pri hukanju:
hu, hu, je hukal v premrle prste
húba
-e
ž
(
ú
)
1.
v fevdalizmu
posestvo, ki obsega približno 15–20 ha:
najemniki na grofovskih hubah
;
razdelitev zemljišča na hube
♦
zgod.
kraljevska huba
fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega
približno 50 ha
2.
nar. severozahodno,
nekdaj
posestvo
,
kmetija
:
imeti, prodati hubo
;
živeti na hubi
húbar
-ja
m
(
ȗ
)
nekdaj
1.
kdor ima hubo:
hubarji so pasli živino na skupnih pašnikih
2.
najemni delavec na gozdnem posestvu:
socialno vprašanje hubarjev in viničarjev
hubêrtus
-a
m
(
ȇ
)
1.
tekst.
nepremočljiva volnena tkanina, tkana v platneni vezavi:
lovski površnik iz hubertusa
2.
lahek plašč iz te tkanine:
nosil je star, oguljen hubertus
;
v prid. rabi:
hubertus plašč
;
hubertus tkanina
hučáti
-ím
nedov.
(
á í
)
star.
močno pihati:
veter huči
húd
-a -o
in
-ó
prid.
, hújši
(
ȗ ú
)
1.
pretirano strog:
bil je hud oče
;
hudi starši
/
služi pri hudem gospodarju
/
imel je zelo hudo ženo
2.
v povedni rabi
ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega:
si še hud name
;
huda je, ker nič ne pišeš
;
hud kot sršen, ko osa
/
ekspr.
hud je na ves svet
/
domači so bili hudi na otroka
3.
ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja:
zaslišal se je njegov hudi glas
;
okrog sebe je videl same hude obraze
/
uporabljal je hude izraze
4.
ki napada človeka:
pri sosedovih imajo hudega psa
;
medved je zelo huda zver
/
pes je bil tisti večer nenavadno hud
5.
navadno v primerniku ali v presežniku
ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti:
sin je hujši kot oče
;
hujša je od samega vraga
;
najhujši so bili prav oni
/
obšla ga je huda misel, želja
/
hudo dejanje
6.
ki prinaša trpljenje, težave:
hudi časi so bili takrat
;
huda novica, vest
;
imeli smo hudo pot
/
hude sanje
;
obhajale so ga hude slutnje
/
ta človek ni za hudo delo
težaško, težko
/
huda ura
neurje
7.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
hud mraz, potres
;
huda lakota
;
živi v hudi revščini, stiski
;
huda suša
/
huda bolečina, nesreča
;
hude motnje
/
zgodila se je huda krivica, napaka
;
huda žalitev
/
posilil ga je hud kašelj
/
hud bolnik
/
hud breg, klanec
zelo strm
/
hud strup
/
huda paprika
paprika, ki ima zelo pekoč okus
//
nav. ekspr.
zelo vnet, navdušen:
hud lovec
;
hud pravdar
/
bil je hud pijanec
●
star.
storiti hud konec
umreti nasilne smrti
;
očetova smrt je bila zanj hud udarec
ga je zelo prizadela
;
hud je na denar
izkoristi vsako priložnost za zaslužek
;
krivica dela hudo kri
razburja, draži, jezi
;
ekspr.
prav za hudo silo bi že bilo
čeprav je malo, bo moralo zadostovati
♦
čeb.
huda gniloba
hudó
1.
prislov od hud:
blago se je hudo podražilo
;
včeraj nas je hudo zeblo
;
hudo bolan, jezen
/
hudo se drži, gleda
neprijazno, namrščeno
2.
v povedni rabi
izraža neprijetnost, težavnost česa:
hudo je, če nikogar nimaš
;
najhujše pri vsem je, da ni zdrav
;
hudo ga je gledati, kako trpi
/
pri nas je sedaj zelo hudo
3.
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža duševno bolečino, žalost:
materi je hudo zaradi sina
;
ekspr.
ob slovesu ji je bilo na smrt hudo
;
hudo mu je pri srcu
/
hudo mu je po domu
;
hudo mu je, da ga je užalil
/
hudo ji je za izgubljeno ogrlico
●
hudo je za denar
težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj)
;
s starim človekom je hudo
težko je z njim sodelovati, sporazumevati se
;
pog.
hudo ga je imelo, da bi ga udaril
komaj se je premagoval
;
oprosti, nisem mislil tako hudo
nisem te hotel (u)žaliti
húdi
-a -o
sam.
:
ekspr.
shujšal sem, huda je bila
bilo je hudo, težko
;
pog.
huda je za delo
težko ga je dobiti
;
ekspr.
huda mu prede
težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju
;
gospodarica mu je povedala precej hudih
zelo ga je oštela
;
s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti
s silo, pritiskom
;
hudo in dobro
;
ekspr.
umreti od samega hudega
od velikega trpljenja, pomanjkanja
;
ima dosti hudega nad seboj
storil je veliko slabega
;
prizadel ti je mnogo hudega
;
vsega hudega vajen
;
sporeči se do hudega
zelo, hudo
;
ne jemlji tega za hudo
ne zameri
;
sprijaznil se je s hudim
hudíč
-a
m
(
í
)
1.
rel.
duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo:
hudič ga zapeljuje
;
angeli in hudiči
;
imeti zveze s hudičem
;
črn, grd, hudoben kot hudič
/
prodati, zapisati se hudiču
;
izganjati hudiča
/
slika prikazuje Miklavža s hudičema
/
kot vzklik:
hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču!
//
ekspr.,
s prilastkom
težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu:
prišel je v oblast kvartopirskega hudiča
/
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
hudič zavisti in sovraštva
2.
ekspr.
zloben, hudoben človek:
boj se ga, ta hudič je zmožen vsega
/
kot psovka
boš, hudič, tiho
/
ta človek je pravi hudič
//
pog.,
z oslabljenim pomenom
izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno
prilastek:
zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter
;
vsak hudič bi me že rad učil
;
pa dopovej hudiču babjemu, če moreš
/
pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca
;
kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel
;
da ga ni (tega) hudiča sram
/
pripovedovala ji je vsega hudiča
vse mogoče stvari
3.
pog.,
ekspr.,
navadno s prilastkom
hrup
,
nemir
:
ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki
/
ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča
/
sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča
/
ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol
veliko vznemirjenje, zanimanje
4.
pog.,
ekspr.
neprijetnosti
,
težave
:
hudič bo, če bodo izvedeli
;
otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča
;
kadar se ga napije, je z njim hudič
/
hoditi ne morem in to je tisti hudič
5.
pog.,
ekspr.,
v povedni rabi
izraža
a)
neprijetnost, težavnost česa:
hudič je stati dve uri na mrazu
;
hudič je, če te nihče ne uboga
b)
nezadovoljstvo nad čim:
hudič je vse skupaj
6.
pog.,
ekspr.,
v členkovni rabi
izraža
a)
s predlogom
visoko stopnjo:
do hudiča vse so podrli
;
cesta se od hudiča vleče
;
bilo je od hudiča vroče
;
na hudiče sem truden
b)
močno zanikanje:
»Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«
;
to ni (pol) hudiča vredno
7.
pog.,
ekspr.,
v medmetni rabi
izraža
a)
močno čustveno prizadetost:
»Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«
;
hudič (ga) vedi, kod se potepa
;
kdo, za hudiča, vas je poslal tja?
b)
močno zanikanje ali omalovaževanje:
hudič, pa taka večerja
c)
podkrepitev trditve:
ni hudič, da tega ne bi spravil v red
;
tristo hudičev, da je res!
č)
jezo, nejevoljo nad kom:
hudič naj ga vzame, pobere
;
da bi ga hudič
●
pog.,
ekspr.
tu ima hudič svoje kremplje vmes
stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta
;
pog.,
ekspr.
tam je cel hudič
godijo se neprijetne, težke reči
;
pog.,
ekspr.
to je vse en hudič
vseeno je
;
pog.,
ekspr.
kaj pa je to za en hudič
kaj, kdo je to
;
pog.,
ekspr.
sam hudič ga je prinesel
prišel je v nepravem času
;
pog.,
ekspr.
vse bo hudič vzel
vse bo propadlo
;
nizko
če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel
bo umrl
;
ekspr.
ni se bal ne biriča ne hudiča
nikogar se ni bal; vse si je upal
;
pog.,
ekspr.
ima hudiča v sebi
doseže tudi kaj na videz nemogočega; zelo je hudoben
;
bibl.
izganjati hudiča z belcebubom
preganjati manjše zlo z večjim
;
pog.,
ekspr.
pojedel bi hudiča in pol
zelo veliko
;
pog.,
ekspr.
ti bo že pokazal hudiča
povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti,
ubogljivosti
;
pog.,
ekspr.
od hudiča je to izpeljal
velikopotezno, predrzno, uspešno
;
pog.,
ekspr.
vse je šlo k hudiču
je propadlo
;
pog.,
ekspr.
poslati koga k hudiču
zelo grobo ga zavrniti
;
pog.,
ekspr.
tega si za hudiča ni dal dopovedati
nikakor
;
pog.,
ekspr.
ta človek je od hudiča, s hudičem
doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudoben
;
pog.,
ekspr.
pravi hudič, če boš zraven ali ne
vseeno je
;
pog.
pihalo je ko sto hudičev
zelo močno
;
preg.
kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo
;
preg.
v sili še hudič muhe žre
v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
hudíča
pog.,
ekspr.
:
hudiča, bo mir ali ne
hudičaríja
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
1.
slabš.
navlaka
,
krama
:
na podstrešju si našel vsakršno hudičarijo
/
kupila je zavese, pregrinjala in drugo hudičarijo
2.
ekspr.
hudobno ali nagajivo dejanje:
kdo je naredil to hudičarijo
;
uganjati hudičarije
/
naučil se je politike in vseh mogočih hudičarij
hudíčati
-am
nedov.
(
í ī
)
ekspr.
preklinjati z besedo hudič:
hudičati in bentiti
;
gromozansko, na vso moč hudičati
/
hudičal se je nad vsem
hudíček
-čka
m
(
ī
)
manjšalnica od hudič:
hudiči in hudički
;
ima črne oči kakor hudiček
//
ekspr.
poreden, neugnan otrok:
sosedov hudiček mu spet nagaja
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
mlada, živahna ženska:
bila je zelo nagajiv hudiček
hudičéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
slabš.
zlobna, hudobna ženska:
si jo videl, hudičelo
2.
nar.
alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti;
dlakavi sleč
:
Hudičel je bilo vse polno, pa ni bilo cvetja na njih
(I. Tavčar)
hudíčev
-a -o
prid.
(
í
)
1.
nanašajoč se na hudiča:
prikazen v hudičevi podobi
/
ekspr.:
ta igra je prava hudičeva iznajdba
;
nesreča je hudičevo delo
/
star.:
hudičev kamen
kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa;
lapis
;
hudičevo olje
žveplena kislina
/
kot psovka:
boš tiho, mulec hudičev
;
poberi se, seme hudičevo
/
ta človek je hudičev
/
njegovi hudičevi naklepi se niso uresničili
2.
ekspr.
ki izraža negativen odnos do osebe, stvari:
ta hudičev birt me je že spet osleparil
;
rad bi že prišel iz te hudičeve luknje v spodobno stanovanje
/
teh njegovih hudičevih navad ni mogla več prenašati
3.
ekspr.
ki prinaša veliko trpljenje, velike težave:
prestal je hudičeve čase
;
to delo je zares hudičevo
;
vojna je postajala vse bolj hudičeva
/
cesta je vsa hudičeva
v zelo slabem stanju
;
že ves mesec imamo hudičevo vreme
slabo, neugodno
4.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo:
hudičeva lakota
;
hudičeva vročina, zima
;
njegovo trpljenje je bilo hudičevo
/
ne pij preveč, to vino je hudičevo
zelo močno
5.
ekspr.,
v povedni rabi
ki se mu posreči izpeljati tudi kaj na videz nerešljivega:
bolj hudičev je od hudiča samega
;
ta baba je vsa hudičeva, vse doseže
/
pog.
za denar prislužiti je ves hudičev
zelo sposoben, uspešen
●
ekspr.
to ti je pravo hudičevo seme
človek z veliko slabimi lastnostmi
hudíčevo
prisl.
:
hudičevo se moti, kdor tako misli
;
hudičevo je zaslužil
;
hudičevo lep, močen
hudičevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hudičevati:
noče se odvaditi tega prostaškega hudičevanja
hudičeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
hudičati
:
hudičevati in kričati
;
hudičeval je, da se je vse bliskalo
hudíčevec
-vca
m
(
í
)
star.
zloben, hudoben človek;
hudič
:
hudičevec jo je premamil in ogoljufal
hudíčevka
-e
ž
(
í
)
1.
rel.
duhovno bitje ženskega spola, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja
zlo:
hudiči in hudičevke
/
prikazovala se mu je celo kot hudičevka
//
star.
čarovnica
:
hudičevke se zbirajo na Kleku
2.
ekspr.
zlobna, hudobna ženska:
hudičevka uživa nad njeno nesrečo
/
ta ženska je prava hudičevka
hudíčevski
-a -o
prid.
(
í
)
1.
hudičev
:
bila je vsa hudičevska
/
ta hudičevski spor se vleče že deset let
/
kvartanje je hudičevska strast
/
zunaj je hudičevska zima
/
kot psovka
pusti me, hudič hudičevski
2.
ekspr.
tak kot pri hudiču:
hudičevski nasmeh
/
gleda ga s hudičevskimi očmi
hudíčevstvo
-a
s
(
í
)
ekspr.
narava, lastnosti hudiča:
ta ima nekaj hudičevstva v sebi
//
zelo slabo, hudobno dejanje:
pri njem se zdi verjetno vse, tudi največje hudičevstvo
;
bogoskrunstva in hudičevstva
hudíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
hudičati
:
kar naprej se duša in hudiči
hudík
-a
m
(
í
)
evfem.
hudič
:
hudik ga skuša
/
hudik, da je res
/
kateri hudik si je le upal to narediti
/
namesto nageljna je zrastel pritlikavi hudik
/
meso ima, pa hudika brez zob ne more jesti
/
»Saj vendar ve.« »Hudika ve!«
/
vedel je, da je od hudika mojster
hudíka
-e
ž
(
í
)
nar.
grm z belimi ali rdečkastimi cveti v ploščatih kobulih;
dobrovita
:
grmiči hudike
hudíkov
-a -o
prid.
(
í
)
evfem.
hudičev
:
hudikovo zapeljevanje
/
zapletel se je v neko hudikovo afero
/
davi je ležala prav hudikova slana
hudíkovo
prisl.
:
imel je hudikovo dosti dela
hudíman
1
-a
m
(
í
)
evfem.
hudič
:
hudiman ga je dobil v oblast
;
bogat ko sam hudiman
/
hudiman! ni hudiman! ti hudiman ti!
/
hotel je poučiti tega hudimana, pa se ni dal
/
uganjati hudimana
/
od hudimana rad jo ima
/
to ti jemlje denar, da je hudiman
hudímana
pog.,
ekspr.
:
hudimana veliko število
hudíman
2
-a -o
prid.
(
í
)
evfem.
hudičev
:
hudimane babe
/
za vse življenje si bo zapomnil te hudimane kraje
/
ti hudimana reč
hudímano
prisl.
:
hudimano dolg
;
bilo je hudimano težko
hudímanov
-a -o
prid.
(
í
)
evfem.
hudičev
:
hudimanove zvijače
/
ti hudimanovi smrkavci mu ne dajo miru
/
imel je hudimanovo srečo
hudímanovo
prisl.
:
hudimanovo sleparski
;
hudimanovo trdo delo
hudímanski
-a -o
prid.
(
í
)
evfem.
hudičev
:
hudimanski sitnež
/
vsega so krive te hudimanske stranke
/
imel je hudimansko smolo
hudímansko
prisl.
:
to bi se mu hudimansko prileglo
;
hudimansko rad bi prišel tja
hudímar
-ja
m
(
í
)
evfem.
hudič
:
hudimar je napravil grozovito burjo
/
hudimar, kaj sem mu le storil
;
o ti hudimar ti
/
skregal se je z nekim hudimarjem
hudína
-e
ž
(
í
)
star.
težava
,
nadloga
:
od samih hudin se mu je zbledlo
/
tare ga hudina starosti
/
krivoverce so dolžili za vso hudino na svetu
●
zastar.
stradala je in hudino preganjala
slabo se ji je godilo, trpela je
//
slaba, negativna lastnost:
kmalu je spoznal vse hudine njegovega značaja
hudír
-ja
m
(
í
)
evfem.
hudič
:
hudir ga je zmamil
;
drvel je, kakor da ga žene sam hudir
/
hudir! ni hudir! kje, za hudirja, tiči
/
vsi smo vedeli, da temu hudirju skopemu ni treba denarja
/
bogve kakšnega hudirja imajo zdaj med seboj
/
»Ali je znal?« »Hudirja je znal!«
●
pog.
saj je vse en hudir
vseeno je
;
pog.,
ekspr.
pojedel bi hudirja in pol
zelo veliko
;
pog.,
ekspr.
ta človek je od hudirja, s hudirjem
doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudoben
hudírjev
-a -o
prid.
(
í
)
evfem.
hudičev
:
ujel se je v hudirjeve zanke
/
tega se boj, to je hudirjev človek
/
ti hudirjevi golobi delajo samo škodo
/
prestal je hudirjeve težave
hudírjevo
prisl.
:
hudirjevo ga je polomil
;
hudirjevo veliko je plačal
hudíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
zastar.
jeziti
1
:
njegovo zabavljanje ga ni nič hudilo
;
ljudje so se na tatico zelo hudili
hudník
-a
m
(
í
)
evfem.,
navadno vzklik
hudič
:
hudnik! ti hudnik ti
;
hudnik vedi, kako je to
hudo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na hud:
hudodelec, hudoletnica, hudournik, hudovoljen
hudôba
-e
ž
(
ó
)
1.
star.
hudobija
,
hudobnost
:
lagati iz hudobe
/
v svoji hudobi se ni zmenil za nikogar
2.
ekspr.
hudoben človek:
najraje bi to hudobo pošteno pretepel
/
kaj moreš za to, če je fant taka hudoba
/
kot psovka:
ti hudoba ti
;
kako moreš, hudoba, kaj takega reči
3.
evfem.,
star.
hudič
:
hudoba jo je zapeljevala
/
ekspr.
peklenska hudoba
hudôbar
-ja
m
(
ȏ
)
evfem.
hudič
:
grozila je s hudobarjem in peklom
;
črni hudobar
hudôbec
-bca
m
(
ó
)
evfem.
hudič
:
to misel mu je vdihnil hudobec
;
zli duhovi in hudobci
/
zapisati se hudobcu
/
ekspr.
črn hudobec
/
ta človek je brezsrčen hudobec
hudôben
-bna -o
prid.
, hudôbnejši
(
ó ō
)
ki drugim želi in povzroča slabo, hudo:
hudoben človek
;
ekspr.
peklensko hudoben
;
hudobna je kot kača
/
hudoben otrok
/
da more biti tako hudoben
/
hudobno dejanje
//
ki izraža, kaže to željo:
hudobne oči
;
ošinil ga je s hudobnim pogledom
;
hudoben smeh
/
v duši mu je dozorel hudoben naklep
;
hudoben namen
♦
rel.
hudobni duh
hudič
hudôbno
prisl.
:
hudobno gledati, muzati se
;
sam.:
dobri in hudobni
hudobíja
-e
ž
(
ȋ
)
lastnost hudobnega človeka:
storiti, žaliti iz hudobije
;
hudobija ljudi
/
polastila se ga je hudobija
//
zlobno, hudobno dejanje:
napraviti, storiti hudobijo
;
zmožen je velike hudobije
●
ekspr.
sama hudobija ga je
je zelo hudoben
hudobiján
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
hudobnež
:
hudobijan ga je grdo gledal
/
kot psovka
ti hudobijan ti
;
molči, hudobijan
hudobíka
-e
ž
(
í
)
nar.
grm z belimi ali rdečkastimi cveti v ploščatih kobulih;
dobrovita
:
šibje hudobike
hudobíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
star.
hudoben
:
Strašni konec hudobivnega grajskega priganjača ga je vendarle
pretresel
(I. Zorec)
hudôbnež
-a
m
(
ȏ
)
hudoben človek:
ima ga za hudobneža
;
velik, zakrknjen hudobnež
;
pravičniki in hudobneži
hudôbnica
-e
ž
(
ȏ
)
hudobna ženska:
hudobnica mu ne da miru
;
hudobnica jo je pognala z doma
hudôbnik
-a
m
(
ȏ
)
star.
hudobnež
:
hudobniki so ga hujskali proti staršem
hudôbnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost hudobnega človeka:
vse to je počel iz same hudobnosti
;
dogodek je opisoval z neko hudobnostjo
;
hudobnost in sovraštvo
/
v tem tiči vsa hudobnost tega človeka
/
dovtip brez hudobnosti
//
zlobno, hudobno dejanje;
hudobija
:
odpustil ji je vse njene hudobnosti
hudodélec
-lca
m
(
ẹ̑
)
storilec kaznivega dejanja, zločinec:
prijeti, zaslišati hudodelca
;
umrli je bil žrtev patološkega hudodelca
;
zahrbten, zakrknjen hudodelec
/
šalj.
zasačil je mladega hudodelca, ki je plezal na jablano
♦
pravn.,
nekdaj
album hudodelcev
hudodélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
hudodelski
:
hudodelno nagnjenje
hudodélka
-e
ž
(
ẹ̑
)
storilka kaznivega dejanja, zločinka:
postala je hudodelka
;
prijeti, zapreti hudodelko
hudodélnik
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
storilec kaznivega dejanja, zločinec:
kaznovati, zasledovati hudodelnika
;
na smrt obsojeni hudodelnik
hudodélski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na hudodelce ali hudodelstvo:
hudodelska ženska
/
hudodelska banda, druščina
/
hudodelski načrt, naklep
;
oblast je zatrla hudodelsko dejavnost
/
ekspr.
umorila ga je hudodelska roka
hudodélstvenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
hudodelska dejavnost:
nagel porast hudodelstvenosti
/
proučevanje vzrokov hudodelstvenosti pri mladoletnikih
hudodélstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
kaznivo dejanje, zločin:
storiti hudodelstvo
;
hudodelstvo, storjeno iz pohlepa po denarju
;
hudodelstvo proti državi
/
zaplesti se v hudodelstvo
;
poskus hudodelstva
/
šalj.
spominja se prepisovanja nalog in podobnih hudodelstev
hudogléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki hudo, neprijazno gleda:
hudogled človek
/
hudoglede oči
hudolésov
-a -o
(
ẹ́
)
pridevnik od hudolesovina:
češminovi, leskovi in hudolesovi zobotrebci
hudolésovina
in
hudolesovína -e
ž
(
ẹ́; í
)
nar.
grmičasta rastlina z rdečimi mladikami, belimi cveti in črnimi
plodovi;
rdeči dren
2
:
cvetoč grm hudolesovine
/
ročaj iz hudolesovine
hudolétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
bot.
rastlina z raznobarvnimi cveti v koških, Erigeron:
kanadska hudoletnica
hudomúšen
-šna -o
prid.
(
ū ȗ
)
1.
dobrodušno šaljiv in nagajiv obenem:
hudomušen človek
;
hudomušna ženska
/
hudomušen obraz
;
hudomušne oči
/
hudomušen pogled
;
hudomušna beseda, namera
2.
zastar.
čemeren
,
siten
:
ne bodi vendar tako hudomušen
hudomúšno
prisl.
:
hudomušno se nasmehniti, pomežikniti
hudomúšnež
-a
m
(
ȗ
)
hudomušen človek:
druščina hudomušnežev
/
ta je hudomušnež že po naravi
hudomúšnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
hudomušna ženska:
nekatere hudomušnice so mu začele nagajati
2.
ekspr.
hudomušna misel:
njegovo govorjenje je polno hudomušnic in domislic
hudomúšnik
-a
m
(
ȗ
)
hudomušnež
:
bil je znan kot hudomušnik
hudomúšnost
-i
ž
(
ū
)
lastnost hudomušnega človeka:
njegova hudomušnost jim je začela presedati
/
hudomušnost ga nikoli ne mine
húdost
-i
ž
(
ú
)
knjiž.
značilnost hudega:
hudost bolezni
hudôta
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
kar je hudo:
doživela je veliko hudot
hudoúren
-rna -o
prid.
(
ū ȗ
)
1.
nanašajoč se na hudo uro:
nad vasjo se kopičijo hudourni oblaki
;
hudourno nebo
/
hudouren vihar
/
hudourno znamenje
znamenje, ki napoveduje hudo uro
;
hudourna sveča
v kmečkem okolju
sveča, ki se prižge ob hudi uri
;
pren.,
ekspr.
nanj se je usula hudourna ploha besed
2.
hudourniški
:
preko skal drvi hudouren potok
;
hudourna struga
3.
ekspr.
vihrav
,
divji
:
ne maram več videti tega hudournega človeka
/
njegova hudourna strast je kmalu prešla
hudoúrno
prisl.
:
otroci so hudourno vreli skozi šolska vrata
hudoúriti
-im
nedov.
(
ū ȗ
)
ekspr.
teči kot hudournik:
vode hudourijo po pobočjih v dolino
//
razburjeno se premikati, divjati:
hudourila je po hiši
hudoúrje
-a
s
(
ȗ
)
neurje
:
hudourje je naredilo veliko škodo
hudoúrnica
-e
ž
(
ȗ
)
hudournik
:
hudournica besni in trga zemljo
/
hudournice se divje spreletavajo po zraku
hudoúrnik
-a
m
(
ȗ
)
1.
gorski potok z zelo velikim padcem:
hudourniki derejo v dolino
;
regulirati, zajeziti hudournik
;
divjanje hudournikov
;
razdiralna moč hudournikov
;
planil je v hišo kakor hudournik
/
ekspr.
solze so se ji v hudournikih ulile po licih
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
oblaki so izlivali prave hudournike dežja
;
pred gostilno se je hudournik ljudi ustavil
;
bruhal je hudournike psovk
3.
nav. mn.,
zool.
lastovkam podobne ptice selivke z dolgimi, ozkimi krili, Cypselidae:
črni hudournik
;
planinski hudournik
hudoúrniški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na hudournik:
hudourniška struga
/
napraviti hudourniške pregrade
/
skrb za urejanje hudourniških območij
hudovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od hudovati se:
hudovanje staršev ga je zelo prizadelo
/
ekspr.
knjiga je sprožila pravi vihar hudovanja
hudováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
biti hud, jezen:
hudoval se je in preklinjal
;
nič se ne huduj
;
mati se je zaradi otrokove neubogljivosti zelo hudovala
;
huduje se na ljudi, ki ga opravljajo
;
hudovala se je nad materjo, ker je ni pustila na ples
hudujóč se
-a -e:
hitro se je umaknil s ceste, hudujoč se na šoferje in divji promet
hudovóljen
-jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
star.
1.
hud
,
jezen
:
bil je hudovoljen
/
hudovoljne besede
2.
hudoben
,
nenaklonjen
:
hudovoljen človek
hudožêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
hudoben
,
škodoželjen
:
hudoželjna soseda ga neprestano opravlja
hudožéstvenik
-a
m
(
ẹ̑
)
publ.
član Moskovskega umetniškega akademskega gledališča:
gostovanje hudožestvenikov
hudožív
-a -o
prid.
(
ȋ í
)
nar.
zelo utrujen, zbit:
Toda kdaj je Berta, naj je prišla še tako hudoživa poleti iz Križa,
šla potem spat?
(A. Rebula)
hugenót
-a
m
(
ọ̑
)
v Franciji, od 16. do 18. stoletja
protestant, zlasti kalvinec:
pokol hugenotov
hugenótski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od hugenot:
hugenotske vojne
huhú
medm.
(
ȗ
)
1.
posnema glas sove, tuljenje, hud jok:
huhu, se je oglašala sova
2.
posnema glas pri hukanju:
huhu, si je hukal v roke
húj
medm.
(
ȗ
)
1.
izraža občutek groze, zoprnosti;
hu
:
huj, tako se bojim
;
zebe me, huj!
2.
posnema glas sove, tuljenje, hud jok:
uharica vpije: huj, huj
húja
medm.
(
ȗ
)
klic, pri splavarjih
nehaj veslati!:
hujskáč
-a
m
(
á
)
kdor hujska:
obrekljivci in hujskači
/
vojni hujskač
hújskanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od hujskati:
hujskanje k uporu
;
hujskanje enega naroda zoper drugega
hujskaríja
-e
ž
(
ȋ
)
slabš.
hujskaško govorjenje ali ravnanje:
protidržavna hujskarija
hujskáški
-a -o
prid.
(
á
)
ki (rad) hujska:
hujskaški človek
/
hujskaški članek, govor
hujskáštvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost hujskačev:
osramotil se je s hujskaštvom
/
vojno hujskaštvo
hújskati
-am
nedov.
(
ȗ
)
spodbujati k dejanjem, slabim, škodljivim za družbo:
hujskali so ljudstvo proti vladi
;
hujskati vojake k uporu, otroke zoper starše
hujskajóč
-a -e:
časopis objavlja hujskajoče članke
hujšálo
-a
s
(
á
)
sredstvo za hujšanje:
hújšanje
1
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od hujšati
1
:
pretirano hujšanje
hújšanje
2
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od hujšati
2
:
hujšanje razmer
hújšati
1
-am
nedov.
(
ȗ
)
postajati suh:
bolnik vse bolj hujša
;
hujšati zaradi stradanja
;
hujšati v obraz
;
naglo, vidno hujša
/
slab gospodar je, živina mu kar hujša
hújšati
2
-am
nedov.
(
ȗ
)
delati hujše, slabše:
revščina je hujšala njegovo žalostno usodo
;
odnosi med sosedi se hujšajo
;
mednarodna politična situacija se hujša
/
bolezen se mu hujša
hùk
medm.
(
ȕ
)
posnema glas pri kolcanju:
kdo le misli name, huk
húkanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od hukati:
s hukanjem si je grel roke
/
hukanje sov in čukov
húkati
-am
nedov.
(
ȗ
)
1.
izdihavati zrak in z njim kaj ogrevati:
hukati v roke
;
hukati si v premrle prste
;
otroci hukajo v zaledenelo šipo
2.
oglašati se z glasom hu:
čuk, sova huka
/
parniki so monotono hukali
húkniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
izdihniti zrak in z njim kaj ogreti:
hukniti v mrzle roke
/
hukniti v ogledalce
2.
oglasiti se z glasom hu:
sova je huknila
/
veter hukne
húla
-e
ž
(
ú
)
zastar.
rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu;
grbina
hulahúp
1
tudi
hula-hoop -a
[
hula-húp
]
m
(
ȗ
)
igra, pri kateri vrti igralec obroč okrog svojega telesa:
igrati hulahup
;
v prid. rabi:
hulahup obroč
hulahúp
2
in
holahóp
--
v prid. rabi
(
ȗ; ọ̑
)
v zvezi
hulahup nogavice
ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu:
nositi hulahup nogavice
hulahúpke
-húpk
in
holahópke -hópk
ž
mn.
(
ȗ; ọ̑
)
pog.
hulahup nogavice:
prodajajo hulahupke v različnih barvah
huligán
-a
m
(
ȃ
)
mladoletnik, ki v želji po uveljavljanju krši splošno veljavne
družbene norme:
skupina predrznih huliganov
huligánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na huligane:
huliganski prestopki
/
ekspr.
huligansko vedenje
huligánstvo
-a
s
(
ȃ
)
obstoj, dejavnost huliganov:
na posvetovanju so govorili tudi o huliganstvu
;
pojavi huliganstva v mestu
/
ekspr.
to, kar počnete vi, je čisto navadno huliganstvo
húliti se
-im se
nedov.
(
ú ū
)
pritajeno, sključeno hoditi:
lisica se huli okrog kokošnjaka
/
tesno stisnjen k zemji se huli proti vasi
;
pren.
mrak se je hulil v vežo
//
ekspr.
neodkrito, potuhnjeno se vesti:
zmeraj se huli, nikoli ne pogleda v oči
húlja
-e
ž
(
ū
)
zastar.
potuhnjenec
,
podlež
:
namesto odločnega in ponosnega moža smo srečali huljo
/
zmerjali so ga s huljo
húlman
-a
m
(
ȗ
)
zool.
indijska, v skupinah živeča opica, ki se hrani z listjem, Presbytis
entellus:
humán
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški:
do svojih nasprotnikov je bil human
;
biti human s podrejenimi
/
humana zakonodaja
;
humano čustvo
/
humani odnosi
//
ki ima namen pomagati ljudem, človekoljuben:
human človek
/
humana akcija krvodajalcev
2.
knjiž.
nanašajoč se na človeka:
humani virus
/
humana biologija
humáno
prisl.
:
ravnati humano z ujetniki
humaníst
-a
m
(
ȋ
)
1.
pripadnik humanizma:
spisi srednjeveških pisateljev in razprave učenih humanistov
2.
človek, katerega nazori temeljijo na spoštovanju človeškega
dostojanstva in skrbi za človeka:
bil je velik humanist
/
socialistični humanist
3.
kdor se ukvarja s kako humanistično vedo:
nasprotja med tehnokrati in humanisti
//
star.
strokovnjak za klasične jezike in kulturo;
klasični filolog
:
na klasični gimnaziji poučuje nekaj dobrih humanistov
humanístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na humaniste ali humanizem:
humanistična filozofija
;
humanistična kultura
/
njegov odnos do delavcev je globoko humanističen
/
humanistična in tehnična inteligenca
;
humanistične vede
vede s področja umetnosti, kulture
/
ponaša se s svojo humanistično izobrazbo
;
humanistična gimnazija
klasična gimnazija
humanístično
prisl.
:
humanistično izobražen človek
humanístika
-e
ž
(
í
)
1.
področje znanosti, ki zajema vede, ki proučujejo sledi človeške
duhovne in materialne dejavnosti v času in prostoru:
slovenska humanistika
;
področje družboslovja in humanistike
2.
dela s tega področja:
leposlovje in humanistika
3.
pog.
fakulteta za humanistične vede:
koprska humanistika
humanístka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, katere nazori temeljijo na spoštovanju človeškega dostojanstva
in skrbi za človeka:
izobražena ženska je in velika humanistka
;
angažirana humanistka
2.
ženska, ki se ukvarja s kako humanistično vedo:
kot humanistka je tesno povezana s filozofijo
humanístovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
humanističen
:
humanistovski učenjaki
humanitárec
-rca
m
(
ȃ
)
nav. iron.
humanitaren človek:
ti sentimentalni humanitarci
humanitáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
dobrodelen
,
human
:
ustanova ima humanitaren značaj
;
humanitarna akcija, dejavnost, pomoč
;
poplavljencem so poslale pomoč razne humanitarne organizacije
/
humanitarni most
povezava za prevoz ljudi z obkoljenega območja ali za prevoz
humanitarne pomoči ljudem v nesreči
/
humanitaren človek
2.
humanističen
:
humanitarna filozofija francoske revolucije
/
študij humanitarnih ved
humanitárnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost humanitarnega človeka:
svojo humanitarnost je pokazal ob veliki povodnji
humanitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
humanost
,
humanizem
:
ideal humanitete, svetovnega miru in spoštovanja človeka
2.
do 1848
zadnja dva razreda šestletne gimnazije:
profesor humanitete v Celovcu
humanitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na humaniteto:
iz humanitetnih ozirov
;
humanitetna misel mednarodnega bratstva
/
humanitetni razred
humanizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od humanizirati:
humanizacija kazenskega prava
humanízem
-zma
m
(
ī
)
1.
kulturno in umetnostno gibanje v renesansi, ki je poudarjalo pomen
človeka, njegovega življenja:
doba humanizma in renesanse
2.
nazor, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za
človeka:
v teh besedah se razodeva globok humanizem
/
socialistični humanizem
humanizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od humanizirati:
humaniziranje človeške družbe
humanizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj človeško, dobro, plemenito, človečiti:
humanizirati človeka
;
humanizirati mednarodne odnose
/
humanizirati vzgojo
humanizíran
-a -o:
humanizirana človeška družba
humánost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne
lastnosti, človečnost:
znan je po svoji resnični humanosti
/
ravnati s kom v duhu humanosti
;
načelo humanosti
/
humanost vzgojnih postopkov
humánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
human
:
pristaš naprednih humanskih idej
húmbug
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.,
ekspr.,
navadno v povedni rabi
prevara
,
goljufija
,
slepilo
:
vse to je laž in humbug
;
takšna trditev je navaden humbug
humerál
-a
m
(
ȃ
)
rel.
platnen prtič, ki pokriva pri maši duhovnikov vrat in ramena;
amikt
:
mašnik si ogrne humeral
humíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
agr.,
geogr.
pri katerem padavine presegajo izhlapevanje, vlažen:
humidna klima
;
humidna pokrajina
/
kolobarjenje v humidnih proizvodnih razmerah
humificírati se
-am se
nedov. in dov.
(
ȋ
)
agr.
spreminjati se v humus:
listje se humificira
humifikácija
-e
ž
(
á
)
agr.
spreminjanje v humus:
humifikacija listja
humínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
agr.
ki nastane pri humifikaciji:
huminska snov
/
huminske kisline
humizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
agr.
bogatiti tla s humusom:
humizirati peščena tla
humizíran
-a -o:
humizirana mivka
humór
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa:
biti brez humorja
;
imeti smisel za humor
/
on je človek humorja
//
kar se ustvari s to sposobnostjo:
ljubil je šalo in razumel humor
;
črtica je brez humorja
;
pripovedovati s humorjem
;
naraven, trpek, zdrav humor
/
črni humor
katerega predmet je lastna ali obča tragika
;
obešenjaški humor
šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju
;
suh humor
brez osebne čustvene prizadetosti
2.
zastar.
veselo razpoloženje, dobra volja:
v njem sta se lepo družila resnost in humor
humóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
humorističen
:
humoren pisatelj
;
zmeraj je bil humoren in vesel
/
najbolje je odigral humorne prizore
humórno
prisl.
:
humorno pripovedovati
humoréska
-e
ž
(
ẹ̑
)
lit.
literarno delo, ki na šaljiv način prikazuje resničnost, življenje:
napisati, priobčiti humoresko
;
humoreske in groteske
//
glasb.
skladba šaljivega značaja:
Dvořákova humoreska
humoríst
-a
m
(
ȋ
)
duhovit, šaljiv človek, šaljivec:
on je velik humorist
;
njegovo pripovedovanje izdaja rojenega humorista
/
nastopil bo zabavni ansambel s pevcema in humoristom
//
kdor piše humoristična dela:
v fiziognomiji tega pisatelja se družita humorist in satirik
humorístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na humor:
humorističen list, pisatelj
;
humoristična oddaja v radiu
;
humoristična zgodba
;
humoristično delo
/
govoriti v humorističnem tonu
/
jemati stvar s humoristične strani
;
pog.
ima močno humoristično žilico
humorístično
prisl.
:
govoriti humoristično
humorístka
-e
ž
(
ȋ
)
duhovita, šaljiva ženska, šaljivka:
je res prava humoristka
/
nastop znane humoristke
//
ženska, ki piše humoristična dela:
znana igralka in humoristka
humórnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost humorističnega:
humornost je le del njegovega pisateljskega bistva
;
očaral jih je z odkritosrčno humornostjo in ljubeznivostjo
/
glavnega junaka je odigral s preizrazito humornostjo
humózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
agr.
ki vsebuje veliko humusa:
humozna prst
;
humozna tla
//
ki nastane pri humifikaciji:
humozne snovi
/
humozne kisline
húmus
1
-a
m
(
ȗ
)
vrhnja plast tal, ki vsebuje veliko razkrojenih organskih snovi, prst:
sloj proda je pokrit z rodovitnim humusom
;
gozdni humus
//
agr.
razkrojene organske snovi, sprstenina:
zemlja vsebuje veliko humusa
;
obogatiti tla s humusom
húmus
2
-a
m
(
ȗ
)
gastr.
tradicionalni orientalski namaz iz čičerike in začimb:
jesti humus s surovo zelenjavo
húmusen
-sna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na humus:
odstraniti humusno plast
/
humusna gnojila
/
humusne snovi
hún
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
surov, nasilen človek:
fašistični huni so požgali domove in odpeljali ljudi v taborišča
húncvet
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
malopriden, malovreden človek:
bil je pošten, dokler ni spoznal tega huncveta
hungarístika
-e
ž
(
í
)
veda o madžarskem jeziku in književnosti:
diplomirati iz hungaristike
húnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na Hune ali hune:
hunski vpadi
/
hunska plemena
/
hunska dejanja okupatorjev
húnt
-a
m
(
ȗ
)
rud. žarg.
ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga:
nakladati hunte
/
nakopal je pet huntov premoga
húnta
-e
ž
(
ȗ
)
v Španiji in v latinskoameriških deželah
začasna, navadno iz častnikov sestavljena vlada:
revolucionarna hunta
;
vodstvo hunte
/
udar vojaške hunte
hùp
medm.
(
ȕ
)
posnema glas pri kolcanju:
jaz, hup, že nisem pijan
húpa
-e
ž
(
ú
)
zvočna signalna naprava pri motornih vozilih:
pritisniti na hupo
;
dal je signal s hupo
;
predirljivi glasovi avtomobilskih hup
húpanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od hupati:
ponoči hupanje ni dovoljeno
/
hupanje avtomobilov
húpati
-am
nedov.
(
ȗ
)
dajati signale s hupo:
sedel je za volanom in divje hupal
;
avtomobili drvijo po cestah in neprestano hupajo
hupkáč
tudi
húpkač -a
m
(
á; ȗ
)
nar. vzhodno
smrdokavra
,
vodeb
:
v luknjah starih vrb gnezdijo vrabci in hupkači
húpkati
-am
nedov.
(
ȗ
)
nar. vzhodno
1.
pestovati
,
ujčkati
:
hodila je po sobi in nežno hupkala otroka
2.
poskakovati
:
otroci vpijejo in hupkajo okrog hiše
hurá
medm.
(
ȃ
)
izraža spodbudo pri napadu, navdušenje nad uspehom:
hura, v napad
;
na vrhu smo, hura
//
v zvezi s
hip
izraža (angleški) mornarski pozdrav:
»Hip, hip!« »Hura!«
;
sam.:
sprejeli so ga s trikratnim hura
;
v prid. rabi:
hura klici
húrija
-e
ž
(
ú
)
v muslimanski veri
večno mlada in lepa devica, ki razveseljuje vernike v raju:
hurija z lesketajočimi se očmi
hurikán
-a
m
(
ȃ
)
izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki:
hurikan je divjal nad Florido
;
napovedal je čas in pot hurikana
huríska
-e
ž
(
ȋ
)
v muslimanski veri
večno mlada in lepa devica, ki razveseljuje vernike v raju:
bila je lepa kot huriska
hurónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ekspr.
izredno glasen, hrupen:
huronski krik, smeh
;
huronsko vpitje
husít
-a
m
(
ȋ
)
pripadnik husitstva:
vojna s husiti
husitízem
-zma
m
(
ī
)
versko in družbeno gibanje na Češkem v 15. stoletju:
pripadnik husitizma
;
širjenje husitizma
/
nazori husitizma
husítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na husite ali husitstvo:
husitska ločina
;
husitske vojne
;
husitsko gibanje
/
husitski nazori
husítstvo
-a
s
(
ȋ
)
versko in družbeno gibanje na Češkem v 15. stoletju:
husitstvo se je naglo širilo
/
obsojen je bil zaradi husitstva
hùš
in
húš
medm.
(
ȕ; ȗ
)
1.
izraža hud mraz:
huš, danes je pa zelo mraz
2.
izraža nagel premik, prelet:
huš! je zletel ptič iz grmovja
hùšk
medm.
(
ȕ
)
izraža nagel premik, prelet:
hušk! je nekaj švignilo mimo
húškati
-am
nedov.
(
ȗ
)
1.
šumeč hitro, sunkovito se premikati:
netopirji huškajo v mraku
;
izpod grmov so huškali zajci
//
ekspr.
večkrat hitro, sunkovito se premakniti:
sključene postave so huškale po vrtu sem in tja
/
sence huškajo mimo okna
2.
izdihavati zrak in z njim kaj ogrevati:
huškati v dlani, v premrle roke
húškniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
šumeč hitro, sunkovito se premakniti:
lisica huškne mimo
;
ptice so hušknile z drevesa
;
raketa je hušknila v zrak
/
veter je hušknil po brajdi
//
ekspr.
hitro, sunkovito se premakniti:
otrok je hušknil na cesto
;
hušknil je v hišo kakor tat
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
hitro, za kratek čas se pojaviti:
zadovoljen smehljaj mu je hušknil preko obraza
;
rdečica ji je hušknila v lice
3.
izdihniti zrak in z njim kaj ogreti:
huškniti v premrle roke
húšniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
huškniti
:
sova je hušnila nad vrhovi
/
neznanca sta hušnila kot duh skozi zadnja vrata
/
ob zidu je hušnila nerazločna senca
/
iz suhljadi je hušnil droben plamenček
huzár
-ja
m
(
ā
)
nekdaj
vojak konjeniške enote v značilni pisani uniformi:
na čelu konjenice so bili huzarji
●
slabš.
Bachovi huzarji
v stari Avstriji
uradniki kot uresničevalci absolutističnih, centralističnih načel
ministra Bacha
huzárski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na huzarje:
huzarski polk
/
huzarska suknja, uniforma
hvála
-e
ž
(
á
)
1.
ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa:
poslušati, zaslužiti hvalo
;
to je povedal v njegovo hvalo
;
prazna, zaslužena hvala
;
hvale je bil vesel
;
hvale vredna odločitev
;
željen je časti in hvale
;
star.
dajati hvalo
hvaliti
2.
star.
izražanje hvaležnosti, zahvala:
to naj bo hvala za mojo dobroto
;
za svoj trud ne pričakuje hvale
;
dolžen sem mu hvaležnost, hvalo
3.
v členkovni rabi
izraža
a)
hvaležnost:
hvala! hvala, gospod! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala!
hvala lepa!
/
hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si
storil to namesto mene!
/
kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo
željo:
»Kako se imate?« »Hvala, dobro!«
;
»Dober tek!« »Hvala, enako!«
b)
veselje, zadovoljstvo:
dobro smo opravili, hvala bogu
c)
vljudno odklonitev, zavrnitev:
ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim
●
ekspr.
kar naprej so mu peli hvalo
zelo so ga hvalili
;
ekspr.
še hvala mi ni rekel
čisto nič se ni zahvalil
;
ekspr.
sama hvala ga je
zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema
;
iron.
hvala za tako pomoč
če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako
ni treba
;
ekspr.
bil je poln hvale o njem
zelo ga je hvalil
;
lastna hvala – cena mala
;
preg.
lastna hvala se pod mizo valja
hvaljenje samega sebe ni dosti vredno
hválec
-lca
m
(
ȃ
)
kdor se (rad) hvali:
kdo te bo le poslušal, hvalec
hválen
-lna -o
prid.
(
ā
)
1.
ki izraža hvalo, priznanje:
v hvalnem govoru je omenil tudi njegovo humanost
;
hvalna molitev, pesem
2.
star.
vreden hvale, priznanja:
hvalna prizadevnost dijakov
;
hvalno dejanje rešitelja
hválno
prisl.
,
v povedni rabi
izraža primernost, koristnost česa:
hvalno je, da ni odpovedala svojega sodelovanja
;
sam.:
dobiti hvalno iz fizike
nekdaj
drugo najvišjo pozitivno oceno
hvalevréden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
vreden hvale, priznanja:
hvalevreden namen
;
storil je hvalevredno dejanje
/
zastar.
otrok je zaradi svoje pridnosti res hvalevreden
vreden hvale, pohvale
hválež
-a
m
(
ȃ
)
kdor se (rad) hvali:
ne morem več poslušati tega hvaleža
hvaléžen
-žna -o
prid.
, hvaléžnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki se zaveda vrednosti izkazane dobrote in to tudi pokaže:
hvaležen človek
;
hvaležen je svojim staršem in učiteljem
;
biti hvaležen za pomoč, za opozorilo
;
globoko, iskreno hvaležen
;
zelo sem ti hvaležen
;
vznes.
hvaležen ti bom do groba, do smrti
;
iz srca, od srca hvaležen
/
hvaležno srce
/
pes je zvesta in hvaležna žival
/
izkazati, pokazati se hvaležnega
2.
ki vsebuje, izraža hvalo, zahvalo:
hvaležen nasmeh, pogled
;
hvaležne besede
/
vznes.
ohraniti koga v hvaležnem spominu
3.
ki zagotavlja zadovoljstvo, uspeh, korist:
to je zelo hvaležna barva za otroške obleke
;
hvaležno blago
/
hvaležna naloga
;
hvaležna snov za razgovor
;
lotil se je hvaležnega dela
hvaléžno
prisl.
:
hvaležno pogledati
;
hvaležno sprejeti dar, nasvet
;
ob slovesu mu je hvaležno stisnil roko
/
v osmrtnicah
cvetje hvaležno odklanjamo
hvaléžnost
-i
ž
(
ẹ́
)
čustvo hvaležnega človeka:
otroke je navdajala hvaležnost
;
storiti kaj iz hvaležnosti
;
globoka, iskrena, velika hvaležnost
;
bolnikova hvaležnost do zdravnika
/
besede, solze hvaležnosti
//
izražanje tega čustva:
dolžen sem mu hvaležnost, hvalo
;
pričakovati hvaležnost
;
računati, zanašati se na hvaležnost
;
poplačati dobroto s hvaležnostjo
hvalíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od hvaličiti:
nehaj že s tem svojim hvaličenjem
hvalíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
pretirano, navadno neupravičeno hvaliti:
hvaličil je vse po vrsti
/
ekspr.
samo hvaliči se, ne naredi pa nič
hvali se
hvalílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki izraža hvalo, priznanje:
hvalilen govor
;
hvalilne besede
hvalísanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od hvalisati:
zoprno je poslušati njegovo hvalisanje
;
bahavo, nesramno hvalisanje
hvalísati
-am
nedov.
(
ȋ
)
pretirano, navadno neupravičeno hvaliti:
kramarji so vabili in hvalisali svoje blago
/
slabš.
hvalisa se, da je prepotoval že pol sveta
hvali se
hvalisajóč
-a -e:
časopis je objavil hvalisajočo oceno
hvalísan
-a -o:
hvalisana kulturnost našega ljudstva
hvalísav
-a -o
prid.
(
ī
)
ki se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali:
hvalisav in prepirljiv človek
/
hvalisava reklama
/
hvalisavi pokloni
hvalísavec
-vca
m
(
ī
)
kdor se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali:
bil je lažnivec in sebičen hvalisavec
hvalísavost
-i
ž
(
ī
)
lastnost hvalisavega človeka:
moti jih njegova hvalisavost
;
boriti se proti ozkosrčnosti in hvalisavosti
●
ekspr.
sama hvalisavost ga je
zelo (rad) hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema
hvalítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor hvali:
njegovi hvalitelji ga niso zapustili
hvalíti
in
hváliti -im
nedov.
(
ī á
)
1.
izražati hvalo, priznanje:
druga drugo sta hvalili
;
gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo
;
vsaka mati hvali svojega otroka
;
svatje so hvalili nevestino lepoto
;
hvaliti vestno opravljeno delo
;
neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti
;
hvaliti koga čez mero, na ves glas
zelo
;
ekspr.
hvaliti koga na vsa usta
zelo, navdušeno
//
zastar.
zahvaljevati se:
za to pa res ni treba hvaliti
2.
v medmetni rabi
izraža veselje, zadovoljstvo:
hvali boga, da smo končali
;
hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec
●
delo hvali mojstra
delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov
;
preg.
ne hvali dneva pred večerom
ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
;
preg.
vsak berač svojo malho hvali
vsakdo hvali svoje
♦
rel.
hvaliti Boga
slaviti, poveličevati
hvalíti se
in
hváliti se
z govorjenjem ali vedenjem izražati, poudarjati svoje pozitivne
lastnosti ali ugodno stanje:
hvali se, da ima vsega
;
hvaliti se z bistrostjo, z junaštvom
●
ekspr.
ne da bi se hvalil, jaz bi to bolje naredil
nočem, nimam namena poudarjati svoje sposobnosti
;
preg.
dobro blago se samo hvali
hvalèč
-éča -e:
pripovedovala je o sebi, hvaleč se s svojimi vplivnimi znanci
;
ne mara hvalečih kritik
hváljen
-a -o:
to je najbolj hvaljen zdravnik v mestu
;
zelo hvaljena knjiga, predstava
/
v krščanskem okolju, kot pozdrav (duhovniku)
Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus)!
hvalívec
-vca
in
hvalílec -lca
[
hvaliu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor hvali:
dobra dela se sama hvalijo, ne potrebujejo hvalivcev
hváljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od hvaliti:
samo hvaljenje ga bo še pokvarilo
;
hvaljenje lastnih uspehov
/
hvaljenje Boga
/
njegovo bahaštvo in hvaljenje nam že preseda
hválnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
lit.
pesem v počastitev, hvalo česa:
napisati hvalnico
;
mogočna, veličastna hvalnica
;
hvalnica stvarstva, življenja
;
hvalnica ljubezni, naravi, svobodi
●
ekspr.
vedno mu poje hvalnice
zelo ga hvali
2.
rel.
molitev v čast, zahvalo Bogu:
moliti, peti hvalnice
hvalospèv
in
hvalospév -éva
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
1.
rel.
hvalna molitev, navadno kot uvod v osrednji del maše:
moliti hvalospev
/
velikonočni hvalospev
2.
slavospev
,
hvalnica
:
hvalospev zaslužnemu možu
;
hvalospev pomladi
●
ekspr.
neprestano mu poje hvalospeve
zelo ga hvali
hvastáč
-a
m
(
á
)
zastar.
bahav, domišljav človek:
družba glasnih hvastačev
;
prišel je v roke sleparjem in hvastačem
hvastánje
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
bahavo, domišljavo govorjenje ali ravnanje:
prazno hvastanje
;
širokoustenje in hvastanje
hvastàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
zastar.
bahav
,
domišljav
:
hvastav človek
/
hvastavo govorjenje
hvastávo
prisl.
:
hvastavo pripovedovati o dogodivščinah
hvastávost
-i
ž
(
á
)
zastar.
bahavost
,
domišljavost
:
njegova hvastavost mi preseda
hvatán
-a
m
(
ȃ
)
zool.
južnoameriška opica s tankimi in dolgimi sprednjimi končinami in
dolgim repom, ki ga uporablja za oprijemanje, Ateles:
črni hvatan
hvóšč
-a
m
(
ọ̑
)
nar. koroško
njivska preslica:
s hvoščem zarasle grede
/
čaj iz hvošča